Sociolog Frane Adam pravi: »Slovenija bo že čez dve ali tri leti precej drugačna. Paradoksalno ne zaradi akterjev sprememb, temveč nekako spontano zaradi nakopičenih pritiskov oziroma pritiskov od zunaj. Javni sektor se bo skrčil.« Kritičen je do dometa t. i. strukturnih reform kot poti iz krize, ker so le del kriznega menedžmenta, usmerjene kratkoročno in ne del strateškega premisleka. Kritičen je tudi do idej demokratičnega socializma oziroma protikapitalističnih »ideoloških brkljarij«.
Med procesi, ki so nas pripeljali v krizo, našteva:
– Hiperpolitizacijo celotne družbe, intelektualne sfere in tudi medijev. Predlaga, da bi družbeno pomembna mesta (na primer pri volitvah dekanov in rektorjev) morali zapreti za ljudi, ki so bili na strankarskih funkcijah.
– Drugi krizni vzrok vidi v modelu državnega kapitalizma z močno in nerazumno širitvijo javnega sektorja, v katerem imajo leve stranke volilno bazo.
– Tretji razlog za krizo je po Adamovih besedah v odmiku od meritokratsko zasnovane družbe, kjer so merila za napredovanje individualni dosežki (izobrazba, kompetence in ustvarjalnost). Zdaj pa je v ospredju le zasledovanje ozkih interesov. Zaradi tega imamo na vseh ravneh težave z upravljanjem in neformalnimi klikami v ozadjih.
Adam dvomi, da bi lahko nove stranke pomenile alternativo: »Leve stranke so se izkazale za nekompetentne. Vezane so na različna lobije in neformalna omrežja. Nove, ki od njih niso tako odvisne, pa vidijo svoj interes v širitvi javnega sektorja in ignorirajo gospodarsko realnost. Desne stranke na drugi strani povzročajo preveč rezistence. Iritirajo velik del populacije, zaradi česar ne morejo izpeljati svoje zamisli. Po vsej verjetnosti se bo vnovič pojavilo novo vstajništvo.«

Ekonomist in finančnik Andrej Cetinski vidi drugače:
– Razviti svet je v resni krizi. V ZDA so jo menda pozdravili, a nekateri že napovedujejo, da se bo ponovno razbohotila, saj se odprave njenih vzrokov doslej niso resneje lotili. (Sam štejem za osrednji vzrok krize neoliberalizem, saj ta sistemsko povzroča nezadostno tržno povpraševanje in s tem posledično nesprejemljivo nezaposlenost). Usmeritve neoliberalizma (bogatenje je osrednja vrednota in gibalo napredka, trgu vmešavanje države zgolj škoduje, država naj bo kolikor mogoče vitka,…..) bo zato potrebno nadomestiti s takimi, ki družbi zagotavljajo stabilnost in zadovoljiv razvoj. Med slednjimi gre osrednja vloga državi, ki se jo naj vodi učinkovito, pošteno in v interesu večine.
– Tudi Slovenija je v resni krizi in njen osrednji vzrok je prav tako nekritično uveljavljanje neoliberalizma, kar se odraža v neučinkovitem upravljanju države in v splošnem razvrednotenju sicer večinsko priznanih etičnih norm. O tem, kako prenoviti državo, da se ji v prihodnje zagotovi uspešnejši razvoj, nam politika žal ne zna ponuditi nič uporabnega. Vemo le, da politična desnica razmišlja močno drugače kot levica, obe strani pa prednostno skrbita za uresničevanje lastnih, neredko povsem osebnih interesov.
– Recept za izhod iz splošne krize je slej ko prej v organiziranosti družbe, ki temelji na (a) tržnem gospodarstvu in (b) državi, ki se jo vodi učinkovito in pošteno v korist večine. Kako zagotoviti drugega od obeh pogojev, ostaja odprto vprašanje. Za sedaj se utrjuje zgolj spoznanje, da politični sistem, ki je zasnovan na strankarstvu, (še) ne vodi do želenega cilja.

Teze obeh avtorjev izbral Miroslav Marc