Za in proti privatizaciji
Ni dolgo tega, ko je prejšnja vlada Alenke Bratušek po njenem obisku pri nemški kanclerki na hitro pripravila spisek 15 podjetij, ki naj bi jih prednostno privatizirali. Na njem sta tudi dve podjetji, ki so za nemško državo očitno strateško zanimivi in se jih zato želi polastiti. To sta ljubljansko letališče in Telekom. Bratuškova se je kot predsednica vlade poslovila predno je bila ta prodaja izvedena. Sledila ji je vlada Mira Cerarja, ki nam je pred volitvami obljubljal, da bo glede privatizacije ravnal razumneje in strateških podjetij – to pa letališče in Telekom po mnenju mnogih nedvomno sta – ne bo prodajal, če bo le izvoljen. Žal je po volilni zmagi na to pozabil. Že v času nove vlade smo namreč letališče prodali nemškemu državnemu podjetju in Cerar sedaj vztraja tudi pri podobni prodaji Telekoma; verjetno zgolj zato, ker je to tudi sam obljubil nemški kanclerki, ko ga je ta pred časom povabila na kratek obisk, in nam sedaj kar naprej ponavlja, da mora delovati verodostojno..
Sedaj je lastniški delež države v Telekomu zaokroženo 70%, ko ga bomo jutri prodali, ga bo v celoti upravljavsko (sicer posredno) obvladovala nemška država. Taka naj bi bila »razumna« privatizacija, za katero se zavzema Cerarjeva vlada, in je pri tem deležna močne podpore desne politike in neoliberalno usmerjene strokovne javnosti. Veliko nas je, ki menimo, da je to ravnanje nerazsodno in za državljane ponižujoče. Zato mu nasprotujemo in predlagamo, da se vlada problemov, ki jih imamo z državnim premoženjem, loti drugače. Recimo tako:
1. Razprodajo iz spiska 15. državnih podjetij naj se zaustavi vsaj za 6 mesecev.
2. Pripravi se naj prvo resno razvojno strategijo države – doslej namreč tega nismo znali ali hoteli narediti -, s katero se bomo državljani dogovorili za temeljne razvojne cilje države in poti njihovega uresničevanja. Tak dokument mora dovolj argumentirano opredeliti tudi strateško vlogo, ki jo naj ima državno lastništvo v prihodnjem razvoju Slovenije.
3. Zakon o Slovenskem državnem holdingu, ki vse prej kot primerno ureja upravljanje državnega premoženja, je potrebno spremeniti predvsem s ciljem, da bo to upravljanje v naprej bolj učinkovito in ga ne bodo obremenjevali specifični strankarski pa tudi drugi zasebni interesi. Svoje državno premoženje – tega je zelo veliko – odlično upravljajo Nemci in pametno bomo ravnali, če jih bomo posnemali in si ne izmišljali lastnih rešitev, ki se bodo slej ko prej izkazale za ponesrečene.
4. Ko bomo izvedli gornje predloge, bomo ugotovili, da je država (so)lastnik tudi v podjetjih, pri katerih za to ni strateških razlogov. Taka podjetja naj bi se v celoti privatiziralo, seveda po preglednem postopku in ob za prodajalca (državo) čim bolj ugodnih pogojih. Verjamemo lahko, da bo taka privatizacija deležna široke podpore javnosti.
Če bi naša vlada ravnala po gornjem ali podobnem scenariju, njena mednarodna kredibilnost ne bi bila prizadeta, pač pa bi se zgodilo nasprotno, povečala bi se. Tujini bi namreč na ta način posredovala nedvomno sporočilo, da zna državo učinkovito upravljati, kar ni zgolj dobro za njene državljane, pač pa s tem zgledno uresničuje tudi interese, ki so nam v EU skupni.
Verjamem, da se večina tistih, ki so podpisali javnosti poznano peticijo proti razprodaji državnega premoženja, zavzema za podoben razplet dilem v zvezi s tem premoženjem, kot ga zgoraj predstavljam. Še več, prepričan sem, da bi take ali podobne rešitve zadovoljile tudi večino tistih, ki so podpisali in še podpisujejo peticijo v podporo privatizacije. Ostaja pa še skupina, ki tem rešitvam ne bi pritrjevala, pač pa bi jim goreče nasprotovala. To so mlajši, v precejšnjem delu v tujini šolani intelektualci, ki sveto verjamejo v neoliberalne dogme, privatizacija pa je ena osrednjih takih dogem. V tej svoji veri, da je potrebo prodati vse, kar je državnega, jih niti to ne moti, da naša strateška podjetja lastniško prevzemajo tuje države; za njih je to še vedno želena privatizacija, za večino pa povsem nerazsodno ravnanje, saj si z njim izničujemo eno pomembnih razvojnih orodij države.
Andrej Cetinski, Ljubljana