Gospodarska kriza traja že od leta 2008, pa še vedno ne kaže, da jo bo kmalu konec. Ekonomist Bogomir Kovač v enem nedavnih komentarjev v Mladini celo pravi, da pred letom 2020 ne gre pričakovati, da se bomo gospodarsko vrnili tja, kjer smo pred krizo že bili. Njena trdovratnost je slej ko prej posledica tega, da je ne zdravimo pravilno, tako pa ravnamo, ker se nismo sposobni sporazumeti, kaj bi naj bili njeni ključni vzroki. Naj spomnim na znanega ameriškega ekonomista Krugmana, ki v svoji knjigi »Ustavimo to krizo takoj!« vzroke za krizo in recepte za njeno zdravljenje razlaga povsem drugače, kot to počne nemška kanclerka Merklova, ki tudi sicer vsej Evropi vse bolj vsiljuje svoje, oziroma ideje velikega bančnega kapitala. Kako različno pojmujemo krizo, želim v tem prispevku prikazati na dveh primerih iz domačih logov, pri čemer gre za razmišljanja, ki so bolj kot na spoznanjih akademskih ekonomistov zasnovana na gospodarskih izkušnjah.

Začnem naj z razlago, ki jo je v obširnem intervjuju v sobotnem Delu dne 18.5 2013 predstavil Marko Voljč, eden vodilnih delavcev belgijske banke KBC, pred tem pa je 12 let vodil NLB. Po njegovem je med razlogi za dolgotrajno krizo v Sloveniji, citiram, »ključno to, da se nismo hoteli soočiti z dejstvom, da so pričakovanja državljanov in podjetij, da država nekaj naredi za njih, prevelika in da nikoli nismo presekali popkovine s prejšnjo državo….«. To se da razumeti tako, da imamo še vedno prebogato socialno državo in posledično vse večji proračunski primanjkljaj, to pa naj bi bilo predvsem krivo, da nam gre gospodarsko vse slabše. Ta razlaga se ujema s tem, kako na krizo tudi sicer gledajo v Bruslju, in ne preseneča, da so si njeni zagovorniki enotni tudi glede tega, kako jo zdraviti. Prednostno zdravilo naj bi bilo »varčevanje«, torej zategovanje pasu večine prebivalstva. Tudi glede tega Voljč ne izstopa in ocenjuje, da v Sloveniji pri varčevanju doslej nismo ravnali dovolj radikalno. Kot primer, ki bi naj sicer ne bil najboljši zgled, navaja baltske države, kjer so v socialo tako zarezali, da jim je BDP padel tudi za 20 odstotkov, vendar danes zopet rastejo. Skratka: nizke plače, malo sociale in nizki davki, to je pristni neoliberalni recept za konkurenčnost gospodarstva, gospodarsko rast in dovolj privlačne donose kapitala, torej tudi za obvladovanje krize.

