Zdravljenju močno oslabele demokracije nasprotujejo osrednji nosilci družbene moči, to sta z interesnimi lobiji dobro podprta vodilna politika in finančni kapital.

Dnevnikov Objektiv je 10.8.2019 na Odprti strani objavil prispevek Janeza Krnca, v katerem ta predstavniško demokracijo – na tej je zasnovana politična ureditev večine držav – proglaša za preživeto. Njena osrednja slabost na bi izhajala iz tega, da je za učinkovito reševanje družbenih problemov poleg usposobljenosti odločevalcev (zakonodajne in izvršilne oblasti) v enaki meri potrebna tudi njihova etičnost in moralnost, česar pa predstavniška demokracija ne upošteva in zato ni sposobna delovati v korist večine. Temu mnenju ne gre oporekati.

Problem odsotnosti etike v političnem delovanju se vse močneje zaostruje pod vplivom ideologije neoliberalizma, ki pohlep že kar odkrito obravnava kot splošno vrednoto, laž in prevaro pa kot neoporečno orodje njegovega uresničevanja. Družba, kjer se to dogaja, ne more normalno delovati in prej ko slej zaide v krizo, ki lahko ogrozi tudi njeno preživetje. Kriza takih dimenzij se svetu danes resno napoveduje, eden njenih najbolj zapaženih znanilcev pa je ameriški predsednik Trump; ta učinkovito podpira pohlep bogatih, v svoji politiki brez zadržkov uporablja laž, z zaostrovanjem mednarodnih odnosov resno ogroža svetovni mir in veliko prispeva, da ljudje še naprej nedopustno uničujemo naravno okolje.

Demokracija je torej potrebna prenove, predvsem s ciljem, da bo delovala učinkovito in etično v korist večine. Krnc v svojem prispevku predlaga, naj bi to uresničili tako, da predstavniško demokracijo nadomestimo z neposredno. O tem, kako naj bi to izvedli, konkretnejših rešitev ne predlaga, kar niti ne preseneča, saj jih doslej, kolikor vem, še nihče ni ponudil, vsaj ne prepričljivih. Predstavniško demokracijo bomo zato tudi v naprej ohranili, a jo je potrebno predvsem organizacijsko prenoviti in jo okrepiti tudi z rešitvami, ki bodo temeljile na neposredni demokraciji. Nekaj več o tem v naslednjih vrsticah.

Prenova sistema, kar je tudi demokracija, je uspešna, če je prednostno usmerjena v odpravo njegovih slabosti. Te je torej potrebno prepoznati in zato si kratko oglejmo, kaj naj bi bile ključne slabosti današnje demokracije. Sam uvrščam med nje predvsem naslednje:

1. Parlament (zakonodajna oblast) naj bi bil usposobljen in motiviran, da optimalno podpira ekonomske, socialne, regionalne in druge interese večine prebivalstva. Dejansko je s tem vedno imel težave, pod vplivom neoliberalnih »vrednot« pa počne to zadnja leta vse slabše, saj svoje delovanje prednostno podreja interesom političnih strank in kapitala.. Prenovo demokracije je zato smiselno pričeti s prenovo volilne zakonodaje, ki naj bi predvsem temeljito okrepila sedaj večinoma močno oslabel vpliv volivcev na sestavo parlamenta in ravnanja njegovih članov.
2. Izvršno oblast (vlado) je potrebno učinkovito nadzirati, te, za učinkovitost upravljanja ključne odgovornosti pa parlament ne izvaja. Vlado namreč praviloma oblikuje le del parlamenta (koalicija), ki jo potem tudi nekritično podpira, med tem ko njegov drugi del (opozicija) vladi delo predvsem otežuje in si tako krepi naklonjenost volivcev. Delitev parlamenta na koalicijo in opozicijo je slaba tudi zato, ker z njo politika tudi celotno družbo močno razdvaja, namesto da bi jo povezovala, to pa demokraciji izjemno škodi.

Gornje, po mojem osrednje hibe parlamentarne demokracije, skoraj ne poznajo v Švici. Njihova vlada ima le 7 članov – to upravljanje pomembno olajšuje -, ki jih parlament izvoli na predlog petih najmočnejših strank in ima torej taka vlada z ustavo uzakonjen značaj velike koalicije. Vodi jo eden od ministrov, vendar vedno le z enoletnim mandatom, ta rešitev pa največ prispeva, da se politiki za ministrske položaje ne potegujejo, pač pa to zahtevno delo prepuščajo primerno usposobljenim osebam.

1. Da demokracija dobro deluje, je potrebno tudi zakonodajno oblast (parlament) nadzirati. Najbolj uveljavljena oblika tega nadzora je referendum, za katerega pa politika vse lažje poskrbi, da se ga komaj še uporablja. Tudi v tem pogledu je Švica izjema, po kateri se je vredno zgledovati.
2. Ni dobre demokracije brez učinkovite in od izvršne oblasti neodvisne pravne države, saj naj ta poleg drugega deluje tudi kot skrbnik etičnega in poštenega ravnanja nosilcev politične oblasti. To poslanstvo pa pravna država vse slabše uresničuje. Razlog za to je predvsem v razdvojenosti  politike (koalicija, opozicija), ki se škodljivo odraža tudi v sestavi in delovanju vrhnjih organov sodnega sistema (ustavno sodišče,..) in s tem tudi v delovanju  pravne države. Poleg tega je splošen razkroj etičnih vrednot, ki ga je v zadnjih dveh desetletjih povzročil neoliberalizem, okužil tudi pravno državo.

Vzrokov, zakaj je demokracija po vsebini močno oslabela, torej ni malo. Je pa dobro, da se ve, kako jih je možno odpraviti ali vsaj omejiti njihovo škodljivost. Zdravljenje demokracije pa je vendarle zelo oteženo, saj mu nasprotujejo osrednji nosilci družbene moči, to sta z interesnimi lobiji dobro podprta vodilna politika in pa finančni kapital. Splošna družbena kriza se bo zato v svetu še naprej poglabljala, to pa bo ustvarjalo vse ugodnejše pogoje za uveljavljanje avtoritarnih oblik vladanja, tudi podobnih onim, ki jih pod imenom fašizem poznamo iz prejšnjega stoletja. To se že dogaja, tudi v naši soseščini. Nam Slovencem mora zato biti še posebno veliko do tega, da demokracijo vsaj doma krepimo in da tudi EU postane močna demokratična tvorba. Pomemben korak v tej smeri bomo lahko še letos storili, če nam bo uspelo s spremembami volilne zakonodaje, ki se jih že pripravlja, temeljito okrepili vpliv volivcev na sestavo parlamenta.

Andrej Cetinski, SINTEZA, 12.8.2019