Poslovil se je zadnji predsednik slovenske socialistične vlade od leta 1984 do 1990.

Ob slovesu mu je Julka Žibert, sodelavka v nekdanjem Izvršnem svetu Republike Slovenije, napisala nekrolog. Objavljen je bil v Dnevniku, 24.8.2024.

Dušan Šinigoj (1933–2024)

Prispevek gospoda Janeza Černača o nujnosti razvojne strategije je bil objavljen v Delu. V njem avtor na treh primerih navaja, kaj se lahko zgodi ob odsotnosti državne strategije. Ob tem prijateljem in somišljenikom priporoča ustanovitev ZBORA DRŽAVLJANOV ZA UVEDBO KOMBINIRANEGA VOLILNEGA SISTEMA. In zaključi: »Ne dopustimo, da bi nam nasprotniki to ovirali s brezkončnimi pravnimi zvijačami«.

Strategija trajnostnega razvoja

Ob sedanjem spletu klimatske, zdravstvene, prehranske in varstvene krize v svetu, je nujna strategija trajnostnega razvoja, sicer tavamo v prihodnost brez jasnih ciljev. Države brez določene strategije so zato lahek plen kapitala in tujih interesov. Država brez prave strategije za posamezna področja nimajo prihodnosti, vendar se tega vladarji in večina volivcev ob volitvah očitno tega ne zavedajo.
Izobraževanje je eno od pomembnejših področij že za sedanjost, še posebno pa za prihodnost bodočih rodov, zaradi staranja prebivalcev in razvojnih izzivov. To dokazujejo zadnje informacije, da samo v osnovnih šolah primanjkuje nekaj sto ali celo nekaj tisoč učiteljic in učiteljev, zato govorijo že o kolapsu šolskega sistema. Ob tem pa ustanavljajo vedno nove univerze. V primerjavi z drugimi evropskimi državami, so pri nas učiteljice in učitelji starejše generacije, zato bo v naslednjih petih, desetih letih ta problem samo še veliko večji. Vzrok za to naj bi bilo neustrezno vrednotenje tega zahtevnega dela.
Še najbolj so sedaj prizadeti bolniki, ker primanjkuje zdravnikov in drugega zdravstvenega osebja, ker ti odhajajo tudi v druge evropske države. Po uradnih podatkih pri nas že več kot 150. 000 bolnikov nedopustno dolgo čaka na določene zdravstvene storitve. Očitno smo tudi na področju zdravstva dočakali krizo brez strategije. Ob tem pa naši vladarji nočejo prevzeti preverjene organizacije in ne ukrepov iz evropskih držav. V preteklosti je bilo pri nas zgrajenih dovolj domov za starejše, vendar ponekod že ne morejo sprejemati v oskrbo starejših ljudi, ker tudi na trm področju manjka osebja. Tudi to področje dela ni primerno ovrednoteno.
Seveda je podobnih zadreg veliko tudi na drugih področjih, kjer nimamo sprejete strategije razvoja, vendar je to prikrito za večino ljudi, ki imajo že na drugih področjih hude zadrege, težave in dnevne skrbi.
Država brez celovite strategije trajnostnega razvoja nima prihodnosti. Izdelava in uveljavitev tega dokumenta zahteva zelo odgovorno delo vladarjev in raziskovalcev z naših univerz, katerih znanje naj bi se spojilo v sodelovanju z vrhunskimi strokovnjaki pri nas in v svetu. Ob tem pa je nujno upoštevati, da je za izdelavo in uveljavitev strategije trajnostnega razvoja za našo državo nujen prehod iz sedanjega neoliberalizma, ki zahteva pri vseh dejavnostih dobiček, tudi na račun uničevanja narave in izčrpavanje večine ljudi, kar vodi dolgoročno v pogubo. Predstavitev tega je tudi naloga projekta Rastoča knjiga Kočevje II, ki ga bomo za zainteresirano javnost predstavili letos v jeseni v Knjižnici Kočevje. Ta projekt na svetovni ravni je pripravljen na podlagi štiriletnega dela pri projektu Rastoča knjiga Kočevje.
Janez Černač, Kočevje

