V okviru Gibanja za družbeno prenovo SINTEZA želimo pripraviti in sooblikovati vsebinska in idejna izhodišča za alternativno razvojno paradigmo Slovenije, za katero menimo da je nujna, če naj Slovenija postane gospodarsko uspešna in socialno pravičnejša država. Potrebno je preseči sedanje stanje, ko smo dežela brez vsakršne vizije in pokazati mladi generaciji novo perspektivo, ki jo bo morala uresničiti nova generacija politikov in upravljavcev. Dvanajstega junija 2012 smo organizirali prvi del posveta na temo »Slabo upravljanje je vzrok za globini krize« s tezo, da je za globoko gospodarsko in družbeno krizo v Sloveniji krivo predvsem slabo upravljanje države in njenega premoženja.
Nekaj misli uvodničarjev:
Predsednik DS mag. Blaž Kavčič: Po desetletjih hitre gospodarske rasti se je svet znašel v veliki krizi. Predstava o prostem delovanju tržnega mehanizma in njegovem zadovoljivem uravnavanju gospodarstva je postala nevarna utvara, nesprejemljiva s stališča zdravega razuma, človekovih pravic in načel svetovnega etosa. Kljub podpori internacionalizaciji gospodarstva pa se moramo v Sloveniji jasno opredeliti kje in kako se bomo oprli na lastne sile. Kriterij za razvoj mednarodnih zavezništev pa je preprost – ali poslovna povezava prinaša povečanje obsega dodane vrednosti v Sloveniji. Nobenega razloga ni, da podjetje v delni ali polni lasti države ne bi imelo kakovostnega poslovodstva in kakovostne poslovne politike, oziroma da bi bilo manj uspešno od privatnega. Pri iskanju poti iz krize pa je posebej pomembno sodelovanje z organizirano civilno družbo in drugim domom parlamenta, ki z mnenji, stališči in predlogi lahko prispeva k boljši zakonodaji in s tem k boljšemu upravljanju države.
Mag. Andrej Cetinski: Upravljanje države je ključni dejavnik njene uspešnosti, poslanstvo pa je zadovoljevati interese vseh državljanov, ne le elitnih skupin. Zato je med ključnimi vrednotami tudi solidarnost. S tega vidika neoliberalni model upravljanja države ni dober. Pomemben element upravljanja države je učinkovit nadzor delovanja vlade. Država pa ne more delovati uspešno brez učinkovite razvojne strategije. Krizo je potrebno zdraviti z opustitvijo neoliberalnih konceptov; saniranjem in boljšo regulacijo bank; preprečitvijo propadanja razvojno pomembnih in potencialno uspešnih poslovnih sistemov ter spodbujanjem povpraševanja.
Prof. France Bučar: Politične stranke so si prikrojile volilni sistem tako, da je prešel izbor kandidatov za parlament izključno v njihove roke. Kdor bi se kakorkoli uprl volji politične stranke, se lahko poslovi od politične kariere, saj ne pride več na kandidatno listo. Koalicijski dogovor temelji na predpostavki, da stranke v celoti obvladujejo svoje poslance, sicer bi bil brezpredmeten. Koalicijski dogovor pa ni dogovor o vsebini bodoče politike, in to zaradi spreminjajočega se okolja tudi ne more biti, ampak je dogovor o delitvi moči med strankami. Tako parlament v obstoječem modelu izgubi svojo temeljno funkcijo in postaja zgolj draga kulisa za podeljevanje pravne obveznosti temu, kar so sklenili na koalicijskem vrhu. Brez svobodnega poslanca pa ni parlamenta. In tu je osnovni izvor sedanje splošne družbene krize.
Prof. Bojan Bugarič ugotavlja, da se s hudo krizo parlamentarizma oziroma demokratičnega odločanja srečuje tudi Evropska unija. Fiskalni pakt v bistvu pomeni uzakonitev ordoliberalizma na ustavnem nivoju EU, ki pa je bil sprejet brez širše demokratične legitimacije. Alternativa temu je programsko bistveno različna, saj istočasno sledi dvema idealoma: svobodi in enakosti, ki sta logično združljiva. Na tem je v nasprotju s trditvami neoliberalnih ekonomistov potrebno vztrajati. Politika fiskalnega fundamentalizma in ostrega varčevanja, preko fiskalnega pakta povzdignjenega v ustavno pravo EU ponuja zgrešeno smer reševanja krize.
