Na referendumsko vprašanje »Ali ste za to, da se za volitve poslank in poslancev v Državni zbor Republike Slovenije uvede preferenčni glas, ki bo zagotovil odločilen vpliv volivcev na izbiro poslanke-ca?«, je 71 %  volivcev, ki so se udeležili referenduma (junija, 2024) odgovorilo z odločnim » DA «.

Marko Bidovec: »GRE ZA (NE)UPOŠTEVANJE REFERENDUMSKE VOLJE LJUDI, ZA (NE)IZVRŠEVANJE OBLASTI LJUDSTVA IZ 3. ČLENA USTAVE RS!«

Bojko Jerman: Obstoječi način volitev v katere se vpletajo zasebna komercialna podjetja, ki se imenujejo politične stranke, je dejansko nedemokratičen.

– – – + + + – – –

Nekaj naših aktivnosti:

17.11.2024 smo predsedniku vlade in vodstvom vseh parlamentarnih strank poslali JAVNI POZIV, da naj vendarle že uresničijo referendumsko obvezo tako, da bo zagotovljen odločilen vpliv volivcev na izbiro poslanke-ca;

14.1.2025 smo iz vladnega kabineta prejeli ODGOVOR VLADE;

17.1.2025 smo na vlado posredovali KOMENTAR z obširnim pojasnilom;

Na sestanku 7.1.2025 smo obravnavali neodzivnost političnega vodstva države. Na ZAPISNIK se je odzval g. Janez Pogorelec, član vodstva NSi, s katerim KOMUNIKACIJA še poteka – (zanimivo branje!).

Pismo objavljeno v Večeru

1. Čestitke predsednici za odločne in pogumne besede o potrebi po spremembi volilnega sistema;

2. Razočarani mirovniki.

Ne drži, da smo imeli premalo informacij o novi jedrski elektrarni. Imeli smo premalo informacij o alternativah, ki bi ostale na mizi, če jedrske elektrarne ne bi gradili.

Še vedno imamo možnost izbirati med dvema strategijama. Prva temelji samo na obnovljivih virih, druga pa na jedrski skupaj z obnovljivimi viri energije. Žal pa ti dve strategiji nista kompatibilni.

KAJ SLEDI NAMESTO REFERENDUMA O JEK-2?
Drago Babič

1. Referendum o JEK 2 je odpadel. Kaj sledi?

Referendum o Jedrski elektrarni Krško-2 (JEK-2) je bil preklican, vsebinska razloga naj bi bila dva. Nasprotniki referenduma pravijo, da zaradi premajhne informiranosti o samem projektu JEK-2 in o alternativah jedrski energiji (JE), volivci ne bi mogli objektivno odločati. Predlagatelji referenduma pravijo, da se zaradi prevelike politizacije vprašanja  postavlja utemeljen dvom v to, ali lahko volivci objektivno informirano, avtonomno in odgovorno odločajo o tako pomembnem dolgoročnem vprašanju nacionalnega pomena, kot je oskrba z električno energijo.

V bistvu imajo oboji prav.
Premalo smo bili informirani, pa ne o jedrski energiji. O projektu JEK-2 je Gen energija pripravila izčrpne informacije, ki si jih vsak lahko ogleda na posebni internetni strani, po celi Sloveniji so potekale kvalitetne predstavitve projekta. Problem je na drugi strani, to je kaj je alternativa JEK-2 v elektro energetski oskrbi Slovenije, oziroma ali lahko dosežemo podnebno nevtralnost za sprejemljivo ceno brez uporabe jedrske energije. V stroki smo te alternative že podrobno obdelali (Svet za razvoj SAZU 2022, GZS 2023, Damijan Babič 2024, IJS 2024), zadnjo študijo je pripravil Mervar letos poleti/jeseni, ki jo je pred kratkim dopolnil Damjan (Delo, sobotna priloga november 2024). Vsi smo prišli do zaključka, da bi bili scenariji oskrbe z električno energijo brez jedrske energije in temelječi izključno na obnovljivih virih energije (OVE) bistveno dražji, predvsem pa bi zaradi nerazvitih tehnologij hranjenja elektrike za daljše obdobje zahtevali v času, ko vetra in sonca ni dovolj, predvsem pozimi, močno podporo fosilnih elektrarn. Zato scenariji brez jedrske energije ne bi zagotavljali bistvenega znižanja emisij CO2. Opiranje na sončno energijo, ki je trenutno v Evropi v modi, ni prineslo željenih rezultatov. Poleti podnevi je te energije preveč, cene na kratkoročnih borzah vedno pogosteje padajo na 0 ali celo v negativno področje, medtem ko zvečer in pozimi poletijo v nebo, do 1.000 eur/MWh, kot se dogaja v teh dneh. Takrat pomagajo le fosilne elektrarne in dragi hranilniki. Računati pri tem na vodik je nerealno, ker tehnologije še niso razvite, predvsem pa je to predrago, kot sta že prikazala Mervar in Damijan. Tako so v Nemčiji že ukinili subvencije za večje sončne elektrarne, ostale države ji pri tem sledijo (mi še ne). Maksimalni dosežek take politike bi bil, da v Sloveniji domači premog nadomestimo z uvoženim zemeljskim plinom, ki proizvaja na enoto energije v zahtevani konfiguraciji plinskih elektrarn (več turbin odprtega tipa) le za tretjino manj CO2, kot sedaj to počne blok 6 Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ 6) iz premoga. Torej je alternativa brez ogljični jedrski energiji, fosilni (uvozni) zemeljski plin v kombinaciji z obnovljivimi viri, kar ne omogoča doseganja podnebne nevtralnosti, pa še dražje je. Večje opiranje na cenen uvoz električne energije ne bo možno, saj so vsi naši sosedje pretežni uvozniki. Predvidevanja, da bo v Evropi dolgoročno celo leto dovolj elektrike po 80 eur/MWh, so se s prihodom zime hitro razblinila, zadnja dva meseca so cene pri nas (JV Evropa) povprečno 150 eur/MWh. Le od kje bomo vsi skupaj uvažali zimsko elektriko? 

Kaj se zgodi z državo, ki stavi samo na od vremena odvisne OVE in obenem zapira jedrske elektrarne, lahko vidimo v Nemčiji. Tam je že cel november in začetek decembra vetra malo, sonca tudi, večina elektrike pride iz termoelektrarn in uvoza, trenutno (12.12.) znaša uvoz več kot četrtino porabe, cena se je dvignila do 936 eur/MWh (Electricitymaps, december 2024). Taka nezanesljiva oskrba z drago energijo traja že dalj časa, kar nakazuje večji zlom oskrbe osrednje Evrope z električno energijo, kar povzroča zaton industrije in splošni gospodarski zastoj. Temu že sledi politična kriza s predčasnimi volitvami in z grožnjo velikih političnih pretresov z vzponom desnih ekstremistov. Podobno, kot se je dogajalo v Nemčiji pred 100 leti.

Prav so imeli tudi predlagatelji referenduma, ki so preklicali izvedbo referenduma. V zadnjih mesecih smo bili priča izraziti politizaciji referendumskega vprašanja, ki se je pod vplivom politične stranke Levice in njenih vplivnih somišljenikov prelevila v politikansko manipulacijo. Poudarjala se je kritika TEŠ 6 in korupcije, ki se je takrat dogajala, kar se je povezovalo z JEK-2, češ da bo to novi TEŠ 6. Kritiki so poudarjali  svojo moralno moč s tem, da so bili že pred časom  glavni nasprotniki gradnje TEŠ, sedaj pa z nasprotovanjem JEK-2 branijo Slovenijo pred korupcijo v energetiki. Vendar ob tem zamolčijo, da so bil ravno oni zaslužni za finančno najmanj dvakrat večjo polomijo slovenske energetike od TEŠ 6. V času Pahorjeve vlade je bila pod ministrom Golobičem leta 2009 uvedena shema subvencioniranja izgradnje kapacitet obnovljivih virov energije (OVE) in soproizvodnje električne energije in toplote (SPTE), ki jo imamo še danes. Po tej shemi je bilo po zadnjih podatkih Borzena za subvencije proizvajalcem do danes izplačano 1.723 mio eur. Do konca trajanja vseh že sklenjenih pogodb (te so sklenjene za 10 do 15 let) bo v prihodnjih letih izplačano še vsaj 480 mio, skupaj za 2,2 milijard eur subvencij. Ti obrati so v 15 letih proizvedli 13.825 GWh električne energije, oziroma letno okoli 6 % domače proizvodnje. Torej nas je vsaka proizvedena megavatna ura v tej shemi stala v obliki subvencij 124,6 eur, kar je precej več, kot bi nas predvidoma stala elektrika iz JEK-2. Zloglasni blok 6 Termoelektrarne Šoštanj nas je investicijsko stal pol manj, 1.150 mio eur, od leta 2015 do letošnjega leta je proizvedel 28.585 GWh električne energije, torej letno štirikrat več od subvencioniranih OVE virov, njegova trenutna stroškovna cena skupaj s stroški kuponov CO2 je le nekaj višja od subvencionirane cene za OVE. Da bo ironija še večja, se letos izkazuje, da je TEŠ nujno potreben obrat za podporo sončnim elektrarnam, predvsem pozimi. V novembru letos je obratoval s polno kapaciteto, poleg bloka 6 tudi blok 5 ter dve plinski turbini (proizvedeno je bilo  450 GWh, kar je dvakrat več od lanskega povprečja), v decembru se tako poslovanje nadaljuje. Trenutno (12. 12.) obratuje pri nas za 1.134 MW premogovih in plinskih termoelektrarn in tako bo več ali manj do konca zime. Ker je zaradi podobne situacije pri naših sosedih povprečna tržna cena električne energije na kratkoročnih trgih pri nas precej višja od poletne, za december povprečno okoli 164 eur/MWh, cena za vršno energijo v posameznih dnevih celo preko 500 eur/MWh, nam tudi uvoz ne bi kaj dosti pomagal. Zato bo treba TEŠ ne glede na zakonski status ohraniti v obratovalni sposobnosti vse dokler ne bomo zgradili enako močnih plinskih elektrarn, še bolje JEK-2. Trditve o skorajšnji prekinitvi poslovanja TEŠ zaradi ekonomskih razlogov so zgrešene, predvsem zaradi ogrožanja zanesljivosti obratovanja elektro energetskega sistema.  Zaskrbljujoče je, da take trditve navajajo poleg običajnih nasprotnikov TEŠ tudi vodstva Holdinga Slovenske Elektrarne (HSE), ELESa in Ministrstva za okolje, prostor in energijo (MOPE). Kakor da v teh inštitucijah ne bi poznali osnovnih karakteristik delovanja elektro energetskih sistemov z velikim deležem spremenljivih, od vremena odvisnih virov, predvsem sonca, ki povzročajo nezanesljivost oskrbe z električno energijo in zaradi katerih je potrebno imeti v sistemu obsežne rezervne kapacitete, če ne želimo biti pozimi dalj časa v temi in hladu. Sedaj je to TEŠ z uporabno močjo 920 MW na pragu elektrarne.