Delo je 6.avgusta objavilo članek z gornjim naslovom. Njegov  avtor je Marko Kerševan, sociolog in zaslužni profesor (v nadaljevanju: M.K.). Članek je razmeroma kratek, a je M.K. v njem problematiko vojne v Ukrajini predstavil dovolj celovito in prepričljivo, da je to vsaj zame ena boljših  analiz te tragične zgodbe, kar sem jih doslej imel priložnost prebrati. Njegova vsebina je gotovo zanimiva za številne bralce in zato naj ne bo odveč, če  jo v tem zapisu kratko povzemam, seveda tako, kot jo sam dojemam.

Ko zahodna politika, torej tudi naša, obravnava vojno v Ukrajini, praviloma izhaja iz podmene, da jo je v letu 2022 izzvala Rusija z vojaškim vdorom v Ukrajino in naj bi bila predvsem  odraz Putinove agresivnosti, ki naj bi jo bilo možno zavreti le z vojaškimi sredstvi. Po mnenju M.K. pa potekajo v okviru te vojne sočasno kar štirje spopadi, ki jih je pri njeni razlagi potrebno upoštevati, če naj bo ta korektna. Prvi spopad se je pričel že leta 2014, ko je v Ukrajini politično oblast prevzela skupina vse prej kot demokratično usmerjenih oseb, ki je s svojo sovražno obravnavo ruskega prebivalstva izzvala  državljansko vojno. To bi se z mirovnim sporazumom Minsk 2 že v letu 2015 lahko končalo, pa se to ni zgodilo, saj je ukrajinska oblast po podpisu sporazuma ob podpori zahodne politike sovražno obravnavo ruskega prebivalstva  še zaostrila. Na to ravnanje  se je odzval Putin z agresijo v letu 2022, ki se je razvila  v vojno med Rusijo in Ukrajino, ki še traja. Po vsebini gledano gre v tem primeru za dva spopada. Eden je ta, v katerem se Rusija in Ukrajina bojujeta za svoje interese: Rusija prednostno za zaščito njenih nacionalnih interesov, povezanih z Ukrajino, Ukrajina pa za to, da svojo ozemeljsko suverenost v celoti zadrži, nacionalne interese njenega ruskega  prebivalstva pa  v največji meri omeji. Vsebino drugega spopada pa predstavlja »posredna« vojna med Rusijo in ZDA oziroma Natom, ki za sedaj neposredno poteka na ozemlju Ukrajine, njen cilj pa je ekonomsko in vojaško oslabiti  Rusijo, po možnosti celo povzročiti njen razpad kot države.

Poleg zgoraj navedenih treh vojaških spopadov se po mnenju M.K. v okviru vojne v Ukrajini  izvaja še četrti, to je interesni spopad med ZDA in Evropsko unijo (EU),  v katerem ZDA izjemno uspešno slabijo ekonomsko in politično moč EU, politika slednje pa to ravnanje pohlevno podpira. To izjemno ravnanje politike EU naj  bi upravičevala agresivnost  Putinove Rusije, ki naj bi v primeru, če vojaško ne bo poražena v Ukrajini, ogrozila tudi ostalo, še predvsem vzhodno Evropo. Te razlage pa ne gre resno jemati, kar v naslovnem članku prepričljivo dokazuje tudi M.K. Bolj sprejemljiva je razlaga, da evropska politika v tem primeru  splošne koristi v nasprotju s temeljnimi etičnimi pravili podreja osebnim interesom samih politikov, predsednica Ekonomske komisije pa ravna pri tem kar zgledno.

