Pismo je poslano vsem poslanskim skupinam, predsednici DZ Urški Klakočar Zupančič, Predsedniku vlade dr. Robertu Golobu in vsem ministrom vlade RS.

Zadeva: Zavračanje predlaganega modela oblikovanja Pokrajin

Spoštovane predsednice in predsedniki poslanskih skupin!

Te dni je Državni svet (DS) v zakonodajni postopek vložil svoj predlog za oblikovanje in ustanovitev Pokrajin. To je pomemben korak naprej v tridesetletni razpravi strokovne javnosti in političnih struktur, ali Pokrajine sploh rabimo in če jih, kakšne naj te bodo in koliko naj jih bo. Toda v SINTEZI-KCD NISMO PREPRIČANI, DA JE TO KORAK V PRAVO SMER.

Dolgoletna razprava je pokazala, da je glavni razlog za ustanovitev Pokrajin potreba po demokratizaciji in decentralizaciji nekaterih postopkov upravljanja in odločanja. To hkrati pomeni, da morajo biti Pokrajine OPRAVILNO SPOSOBNE, ko gre za odločitve in uresničevanje številnih regionalnih vprašanj razvoja in vodenja družbe. Da bi te postopke približali državljanom določene regije, morajo Pokrajine zato temeljiti na regionalnih specifikah, etničnih in gospodarskih značilnostih, prometno in demografsko zaokroženih celotah, torej na zgodovinsko oblikovanih entitetah. V svojem bistvu morajo temeljiti na POVEZOVANJU občin z istimi razvojnimi značilnostmi in programskimi cilji, ne pa na zadovoljevanju želja po DELITVI OBLASTI. Želeli bi, da bi se Pokrajine oblikovale samoiniciativno, od spodaj navzgor, s povezovanjem občin v večje skupnosti, toda to se v zadnjih 20 letih ni zgodilo v tolikšni meri, da bi bila lahko to osnova za oblikovanje Pokrajin. Zato je zakonska regulativa očitno nujna.

Cilj uveljavitve Pokrajin torej lahko razumemo kot uveljavitev političnega in razvojnega POLICENTRIZMA v razvoju Slovenije, ki ne bo povečeval birokratizacije oblasti in njenega plastenja, temveč bo odločitve o pomembnih razvojnih in življenjskih vprašanjih približal prebivalstvu s skupnimi značilnostmi, potrebami in razvojnimi cilji. Povedano drugače: potrebujemo zgolj toliko Pokrajin, kot se je v stoletjih razvoja Slovenije oblikovalo zgodovinskih entitet. Optimalno število je torej ŠEST do največ OSEM Pokrajin. To je tudi strokovno mnenje številnih strokovnjakov, ki se že dolgo ukvarjajo s temi vprašanji.

Predlog za ustanovitev 12, 15 ali celo več Pokrajin je torej KORAK V NAPAČNO SMER. Temelji na želji po drobitvi oblasti, kar pa centralno oblast dejansko samo krepi, saj povečuje manipulativni pritisk centra skozi navidezno »usklajevanje« različnih političnih interesov, ki v tako razdrobljenih pokrajinah nimajo ustrezne podlage v regionalnih značilnostih potreb, želja in razvojnih  (z)možnosti prebivalstva.

Zato v SINTEZI-KCD ostro nasprotujemo sprejetju predloga, ki ga je oblikoval DS. To je po našem globokem prepričanju gnil kompromis v že dolgo prisotnih željah po drobitvi Slovenije, ki so se z vsemi negativnimi posledicami uveljavile že v oblikovanju občin. Večina njih je danes opravilno nesposobnih, ko gre za pomembnejša razvojna vprašanja, predvsem na področju gospodarjenja s prostorom, prometa in vseh vrst transfera oz. umeščanja velikih sistemov. Je torej izraz želje posameznikov, pogosto tudi raznih nelegitimnih interesnih združb, po ustvarjanju umetno zasnovanih oblastnih centrih. Posebej delikatna so lahko vprašanja, ki zadevajo politiko oz. odločitve o lastništvu prostora v raznih obmejnih področjih.

Predlagamo, da omenjeni predlog DS o ustanovitvi 16 Pokrajin (15 + Ljubljana) poslanci zavrnete in vrnete razpravo k vprašanju: ZAKAJ POKRAJINE ZARES POTREBUJEMO, o njihovi VSEBINI in FUNKCIJI in posledično k dogovoru o oblikovanju razumnega števila (to je 6 do 8) pokrajin.

Za SINTEZO-KCD, predsedujoči: Emil Milan Pintar