Kompetence in kapacitete graditeljev:
Druga vrsta kritik projekta JEK-2, ki se nanaša na vrednost investicije, finančna tveganja projekta in rok izgradnje, pa je upoštevanja vredna, saj je najavljena cena jedrske elektrarne čez noč (brez stroškov financiranja) v višini 9.3 do 9,6 mio eur/MW moči elektrarne (pre)visoka, rok izgradnje do leta 2040 pa (pre)dolg. Res so gradnje jedrskih elektrarn v zahodnem svetu (Evropa, ZDA) v zadnjih letih potekale sporadično in stihijsko, dalj časa in z bistveno višjo končno ceno od predvidevanj. Glavni razlog za to je opuščanje jedrske energije v zadnjih 30 letih pod pritiskom različnih ekoloških gibanj, dvajset let se ni gradilo nič novega, zaradi česar so se kompetence in kapacitete gradnje jedrskih elektrarn izgubile. To se ni dogajalo povsod, izven Evrope in ZDA v Rusiji, na Kitajskem in Južni Koreji so jedrsko energijo neprekinjeno razvijali naprej, zato sedaj tam gradijo elektrarne hitreje in za pol manjšo ceno, kot na zahodu. Na Kitajskem, kjer se gradi največ novih jedrskih elektrarn, bodo zadnjo generacijo elektrarn zgradili v petih letih, še pred letom 2030, in za tretjino cene v primerjavi z predvidevanji Gen energije. To bi moral biti naš cilj in zgled – kako se čim bolj približati tem svetovnim cenam in rokom izgradnje, ne pa slediti polomijam iz ZDA in Francije/Evrope. To lahko storimo najprej s čim večjim deležem lastnega znanja pri izgradnji, s čimer bi bolje obvladali proces gradnje in s tem tehnična tveganja hitrosti izgradnje, za kar imamo solidne osnove. Celovita obnova obstoječe elektrarne NEK, ki ji je omogočila podaljšanje delovanja za 20 let, je potekala pod vodstvom domače ekipe, ki si je s tem pridobila obilo izkušenj, ki bodo prišle prav pri izgradnji nove elektrarne. Druga pot do cenejše in hitrejše izgradnje vodi preko vključitve še drugih ponudnikov za izvedbo investicije, predvsem tistih, ki so jih postavili v zadnjem času največ in jih sedaj gradijo kot po tekočem traku, to je Kitajcev.  Ti so v zadnjih letih doma zgradili jedrske elektrarne po načrtih vseh zahodnih ponudnikov, za katere se zanimamo tudi mi. Zgradili so dva reaktorja EPR 1600 francoskega EDF in štiri reaktorje AP 1000 ameriškega Westinghouse. S slednjim so bili tako zadovoljni, da so zanj odkupili licenco za Kitajsko in sedaj gradijo 6 reaktorjev tega tipa. Začeli so leta 2022, ko so bile sprejete odločitve o gradnji in vlit prvi beton na gradbiščih, zgrajeni naj bi bili do leta 2030. Posamezna elektrarna bo zgrajena v 56 mesecih za strošek okoli 2,6 mrd USD.

Možna kombinacija bi bila nakup zahodne tehnologije AP 1000 od Westinghouse, sklenitev pogodbe za izvedbo izvajalskega inženiringa ter izdelavo ključnih delov jedrske opreme s kitajskimi dobavitelji, glavni inženiring ter nadzor izvedbe celotnega projekta pa bi izvajal investitor v sodelovanju z dajalcem tehnologije Westinghouse. V kolikor to ne bo možno, se lahko to izvede s Korejskimi dobavitelji, podobno kot sedaj poizkušajo v Bolgariji. Do odločitve o projektu je dovolj časa, da se preveri še ta možnost.

Kritiki investicije v JEK-2 so izpostavljali, da je to finančno prezahteven projekt za Slovenijo, ker bi financiranje tega projekta iz proračuna ogrozilo druge družbene prioritete, saj bi investicija presegla celoten znesek proračuna. To ne drži, pri zagotavljanju finančnih virih investicije v JEK-2 bi morali upoštevati, da se je zaradi splošnega povečanja cen električne energije v Evropi povečala tudi akumulativnost domačih proizvajalcev. Največja proizvajalca Gen energija in HSE sta že lani (2023) dosegla skupaj okoli 600 mio eur čistega dobička in eno milijardo eur EBITDA, ki je merilo investicijske sposobnosti. Ob pričakovani  ceni električne energije v JV Evropi v povprečju  okoli 100 eur/MWh, lahko pričakujemo, da bosta v naslednjih 15 letih, ko naj bi bila investicija zaključena, zbrala po današnjih cenah vsaj 6 milijard akumulacije. To bi zadoščalo za lastno udeležbo v višini polovice investicije, tako da poseben kapitalski prispevek države iz proračuna ne bo potreben. Kvečjemu garancije investitorju za komercialne kredite.

Odložitev referenduma nam je dala dovolj časa in priliko, da strokovno proučimo vse možne poti doseganja podnebne nevtralnosti do leta 2050, pri čemer moramo dati stroki dovolj podpore, da to pripravi v času enega leta. Realno gledano lahko v Sloveniji dosežemo podnebno nevtralnost le z večjo uporabo jedrske energije, brez nje se ji bomo prisiljeni odpovedati. In o tem bi morali odločati na referendumu – ali smo za doseganje podnebne nevtralnosti do leta 2050 ali ne. Kako jo bomo dosegli, s kakšnimi ukrepi in tehnologijami, pa naj pove stroka in politika.

2. Stihija, ki sedaj vlada pri naših načrtovalcih energetike, izhaja iz napačnega načrtovanja razvoja slovenske energetike.

Konkretno se kaže najprej v ponesrečenem net meteringu, ki temelji na fizikalno napačni predpostavki, da lahko dnevne in poletne viške električne energije skladiščimo v omrežju in jo črpamo nazaj ponoči in pozimi. Ker tega ne moremo, se dnevni in poletni viški prodajajo sproti po nizkih tržnih cenah, nočne in predvsem zimske dobave pa prihajajo iz fosilne proizvodnje, ki je bistveno dražja. Tako nastajajo za pogodbene partnerje veliki dodatni stroški, do sto milijonov letno pri sedanjem obsegu net meteringa v Sloveniji (okoli 720 MW). Zasilna rešitev je dogradnja hranilnikov k vsaki sončni elektrarni, ki rešuje vsaj kratkoročne dnevno/nočne razlike, ne rešuje pa zimskega primanjkljaja, saj bi za kaj takega potrebovali ogromno  baterijo s kapaciteto 3 TWh, ki bi stala tisoč milijard. To rešuje sedaj TEŠ s proizvodnjo iz premoga in plina. Stihija se nadaljuje z nadaljnjim spodbujanjem izgradnje sončnih elektrarn, čeprav njihova donosnost in s tem smiselnost izgradnje strmo pada, tudi zaradi podobne politike v celi Evropi, zaradi česar bodo spomladi in poleti čez dan cene električne energije na kratkoročnih trgih blizu ničle ali negativne. Kdo bo na koncu vse to plačal?

Ob tem se postavlja vprašanje, ali naši načrtovalci na MOPE ob sprejetju sheme net meteringa, ki povzroča obilo dodatnih stroškov, niso poznali karakteristik take proizvodnje, ali so to storili namenoma, kljub poznavanju karakteristik. V prvem primeru zaradi neznanja tako ali tako ne sodijo v sestav MOPE, v drugem pa se je za vprašati, kaj je v ozadju – korupcija ali kaj drugega. Vsekakor bi moral nekdo na MOPE za tako ravnanje sprejeti odgovornost.