V zaključku naslovnega  članka navaja M.K. še nekaj uporabnih usmeritev, kako  končati morijo v Ukrajini in s tem tudi z njo povezana, predvsem za nas Evropejce izjemno škodljiva ravnanja. Odgovorna politika bi po njegovem mnenju mir »izbojevala« za pogajalsko mizo; če bomo v EU še naprej zavračali to možnost, nam grozi, tako M.K., da bomo zdrseli v vseevropsko vojno.

Andrej Cetinski

Avtor spodnjega članka objavljenega v Dnevniku Anton Peinkiher predlaga izstop iz Nata, saj zdaj nimamo niti lastne vojske, niti vojaške varnosti.

Kaj naj si človek misli, ko prebere pismo nekdanjega visokega obveščevalnega častnika MORS?

Avtor spodnjega pisma Anton Peinkiher je častnik kopenske vojske, obveščevalni častnik in varnostni manager. Leta 1979 je končal Vojaško gimnazijo, leta 1983 je končal Vojaško akademijo kopenske vojske in 1984 še šolo za obveščevalne častnike in druga specialistična usposabljanja za obveščevalno delo v okviru JLA.
Od januarja leta 1990 je sodeloval pri zagotavljanju obveščevalnih, protiobveščevalnih ter vojaških nalog za potrebe Republike Slovenije. Bil ključni organizator za elektronsko izvidništvo na VOMO in kasnejših organizacijskih oblikah vojaške obveščevalno varnostne službe.
Leta 1997 na FDV Univerze v Ljubljani dosegel znanstveni naziv magister znanosti s področja sociologije.

V pismu je navedenih toliko dejstev, da, če je samo polovica točnih, moramo takoj ukrepati. Zato kot nepoučena cd sprašujemo politično vodstvo države, da nam pošteno in verodostojno pojasni situacijo, ki jo opisuje g. Peinkiher opisuje v priloženem pismu.

Pismo gospoda Antona Peinkiherja:
Slovenija 20 let v Natu

V članku Barbare Kramžar (Delo, 10.julij) z gornjim naslovom državni sekretar v kabinetu premiera Goloba, g. Vojko Volk pojasnjuje, zakaj naj bi številni naši državljani ravnali zmotno, ker v Ukrajinski vojni ne podpirajo politike ZDA in Nata do Rusije. Volkove navedbe Andreja Cetinskega niso prepričale in zato njemu in seveda tudi bralcem pojasnjuje, v čem se z Vojkom Volk razhajata:

Začnem naj z naslovom članka. Ne gre izključiti možnosti, da se vojna v Ukrajini lahko razvije v širši, morda celo nuklearni spopad,  a močno dvomim, da se bo to zgodilo, saj bi bili v tem primeru vsi poraženi. predvsem pa to ni v interesu ZDA. Strašenje javnosti, da hodimo po robu prepada, zato po mojem mnenju ni primerno. Res pa je, da tako ravnanje politiki lahko  zelo koristi. Če se počutimo močno ogrožene, namreč lažje sprejemamo njena sicer težko razumljiva  početja, ki smo jim  predvsem v zvezi z vojno v Ukrajini priča zadnja leta. Podobno učinkuje tudi sovraštvo in zato ne preseneča, da zahodna politika tako vztrajno spodbuja sovraštvo do Rusije, saj naj bi nas ta ogrožala. Drugače povedano, ogroženost in  sovraštvo sta danes močni propagandni orodji, s katerima ZDA, Nato pa tudi Evropska unija (EU) utemeljujejo podporo  vojni v Ukrajini.