Prof. Jože Mencinger utemeljuje tezo, da skrb države ne more biti omejena le na varovanje življenja, svobode in zasebne lastnine, pač pa mora zagotavljati tudi gospodarsko stabilnost in pravično delitev dobrin in storitev. A je funkcija države določena predvsem z vrednostno presojo o tem, v kakšni družbi želimo živeti. Torej je ključnega pomena, kdo in na kako demokratičen način oblikuje to vrednostno presojo. V svojem izvajanju tudi pokaže, da je javni sektor v Sloveniji strukturno glede na BDP podoben povprečju EU in da sta ekonomska uspešnost in socialna kohezija soodvisni. Predvideno varčevanje pa nas utegne pripeljati samo še v globljo krizo.
Prof. Dušan Štrus pravi, da je ustavni sistem v Sloveniji dober in ni vzrok za krizo. Vzrok je v slabem izvajanju. Obstoječe ustavne rešitve je potrebno dosledno izvajati, kar pa se dejansko ne izvaja.
Iz več kot uro trajajoče razprave po uvodnih predstavitvah, v kateri je sodelovalo preko deset razpravljavcev, lahko povzamemo:
– Gospodarska in družbena kriza v Sloveniji je hujša kot v primerljivih državah in se še poglablja. Osnovni razlog je slabo upravljanje države. Za slabo upravljanje je možnih več vzrokov: vodilni ne znajo (nimamo pravega modela za izbor sposobnih), nočejo (razumejo oblast le kot priliko za osebno in strankarsko okoriščanje) ali ne morejo (vse niti upravljanja vodijo finančno kapitalski lobiji iz ozadja). Namesto dolgoročne in uspešne razvojne strategije imamo pozicijo in opozicijo, ki tekmujeta kako si bosta bolj škodljivo nasprotovali, namesto da bi sprejeli skupni dolgoročni razvojni program države, ki bo veljal bistveno dalj od enega ali dveh mandatov.
– Ker tako ne moremo več naprej, je potrebno spremeniti zakoreninjeno razvado in osvoboditi poslanca popolne odvisnosti od strankinega “centralnega komiteja” (npr.: neposredne volitve, neodvisne liste, prag na nivoju volilne enote in ne cele države,…). Kajti, če ostane tako kot je sedaj, je smiselna edino deprofesionalizacija poslanske funkcije. Za dvigovanje rok po navodilu strankinega vodstva je enkrat-mesečna prisotnost čisto dovolj. Sicer nam zaradi pomanjkanja vsaj minimalne do državljanov odgovorne politične elite ostane le uvedba predsedniškega sistema, kjer bo neposredno izvoljeni predsednik imel bistveno močnejšo vlogo.
– Ugotavljamo, da obstoječe vodstvene elite tako v Sloveniji kot na nivoju EU niso sposobne preboja iz krize, ker pri reševanju izhajajo iz istih temeljnih izhodišč, ki so nas v krizo pripeljale. Zato je ob iskanju izhoda iz sedanje krize potrebno iskati tudi povsem nove vizije radikalno drugačnega družbenega reda.
Do septembra bomo pripravili nadaljevanje tega posveta. V ospredju bo iskanje odgovorov na vprašanji:
– Kakšna naj bo razvojna strategija Slovenije ?
– Kako spremeniti okolje in pogoje za uspešnejše upravljanje države in njenega premoženja ?
Gradiva uvodničarjev:
prof. France Bučar: SVOBODNI PARLAMENT: Brez svobodnega poslanca ni parlamenta
prof. Bojan Bugarič: EVROPA NA RAZPOTJU: Iskanje izgubljene identitete
mag. Andrej Cetinski: Upravljanje – ključni dejavnik uspešnosti države
mag. Andrej Cetinski: Upravljanje – ključni dejavnik uspešnosti države (PPP)
mag. Blaž Kavčič: Nagovor predsednika Državnega sveta na posvetu “Slabo upravljanje je vzrok za globino krize”
prof. Jože Mencinger: Ali je res skrb države omejena le na “varovanje življenja, svobode in zasebne lastnine”?
prof. Jože Mencinger: Ali je res skrb države omejena le na “varovanje življenja, svobode in zasebne lastnine”? (PPP)
Gradiva in misli, ki so jih pripravili drugi avtorji:
Jure Apih: Nekaj misli k posvetu o upravljanju
Franček Drenovec v programskem tekstu našteva, kaj nam je storiti, če hočemo iz sicer neizbežne – dokončne(!) krize
prof. Marko Jaklič: Kakšno je primerno strateško usmerjanje gospodarstva v Sloveniji
prof. Tine Hribar: Etični pomen ustavne prisege
prof. Matjaž Mulej: Družbena odgovornost politikov namesto podpore neoliberalizmu
prof. Vojko Potočan: Dileme poslovne etike v Sloveniji
Video posnetek posveta: ▼
Spoštovani!