Sam se pridružujem tistim, ki pravijo, da bomo z neoliberalnimi prijemi krizo le še bolj zaostrovali. Potrebujemo torej drugačna zdravila in ta bodo delovala, če bomo z njimi, kot rečeno, odpravljali vzroke, zaradi katerih je kriza nastala in ostaja aktivna. Ti so pri nas drugačni, kot so bili na primer v sosednji Avstriji, in tudi več jih je. Po mojem razumevanju so najbolj ključni naslednji:
1. Po letu 2004, ko je vladno krmilo prevzel Janša, je Slovenija pričela pospešeno uresničevati usmeritve neoliberalizma, to je privatizacijo, deregulacijo in liberalizacijo, njihov skupni imenovalec pa je bilo bogatenje, ki smo mu dali obeležje družbene vrednote. V naših razmerah, ko je bil velik del podjetniškega kapitala še vedno v državni lasti, so se ideje neoliberalizma močno izrodile, predvsem v naslednjih smereh: pravno je država delovala vse slabše, korupcija pa je v polno zacvetela; upravljanje in menedžiranje državnega premoženja se je v velikem delu spremenilo v njegovo plenjenje; splošno ekonomsko okolje je postajalo vse manj prijazno potrebam trga; državna uprava je postajala vse številčnejša in manj učinkovita. Na kratko: upravljanje države je v učinkovitosti na celi črti odpovedalo in tako je več ali manj ostalo vse do danes. Ker nam ključne upravljavske vzvode obvladuje predsednik vlade, je način, kako kadrujemo to delovno mesto, posredno postal osrednji vzrok, da smo kot družba zašli v tako resne težave.
2. V štirih letih pred izbruhom splošne gospodarske krize se je Slovenija v tujini neto zadolžila za 11 milijard evrov – pretežno se je zadolžilo gospodarstvo, nemalo pa tudi prebivalstvo -, velik del teh sredstev pa je bil porabljen neproduktivno. Te zadolžitve, ki so bile za tuje banke praktično brez tveganj – tveganja so namreč prevzele domače banke – so po izbruhu krize povzročile finančno ohromelost znatnega dela gospodarstva in posledično tudi bank, danes pa so med pomembnimi razlogi za propadanje podjetij in padanje BDP.
3. Po izbruhu splošne krize v svetu v letu 2008 je naš izvoz močno nazadoval – od izvoza smo izjemno odvisni -, to je povzročilo občuten padec BDP in znašli smo se v položaju, ko s tem, kar ustvarimo, vse težje pokrivamo prebogato potrošnjo, ki smo si jo na račun tujega zadolževanja v letih pred krizo lahko privoščili. To potrošnjo sedaj zaradi objektivne nuje krčimo in to nam dodatno zmanjšuje BDP ter poglablja krizo, pa čeprav smo medtem izvoz povečali na raven, kot je bil pred krizo. Tudi pri nas se torej varčevanje, ki ni podprto z ukrepi za odpravo temeljnih razlogov za krizo, kaže kot strel v prazno.

Tako opredeljenih vzrokov za krizo, kot jih navajam, seveda ne gre zdraviti z neoliberalnimi recepti, to je prednostno z omejevanjem socialne države. Več uspehov si lahko obetamo od scenarija, ki vključuje naslednje ključne postavke:
• Korenito povečati učinkovitost upravljanja države, kar je prednostno pogojeno s tem, da nam vlado vodi oseba, ki je etično neoporečna in vešča vodenja večjih socialno-ekonomskih sistemov. Rezultati dobrega upravljanja naj bi se predvsem tako odrazili: pravno država deluje vzorno, korupcija pa je močno omejena; gospodarsko okolje je trgu prijazno, podobno kot v sosednji Avstriji; vlada gospodarski razvoj usmerja tako, da se optimalno izkorišča konkurenčne prednosti, ki so nam dane; upravljavski nadzor podjetij v lasti države je zelo kvaliteten; državna uprava je učinkovita, tudi pri pobiranju davkov in omejevanju sive ekonomije; javni sektor deluje na sploh učinkovito in stroškovno racionalno.
• Strokovno domisliti in pospešeno izvesti finančno pa tudi upravljavsko sanacijo večjih, tržno perspektivnih podjetij in bank.
• Pospešiti investicijsko porabo, še predvsem v delu, za katero so na razpolago evropska sredstva.
• Postopno – poudarek je na postopnosti – sanirati proračunski primanjkljaj države, prednostno z večanjem davčnih prihodkov (rast BDP, manj sive ekonomije in učinkovitejše pobiranje davkov, večja davčna obremenitev premožnih, višji DDV, delna odprodaja državnega premoženja), v enem delu pa z omejevanjem finančne porabe javnega sektorja, še predvsem na račun njegovega bolj racionalnega trošenja. Za tak scenarij sanacije proračunskega primanjkljaja je v ustavo zapisano zlato finančno pravilo odveč, saj gre pri njem za orodje, s katerim želi neoliberalizem predvsem ubijati socialno državo.

Za zaključek še to. Z učinkovitim izvajanjem protikriznega scenarija, o katerem govori ta prispevek, bi Slovenija v petih letih lahko ponovno postala spodobna evropska država, ki gospodarsko uspešno dohiteva sosednjo Avstrijo, glede socialnega okolja in spoštovanja splošnih družbenih vrednot pa se prepoznavno zgleduje pri Skandinavcih. Ali se bo to res zgodilo, je najbolj odvisno od pripravljenosti aktualnih političnih veljakov, da tako spremenijo kadrovanje za mesto predsednika vlade, da bodo to, vodstveno najbolj zahtevno delo v državi, smele opravljati le osebe, ki to res znajo in jim je spričo njihove poštenosti tudi sicer vredno zaupati.
Andrej Cetinski