Alpinisti vedo: ko se zaplezaš, se ne smeš stisniti ob skalo, ki je ne zmoreš premagati. Le če zbereš pogum in se odmakneš, lahko najdeš izhod. Mi pa smo se prilepili nad prepadom pod nevarnim krušljivim previsom in onemogli čakamo, da nas Borut, ali Janez, ali kdorkoli potegne iz zagate. Ne bo nas. Odmik od stene, od problema, čez katerega ne vidimo, pomeni več kot le… tehtanje med izgubljeno smerjo, več kot lovljenje za narodni interes ali zaupanje v odrešujočo vsemogočnost liberalnih tržnih instrumentov, več kot apriorno nezaupanje državi, ki da je dokazano slab gospodar naproti zasebnemu kapitalu, ki da ne more biti slab; celo razglabljanje o večinskih ali drugačnih volitvah, ki naj nam pomagajo izbrati najboljšega vodnika, nam v zagati, v kakršni smo se znašli, ne more pomagati. Naš problem je bistveno globlji. Pred dvajsetimi leti smo se složni kot še nikoli pogumno in navdušeno zagnali v še nikoli preplezano smer. Vsi smo bili pametni, čeprav smo se lotevali eksperimenta, kakršnega se ni v zgodovini še nihče. Kot da bi s časovnim strojem gnali zgodovino nazaj. Zdaj, ko smo se neusmiljeno zaplezali, ko smo se, ko nam je zmanjkalo zunanjih sovražnikov, skoraj požrli med seboj, zdaj smo na neki čuden način spet presenetljivo enotni. Vsi se strinjamo, da smo v godlji, iz katere ne vidimo naprej. Razočarani ne verjamemo več nikomur, in nihče nam prepričljivo ne pokaže poti. Iz prve klopi smo se preselili v oslovsko in vse kaže, da bomo v njej tudi ostali…. Iskanje krivcev ne pomaga. Seveda je kriva ohlapna liberalna zakonodaja, ki je plenilce nekdaj skupnega premoženja v resnici spodbudila; seveda so krivi na novo naflancani tajkuni, ki veliki igri, v katero so se spustili, niso bili kos; seveda je kriva vlada, ki ji še najbolj manjka modrosti; seveda so krivi z verige spuščeni sindikati, ki navdušeno žagajo vejo, na kateri sedimo; kriva je opozicija, za katero je njen poniglavi interes pomembnejši od državnega; kriva je kriza in krivi smo vsi skupaj, ki nore igre ne znamo ustaviti.

Bili smo za. Odrekli smo se neučinkoviti in nepravični solidarnosti, negativni kadrovski selekciji, političnemu enoumju in tržno nekonkurenčnemu gospodarstvu v zameno za trde pogoje neusmiljene tržne konkurence, za odprt političen pluralizem, predstavniško demokracijo in pravno državo. Vedeli smo, da bo trdo, da bo marsikatero zablodo preteklosti treba plačati, da nikoli več ne bo, kot je bilo. Povsem nepripravljeni pa smo zraven kupili še nekaznovan kriminal, velike svinjarije, grabež pri belem dnevu, nekompetentnost in sramoto….

Potrebujemo nov družbeni dogovor, takšnega, po katerem bo velika svinjarija težko kaznivo dejanje, po katerem interesi kapitala ne bodo nad zakonom, po katerem bodo zdrava podjetja zaščitena pred špekulantskimi nagibi odtujenega lastništva in po katerem bodo zaposleni enakovreden, in ne podrejen brezpravni partner menedžmenta in lastnikov. Ne gre le za nova pravila, gre za nekaj novih temeljnih aksiomov slovenskega sožitja. Če se o njih ne zmoremo dogovoriti, smo definitivno zapravili priložnost, ki smo jo imeli. Slepo sledenje in prepisovanje vzorcev nista rešitev. Slovenska historična, socialna in vrednostna izkušnja je edinstvena. Če misleči državljani za hip, tako kot so pred dvajsetimi leti, pozabijo na svoje egotripe in strankarsko uvrščenost ter v odprti, neobremenjeni načelni javni debati ali disputu na novo doženejo, katere vrednote so za nas sprejemljive in katere ne ter kaj smo sposobni in pripravljeni požreti in česa ne, potem bi lahko tudi popravili ustavo, dopolnili kazenski zakonik, izboljšali volilni sistem, natanko določili pravila obnašanja na vseh ravneh in se končno spet lahko pogledali v ogledalo.

Jure Apih, Delo, 06.08.2011