Naslednji problem je omrežnina, tako koncept, ki poudarja stroške za moč priključka, kot cene za tarifne postavke, za katere v bodoče predvideva Agencija za energijo močan porast. Celoten koncept omrežnin temelji na predvidevanjih Nacionalnega energetsko podnebnega načrta, da bo v bodoče večino električne energije proizvedene v manjših  sončnih elektrarnah, zgrajenih na strehah zgradb in priključenih v distribucijski sistem. Skupno naj bi po scenariju 100% OVE do leta 2050 zgradili za 13.000 MW takih elektrarn. Tako velike kapacitete bodo povzročale velika nihanja moči, velike potrebe po kratkoročnem hranjenju dnevnih viškov in velike nadomestne kapacitete za proizvodnjo v času, ko sonca in vetra ne bo, kot smo opisali v primeru net meteringa. Tak elektroenergetski sistem, ki v konceptu temelji na distribuirani proizvodnji v distribucijskem sistemu potrebuje bistveno drugačno, močnejše in s tem dražje omrežje od tega, ki ga imamo, ki temelji na velikih proizvodnih obratih. Po predvidevanjih izpred nekaj let (Strokovne priloge Podnebne strategije Slovenije, 2021) naj bi tako omrežje stalo po takratnih cenah 15 milijard oziroma dve jedrski elektrarni. Odraz takega koncepta je tudi Načrt razvoja distribucijskega omrežja za obdobje 2025 do 2034 (ELES 2024), ki znaša 4,5 milijarde eur, tudi NEPN predvideva že do leta 2030 za 4 milijarde investicij v omrežje. Ker se investicije v omrežja pokrivajo skoraj izključno iz omrežnine, ki je do sedaj znašala le tretjino teh zneskov, bo prinesla omrežnina po načrtih Agencije za energijo skupno trikratno podražitev omrežnin, končna cena električne energije bi se najmanj podvojila in izenačila s ceno v Nemčiji in na Danskem, ki imata najdražjo elektriko za gospodinjstva. Poleg tega bi nova omrežnina po predlogu Agencije za energijo nesorazmerno bolj obremenila energetsko intenzivno industrijo kot druge porabnike. Ta se zaradi predrage energije že tako ali tako krči (v zadnjih dveh letih je padla poraba električne energije v industriji za 17%), večkratno povišanje omrežnin pa bo za marsikatero industrijsko podjetje pomenilo zadnji žebelj v krsti, za prebivalce pa bistveno povečanje energetske revščine. Ob tem je treba poudariti, da če bi se pri virih v večji meri naslonili na velike obrate z jedrsko, hidro in plinsko energijo, ne bi  potrebovali tako velikih investicij v omrežje v tako kratkem času in tako obsežna reforma omrežnine ne bi bila potrebna. Torej smo pred dilemo: ali še naprej slediti napačnemu energetskemu konceptu distribuirane proizvodnje, ki povzroča bistveno višje stroške elektroenergetskega sistema, ki mu sledi povečanje končnih cen električne energije, ali optimizirati celoten sistem oskrbe z električno energijo tako, da se cene čim manj povečajo. Za to je še čas, nova omrežnina se šele poizkusno uvaja.

Slovenija še ni sprejela Nacionalnega energetsko podnebnega načrta (NEPN), ki bi naj povedal, kako bomo do leta 2030 in okvirno do leta 2040 upravljali energetsko področje. To pa zato, ker je v njem vse preveč pomanjkljivosti. Naj izpostavim ključno: še vedno obstajata dve strategiji razvoja elektro energetike, ena temelji samo na obnovljivih virih energije, druga na jedrski energiji in obnovljivih virih. Ti strategiji nista kompatibilni, izrazito se v NEPN forsirajo obnovljivi viri. To se  vidi posledično pri omrežnini in potrebnih investicijah, ki samo do leta 2030 predvidevajo za 9,8 milijarde eur vlaganj v omrežja, obnovljive vire in hranilnike, kar je nerealno. Za ta denar bi že zgradili novo JEK-2. Odločiti bi se morali za novo strategijo,  ki bo ekonomsko vzdržnejša in energetsko učinkovitejša.

Ves ta kaos na energetskih trgih, ki je prinesel skupaj z vojno v Ukrajini v zadnjih treh letih v celotni Evropi podvojitev cen električne energije in zemeljskega plina, se skupaj s spremenjenimi geopolitičnimi razmerami kombinira v toksično okolje, ki povzroča hitro zaostajanje Evropske Unije za ZDA in Kitajsko ter nam  s spodnašanjem ekonomskih temeljev delovanja držav otežuje reševanje vseh domačih problemov. Potrebno bo večje osredotočanje na ključna  področja razvoja, poleg obrambe predvsem  industrijo in energetiko. Pri energetiki bo nujno potrebno spremeniti zeleni prehod, kakor si ga je zamislila prejšnja Evropska komisija in pripraviti realnejšo strategijo razvoja energetike, ki bo s konkurenčno ceno energije omogočala nadaljnji razvoj Evrope, ne pa zacementirala njeno gospodarsko in družbeno nazadovanje. Cilje zelenega prehoda bi morali bolj približati svetovnim trendom. Znižali bi takse na CO2 in druge okoljske dajatve na svetovno primerljivo raven, dokler tudi druge države ne uvedejo takih taks, in uvedli tehnološko nevtralnost pri spodbudah za izgradnjo nizko ogljičnih proizvodenj električne energije. To bi omogočilo vključitev jedrske energije med primerne tehnologije za doseganje podnebne nevtralnosti.

V Sloveniji bi morali ob sodelovanju vse slovenske stroke v enem letu pripraviti novo strategijo razvoja slovenske energetike, lahko v obliki novega Nacionalno energetsko podnebnega načrta, ki bo dolgoročnejši (najmanj do leta 2044, ko naj bi prenehala obratovati obstoječa NEK)  in ki bo temeljil na vseh nizko ogljičnih virih energije (NOVE), torej tudi na jedrski energiji in prehodno na zemeljskem plinu ter ga investicijsko in ekonomsko optimizirati.

Za majhno Slovenijo so medregionalne razlike odločno prevelike
Čeprav je v okviru mednarodnih primerjav Slovenija obravnavana kot homogena regionalna enota, pa številne raziskave kažejo, da se na ravni teritorialnih enot (občin, statističnih regij) pojavljajo (pre)velike razvojne in druge razlike. Janja Pečar ugotavlja, da je bilo leta 2019 po sinteznem indeksu razvojne ogroženosti razmerje med skrajnima regijama (osrednjeslovensko in pomursko) 1 : 3,5, leta 2014 pa 1 : 2,7. Po podatkih državnega statističnega urada in ugotovitvah Urada RS za makroekonomske odnose in razvoj so se tudi po letu 2020 obstoječe regionalne razlike v gospodarski razvitosti še nekoliko povečale, saj je bil leta 2023 BDP na prebivalca v osrednjeslovenski regiji 2.7 krat tolikšen kot v zasavski regiji. Statistične regije (12), z edino izjemo osrednjeslovenske, v BDP na prebivalca zaostajajo za evropskim povprečjem in tudi nekaterimi sosednjimi regijami v drugih državah. Velike medregionalne razlike so tudi v številu in deležu delovnih mest. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije se v Ljubljano na delo (pretežno z avtomobili) vozi več kot 140.000 oseb iz drugih občin, migracijski tok v Ljubljano je skoraj šestkrat večji kot iz Ljubljane.
Razlike med Ljubljansko urbano regijo (500.000 prebivalcev) in “ostalo” Slovenijo (1.500.000 prebivalcev) so za ozemeljsko majhno Slovenijo enostavno prevelike, množica pretežno majhnih občin (212) pa za državo z vidika delitve pristojnosti seveda ni dovolj močan in dostojen partner, med državo in občinami je torej prevelika prostorska razlika in upravljavska praznina, ki jo vse evropske države praktično ne poznajo, saj imajo različne oblike regionalne (nekatere pa celo federalne) širše lokalne organiziranosti. Dejansko država oziroma ključna politika krši ustavno zagotovljeno človekovo pravico, saj ne »ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije« (del 5. člena Ustave RS). Tako so v socialistični in pozneje vnovič kapitalistični Sloveniji več kot 60 let pravzaprav ista geografska območja države ostala manj razvita, brez želenega večjega razvojnega preskoka, v obsežnih območjih izrazitega prebivalstvenega praznjenja – v teh »od države in boga pozabljenih« in zaraščenih območjih, vaseh in zaselkih pravzaprav ni več prebivalcev, ki naj bi bili prejemniki bistveno prepozne državne in evropske razvojne pomoči. Po projekciji Janeza Nareda in sodelavcev naj bi na 58 odstotkih površine Slovenij v prihodnjih slabih dveh desetletjih število starejših za več ko 2,5-krat presegalo število otrok. V vse bolj geostrateško napetih globalnih razmerah je skrajno zaskrbljujoča nizka prehranska samooskrba Slovenije, na prebivalca pa je le še nekaj več kot 800 m2 njivskih površin (stavbna parcela …). Kriza!
Glede na skromno velikost ozemlja in števila prebivalstva Slovenije so torej medregionalne razlike prevelike, v poosamosvojitvenem obdobju so se še povečale. Izrazite centralizacijske procese omogoča in pospešuje tudi odsotnost regionalne ravni med močno državo in številnimi šibkimi občinami. Ekonomski, socialni in okoljski kazalci torej kažejo, da se je splošna kakovost življenja v Sloveniji v zadnjih desetletjih zvišala, vendar obstajajo velike razlike med posameznimi regijami, socialno-ekonomski napredek pa po raziskavah geografinje Katje Vintar Mally izstavlja visok okoljski račun. Ukrepi regionalne politike vse od začetka 70. let prejšnjega stoletja so po mnenju Simona Kušarja sicer omilili, ne pa odpravili medregionalne razlike.

