V okviru gibanja za družbeno prenovo SINTEZA izvajamo serijo posvetov z namenom iskanja pravih vzrokov družbene in gospodarske krize, ki pri nas kaže posebej zlovešč obraz, ter kako najti izhod iz nje. Na prvem posvetu o etiki in vrednotah smo potrdili široko uveljavljena spoznanja, da je temeljni vzrok krize umanjkanje splošnih etičnih načel in humanističnih vrednot v političnem in gospodarskem odločanju kot tudi pri ravnanju posameznikov. Ključno spoznanje drugega posveta je bilo, da je pri nas temeljni vzrok za globino krize slabo upravljanje z gospodarskimi in drugimi razvojnimi resursi. V ospredju razprave pa je bilo upravljanje na ravni države predvsem v okviru političnega sistema.
Tretji posvet smo naslovili: Kaj mora Slovenija storiti za izhod iz krize in kako zagotoviti družbeno in gospodarsko rast?
Nekaj misli uvodničarjev:
mag. Blaž Kavčič – Uvodni nagovor
Posveti, kot je današnji, že v izhodišču sledijo ideji, da je civilna družba v vsej svoji raznolikosti temeljni generator mnenj, pobud, vprašanj in predlogov, ki jih politika mora upoštevati, če želi biti odprta, kakovostna, razvojna in demokratična. V juniju smo v sodelovanju s Sintezo organizirali posvet z naslovom Slabo upravljanje je vzrok za globino krize. Naslov je bil tako provokativen, da bi pričakovali kakšno nasprotovanje. Čeprav se je dotaknil bistva problema, ni bilo nobenega odziva. Verjetno v veliki meri zato, ker se odločevalcem ne zdi vredno poslušati strokovno elaboriranih stališč drugače mislečih. Še manj pa taka stališča upoštevati. A primerjava dosežkov Slovenije v 20 letih po osvoboditvi (1945 – 1975) z dosežki Slovenije v 20 letih po osamosvojitvi (1991 – 2011) pove vse. Kdaj je nastajal nacionalni bančni sistem, uveljavljanje Slovenije kot pomorske nacije s svojo luko in floto, kdaj elektro, elektronska in strojna industrija, farmacija, kemija, lesno-predelovalna industrija, avtomobilska industrija, svetovno uveljavljene blagovne znamke? In v katerem obdobju se prej navedeno zgolj razgrajuje? Res je temeljni problem upravljanje, in tudi predloga Holdinga in Slabe banke ne razrešujeta temeljnega upravljavskega problema Slovenije, ki je podrejenost upravljanja politično strankarskim prioritetam in zapostavljenost strokovnosti.…. Po dvajsetih letih samostojnosti je, tudi zaradi krize in vsesplošnega družbenega nazadovanja, nastopil trenutek, ko se mora slovenska politika končno vprašati “kje smo, kam hočemo iti in kako bomo to storili?”
dr. Peter Kraljič – Kako do konkurenčnosti Slovenije
Po štirih letih krize obstajata dve možnosti: Nadaljevanje politične razcepljenosti in obstrukcije ter s tem ojačanje krizne situacije ali pa Politični konsenz in podpora vladi pri izvajanju potrebnih reform in akcij za dvig konkurenčnosti in pospešeno gospodarsko rast. Odločiti se moramo sedaj, ker časa za oklevanje ni več. Sedanja kriza je posledica »miselnega zastoja« po vstopu v Evro: Gospodarska rast na valu globalne ekonomije, Zavajanje javnosti z »zgodbo o uspehu«, Pomanjkanje gospodarske vizije in strategije razvoja Slovenije, Odlašanje potrebnih strukturnih reform in ukrepov za dvig konkurenčnosti (padec za blizu 30 mest), Nerazumevanje globine krize pred volitvami 2008 (planirana 3 % rast za 2009), Ne-definiranje novega cilja (konkurenčnost in rast).