Deloma se strinjam z napisanimi razpravami ampak bi dodal naslednje.
Moj kratek komentar je vezan na po mojem mnenju »izjavo dvajsetletja«, ko vodilni v državi podprejo nesmisel da »država ni podjetje«, kaj drugega pa je ?
Torej, če taki ljudje vodijo gospodarsko in državno politiko, od česar je država odvisna in tako tudi njena prihodnost, potem ni upanja na rešitev. Ostane edino upanje, da se kdo prebudi in takoj zaprosi za pomoč EU, dokler je še mogoče kaj dobiti, ozdravi javne finance, ki mimogrede žrejo podjetja in podjetnike in postavi zdrave temelje na gospodarski ravni brez korupcije in z minimalno javno upravo ter neproduktivnimi ustanovami v državi, kot so nekateri raziskovalci, ki nikoli nič ne raziščejo in množica institutov. Slednje bi prepustili samopreživetju, tako kot drobne podjetnike.
Lahko, da se z menoj ne strinjate, ampak kot podjetnik nimam več potrpljenja poslušati mlatenje prazne slame med revanšističnimi obračunavanji pozicije, opozicije in strici pa kdorkoli že je to, ter prelaganjem krivde za nazaj.
Prodati je treba podjetja-kljuseta v državni lasti, ki jim ne gre, dobre konje pa zadržati v svoji štali, kdor tega ne vidi, je ne samo slaboviden, pač pa zaostal.
Še bi lahko svetoval, pa bodi dovolj.
Lep dan vsem, ki ste si vzeli trenutek in prebrali moj komentar in razmišljanje.
Iz današnjih časopisov:
– Krize so stresni test za Potemkinove vasi, za hišice iz kart…, za družbo, ki vse dela v imenu gospodarstva, v resnici pa ji ni zanj, temveč za njegovo posledico: denar. Kriza je dregnila tudi v simbolne gradnike slovenske države. V tem obdobju se je bistveno skrčil govor o politični pomladi proti politični jeseni in nemara je vrhunec samoironije ta, da so si stranke t. i. pomladi priborile mandat za oblast prav tik pred »zimo« kataklizmičnih razsežnosti. Nastavki za družbeno, državno, politično katarzo res ne bi mogli biti boljši(!). Olajšanje od lastne tesnobe bi lahko prišlo, če bi si po veleaferah Dars, SCT, TEŠ 6 priznali dejstvo, o katerem ne gre dvomiti: Uveljavljene politične stranke so odpovedale na celi črti in niso zmogle niti definirati niti zavarovati interesa demokracije. Posel pa so zdaj opravili preiskovalni organi in ga opravlja pravosodje, posel je opravila kriza in končno bo bolj konkretno pri tem začelo sodelovati tudi javno mnenje. Da sta se nacionalni preiskovalni urad in specializirano državno tožilstvo z vso natančnostjo lotila teh primerov, je velika in pomembna novica. Spreminja mentaliteto ljudi o samoumevnosti kriminalnega obnašanja, češ saj to vsi počno. Zato so institucije vladavine prava tako pomembne, kajti zmorejo presekati socializacijske modele, ki narobe veljajo za samoumevne.
– Slovenska državna podjetja ne potrebujejo le tujega kapitala, temveč tudi znanje in dobre prakse. Danes je namreč kadrovanje v državnih podjetjih politično, zato v teh družbah o korporativnem upravljanju ne moremo govoriti, ker ga ni. Državna podjetja morajo prek mednarodnih agencij za iskanje kadrov poiskati kandidate za vodilna mesta. Ko se država znajde v razmerah, v kakršnih je Slovenija, je to edina pot. Le tako bi v slovenskih podjetjih sedeli neodvisni ljudje.
Pozdravljeni! Berem zaključke, pa ne morem, da ne bi komentiral.
Postavljena so vprašanja: – ali ne znajo delati ? – ali ne vedo kaj počnejo ? Odgovor je malenkostno bolj zapleten, a žal vam dejansko stanje ne bo všeč.
Kot prvo zelo dobro vedo kaj počnejo, še bolje vedo kako to počnejo, na to so se pripravljali 50 let, najbolj intenzivno zadnjih 20 let. Ideja je pač stara, da je ljudstvo prisilno razdeljeno na bele in rdeče, podobno kot pri vlečenju vrvi: beli na eni strani rdeči na drugi strani. Zamenjajo obleke in so danes eni demokrati in drugi socialisti, pa ne veš ali so demokrati ta beli ali ta rdeči, enako ne veš če so socialisti rdeči ali beli.
Kdo krade? Mislim da vsi kradejo, kaj kradejo to je pa enostavno. Kradejo nam dostojanstvo, kradejo nam človeka dostojno življenje, morijo nas tako ali drugače.
In končno odgovor na vprašanje Kaj je njihov cilj ? Točno to kar počnejo kradejo, lažejo, goljufajo, morijo, uvajajo suženjstvo. Ljudstvo so spravili na kolena. Sam sem za mirno rešitev, pacifist, žal pa razvoj dejanj kaže, da bo na naši sceni še vroče, upam da ne bomo nedolžni nastradali.
O nedolžnosti pa naslednje največ so takega stanja krivi tisti, ki se ne udeležujejo volitev, referendumov in ki vztrajno kričijo, da se ne da nič narediti, res je le to če greješ rit na peči se res ne da nič narediti. Osupnil me je komentar enega takšnega, ki je dejal, da je treba vse politike zapreti in da je čas da prevzamejo novi oblast, da si še drugi napolnijo žepe.
Če bodo ti nadomestni politiki podobni, mene ni zraven, saj so obstoječi pokradli kar je bilo vredno, če pridejo novi, mi bodo novi še gate ukradli.
Spoštovani Stojan. Prav zato toliko govorimo o spremembi modela in ne le o zamenjavi ljudi. Slovenija potrebuje boljši model upravljanja, razvojno strategijo in novo generacijo politikov in upravljavcev. Naš moto je: “S prihodom na oblast ne pridobiš PRAVICE za prisvajanje, temveč OBVEZO in ODGOVORNOST za blaginjo in razvoj vseh ljudi, naroda in države.” To je bila tudi rdeča nit posveta, ki se nadaljuje v septembru.
Spoštovani! Prijetno sem presenečen in zelo vesel, da sem dobil osebno v roke obvestilo, da obstajate. Zelo rad se bom pridružil vašemu gibanju in s svojim deležem pripomogel, da bo Sinteza postala bolj prepoznavna, saj ima vse elemente, da postane v prihodnosti vodilo, da popelje našo edino domovino, samostojno državo Slovenijo iz krize. Na nek način nosimo vsi skupaj absolutno odgovornost, če se tega zavedamo, da naša država ne deluje tako kot bi morala, pa zato nič ne naredimo. SINTEZA, je ena izmed civilnih družb, ki ima vse pogoje, da lahko postane ena izmed vodilnih gibanj. S spoštovanjem! Bojan
In vendar se nič ne premakne, celo le globlje tonemo!?
Ugotovitve posveta: »Gospodarska in družbena kriza v Sloveniji je hujša kot v primerljivih državah in se še poglablja. Osnovni razlog je slabo upravljanje države…«
Bučar: »Poskus širokopotezne osebne prilastitve družbenega premoženja po svojem obsegu in zlasti pomenu ne zaostaja za nacionalizacijo, ki jo je za svojo politično utrditev izvedla komunistična elita (1945-52).«
Državo pa ob »vseprisotnosti klientelizma, kriminala in korupcije« še vedno vodijo isti ljudje.
Predlagam sprejem zakona, ki bo vsem, ki so direktno ali posredno krivi za razmere, v katerih se je Slovenija znašla, v nadaljevanju onemogočil opravljanje vsakršnih funkcij, ki so povezane z upravljanjem države. Organi pregona pa naj dosledno ugotavljajo odškodninsko in če obstaja tudi kazensko odgovornost.
Ne, Marjan. Pravkar so sprejeli zakon, ki Komisiji za preprečevanje korupcije celo omejuje njene pristojnosti. Peter Kraljič: »Po novem bodo nasprotja interesov nadzirali tisti, ki ta nasprotja povzročajo – to so naši politiki, ki postavljajo svoje ljudi na odgovorne položaje in se zapletajo v konflikte in bodo sami sebe nadzorovali… To je še ena nova pot, da postanemo totalitarna država in da ni nobenega nadzora nad neodgovornimi dejanji naših politikov. Politika želi samo sebe nadzorovati!?! To je korak k balkanizaciji Slovenije.«
Bilo bi smešno, če ne bi preresno in ne bi šlo za legalno krajo. Izražanje nezadovoljstva, zgražanje in izražanje gneva na nečednosti, ki jih počnejo, od ljudstva izbrani, je umestno, pa vendar je potrebno ugotoviti, da vse to dopušča ustavna ureditev. Torej sedanja ureditev dopušča sprejemanje zakonodaje, ki ustvarja pogoje znane ob nastajanju kapitalizma oz. prvobitno akumulacijo kapitala.
P.s.
Zakonodaja vse lumparije pokrije,
ljudstvo pa nemočno vpije:
“zopet so nas pošteno okradli”
Povzeto po članku Nara Petroviča o srečanju Globalne mreže ekovasi, objavljenem v Delu:
Ustava naj bi varovala človeško dostojanstvo, demokratičnost, solidarnost, vzajemnost, sočutnost in podobne temeljne vrednote, toda sedanji ekonomski sistem spodbuja prav nasprotne »vrednote«: pohlep, sebičnost, pogoltnost, brezobzirnost, neodgovornost. Danes je nagrajen tisti, ki se vede asocialno in kot dobro podmazan kolešček v stroju melje vse okoli sebe. Denar lahko zaslužite, če izženete iz domov obubožane družine in prodate njihove nepremičnine, ne morete pa ga zaslužiti, če jim poskusite pomagati iz stiske.
Demokracija je po definiciji vladavina ljudstva. Je skupnost suverenih ljudi. Je »politična ureditev, ki varuje osebne in politične pravice vseh državljanov«. Če opazujemo dogajanje v parlamentu, lahko vidimo, da celo najspretnejši politični komunikatorji, ki smo jih izvolili, da v našem imenu odločajo o ključnih družbenih zadevah, ne premorejo zrelega, nadstrankarskega sodelovanja za družbeno blaginjo.
Pot iz te zagate obstaja. Otroke in odrasle je treba izpostaviti zdravi izobrazbi, ki oblikuje suverene, odločne, samostojne, etične, solidarne, modre, čuteče državljane. Taka izobrazba je v ozračju nedemokratičnega, korporativnega kapitalizma skorajda nemogoča, zato je še toliko bolj pomembno ustvarjati oaze zdrave družbe (ekovasi), v katerih se imago celice združujejo v vse večje grozde in počasi preobražajo družbo iz požrešne gosenice v lahkotnega metulja.
Avgusta 2010 je anketa fondacije Bertlesmann pokazala, da 90 odstotkov prebivalcev Avstrije in 88 odstotkov prebivalcev Nemčije hoče nov ekonomski red – ne želijo reform zdajšnjega reda, ampak povsem nov red!
Vladimir Kužnik nam piše: 30.8.2012 sem popolnoma slučajno “naletel” na TV program “SKLEDAR”, ko je prenašal posnetek sestanka v DS z dne 12.6.2012. Ker ga nisem ujel celega, sem na spletu poiskal celotni posnetek in si ga ogledal. Zakaj o vas ni nič slišati? Brez sodelovanja javnosti, so takšna srečanja jalova. Premalo je informacij o vašem delovanju in potrebi po podpori. Dva sestanka na DS je premalo, da bi spodbudili narod na razmišljanje in ukrepanje. Javna občila vas sploh ne omenjajo. Več…
Glede volitev, samostojnosti in odgovornosti poslancev se pojavljajo novi predlogi. Poslanci dobijo poskusni mandat, ki jim ga ljudstvo potrdi s ponovnimi volitvami po letu dni njihovega delovanja v skupno dobro. Strošek dvojnih volitev, ki bi se ponovile na vsakih pet let, bi bil gotovo bistveno nižji od škode, ki jo povzročajo takšni »politiki«, kakršni so na oblasti v tem trenutku, pravi prof. Rajko Muršič.
Tanja Fajon, poslanka evropskega parlamenta pravi, da je trenutek za ukrepanje in nadaljuje: Čas je za vseevropsko akcijo, radikalno revolucijo v razmišljanju in ukrepanju…. Potrebujemo dogovor, ki bo stabiliziral gospodarsko rast ter okrepil zaupanje med državami in socialnimi partnerji. A enako resno, kot se Unija ukvarja z evrom, se mora ukvarjati tudi s pojavom avtoritarnih politik in politikov. Od evropske komisije zahtevamo, da tako kot pri nadzoru finančnega in fiskalnega stanja redno in sistematično nadzoruje tudi stanje demokracije! Zmanjševanje demokracije bi bilo za EU dokončno usodno…
Čas je za prevrednotenje vrednot. Marsikdo, pa naj bo podjetnik ali politik, bi se moral globoko sramovati dejstva, da je zaradi materialnega in narcističnega zadovoljevanja osebnih ali drugih parcialnih interesov napake spodbujal in tako poglabljal krizo ter zastavljal blaginjo svojih sodržavljanov. Vsak tak bi moral takoj zapustiti javno življenje in vodenje. Vodenje bi morali zapusti tudi vsi tisti, ki javno nastopajo in izgovarjajo besede, ne da bi v resnici razumeli njihov pomen in posledice. Takšnih strokovnjakov nihče ne potrebuje in so nevarni. Državljani bi jim to morali dati vedeti!
V Sloveniji imamo znanje, a ga ne znamo izkoristiti. Beg možganov je čedalje opaznejši, vse več mladih razmišlja o selitvi v obetavnejše predele sveta, kjer bodo tudi politično manj obremenjeni. Svoje potenciale vlagamo v popolnoma napačne stvari. Mar res ne zmoremo drugega, kot le prelagati odgovornost in deliti narod? Se res ne zmoremo poslušati in dogovarjati? Pa ne o preimenovanju ulic in vojašnic, temveč o temeljih naše prav bližnje prihodnosti. Ali zmoremo dovolj političnega in človeškega poguma, da na ustrezna mesta postavimo strokovne in kompetentne ljudi, ki se zdaj zaradi vseh grdobij raje držijo v ozadju? Tudi v Sloveniji potrebujemo revolucijo – revolucijo idej in ljudi. In potrebujemo jo hitro. Čas, da ugotovimo, kaj želimo in po kakšni poti, se namreč vztrajno in hitro izteka. Krize bo nekoč konec. V Evropi in po svetu pa bodo tudi takrat glavni tisti, ki bodo ustvarili več za skupno dobro vseh nas. In biti med uspešnimi ni stvar prisile; to bi preprosto moral biti naš strateški interes.
Zanimivo branje, ki nam ga ponuja Sinteza kot taka. Ko sem se pred nekaj letih med dopustom za kakšne tri tedne potikal po svetu sem se zardževal v državah, v katerih njihovi državljani niso vedeli povedati niti kdo je predsednik njihove domovine, še manj pa kdo je predsednik vlade ali kso so poslanci v njihovem parlametnu. Če so se ljudje tudi drznili ugibati kaj o tem, pa so govorili razna iemna, ki niso imela prav nič opraviti z politiko njihovih držav.
Za take ljudi-državljane lahko rečemo, da niso politično obremenjeni, saj se sploh ne ukvarjajo s politiko.
Ti ljudje sami zatrjujejo, da v politiki svojih držav nimajo kaj iskati in da je njihova skrb delo in druge obveznosti, ki jih imajo vsi državljani normalnih drav. Povedali so mi, da svoji politiki in njenim politikom maksimalno zaupajo in da ne vidijo prav nobene potrebe, da bi se s politiko in z njenimi nosilci sploh ukvarjali. Ena od takih držev je bila tudi Švica, katere državljani živijo tako sproščeno in ločeno od politike, da prav uživajo sami v sebi.
Seveda, ljudje so obrnili hrbet politiki in se ukvarjajo sami s seboj in je njihova gkavna skreb delo, družina in njihovo splošno živlanje.
In kko to zgleda pri nas ?
Ker je slovenska politika v kali gnila in iztrošena ter do lastenega naroda nepoštena, goljufiva, inkriminirana in skorumpirana, so politične odločitve slovesnkih politikov za narod več kot pogubne. Tako stanje, pa ljudi sili, da se brez kakršnega koli dobrega rezultata ukvarjajo s slovensko politiko in da po imenih in priimkih poznajo vse slovenske politike in njihove intrige. Namesto, da bi narod zavihal rokave in obračunal s inkriminiranimi politiki, pa se ljudje podobno kot omamljene krave sučejo v krogu in se trudijo, da bi neomejeno kritizirali politiko, kot da bi jih taka prazna kritika pripeljala do orgazma.
Civilno združenje za pravičnost, napredek in nadzor.