Pokrajine oziroma regije – ključni upravljavski gradnik trajnostne in policentrične Slovenije
Katja Vintar Mally upravičeno poudarja, da so regije zelo pomemben, dejansko temeljni »motor« trajnostnega razvoja, z vidika praktičnega udejanjanja trajnostnih načel verjetno celo pomembnejše od nacionalnih držav. Regionalnih razlik in regionalno pogojene razvojne ogroženosti v praksi prevladujoči centralistični koncept Slovenije v celotnem poosamosvojitvenem obdobju ni bil sposoben dovolj zmanjšati oziroma bistveno ublažiti. Menim, da je pospešen in sistematičen, večplasten prehod od demografsko in razvojno dejansko uničujočega koncepta centralizacije države k večplastni decentralizaciji in sonaravnemu policentričnemu razvoju ena od ključnih in nujnih strateških razvojnih in političnih nalog Slovenije. Priče smo izseljevanja prebivalstva iz robnih in vzpetih območij, zmanjšal se je obseg kmetijskih zemljišč v obdelavi, okrepile so se regionalne razvoje razlike in medregionalna neenakost (in posredno socialna), zmanjšala se je vodna, podnebna, prehranska in energetska varnost prebivalcev in države.
Razvojno-varovalne, upravne, oskrbne in demokratične podstati kakovosti življenja prebivalk in prebivalcev Slovenije se na regionalni ravni lahko optimalno uresničujejo zgolj v primeru, da so prostorske, teritorialne enote udejanjanja ustrezno izbrane. Cilj teritorialne (regionalne) decentralizacije je razen ekonomskega napredka regije (pokrajine) učinkovito in pregledno upravljanje ter zagotavljanje kakovostnih storitev za lokalno in regionalno prebivalstvo ter zagotavljanje skladnejšega regionalnega napredka, ki mora temeljiti na zmanjšanju naraščajočih regionalnih razlik, krepitvi policentrizma, ohranjanju poseljenosti in izboljšanju možnosti za dvig blagostanja prebivalk in prebivalcev ter ekosistemov vseh geografskih območij Slovenije. Regionalni razvoj se mora v primežu podnebnega in okoljskega preseganja omejitev nemudoma osredotočiti na sodobno sonaravno paradigmo odgovornega dviga širše zasnovanega dviga kakovosti življenja. Določen socialno-ekonomski napredek in višjo kakovost življenja so slovenske regije dosegle tudi na račun izčrpavanja naravnih virov in degradacije okolja. Srečko Šestan tako zaskrbljeno navaja, da je bilo v katastrofalnih poplavah avgusta 2023 zaradi odsotnosti vmesne ravni pokrajin oteženo neposredno sodelovanje države z vsemi prizadetimi občinami.
Po mnenju Boštjana Brezovnika bi bila z ustanovitvijo pokrajin izvedena postopna prerazporeditev javnofinančnih sredstev med državo in pokrajinami v sorazmerju s prenesenimi decentraliziranimi pristojnostmi. Številni strokovnjaki menijo, da so avtonomne regije (pokrajine) zelo pomemben motor trajnostnega sonaravnega razvoja (napredka), z vidika praktičnega udejanjanja trajnostnih načel celo pomembnejše od držav. Skladnejši regionalni razvoj Slovenije, ohranjanje poselitve in kulturne pokrajine (kmetijska zemljišča) slovenskega podeželja je tudi z vidika trajnostnega sonaravnega razvoja ena ključnih državnih prednostnih nalog. Janja Pečar sodi, da ugotovljene regionalne razlike zahtevajo okrepljeno in sistemsko ukrepanje politike regionalnega razvoja, ki naj prednostno zagotavlja večjo zaposlenost, torej večje število delovnih mest v vseh regijah, ob tem pa tudi zdravo in varno okolje, čim boljšo dostopnost storitev in izobrazbe ter druge aktivnosti, ki bodo vplivale na bolj enakomeren razvoj v regijah. Štefan Čelan meni, da Slovenija ne potrebuje upravo administrativnih pokrajin kot instrumentov politične moči, ampak pokrajine kot instrumente za pospeševanje razvojne odličnosti, zlasti zagotavljanje pogojev za odpiranje takih delovnih mest, ki omogočajo dostojno življenje ob upoštevanju načel uravnoteženega (trajnostnega) razvoja. Vladimir Prebilič pa poudarja ključni pomen decentralizacije tudi terciarnih in kvartarnih dejavnosti za vse bolj obsežno dnevno migracijo.Navaja, da so izrazito decentralizirane in regionalizirane države razvojno uspešnejše in bolj odporne pri obvladovanju kriznih razmer, obenem pa imajo stabilnejšo demokracijo.
Prebivalstveno šibka Slovenija si preprosto ne sme privoščiti povečevanja medregionalnih razlik, depopulacije višjih, robnih in obmejnih geografskih območij, opuščanja kmetijske obdelave in nadaljevanja centralističnega, vse bolj »emonocentričnega« razvojnega koncepta. Regionalizem je tudi po mnenju Janeza Šmidovnika in Cirila Ribičiča nujna podlaga za hitrejši in bolj uravnotežen razvoj Slovenije. Povezan je z decentralizirano ekonomsko politiko, ki naj zagotovi hitrejši razvoj posameznih pokrajin in vse države ter enakomernejši regionalni razvoj Slovenije. Za krepitev regionalne avtonomije so potrebni znatni prenosi finančnih sredstev, nalog in pristojnost zlasti z države na regije, funkcionalno mreženje med mesti in podeželjem, uveljavitev koncepta blagostanja za vse in krepitev varne stopnje samooskrbe s hrano, energijo itn. Povezanost pospeševanja regionalnega razvoja in potencialno oblikovanje regionalne samouprave (pokrajine) zahtevata medsebojno usklajeno delovanje. Razen endogenih regionalnih razvojnih potencialov pa je zelo pomembna tudi tako imenovana institucionalna kakovost na vseh ravneh, zato na primer uvedba pokrajin sama po sebi ne zagotavlja uspešnejšega, skladnejšega regionalnega razvoja.
Proces metropolitanizacije in zgoščevanja prebivalcev zlasti v Ljubljanski kotlini ter na drugi strani obsežna območja prebivalstvenega praznjenja in zmanjševanja kulturne pokrajine (zaraščanje) je treba tudi zaradi ekosistemskih in samooskrbnih razlogov načrtno preprečevati.

Vsakokratna nesposobnost zagotovitve večinske podpore parlamentarnih strank za ustanovitev pokrajin – temeljni razlog ohranjanja centralističnega modela Slovenije
Po mnenju pravnika Cirila Ribičiča, v Sloveniji cveti centralizem, ker ni uresničena ustavna določba o pokrajinah, ki je letos dopolnila – 18 let. Sprememba Ustave leta 2006 je namreč po mnenju pravnika Franca Grada bistveno spremenila pravno ureditev pokrajine, ker je določila, da je pokrajina kot druga raven lokalne samouprave, obvezna. Ustavne spremembe iz leta 2006 namreč končno le omogočajo in dejansko od Državnega zbora zahtevajo ustanovitev pokrajin. To je v vsakem primeru pomemben korak k zaželeni decentralizaciji države in krepitvi lokalne samouprave na temeljni in širši ravni, ki pa mu še vedno ni sledilo konkretno udejanjanje. Njihova ustanovitev je namreč odvisna od (ne) sposobnosti doseganja dvotretjinske večine prisotnih poslank in poslancev pri sprejemanju zakona, ki se nanaša na ustanovitev pokrajin, njihovo število, imena in sedeže. Interdisciplinarno zasnovane strokovne komisije so leta 1999 in tudi leta 2007 (2008) predlagale takratnim parlamentarnim političnim strankam, da podprejo predlog členitve Slovenije na osem pokrajin. Ta predlog členitve je dobil v relevantnih strokah največjo podporo, na drugem mestu pa je bil predlog členitve na šest pokrajin (z enotno Primorsko pokrajino in brez samostojne Pomurske pokrajine). Strokovno zasnovan predlog členitve na osem pokrajin pa v nobenem od obeh poskusov ni dobil ustrezne politične podpore. Poudariti je treba, da so v obeh primerih vzporedno potekale priprave zakonodaje za opredelitev nalog, pristojnosti in financiranja pokrajin ter teritorialne razdelitve države na pokrajine. Državni svet RS je prevzel vlogo koordinatorja oživitve procesa ustanovitve pokrajin, ustanovil strokovno skupina, ki je pod vodstvom Boštjana Brezovnika leta 2020 pripravila obsežno pokrajinsko zakonodajo, vendar ponovno ni prišlo do potrebnega političnega soglasja. Večinska politika torej vse od osamosvojitve naprej ni bila pripravljena izvesti politično decentralizacijo Slovenije, saj bi s tem izgubila enega izmed njenih pomembnih mehanizmov političnega nazdora in upravljanja, torej politično centralizacijo odločanja. Čelan sodi, da je strah strankarskih politikov, državnih in lokalnih oblastnikov pred izgubo njihovih pristojnosti in politične moči je tisti, ki preprečuje ustanovitev pokrajin.
Očitno bo treba za ustanovitev avtonomnih pokrajin poiskati druge demokratične poti, saj je na osnovi dosedanjih večkratnih poskusov (1998, 2008 in 2022 – pri vseh sem aktivno strokovno sodeloval) očitno nerealno pričakovati, da bi v bližnji prihodnosti večina parlamentarnih strank (doseganje dvotretjinske večine v Državen zboru) dejansko podprla in omogočila ustanovitev avtonomnih pokrajin in s tem teritorialno decentralizacijo Slovenije. Skrajno zaskrbljujoče je dejstvo, da očitno zanje tudi kršenje ustave ni dovolj velik razlog za izvedbo “pokrajinizacije” (regionalizacije) Slovenije. Politika seveda ni tista, ki ima pravico presojati, kateri del ustave je zavezujoč!

Temeljno je razvojno poslanstvo demografsko in ekonomsko zmogljivih, avtonomnih pokrajin
Geografsko pestra in razgibana Slovenija je država pokrajin, pestrost regionalnih identitet in mavrice regionalnih virov so v 21. stoletju trajnostna razvojno-varovalna prednost, ne pa ovira. Sposobnost visoke stopnje energetske in prehranske samooskrbe, samostojnega, sonaravno zasnovanega ekonomskega preživetja in vsestranske blaginje prebivalk in prebivalcev naj bi bil po mojem mnenju je prevladujoč dejavnik regionalizacije oziroma »pokrajinjenja« Slovenije. S tega vidika je zelo pomembno, da bodo novonastale pokrajine gospodarsko dovolj močne in tako zagotavljale dolgoročno finančno neodvisnost regije.
Ozemeljska decentralizacija izrecno sloni tudi na krepitvi vseh regionalnih središč (nujna kritična masa človeškega, socialnega in finančnega kapitala, procesi aglomeracije, inovacije, razvojni koncepti). To zlasti v državi skromnima dvema milijonoma prebivalcev zahteva manjše število pokrajin, saj bi v nasprotnem primeru težko prišlo do želene ravni policentričnega razvoja. Členitev na denimo 15 pokrajin (od tega skoraj polovice z manj kot 100.000 prebivalci) bi pomenila, da bodo prenesene državne pristojnosti zelo omejene, minimalne, regionalni razvojni potenciali skromni, regionalna središča šibka, vse skupaj pa pravzaprav vodi k ohranjanju centralistične države. Majhne pokrajine so seveda bližje pokrajinski identiteti ljudi, vendar z manjšimi pristojnostmi in omejenim obsegom razvojnih potencialov. Zgolj regije z dovolj velikim razvojnim potencialom in večjimi pristojnostmi lahko tekmujejo z večjimi regijami in mesti sosednjih držav, omogočajo doseganje ciljev trajnostnega regionalnega razvoja mest in podeželja, ohranjanje nacionalne identitete in poseljenosti. Pokrajina po mnenju Staneta Vlaja šibka pokrajina z na primer približno 50.000 (70.000) prebivalci po oceni Staneta Vlaja dejansko zelo omejuje regionalno samoupravo in razvojni napredek. Seveda pa je treba v vsakem primeru v pokrajinski zakonodaji brezkompromisno, učinkovito zagotoviti, da ustanovitev pokrajin ne bo zahtevala več finančnih sredstev, povečala finančnih birokracije, pokrajinski organi pa bi postali še dodatno »odlagališče« odsluženih strankarskih veljakov.
Sinteza, gibanje za prenovo družbe, poudarja, da so pokrajine z vidika demokratizacije in decentralizacije ključne in nujne, a morajo biti opravilno sposobne in dovolj močne za uveljavitev resničnega političnega in razvojnega policentrizma Slovenije, zato predloge za ustanovitev velikega števila pokrajin označuje kot korak v napačno smer. Kot optimalno, »razumno« število ocenjujejo 6 do največ 8 pokrajin, kar je po njihovi navedbi tudi strokovno mnenje številnih regionalizacijskih strokovnjakov (vključno s piscem prispevka). Geograf Marjan Ravbar izrecno poudarja, da vsaka nadaljnja členitev Slovenije na več kot osem pokrajin pelje k njihovemu neuspešnemu razvojnemu poslanstvu. Tudi Tone Peršak meni, da je osem zgornje število pokrajin, saj je najpomembnejše merilo optimalna možnost razvoja, pokrajine pa morajo imeti lastne, izvoljene organe oblasti in dovolj sredstev za naložbe po lastni presoji. Menim, da je treba pri členitvi na večje pokrajine treba znotraj pokrajine (regije) sistemsko zagotoviti čim bolj enakopravno vključevanje vseh geografskih območij (regionalne skupnosti) posamezne pokrajine v razvojne in druge regionalne aktivnosti, v sistem sprejemanja odločitev, tudi ob upoštevanju regionalne pripadnosti prebivalcev.
Predlagane večje pokrajine (regije) in regionalne skupnosti naj bi bile optimalna funkcijska prostorska osnova za udejanjanje od spodaj navzgor zasnovanega policentričnega trajnostnega in ozelenjenega napredka, krožnega regionalnega gospodarstva, regionalno zasnovanega in organiziranega prilagajanja na podnebne spremembe ter krepitve regionalne samooskrbe na osnovi optimalne rabe endogenih regionalnih potencialov, regionalne pripadnosti in mehanizmov sodelovalne demokracije v okviru lokalnih in regionalnih skupnosti. Zlasti predlagana členitev na regionalne skupnosti ponuja več potencialnih teoretičnih in praktičnih prostorskih osnov za potrebne »globoke« spremembe modela volilnega in parlamentarnega sistema, predstavniške demokracije, volilne zakonodaje v smeri okrepljene demokracije na vseh teritorialnih ravneh, pa tudi sodelovalne in neposredne demokracije. Čeprav se kot “zadrti” Belokranjec še kako zavedam tudi lastne regionalne identitete (vključno z “mojo” Belo krajino – manj kot 30.000 prebivalk in prebivalcev), pa žal (pre)majhne pokrajine zaradi večplastne omejenosti lastnih razvojnih potencialov ne omogočajo doseganje trajnostnega blagostanja in zadovoljive ravni energetske in prehranske zadostnosti, prepotrebnega trajnostnega razvojnega preboja, večje konkurenčnosti in čim večje ali popolne finančne regionalne avtonomije

Kako torej do pokrajin?
Kljub nekaterim »robnim« poskusom Državnemu zboru RS ni uspelo ustanoviti širših lokalnih samoupravnih skupnosti (pokrajin), ki bi opravljale tudi temeljno funkcijo razvojnih regij. Tako se tudi zaradi stališč večine parlamentarnih strank ni odrekla centralizaciji odločanja in razvoja. Za majhno Slovenijo velike medregionalne razlike pa empirično potrjujejo, da ne le socialno-ekonomsko, temveč tudi prostorsko obstajajo dve kategoriji državljank in državljanov – »osrednji« in »obrobni«, kar je tudi ustavno nesprejemljivo. V razpravi o lokalni samoupravi in (ne)skladnejšemu regionalnem razvoju v RS sta ves čas prisotni dve nasprotni struji, centralistična in regionalistična oziroma decentralistična. Bistvo razhajanj je pravzaprav v tem, ali bo Slovenija imela močno lokalno samoupravo in avtonomne, samozavestne razvojne regije, ki bi bile ustrezna protiutež državnemu centralizmu, ali pa šibko lokalno samoupravo in do državnih struktur nemočne, majhne pokrajine, ki bi še naprej v praksi omogočale centralistično upravljanje države in s tem povezano ohranjeno moč političnih strank.
Morda za spodbudo – dolgoletne politične izkušnje tradicionalnih evropskih držav parlamentarne demokracije kažejo, da je njihova politika v osnovi večinoma (ne pa v celoti) po daljšem oklevanju le prisluhnila temeljnim strokovno utemeljenim zasnovam regionalnih členitev državnega ozemlja (primer Nemčije, Avstrije). Pravnik Domen Končan meni, da je ustavnopravno nevzdržno, da v zakonodajnem telesu ni mogoče doseči političnega konsenza o ustanovitvi pokrajin. Državni centralizem, in s tem centralistični politični vzvodi (državni organi na centralni ravni), ki bi jih pokrajine zrahljale, se torej krepi. Tudi po mojem mnenju je dozorel čas, da Ustavno sodišče omogoči udejanjanje ustavne zamisli o pokrajini kot lokalni skupnosti širšega pomena. Franc Grad opozarja, da se državna oblast ne sme obnašati, kot da ustavne določbe o pokrajini sploh ni. Ciril Ribičič in Domen Končan poudarjata na odgovornost Državnega zbora kot zakonodajalca, ki ima kot edini organ v državi pravico in dolžnost uresničiti ustanovitev pokrajin. Vendar velja podčrtati, da so bili neuspešni vsi sicer skromni dosedanji poskusi in vztrajni, argumentirani številni pozivi civilne družbe, da bi poslanke in poslanci Državnega zbora končno ustanovili pokrajine. Minister, pristojen za lokalno samoupravo, je na posvetu Državnega sveta (26. februar 2024) jasno povedal, da tudi sedanja vlada (in s tem vladna koalicija) pokrajin ne bo ustanovila, torej bo zavestno vztrajala na kršitvi Ustave RS. Čeprav je v koalicijski pogodbi med cilji tudi naslednji: “V dialogu si bomo prizadevali za regionalizacijo Slovenije z ustanovitvijo manjšega števila avtonomnih regij, ki bodo sposobne odgovarjati na izzive družbeno-prostorskega razvoja.” No, tudi v programu SDS je zapisano: “Slovenski demokrati podpiramo večjo vlogo občin, zagotovitev ustreznih razmer za njihovo delovanje, ustanavljanje pokrajin, na katere mora država prenesti del svojih pristojnosti”. Besede, besede – v obeh primerih.
Ker seveda nisem ustavnopravni pravnik želim lahko na ustavnopravno stroke glede na desetletja trajajočo trdovratno zavračanje Državnega zbora glede ustavno sicer zapovedanega ustanavljanja pokrajin naslovim naslednji razmislek. V tretjem členu slovenske ustave je med drugim zapisano, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo, katero državljanke in državljani izvršujejo neposredno in z volitvami. Glede na večkrat izkazano nepripravljenost večine (izvoljenih) parlamentarnih strank glede ustanovitve pokrajin predlagam, da se razen o referendumu celovito preuči tudi možnost uporabe mehanizmov t. i. deliberativne demokracije, deliberativnega (participativnega) državljanskega foruma kot instrumenta, ki je bil med drugim po navedbah Črta Poglajena in Bogomira Kovača uporabljen na Nizozemskem pri odločanju o okoliščinah za prihodnjo (ne)uporabo jedrske energije. Demokratičnost postopka je bila zagotovljena z žrebom sto naključnih prebivalk in prebivalcev, ki so imeli na voljo šest mesecev, da so brez medijskega trušča, ob zagotovitvi vseh ustreznih pogojev, vključno s sodelovanjem relevantnih strok, zagovornikov in nasprotnikov jedrske energije, celovito informirani oblikovali lastno stališče. Javna diskusija v državi se je zares odprla šele tedaj, ko je sto državljank in državljanov sprejelo svoje odločitve in jih tudi argumentiralo.
Politolog Andrej Lukšič upravičeno ugotavlja, da ljudje niso več zadovoljni z obstoječimi oblikami demokracije, saj obstoječi model (parlamentarne) demokracije v zahodnih družbah skupaj z neoliberalno ideologijo ustvarja predstavo o politiki kot področju nesposobnosti, korupcije, prevar, kriminala. Model deliberacije torej lahko pri procesu ustanavljanja pokrajin izpeljemo mimo dosedanjih strankarskih praks in preigravanj, ki so npr. pri odpovedanem referendumu o jedrski energiji prišle v javnost. V vsakem primeru mora biti izjemno zahteven proces “pokrajinizacije” izpeljan z ustrezno mero strokovne obravnave in zlasti s širokim sodelovanjem državljank in državljanov, politike in občin, mehanizmi sodelovalne demokracije (vključno z žrebom) so ob referendumih po mojem mnenju ena najbolj uporabnih mehanizmov oblasti ljudstva, ki dopolnjuje in “popravlja” nekatere negativne stranske učinke parlamentarne (“volilne”) demokracije.

Pokrajinska samouprava je odraz zaupanja države in njene politike do državljank in državljanov, njena zavrnitev pa je dokaz nasprotnega(!).

Dušan Plut, geograf in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, član Sveta za varovanje okolja SAZU in ustanovni član Akademije za trajnostni razvoj Slovenije

Tudi v drugih državah se ukvarjajo z volilnim sistemom.

V Veliki Britaniji so rezultati letošnjih volitev pokazali vrsto negativnih rekordov. (Volilna udeležba v višini 59,7% je druga najmanjša po letu 1945.)

Nauk je jasen: za reforme se je treba vztrajno boriti.

Opuščanje in začenjanje reform
Vse tako kaže, da je vlak z volilno reformo obtičal na stranskem tiru, kljub nasprotovanju večine potnikov. Razlogov za to je več: inercija tradicije, normativna moč faktičnega, strah pred neznanim, nepoznavanje delovanja različnih volilnih sistemov, takšno ali drugačno razumevanje strank glede njihovega relativnega položaja v strankarskem sistemu in vpliva volilnega sistema nanj, volilna reforma, ki bi uspela, bi morda prinesla politične točke predlagatelju reforme, potrebna 2/3 večina za sprejem volilnega zakona je sama na sebi dovolj velika ovira (v Nemčiji zadostuje za spremembo volilnega zakona navadna večina tako, da bodo na volitvah 23.2.2025 glasovali po zakonu, ki je bil sprejet marca 2023 in potrjen s spremembami od zveznega ustavnega sodišča julija 2024), nedržavotvorna drža političnih strank, ki se ne zavedajo pomembnosti institucij za razvoj družbe in države (zakaj so že dobili trije ekonomisti letošnjo tkim. Nobelovo nagrado za ekonomijo?) itn.
Teža tradicije pritiska tudi drugod, pa se vedno najde kdo, ki se ji poskuša upreti in jo spremeniti. Dober in poučen primer je parlament Združenega kraljestva. Dne 25.11.24 je bila ustanovljena parlamentarna medstrankarska skupina za volilno reformo z namenom izvajanja pritiska na vlado, da bi se ta lotila volilne reforme. Skupini – The All-Party Parliamentary Group (APPG) for Fair Elections, se je pridružilo več kot 100 poslancev, od teh, jih je več kot polovica laburistov. Skupina je izdala poročilo o volilnem sistemu s povednim naslovom Free but not Fair, v katerem se zavzema za spremembo relativno večinskega volilnega sistema (First Past the Post – FPTP) zato, da bi se lahko povrnilo zaupanje javnosti v politiko, ki je sedaj na zgodovinsko najnižji ravni. Poročilo tudi zahteva ustanovitev ‘nacionalne komisije’, ki naj bi pomagala pri odločitvi, kateri sistem sorazmernega predstavništva naj bi zamenjal trenutni sistem. Sodu so izbili dno rezultati letošnjih julijskih splošnih volitev, ki izkazujejo celo vrsto v glavnem negativnih rekordov:

1. To je bil najbolj nesorazmeren volilni rezultat v zgodovini volitev. To pokažeta dva indeksa, ki merita nesorazmernost rezultatov volitev: Gallagherjev in Sainte-Laguë. Laburisti, veliki zmagovalci volitev, so osvojili 63,4 % sedežev v parlamentu, ki šteje 650 poslancev, z vsega 33,7% glasov volivcev. Z drugimi besedami: s strankarskega vidika so bile to najugodnejše volitve glede na razmerje med prejetimi glasovi in osvojenimi sedeži. Laburisti so osvojili 211 sedežev več kot na prejšnjih volitvah 2019, toda pol milijona manj glasov in imajo večino 174 poslancev. Pretenzija laburistov na enostrankarsko vladanje je slabo upravičljiva, če upoštevamo, da je samo 20,1% volilnih upravičencev glasovalo za laburiste, je pa seveda legalna.
2. Volilna udeležba v višini 59,7% je druga najmanjša po letu 1945.
3. Kombinirani delež glasov za laburiste in konzervativce znaša 57,4% in je dosti manjši od do sedaj najslabšega 65,1% iz leta 2010. Razviden je cik cak trend k večji fragmentaciji strankarskega sistema.
4. Prvič so liberalni demokrati dobili skorajda sorazmeren delež na parlamentarnih sedežih glede na prejete glasove. Do zadnjih volitev so bili LD, namreč, velike žrtve volilnega sistema. Tokrat pa so LD potrebovali 48,877 glasov za osvojitev enega sedeža, konzervativci pa 56,422. LD so osvojili 11% sedežev z 12% glasov in rekordnih 72 poslancev, konzervativci pa 19% sedežev z 24% glasov.
5. Povsem drugo zgodbo od LD je doživela stranka Reform UK, ki je prejela 600,000 več glasov kot LD, pa osvojila zgolj 5 sedežev (14% glasov in samo 1% sedežev). Za osvojitev enega sedeža je potrebovala 821,332 glasov.
6. Zeleni (the Green Party) so osvojili samo štiri sedeže (0.6% vseh sedežev), čeprav so prejeli za njih rekordnih 7% glasov. Za osvojitev enega sedeža so potrebovali 485,814 glasov.
7. Manj kot 15% poslancev je bilo izvoljenih z absolutno večino (majority – izraz za relativno večino je plurality). V 554 volilnih okrajih (85% vseh sedežev) je več volivcev glasovalo za poražene kandidate kot pa za zmagovalca. 58% volivcev je glasovalo za poražence. Ti volivci niso predstavljeni v parlamentu.

V začetku decembra je liberalna demokratka Sarah Olney izkoristila možnost, ki ji jo daje poslovniško pravilo ‘Ten -minute rule’ (postopek je kar zahteven, glej: https://en.wikipedia.org/wiki/Ten_Minute_Rule), ki omogoča poslancu, da nagovori parlament na temo, ki ga zelo angažira. Poslanka je predlagala nov zakon o volilnem sistemu, ki obravnava vsakega volivca pošteno (fairly) Običajno se o takem nagovoru ne odloča. Tokrat pa je opozicijski konzervativni poslanec izvedel nasprotovalni govor v korist FPTP. V takem in tem primeru so morali poslanci glasovati o predlogu zakona. 138 poslancev je glasovalo za bolj poštene volitve in premagalo branilce statusa quo, ki so zbrali 136 glasov. Tako je Sarah Olney-in predlog zakona prestopil prvo oviro. Predlogi zakonov gredo skozi več faz, da bi postali zakoni. Olney-in predlog ima sicer določen datum naslednje faze, ni pa umeščen v urnik. Menda je zelo malo verjetno, da bodo zanj našli čas v parlamentarnem urniku. Razen, če se vladajoča stranka premisli.
Nauk je jasen: za reforme se je treba vztrajno boriti.

Matjaž Maček

Znanstveno je podprto, da je kmetijstvo varuh okolja in narave.

Varovanje okolja je kompleksen in zahteven proces, kjer stroka hitro pokaže, da ekstremisti, niti  zanikovalcih, niti radikalcih, nimajo prav. (Zanikovalci bolj ali manj zanikajo pomen varovanja okolja in blokirajo nujne spremembe. Zeleni radikalci pa zaradi nepoznavanja stroke žal vsaj občasno delajo škodo okolju.)

—————–

Dr. Matjaž Gams, Posvet v Državnem svetu: »Kmetijstvo je varuh okolja in narave«.

Ko smo izvedli posvet v Državnem svetu, smo dobili precej pohval, pa tudi pripomb, med njimi tudi spoštovanega rektorja ljubljanske univerze in direktorja Instituta »Jožef Štefan«. Moje ugotovitve temeljijo na najsposobnejših metodah umetne inteligence pri analizi znanstvene literature – hvala Delu, da jih lahko predstavim še tu. Osnovne ideje so tudi v Beli knjigi o strokovnem varovanju okolja.
Varovanje okolja je kompleksen in zahteven proces, kjer stroka hitro pokaže, da imamo opravka z odstopanji tako pri zanikovalcih kot pri radikalcih. Zanikovalci bolj ali manj zanikajo pomen varovanja okolja in blokirajo nujne spremembe. Zeleni radikalci pa zaradi nepoznavanja stroke žal vsaj občasno delajo škodo okolju. Tako so npr. radikalne ideologije prepričale predsednico Merklovo, da je opustila jedrske elektrarne in radikalno začela uvajati zeleni prehod. Posledično je Nemčija postala primer dražje energije, zaostajanja gospodarstva in povzroča probleme tudi v Sloveniji (npr. odpuščanja), saj je Nemčija naš najpomembnejši partner. Podobne dileme smo imeli pri nedavni debati o slovenski jedrski elektrarni, kjer je strokovna analiza pozitivna, če hočemo dobro okolju in Sloveniji. A moja ključna ugotovitev pri analizi je, da so kmetijske površine glavni okoljevarstveni element, daleč največja okoljska škoda pa se dela z uničevanjem rastlinskih površin!
Na 1 ha letno travnik, polje, gozd pridelajo kisika : travnik 10-20 t, 40-50 ton (sladkorni trs), 10-20 t (slovenski gozd) oz. 30-50 t tropski gozd. CO₂ absorbirajo travniki 4-7 t, 30-40 t (sladkorni trs), 7-15 t Slovenija in 30-50 t tropi. Biomase proizvedejo omenjene površine letno na hektar : travnik 4-8 t, 60-100 t trs (15-25 t koruza), gozd 5-15 t (Slo) in 20-30 t tropski gozd. Visoka proizvodnja hrane je le na njivi, kjer pa sta slabša biodiverziteta in količina velikih živali.
Kmetijske površine so torej šampion pri varovanju okolja. Čemu napadi na kmetijstvo – moto posveta – in čemu kasneje napadi na objektivno znanost, ko smo javnosti predstavili podatke na nov način? Imate vi drugačne podatke (nekaj ton ali gor ni bistveno, ključni pokazatelj je, da so njive po večini okoljskih meril na nivoju gozda)?
Podobno velja pri analizi vplivov metana (živinoreje), ki naj bi bilo po svetu primerljivo z vplivi prometa. Uradni preračuni pa kažejo, da je negativni vpliv metana v Sloveniji (tranzitna država) 6x nižji kot zaradi prometa. Nedavno sem poslušal uradno slovensko analizo v parlamentu, kjer so upoštevali, da metan razpade v približno sto letih (GWP100?), novejše študije vseh verodostojnih po svetu pa govorijo o 12 letih (vire najdete na spletu, Google Scholarju in Consensusu). Ali ni dolžnost stroke točno to – opozoriti, kaj drži in kaj ne? So hude kritike slovenske živinoreje še upravičene?
Moj hobi je razbijanje neznanstvenih mitov in pri okolju (pa tudi demografiji in še marsikje) jih kar mrgoli. Primer: Električni avto je na prvi pogled povsem brez toplogrednih izpustov, saj vozi na elektriko. Če pa pogledamo celovito proizvodnjo, obratovanje in razgradnjo, potem pridemo do razmerja z avtomobilom z notranjim izgorevanjem na približno 1:2 v korist električnih avtov, kar je še vedno zelo pozitivno, a ni neskončno bolje in se udejani šele po 20.000-60.000 kilometrih vožnje. Če prištejemo še preobremenitev omrežja in posledične adaptacije, vidimo, da je zmeren prehod na električne avtomobile bolj okoljsko pozitiven kot radikalen.
Po celoviti analizi življenjskega cikla so razmerja med jedrsko, fosilno (premog), sončno, vetrno in hidroenergijo okvirno naslednja (zanimajo nas razmerja med njimi, ne absolutne številke): Izpusti CO₂ (IPCC, IEA) na proizvedeno energijo so za jedrsko energijo 1 enota, za premog 160–200 enot, za sončno 4–10 enot, za vetrno 1–3 enote in za hidroenergijo 1–6 enot. To pomeni, da premog povzroči do 200-krat več izpustov CO₂ za isto proizvedeno energijo kot jedrska energija, sončna pa približno 4–10-krat več. Čeprav hidroenergija običajno velja za okolju prijazno, so njeni izpusti pogosto visoki zaradi metana iz akumulacijskih jezer. Poleg emisij CO₂ je pomemben tudi prostor, potreben za proizvodnjo energije. Potrebna površina na energijsko enoto je za jedrsko energijo 1 enota, za premog 30 enot, za sončno 20–25 enot, za vetrno 15–20 enot in za hidroenergijo kar 50 enot. To pomeni, da hidroelektrarne, ki smo jih pred desetletji pogosto šteli za okolju najbolj prijazne, po novih celovitih izračunih to niso več, saj “porabijo” 50-krat več zelenih površin na proizvedeno energijo kot jedrske elektrarne. To je še posebej pomembno, saj so zelene površine ključne za ohranjanje biotske raznovrstnosti in blaženje podnebnih sprememb. Tudi vetrnice so po celoviti analizi problematične pri prostorski rabi, saj je za ekvivalent močne elektrarne treba postaviti tisoče vetrnic in vsaka zahteva infrastrukturo, kot so ceste, torej izginjanje zelenja. Solarni paneli na strehah in na dobro izbranih (ne pa zelenih!) legah ostajajo dobra alternativa, saj za razliko od drugih virov energije ne zahtevajo dodatnih zelenih površin in so zato med bolj okolju prijaznimi. Na kmetijskih površinah pa so tudi solarne strehe okoljsko škodljive (preverite podatke)!
Zakaj so zelene površine po celovitih izračunih najpomembnejše za zdravo okolje, si poglejmo na naslednjem izračunu: 100 km avtoceste širine 25 m je 250 ha, kar v Sloveniji prejme 2.500-3.000 GWh letno (v tropih do 5.500 GWh), kar zaradi dodatnega pregrevanja (asfalt proti zelenju) prinese 1.000 – 2.000 GWh letno oziroma energijski ekvivalent 5 – 15 % celotne potrošnje elektrike v Sloveniji. Zaradi ene same avtoceste smo torej za toliko bolj segreli Slovenijo oz. naš planet! Opomba: Gre za okvirne primerjave, saj je bolj točen izračun mogoč samo za konkreten primer, kar pokažemo na primeru jezu v gorski soteski, ki poplavi bistveno manj kot v ravnini.
Zelena površina sto kilometrov dolžine in širine 25 m (npr. povprečen gozd) proizvede 3.750 ton O₂ in absorbira primerljivo toliko ton CO₂ na leto. Avtocesta teh dimenzij zaradi prometa potroši okoli 150.000 ton O₂ in proizvede približno toliko ton CO₂ . Razmerje med zelenimi površinami in avtocesto teh dimenzij je v tisočih ton pri O₂ : +3,7 : -150 in sorodno pri absorpciji CO₂. Grozljivo!
Naj zberem zaključke študije:
– Jedrska energija je glede na vse parametre in celoten življenjski cikel okolju najbolj prijazen vir energije, bolj kot vetrna, sončna ali fosilna goriva.
– Drugi viri energije po celovitem modernem upoštevanju vpliva na zelene površine niso več tako okolju prijazni, zlasti hidroelektrarne, vetrnice in sončni paneli na kmetijskih površinah.
– Največjo škodo okolju povzročamo z uničevanjem zelenih površin, ki so ključnega pomena za ohranjanje biotske raznovrstnosti, blaženje podnebnih sprememb in zagotavljanje zdravega okolja.
– Kmetijstvo in jedrska energija sta pogosto neupravičeno na udaru nekaterih radikalnih zelenih ideologij, kljub temu da tudi v kmetijstvu obstajajo področja za izboljšave.
– Sloveniji pogosto v imenu varovanja okolja zavajamo javnost in uvajamo okoljsko škodljive rešitve.

Uvajanje novih virov energije je koristno za okolje, dokler temelji na strokovnih in realnih ocenah. Postopen prehod (recimo nekaj 10 %) je trajnosten, vendar sistemi za shranjevanje energije pogosto znatno povečajo stroške energije, v nekaterih primerih tudi za večkrat.
Žal v Sloveniji vsak dan izgubimo za eno nogometno igrišče kmetijskih površin, smo po površini njiv na glavo med najslabšimi v Evropi, po kvadratnih metrih veletrgovin in kilometrih avtocest na glavo pa med »najboljšimi«. Ko naši politiki želijo pozidati še zadnjo zelenico v mestu in podreti še zadnje veliko drevo, se »globoki državi«, tj. interesom kapitala, upirajo le posamezne civilne iniciative in društva. Ko nas zavajajo s škodljivostjo plastičnih slamic ali sveč na pokopališčih in smetijo okolje z reklamami ob cestah, hkrati pa še naprej intenzivno uničujejo najbolj rodovitno in najbolj okolju prijazno zemljo, si le nekaj objektivnih znanstvenikov upa in zna reči bobu bob. Jih boste pohvalili ali grajali?
Upam pa, da smo vsi, ki smo za varovanje okolja, siti tega brezmejnega uničevanja okolja in da se ne bomo več pustili peljati žejne čez vodo. Lokalno in globalno volimo le tiste, ki so za strokovno podprto varovanje okolja!
Opomba: izračuni so narejeni na način strogega objektivnega znanstvenika, ki ni povezan z nobenimi lobiji, ideologijami, inštitucijami ali vodstvenimi funkcijami. Ob osebnem in dolžnem spoštovanju vodilnih in tudi drugače mislečih, sta stroka in znanost nad nami vsemi.
Dr. Matjaž Gams

Profesor Peter Glavič poroča s posveta SAZU in Inženirske akademije:

Naslov objave v Delu je:

kjer je tudi stavek:

Celotni članek je tukaj!

Avtorica članka (objavljenega v Delu, 21.12.2024) z naslovom »Ambicioznost namesto cinizma in črnogledosti« je Simona Leskovar, programska direktorica Blejskega strateškega foruma, torej oseba, ki se z aktualno politično problematiko poslovno ukvarja. V članku predstavlja svoje poglede na nekatere probleme, s katerimi se sooča EU. Konkretneje obravnava dva izmed njih, to sta vojna v Ukrajini in zaostajanje EU v konkurenčnosti za ZDA in Kitajsko. Oba nam prihodnost ogrožata in zato naj bo njuna sanacija ena prednostnih nalog evropske politike. O tem, kako se te zahtevne naloge lotiti, članek nudi nekaj predlogov, ki pa jim sam ne pritrjujem povsem. V čem so moji zadržki, bom skušal pojasniti v naslednjih vrsticah.
Začnem naj z vojno v Ukrajini. To vojno so v veliki meri izzvale ZDA, EU pa jih je pri tem vazalsko podpirala. ZDA so jo tudi sposobne hitro končati, kot je že večkrat povedal novi ameriški predsednik Trump. Ta bo ameriško vladno krmilo prevzel čez slab mesec in upajmo, da se bo uresničevanja napovedi o končanju vojne tudi prednostno lotil. EU naj bi ga pri tem v polni meri podpirala, saj je sama zaradi obravnavane vojne predvsem ekonomsko močno prizadeta. Za EU bo tudi koristno, če bo v mirovnih pogajanjih z Rusijo – v teh naj bi obvezno sodelovala – aktivno podprla rešitve, ki bodo v prid usmeritvi. da se politična in ekonomska razmerja med njo in Rusijo čimprej normalizirajo.
Problem vojne v Ukrajini dojema avtorica naslovnega članke precej drugače, kot ga predstavljam zgoraj. O tem, da naj bi se jo končalo, nisem v članku zaznal niti besede. Pač pa je v njem jasno povedano, da mora EU še naprej vojaško in drugače podpirati Ukrajino, sama pa naj bi veliko več skrbi in sredstev namenila lastni oborožitvi. Upam, da bo evropska politika delovala nasprotno od te razlage in se bo aktivno zavzela za to, da se morijo v Ukrajini čimprej konča; če ne bo tako ravnala, nas mora prihodnost EU res skrbeti.
Še nekaj ocen o drugi omenjeni težavi EU, to je o razlogih za njeno zaostajanje v konkurenčnosti. Razlogov je več in naj pomembnejše, kakor jih sam zaznavam, tudi omenim. Najprej to: namesto cenenega ruskega plina uporabljano sedaj v EU štirikrat dražji ameriški plin, kar konkurenčnost evropske industrije močno slabi. Drugi primer: ekonomsko najmočnejša članica EU (Nemčija) je pred nedavnim zaprla vse svoje jedrske jeklarne, vsled česar ima njeno gospodarstvo pri oskrbi z električno energijo resne težave, posredno pa je to prizadelo tudi naše gospodarstvo. Tretji primer: EU s svojo podnebno politiko močno omejuje porabo premoga in tudi Sloveniji s tem povzroča znatne dodatne stroške, Kitajska pa nasprotno njegovo porabo zelo povečuje in je tudi to eden dejavnikov njene rastoče konkurenčnosti. Še zadnji, verjetno najbolj zahteven primer: tehnološki razvoj je v teh časih nedvomno eden osrednjih dejavnikov konkurenčnosti gospodarstva, v EU pa ni deležen zadostne podpore, kar je za njen razvoj zelo škodljivo.
Zgoraj navedeni dejavniki zaostajanja v konkurenčnosti imajo skupni imenovalec: so namreč posledica neučinkovitega upravljanja, tako EU kot posameznih njenih držav. Formalna demokracija, s katero se tako zelo ponašamo, je namreč upravljavsko vse manj učinkovita in sicer predvsem zato, ker se jo vse lažje (ideologija neoliberalizma – razkroj etičnih vrednot) zlorablja za zadovoljevanje interesov kapitala in koristi samih politikov. Demokracijo kot model upravljanja je zato potrebno prenoviti predvsem s ciljem, da politike ne bo razdvajala, pač pa jo bo zavezovala k usklajenemu delovanju, ključne vodstvene aktivnosti pa naj se poveri le etično nespornim osebam z ustreznimi vodstvenimi izkušnjami; pa tudi slednje je potrebno dosledno nadzirati. Švica lahko služi kot primer učinkovitega demokratičnega upravljanja države.
Tudi v naslovnem članku se upravljanje izpostavlja kot razlog za konkurenčno zaostajanje EU, vendar ne v takem smislu, kot to obravnavam zgoraj. Težave namreč povzroča predvsem to, da se pri vodenju EU pomembnejše odločitve sprejema s soglasjem vseh njenih članic in ne z večino glasov. Ta rešitev nedvomno otežuje upravljanje EU, za gotovo pa ni kriva za vse slabosti, ki jih pri njem zaznavamo.
Naj zaključim z naslednjim. Večina prebivalcev EU to zvezo držav nedvomno podpira, zaznava pa, da je njen razvoj ogrožen in je zato zaskrbljena. Za odpravo težav, s katerimi se EU sooča, je predvsem potrebno prepoznati vzroke, zaradi katerih do njih prihaja. To pa politiki ne gre dobro od rok in to tudi najbolj slabi ambicioznost in krepi cinizem državljanov.
Andrej Cetinski, Sinteza

Državni zbor ni razpisal referenduma zato, da bi jasno izraženo voljo volivcev ignoriral ali ji nasprotoval. Razpisal ga je zato, da bi ugotovil resnično voljo volivcev in jo spoštoval.

Enakomeren vpliv različnih delov države, tudi podeželja, je možno zagotoviti z uvedbo domicila.

Vsakdo lahko razmisli, kaj in kako bo storil – tudi NSi. Zavedati pa se mora, da je nasprotovanje ali zavlačevanje uresničenje ljudske volje nedemokratično. Volivci se bodo obotavljali podpreti stranke, ki nočejo realizirati volje volivcev.

Avtor prispevka je zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, dr. Ciril Ribičič.

Na primeru referenduma o uvedbi prednostnega glasovanja je mogoče prepričljivo pojasniti, kakšen je pomen posvetovalnega referenduma. Šlo je za uvedbo prednostnega glasu, takšnega, ki naj bi uresničil odločilen vpliv volivcev na izvolitev poslancev. Če ne bi bilo tega referenduma bi politične stranke še naprej trdile, da je z volilnim sistemom vse v redu in da so ljudje z njim bolj ali manj zadovoljni. Izkušnja tega referenduma torej ne govori za ukinjanje posvetovalnega referenduma, temveč ravno obratno: govori za uresničitev jasno izražene volje volivcev. Volivci so ob solidni udeležbi (41,43 %) za uvedbo prednostnega glasovanja oddali več kot 70% glasov! Pred več kot četrt stoletja so poskušali Sloveniji vsiliti večinski volilni sistem, čeprav je zanj glasovala manjšina (44,5%) ob slabši volilni udeležbe (37,9%). Šele Beneška komisija je povedala javnosti in odločevalcem, da je tako sprejeto odločitev mogoče preigrati z ustavno spremembo, ki sorazmernost določa kot obvezno sestavino volilnega sistema.

Res je, da referendumski izid ni pravno zavezujoč. Je pa zavezujoč na podlagi naslednjega argumenta: referendum je razpisal Državni zbor, čeprav tega ni bil dolžan storiti. In seveda ga ni razpisal zato, da bi jasno izraženo voljo volivcev ignoriral ali ji nasprotoval. Razpisal ga je zato, da bi ugotovil resnično voljo volivcev in jo spoštoval. Res pa je, da referendumskega izida ne more realizirati koalicija vladnih strank sama; potrebuje nekaj glasov opozicijskih poslancev, da bi lahko dosegla 2/3 večino za spremembo volilne zakonodaje. To ne bi smela biti pretežka naloga, saj je absolutna večina volivcev, ki so izvolili vse poslance, na referendumu podprli uvedbo prednostnega glasovanja.

V zvezi s tem sprašujem, ali ne bi opozicijski poslanci še enkrat razmislili, preden se bodo odrekli spoštovanju jasne volje volivcev, ker se pustijo ustrahovati strankokraciji, ki v nasprotju z Ustavo ukazuje poslancem, da morajo glasovati proti uvedbi prednostnega glasu. Je res mogoče diskreditirati kakšno politično stranko (NSI na primer) ali poslanca zaradi tega, ker spoštuje prepričljiv referendumski izid? Je mogoče, da bi zaradi tega, ker krepijo vpliv volivcev, ti isti volivci v manjši meri glasovali za to stranko ali poslanskega kandidata? Ne, to ni mogoče. Prepričljivega izida referenduma poslanci ne morejo in ne smejo spregledati. Toliko bolj, ker si je prednostno glasovanje utrdilo ugled na evropskih volitvah zato, ker omogoča, da ne izbiramo med kandidati glede na to, kako visoko so na strankini listi, temveč na podlagi njihovih osebnih odlik.

Najbolj glasen ugovor zoper uvedbo prednostnega glasovanja pravi, da zmanjšuje moč podeželja. Odgovor na ta pomislek je enostaven, enakomeren vpliv različnih delov države je mogoče zagotoviti z uvedbo domicila, ureditve torej, po kateri morajo imeti kandidati stalno bivališče v tistem delu države, v katerem kandidirajo. S tem bi omejili premoč ljubljanskih politikov (profesor Saša Zagorc govori o »ljubljanizaciji periferije«). Takšna obogatitev predloga bi bila samo koristna, saj bi dodatno omejila samovoljo strankokracije in okrepila moč in vpliv volivcev.

Tokrat koalicijske stranke vabijo k realizaciji volje volivcev tako zavzeto, da so pripravljene podpreti opozicijsko verzijo prednostnega glasovanja, čeprav terja spremembo Ustave. Naj ponovim: ni upravičen strah opozicijskih poslancev, da jim bo škodovalo, če prispevajo glasove za realizacije večinske volje volivcev. Res je ravno obratno: volivci se bodo obotavljali podpreti stranke, ki nočejo realizirati volje volivcev. Po ustavi je Slovenija demokratična republika, na načelo demokratičnosti se sklicujejo vse politične stranke, vladne in opozicijske. Bodo kljub temu ravnale v nasprotju s prepričljivo večinsko voljo volivcev? Po mojem mnenju ne bi smele, saj demokratičnost volitev ni levičarski izum, zato ga parlamentarna opozicija ne sme prepuščati koaliciji.

Ne glede na to, kaj se bo tokrat zgodilo, bi bilo smiselno v naslednjem mandatu še enkrat postaviti vprašanje, zakaj politične stranke nasprotujejo kombiniranemu sistemu, ki posrečeno demokratizira volilni sistem, ne da bi ogrožal proporcionalno sestavo Državnega zbora. Pri tem ni bistveno, ali bodo o njegovi uvedbi glasovali na posvetovalnem ali zakonodajnem referendumu.

Uvedba prednostnega glasu ne ogroža položaja političnih strank, saj je ohranjeno proporcionalno načelo, pomembno pa izboljšuje sestavo parlamenta in krepi vezi med volivci in njihovimi poslanci. Glede na opozorila, da je v Sloveniji narobe še marsikaj drugega, ne samo volitve poslancev, je odgovor preprost: od volivcev in poslancev so odvisne tudi volitve drugih državnih funkcionarjev in nadzornih organov. Zato je uvedba prednostnega glasovanja pri volitvah poslancev lahko pomembna vzpodbuda za celovito kadrovsko prenovo države in lokalnih skupnosti.

Od izvedbe referenduma je minilo nekaj več kot pol leta. Vsakdo je lahko razmislil, kaj in kako bo storil. Zavedati pa se mora, da je nasprotovanje ali zavlačevanje uresničitve ljudske volje nedemokratično. Poleg tega vzdržuje ureditev, na podlagi katere vodstva političnih strank odločilno vplivajo na izvolitev poslancev, ko jim dodeljujejo volilne okraje, v katerih kandidirajo. Po ustavi naj bi politične stranke predlagale kandidate, volivci pa bi izbirali med njimi.

Dr. Ciril Ribičič, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani