EU naj na Trumpovo nasilništvo odgovori z resnim predlogom!

Razmere v svetu se močno spreminjajo na slabše, zadnje čase predvsem zaradi ravnanj ameriškega predsednika Trumpa. V preteklosti, še posebno po 2.svetovni vojni, se je mednarodna politična in ekonomska razmerja pretežno urejalo po splošno sprejetih pravilih, ki pa se jih danes vse manj spoštuje. Zahodni svet pa ima še dodatno težavo. Do nedavnega je deloval dokaj enotno, pri čemer je njegovo ravnanje temeljilo na demokraciji in liberalnih vrednotah, danes pa je tudi tega vse manj. Splošne razmere v svetu postajajo tako vse bolj kaotične in že spominjajo na zmešnjavo, ki bi nastala v cestnem prometu, če bi se bolj drzni vozniki odločili, da prometnih pravil ne bodo več spoštovali in jim tega ravnanja nihče ne bi preprečil.
O razlogih za gornje razmere v svetu, njihovih pojavnih oblikah in tudi o tem, kako se nanje odzivati, je veliko koristnega povedal Mojmir Mrak v intervjuju, ki ga je Delo objavilo pod naslovom “Za Slovenijo je v nacionalnem interesu, da EU ostane močan igralec v globalni  ekonomiji.“ (Tukaj!).
Po njegovem mnenju utegnejo sedanja družbena dogajanja še posebno prizadeti manjše države, kar velja tudi za Slovenijo. Za nas naj bi zato bilo zelo pomembno, da naša širša domovina, to je Evropska unija (EU), tudi v naprej ostane močan igralec v svetovni ekonomiji. Ta usmeritev pa naj bi bila po mnenju Mraka ogrožena in sicer predvsem iz dveh razlogov. Eden naj bi bila omejena obrambna sposobnost EU spričo tega, da se zaradi ravnanja ameriškega predsednika na varovanje Nata ne moremo več zanašati. Drugi razlog pa naj bi bilo zaostajanje EU v produktivnosti, še predvsem za Kitajsko in ZDA. O tem, kaj so razlogi za te težave in kako jih sanirati, Mrak v intervjuju ni veliko povedal in zato naj ne bo odveč, če kratko predstavim svoje poglede na te aktualne probleme.
Uspešnost družbeno-ekonomskih sistemov zavisi običajno od več dejavnikov, med njimi pa ima najpogosteje osrednjo vlogo njihovo upravljanje. Slednje velja tudi za EU. Njeno upravljanje je formalno demokratično, dejansko pa je v tem pogledu dokaj šibko, predvsem pa ni učinkovito. Slednje se lepo potrjuje v ravnanju EU, povezanim z vojno v Ukrajini in si ga zato konkretneje oglejmo. Več tehtnih argumentov potrjuje, da so to vojno izzvale ZDA, EU pa jih je pri tem vazalno podpirala. Tudi ni dvomov, da so od te vojne imele največ koristi prav ZDA (slabitev konkurenčnosti EU, koristi od bogate vojaške oskrbe Ukrajine z orožjem, energetska oskrba EU zaradi izločitve Rusije kot dobavitelja,..), največ škode pa je zardi nje utrpela Ukrajina, ekonomske pa nemalo tudi EU. Novi ameriški predsednik pa očitno upošteva tudi to, da je vojna v Ukrajini surovinsko izjemno bogato Rusijo potisnila v naročje Kitajske, kar je za ZDA strateško izjemno moteče in se je zato odločil, da jo konča. Tej njegovi nameri žal politika EU ni naklonjena, saj daje prednost usmeritvi, da je potrebno v tej vojni Rusijo poraziti, čeprav to že zaradi njene nuklearne oborožitve objektivno ni mogoče. Politika EU ravna torej v tem primeru vse prej kot razumno in v nasprotju z interesi večine njenega prebivalstva, to početje pa opravičuje z argumenti, ki so predvsem čustveno zasnovani.
Spričo tega, kar navajam zgoraj, ne gre dvomiti, da Rusije ne dojemam kot državo, ki EU vojaško ogroža in tudi sicer ne poznam nobenega tehtnega argumenta, ki govori v prid nasprotnemu mnenju. Pritrjujem pa temu, da to grožnjo do neke mere zaznavajo države, ki so nastale po razpadu Sovjetske zveze in sicer predvsem v primerih, ko svojemu prebivalstvu ruske narodnosti kratijo temeljne demokratične pravice. Slednjega žal ni malo in to je bil nedvomno tudi vzrok, da je leta 2014 v Ukrajini prišlo do državljanske vojne, ki je kasneje ob aktivni asistenci zahodne politike prerastla v neposredno vojno z Rusijo.
Za prihodnji razvoj EU je nedvomno pomembno, da spremeni svojo politiko do Rusije: te države naj ne obravnava kot grožnjo, zavzame naj se za takojšnje končanje vojne v Ukrajini, politične in ekonomske odnose z njo pa naj pospešeno normalizira. Ta sprememba in pa učinkovitejše upravljanje EU sta po mojem razumevanju ključna dejavnika, da bo ta skupnost držav tudi v prihodnje lahko močan igralec v globalni ekonomiji. Za svojo prihodnost torej lahko najbolje poskrbimo tako, da vodenje EU poverimo osebam, ki so za to izjemno zahtevno delo primerno usposobljene in njihovega ravnanja ne usmerjajo neprimerna čustva.
Andrej Cetinski