O nekaterih vidikih obravnavane vojne pa zahodna politika previdno molči, čeprav so za njeno razumevanje ključni in v nemajhni meri tudi pojasnjujejo, zakaj smo Slovenci vse manj naklonjeni ZDA in Natu. Naj omenim pomembnejše. Najprej to, da je leta 2014 ob podpori ZDA politično oblast v Ukrajini nasilno prevzela skupina  izrazito nedemokratično usmerjenih oseb, ki je pričela več kot osem milijonsko  rusko prebivalstvo obravnavati na način, poznan kot »nacizem«. To je izzvalo državljansko vojno, ki naj bi se končala z mirovnim sporazumom »Minsk 2« iz marca leta 2015. (Poleg Putina sta ga sopodpisala tudi  vodilna nemška in francoska politika).  Žal ga ukrajinska oblast ob podpori zahodne politike ni spoštovala, pač pa je svojo nacistično obravnavo ruskega prebivalstva še zaostrila. Na to početje se je februarja  2022 odzvala Rusija z agresijo na Ukrajino, očitno predvsem s ciljem, da ruskemu prebivalstvu v  tej državi zagotovi normalno demokratično obravnavo. Tudi po zaslugi turškega predsednika so se sprte strani to pot hitro dogovorile, kako vojaški spor mirno razrešiti. Žal  pa Ukrajina mirovnega  sporazuma po naročilu zahodne politike ni podpisala in ruska  agresija se je tako nadaljevala kot krvava vojna, ki še vedno traja. Za sedaj kaže, da se jo bo lahko končalo šele po tem, ko se bodo tako odločile ZDA. Nemalo jih meni, da se bo to kmalu zgodilo, če bo le Trump na jesenskih volitvah izvoljen za predsednika.

Kar nekaj argumentov prepričljivo podpira mnenje, da so ZDA odločilno prispevale, da je prišlo do vojne v Ukrajini, po njenem izbruhu pa aktivno skrbijo za to, da se je ne konča z mirovnimi pogajanji. Njihova politika v tem primeru nedvomno zasleduje zelo konkretne cilje , o katerih se seveda javno le malo govori. Razlaga le teh, ki je vsaj meni blizu, je kratko povedano taka. Kot prvo menim, da je obravnavana vojna močno okrepila Nato. ki je eno od orodij ZDA za obvladovanje ostalega sveta, njegov pomen pa se povečuje spričo zaostrovanja nasprotij s Kitajsko.  Drugič, vojna v Ukrajini je politično in ekonomsko močno oslabita EU in povečala  njeno odvisnost od ZDA, kar je za slednje pomemben dosežek spričo tega, da je njihova dosedanja prevlada v svetu resno ogrožena. In tretjič, proces okrepljenega oboroževanja in močno oslabljena energetska oskrba EU, ki ju je povzročila vojna v Ukrajini, prinašata ameriškemu kapitalu velike  ekonomske koristi. Naštetih ciljev bi ne bilo možno uresničiti brez primernega sovražnika in Rusija je za to vlogo nedvomno primerna. Ne gre pa prezreti, da tudi za ZDA vse posledice obravnavane vojne nimajo pozitivnega predznaka; vojna je namreč surovinsko izjemno bogato Rusijo potisnila v naročje Kitajske, kar utegne biti za ZDA v prihodnje zelo moteče.

S pričo navedenega je možno razumeti (ne pa tudi podpirati) ameriško politiko do vojne v Ukrajini, zakaj le tej tako pohlevno sledita evropska in tudi naša politika, pa je vsaj zame zagonetka, za katero ne najdem zadovoljive razlage. S podobnimi zadregami imajo gotovo  opraviti mnogi od naših  občanov, ki ne podpirajo današnje  politike ZDA in Nata. Zaupanja v razumnost ravnanja ljudi, ki smo jim zaupali izvajanje najbolj kočljivih družbenih pristojnosti, je tako iz dneva v dan manj, to pa vodi celotno družbo v resne težave.

Andrej Cetinski

ZAKAJ ZAPIS O ZDRAVSTVU IN NE O DESTRUKCIJI SLOVENSKE DRUŽBE?

Pred dnevi je vlada predstavila svoj načrt reševanja krize v slovenskem zdravstvu!
Nekaj pa je vlada vendarle že zdaj storila odlično: s svojim vztrajanjem in nepopustljivostjo do zahtev Fidesa je zdravnike privedla v razmislek, ki ima možen en sam smotrni zaključek: da je zdravstvo sicer pomembno, toda ne bolj in ne manj kot vsi drugi družbeni podsistemi.
Mogoče pa je vlada do sedaj premalo poudarila in zaščitila na tisoče odličnih in predanih zdravnikov, zdravniških sester in drugih zaposlenih v zdravstvu, na katerih dejansko temelji operativnost zdravstvenega sistema. Ti niso stavkali, niso pisali odpovedi delanja nadur, niso na TV in v drugih medijih poudarjali svojih zaslug, svojega pomena, svoje enkratnosti in nezamenljivosti. Bili so tiha večina, dosegljivi bolnikom. Prav oni so zlato jedro našega zdravstva, ne Zdravniška zbornica in ne Fides, ki sta postala nosilca nekakšnih posebnih, pogosto tudi zasebnih interesov.
Ali gre za nekakšno »zajedavsko simbiozo« zdravstvenega in političnega samodrštva? Brez odgovora na vprašanje, kaj je narobe v razmerju med politiko in zdravstvom, problemov ni mogoče trajneje rešiti, saj so vsi ukrepi usmerjeni le na korekcijo ali odpravo posledic, ne pa na odpravo vzrokov.
Zapis ni uperjen zoper nikogar. Tiste, ki pa se bodo prepoznali kot nosilci anomalij sistema, pa prepuščam njihovi lastni morali, pravi mag. Emil Milan Pintar, avtor zapisa, ki je bil 20.7.2024 objavljen v Sobotni prilogi Dela. Lahko pa ga preberete tudi spodaj.

Zapis O ZDRAVSTVU

Da, najpomembnejši referendum je še pred nami. Gre za vprašanje kako naprej. Smo res zadovoljni z organizacijo države in družbe kot je, kot smo jo dobili v paketu z osamosvojitvijo in o kateri ni tekla razprava? Po 33 letih je jasno, da smo kupili mačka v žaklju. Gre za neustrezen in do ljudi in javnega dobra neprijazen volilni in politični sistem, ki nam dela veliko materialno škodo in zavira razvoj.

Da bi več sto let star »demokratični« model izboljšali, predlagam referendum na to tematiko z naslednjim vprašanjem: »Ali se strinjate da se poslanci v državni zbor volijo tako, da se v vsaki občini (volilni enoti) izbere po en predstavnik, ki se na to mesto kandidira sam s predstavitvijo svojih dosežkov in sposobnosti zastopanja določenega števila ljudi?« 

Obstoječi način volitev v katere se vpletajo zasebna komercialna podjetja, ki se imenujejo politične stranke, je dejansko nedemokratičen. Najprej zato, ker kandidati ne predstavljajo določene skupine ljudi, ampak so podaljšana roka političnih strank, zato jih volivci ne morejo poklicati na zagovor, niti se z njimi ne morejo posvetovati, saj so njihovi volivci nedoločeni, anonimni. Po aktualnem volilnem sistemu je možno izvoliti vse poslance parlamenta stanujoče v istem kraju, lahko bi bili tudi vsi v sorodu in bi vsi lahko stanovali v isti stavbi, tako absurden je. Ta sicer malo verjetna možnost ilustrira kako daleč od izvoljenih so ljudje, ki bi jim morali poslanci služiti in se z njimi posvetovati glede odločitev v parlamentu in seveda za svoje odločitve sprejemati odgovornost. Državo predstavljamo ljudje, ki živimo v lokalnih skupinah in ni bolj logičnega zaključka, kot je ta, da te ljudi lahko zastopajo le predstavniki lokalnih enot, občin ali pa bi za potrebe volitev združili po dve občini, da pridemo na največ 100 poslancev.

Zakaj je takšna sprememba nujna? Narekuje jo smisel demokracije, ki je predstavljanje ljudi, ne pa ugrabljanje države in ljudi v njej, kar je najbolj vidna posledica obstoječega političnega sistema. Politične stranke so v praksi največji sovražnik demokracije, čeprav so bile izumljene zato, da jo uveljavljajo.

Politične stranke bi se registrirale kot društva bi jih tako tudi financirali: država bi plačevala le logistične, obratovalne potrebe društev in med njimi političnih strank.

Razočaranje nad demokracijo je evropska realnost, razočaranje, da so politiki  ukradli demokracijo, da ljudje dejansko o ničemer več dejansko ne odločajo je večkrat izražen problem evropske povezave na vseh ravneh.

Povsem logično in naravno je, da določen predstavnik ljudstva v parlamentu zastopa določeno in znano skupino ljudi, torej je treba voliti po geografsko in personalno teritorialnem načelu, ki smo ga že uspešno prakticirali.

Danes nas občane predstavljajo neznani predstavniki v parlamentu, saj se ne ve kdo je koga volil. Ne le to, ti predstavniki sploh ne odgovarjajo in se ne morejo posvetovati s svojimi volivci, saj jih ne poznajo. Ker so jih dale na volilne lističe politične stranke, družinska komercialna podjetja, so zato poslanci podložni le njim, od koder dobivajo navodila kako se obnašati in glasovati. Vsa ogromna energija in denar za borbe med političnimi strankami in vsa velika energija, čas in denar medijev, ki ta cirkus spremljajo so izgubljeni, saj ne prinašajo nič dobrega vsebini in javnemu dobremu. V socializmu smo imeli eno politično stranko v kateri je bilo 5-10 ljudi, ki so dejansko politično (vendar ne zasebno ekonomsko) obvladovali Slovenijo. Danes imamo enako število 5-10 ljudi, ki preko različnih političnih strank in ekonomskih subjektov obvladujejo Slovenijo, vendar ne le politično, ampak tudi posredno ekonomsko. Če so se v socializmu kradla kosila ali večerje na naročilnice, se danes legalno kradejo desetine milijonov: po eni strani vsega tistega javnega bogastva, ki je bilo ustvarjeno v socializmu, po drugi strani pa tekoča javna sredstva. Najbolj inventiven način legalne kraje velikih vsot so veliki projekti, kjer se izginuli milijoni ne vidijo preveč očitno (TEŠ 6, JEK2, nove nenormalno velike železniške postaje, zaščitna oprema,…). V socializmu je res bila dovoljena le ena politična stranka, vendar je bilo 95% vsega odločanja prepuščenega samoupravnem dogovarjanju, zato tudi civilna družba v tem segmentu ni imela nobenega smisla, saj je bilo samoupravljanje in civilna družba eno in isto. Danes o vsem odloča bodisi politika, bodisi kapital. Nihče drug.

Posebej zaskrbljujoče pri vsem tem pa je dejstvo, da se je v socializmu kar naprej javno razpravljalo o razvoju in izboljšanju političnega sistema, ki je priznaval demokratične pomanjkljivosti in je iz tega naslova tudi nastalo samoupravljanje. Po osamosvojitvi se o tej tematiki (razvoju političnega sistema) sploh ne razpravlja, edini dosežek po 33 letih je preferenčni glas, kar je pesek v oči dejanski dogovorni, podružabljeni demokraciji. 

Torej ostajamo ujetniki dobro organizirane navidezne demokracije (političnih strank) dokler se ne lotimo prenove družbenega političnega sistema.

Logično je vprašanje ali je takšen kot predlagan ali podoben preskok sploh mogoč? Seveda je, saj je bil mogoč tudi preskok pred 33 leti, saj smo osamosvojeni in neodvisni. Je takšna nova organizacija družbe brez škodljivih političnih strank naiven predlog? Morda, a je še bolj naivno čakati na nove politične odrešenike vsake 4 leta. Veliko in umetno razdvojenost v družbi, ki jo generirajo politične stranke, bi lahko s takšnim projektom izničili, ponovno bi lahko prišli do nacionalne enotnosti in homogenosti, saj bi se ukvarjali z vsebinami, ne pa s političnimi in kulturnimi boji. To bi bil tudi mednarodno pomemben projekt, ki bi pokazal prihodnost res demokratičnega in boljšega sveta. Namreč vse slabo v današnjem svetu je praktična posledica formalne demokracije, ki ne zagovarja objektivno koristnih interesov občanov. 

Bojko Jerman, Dolsko

Javno pismo

Spoštovani prijatelji, člani civilnih iniciativ in demokratičnih strank.

Volitve poslancev v evropski parlament so za nami. Verjetno je rezultate teh volitev vsak razumel drugače. Nekateri so razočarani, drugi se zadovoljujejo z enostransko interpretacijo medijev, ki pa ni rečeno, da drži. Nujno je torej, da volilne sisteme spremenimo, da bi lahko zagotovili odločilen vpliv volivcev na izvolitev poslancev, kot to veleva Ustava RS. Rezultati posvetovalnega referenduma o uvedbi preferenčnega glasu niso samo priložnost, da to storimo, temveč moralna obveza, da to storimo čimprej.

Kaj lahko storimo?

Imperiji nikoli ne pozabijo, da so bili imperiji.

Pod gornjim naslovom je Delo v sobotni prilogi objavilo obširen intervju z Iztokom Mirošičem,  našim veleposlanikom v ZDA (v nadaljevanju: I.M.), Tega, da številni Slovenci današnji ameriški zunanji politiki nismo naklonjeni, I.M. ne sprejema dobro in zato je večji del intervjuja namenil dokazovanju, da je ta politika še vedno najboljše, kar danes premore zahodna demokracija. Tudi glede ameriške politike v zvezi z vojnama v Ukrajini in Gazi  nima pomislekov, saj naj bi bila njena vloga predvsem varovanje demokracije, v primeru Ukrajine pa tudi zaščita slednje pred  imperialnimi  ambicijami  Rusije. Sicer naj bi se v svetu rojevali trije centri politične moči, od tega je eden demokratičen (ZDA), dva pa sta izrazito avtokratska (Kitajska, Rusija). Slovenija kot majhna in demokratična država ravna torej razumno, da politično podpira ameriško politiko, saj naj bi bila zgolj ta tudi v prihodnje  sposobna varovati  nas pred avtoritarnim nasiljem.

Kar navajam zgoraj, je kratek povzetek sporočila I.M. bralcem njegovega intervjuja, kakor sem ga sam dojel. Več ali manj isto problematiko je v intervjuju obravnaval tudi ugledni  ameriški profesor Jeffry Sachs (J.S.), ki ga je sobotno Delo pod naslovom Vojna je največji posel objavilo letos 9. marca. Ta ocenjuje ameriško demokracijo povsem drugače kot I.M. Po letu 1970 naj bi po njegovem mnenju demokracija  v ZDA doživela velike, za večino neželene spremembe, ki se odražajo predvsem v tem, da sedaj vodenje države prednostno zadovoljuje interese kapitala, korupcija pa je osrednje orodje, s katerim si kapital te prednosti zagotavlja. Tudi vojno v Ukrajini razlaga J.S. drugače kot I.M.  Da je do nje prišlo, naj bi bile v nemajhni meri zaslužne prav ZDA in tudi danes jo še verno usmerjajo v prid njihovemu kapitalu. Tudi z morijo v Gazi se dogaja podobno.

 Kateri od gornjih  dveh zelo različnih razlag ameriške demokracije gre verjeti? Pogosto so v takih  primerih  pomembni tudi interesi razlagalca in zato najprej nekaj o tem. Razlaga J.S. je za aktualno ameriško politiko nedvomno vse prej kot prijetna in si torej njen avtor od nje neposrednih koristi ne more obetati, prej nasprotno. V intervjuju pravi o svojih motivih tudi naslednje: »Rad bi doživel globalni mir. Mislim, da bi morali spoštovati drug drugega in živeti v miru, ne pa seštevati, kdo je številka ena,..«. Nasprotno od J.S. ima I.M. spričo posla, ki ga opravlja, upoštevanja vreden motiv za to, da prikazuje ameriško politiko lepše, kot si zasluži. Sodeč po kriteriju »osebni motiv« lahko torej domnevamo, da je razlaga ameriškega profesorja ustreznejša od te, ki jo je ponudil naš veleposlanik.

V intervjuju I.M. izpostavlja vse dobro, kar so ZDA v prejšnjem stoletju, še predvsem med obema svetovnima vojnima, storile za preostali svet in tudi za nas Slovence. Temu mnenju ne gre oporekati.  Ameriška demokracija, temelječa na protestantskih vrednotah, nam je bila tudi koristen vzor učinkovitega in poštenega upravljanja države. Žal pa se je to ureditev proti koncu prejšnjega stoletja pričelo močno spreminjati z uveljavljanjem novih družbeno-ekonomskih usmeritev, poznanih kot neoliberalizem. Ta se predvsem zavzema za čim več »svobodnega« trga, šibko državo in nizke davke, bogatenje pa obravnava kot osrednji motiv poslovnega delovanja in tudi kot vrednoto. Med prvimi in zelo pomembnimi ukrepi, ki se jih je zaradi uveljavljanja  usmeritev neoliberalizma po letu 1970 izvedlo v ZDA, je bilo radikalno znižanje obdavčitev visokih dohodkov, zaradi česar so se tudi socialne razlike močno povečale. Največja žrtev neoliberalizma pa je demokracija: učinkovito in pošteno upravljanje države v korist večine je pospešeno slabilo v korist politike, ki prednostno zadovoljuje interese kapitala. Kot omenja J.S., je politična korupcija postala eno osrednjih orodij tega upravljanja; s tem se je močno prizadelo tudi splošne družbene vrednote, pa tudi pravno državo.

Po ameriških neoliberalnih političnih spremembah se zgledujejo tudi evropske države. Njihova demokracija tako vse slabše deluje, posledice pa se boleče odražajo predvsem v razvojnem zaostajanju Evrope. V nekaterih pogledih, še predvsem v povezavi z vojnama v Ukrajini in Gazi, pa je evropsko politiko sploh težko razumeti.

Naj kratko povzamem zapisano. Ameriška demokracija, ki jo v svojem intervjuju propagira I.M., je še pred nekaj desetletji dobro delovala in bila številnim državam vzor dobre družbene ureditve. Pod vplivom neoliberalizma pa  se je po letu 1970 preoblikovala v politični sistem, ki demokratične vrednote vse manj spoštuje, predvsem pa koristi večine podreja interesom kapitala. Sistem je tudi upravljavsko vse prej kot učinkovit in mu  zato avtokratska politika vse uspešneje konkurira. Ena prednostnih nalog zahodnega sveta naj bi zato bila prenova demokracije na temelju za večino sprejemljivih vrednot (poštenost, solidarnost, učinkovitost…).

Andrej Cetinski

Evropska državljanska pobuda:

Premoženje ekscesno bogatih hitro narašča. Tudi v Sloveniji.
Več kot 75 odstotkov Nemcev je za ponovno uvedbo davka na premoženje.

Študenti magistrskega študija sociologije na FDV UL so napisali članek o Evropski državljanski pobudi: Peticija je odprta: Evropski davek na premoženje.

Svoj podpis podporen pa lahko oddate tukaj:
Milijon podpisov za evropski davek na premoženje