Slovenija je na razpotju; brez globokih rezov in radikalnih sprememb ter pozitivnega odnosa ne bomo izšli iz krize. Potreben je pogum in konsenz za pot naprej. Prioritete vlade za izhod iz krize je treba podpreti ne glede na to, ali jo ljubimo ali ne … Ura teče že proti polnoči; 12.00 je bila lani, ko so Janša in sindikati po nepotrebnem zrušili pokojninsko reformo. Prioritete vlade je treba še dopolniti z „agendo Slovenije 2020“ in zelo jasnimi cilji (n.pr.: Konkurenčnost med top 15 na svetu; Rast nad 3 %; Brezposelnost pod 5 %; R&D nad 4 % BDP; Izobrazba vsaj 7 % BDP; Deficit/dolg pod Maastrichtskimi kriteriji). Pogoja za uspeh sta konsenz o skupnih ciljih ter zaupanje. Predpogoj pa je odprto, pošteno in transparentno delovanje.
dr. Rudi Rizman – Sociološki vidik gospodarske, družbene in politične moči v Sloveniji
Značilnost za razmerje med politično in ekonomsko elito je, da sprememba politične elite potegne s sabo zamenjavo ekonomske elite. Ekonomska elita je lojalna do vladajoče politike, saj ima vsakokratna politična oblast preko paradržavnih finančnih družb neomejene možnosti kadrovanja. Pri tem pa so politično „kadrirana“ podjetja praviloma neučinkovita. Glavni interes politične elite na oblasti je pridobivanje dolgoročne rente. Država je ujetnica strank(e) na oblasti. V glavna omrežja ekonomske elite prihajajo člani in simpatizerji vladajoče stranke.
Namesto reševanja krize pa se dogaja utrjevanje neoliberalnega kapitalizma, kar je pravi paradoks, saj se z neoliberalnimi prijemi „rešuje“ krizo, ki jo je ta povzročil. Še naprej smo pod pretvezo prihodnje rasti priča liberalizaciji in deregulaciji trga dela in storitev. Individualizem v službi z ničemer omejenega pohlepa in povzdigovanje zasebnega nad javnim pa spodjedata moč družbenih institucij. Posledica je poglabljanje neenakosti in razraščanje ekonomske in družbene krize. Prav neverjetna je ekonomska nevednost politikov, ki nasedajo formuli: „banke=ekonomija“. Stiglitz: „Tisti, ki imajo koristi od obstoječega sistema, se bodo upirali spremembam in gre za zelo močne in vplivne ljudi“. Rešitev pa je več javnih investicij (infrastruktura, tehnologija, izobraževanje, znanost, itd.)!
Kam vodi družba pohlepa? Kdo lahko prisili državo, da opravlja svoje delo? Vrnitev razrednega boja?
Anemična demokracija odvezuje državo od njene družbene odgovornosti. Praktična demokracija pa je demokracija, ki rešuje družbene probleme.
dr. Marko Pavliha – Nekaj kritičnih misli o slovenskem parlamentarizmu
Državni zbor naj bi poosebljal smer sodobne demokracije, vendar žal slovenski je ne. Preveč je tekmovanja, podcenjevanja, zasmehovanja in drugega populizma ter pridobivanja političnih točk na račun nekajminutne slave, domala nič ni sodelovanja in sklepanja kompromisov. Primanjkuje notranje strankarske demokracije, prenizka je raven poslanskega bontona oziroma etike. Prevladuje skrajno slabo javno mnenje o politikih, ki vpliva na negativno selekcijo, saj se premalo poštenih, izobraženih in nadarjenih ljudi odloča za politično kariero… Poslanci so de facto služabniki političnih strank, namesto da bi služili ljudstvu, kar se najbolj kaže pri njihovem odvisnem odločanju, ki je v popolnem nasprotju z de iure, s prvim odstavkom 82. člena ustave: »Poslanci so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila.« Ker upada zaupanje v stranke, bo v prihodnje najverjetneje naraščalo število neodvisnih kandidatov. Volilna mašinerija pa je do neodvisnih krivična in izrazito naklonjena partitokraciji, torej dominantni vlogi političnih strank, kar civilno družbo izriva na obrobje političnega odločanja.
Žalostno in zaskrbljujoče je, da poslanke in poslanci do sedaj niso zbrali dovolj moralne pokončnosti za sprejem etičnega kodeksa, kar bi bila vsaj simbolična poteza v prid parlamentarnemu preporodu, ki ga brez gojenja in spoštovanja vrlin, veščin, morale, etike in svetovnega etosa ne bo. Za izhod iz vsesplošne gospodarske, finančne in človečanske krize je ključno zlato pravilo o sočutnosti, poštenosti, prijaznosti in solidarnosti. Poslanski etični kodeks je tudi predpogoj za splošne etične smernice, saj bi morali ravno poslanci vsem drugim služiti za zgled. Je že tako, da je za bednega politika najhujša kazen neizvolitev, za dobrega pa slaba vest.
Darko Pretnar – Kako izkoristiti slovenski inovacijsko-tehnološki potencial
Slovenski trg informacijske tehnologije letno znaša 450 mio€. V Sloveniji je 2.440 IT podjetij. Podjetja so praviloma manjša do srednja (prihodki od 0,5mio do 10mio€) in so razen dveh v glavnem usmerjena na notranji trg. Imajo pa izvrstno tehnološko znanje z lastnimi produkti/rešitvami. Žal pa za doseganje izvozne kritične mase podjetja niso povezana med seboj.
Kako na tuje trge? Vhodna prepreka za vstop na novi trg je zelo visoka. (Poznavanje tujih trgov, Kapital, Ustrezna kritična masa za vztrajnost in potrpežljivost, Celovita ponudba in rešitve na ključ, Reference za dokaz usposobljenosti…) Tak pristop zahteva nove organizacijske oblike povezane s poslovnimi tveganji in zahtevnim financiranjem – “prodajno stičišče”.
Kaj lahko naredi država? Dogovoriti ključne tehnologije, Usmerjeno vzpodbuditi razvoj tehnoloških centrov, ki imajo nosilce z izvoznimi kompetencami, Pripraviti ustrezne javne razpise, kjer bodo deležniki sodelovali na pripravi skupne ponudbe za tuje trge, Oblikovati sklade tveganega kapitala za vzpodbudo razvoja malih inovativnih podjetij, ki bi se oblikovale okoli prodajnih stičišč.
Ali je to dovolj ? Nujen je prehod v stalno razvojno sodelovanje na tržnih osnovah usmerjeno na globalne trge! Za to pa je potrebna jasna tržna strategija na nivoju države in posameznih panog ter sprememba korporativne kulture – Merilo za uspešnosti razpisanih razvojnih projektov je doseženi prodajni izplen in ne formalna oblika ter dolžina zaključnega poročila…
Razprava:
Po predstavitvi prispevkov uvodničarjev je sledila skoraj dvourna razprava, v kateri je bila rdeča nit povezovanje civilnih iniciativ in gibanj ter predlogi za vlado, ki bo sprejemljiva in verodostojna za široko javnost ter sposobna sklepati dovolj široka zavezništva za sprejetje težkih a nujnih ukrepov. Predsednik take vlade mora s svojo karizmo in osebnim ravnanjem imeti pri ljudeh ugled poštenosti, pravičnosti in sposobnosti. Civilna družba pa mora postati aktivni nosilec sprememb.

Druga gradiva in prispevki:
dr. Marko Pavliha: Kakšnega predsednika republike si želim(o)
Silvester Koprivnikar: O vlogi državljanov in civilne družbe
Državni svet: RESOLUCIJA ZA IZHOD SLOVENIJE IZ DRUŽBENE KRIZE
Jure Apih: Mesije ne bo!
prof. Marko Pavliha: Groteska o papirnati barki – Teorija in praksa o slovenski pomorski državi
dr. Darja Piciga: Strateški razmislek o prihodnosti Slovenije
MMC – Kraljič: Vladne ukrepe je treba podpreti
Delo – Razumevanje za reforme
Delo – Kraljič: Slovenija mora najti razumevanje za reforme
Finance – Kdo si upa: Peter Kraljič
Izjava dneva
Video posnetek posveta: