Komentar Janeza Markeša v SP Dela:
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan se je oglasil v javnosti z odmevnimi sporočili glede zdravstvenega sistema. Povedal je, da so bila pričakovanja o strogi meji med zasebnim in javnim zdravstvom nerealna. Povedal je tudi, da Slovenija nima nikakršnih težav s privatizacijo zdravstva. To pa je trditev, ki bi jo v javnosti kazalo preveriti in je že na prvi pogled v popolnem nasprotju z raziskavami javnega mnenja o vrednotah Slovencev, ki so pod naslovom Vrednote v prehodu in pod vodstvom Nika Toša potekale desetletja.
Kdo podcenjuje volivce
V pogovoru za Delovo edicijo Ona je minister opozoril na nekaj pomembnih vidikov v zdravstvu in v marsičem je imel prav. Prvič, da je treba urediti razmerja znotraj zdravniških vrst; drugič, da je treba reorganizirati vodenje bolnišnic in svete zavodov, kar da mu je na srce položil tudi javnosti dobro poznani kolega Erik Brecelj; tretjič, da je treba vzpostaviti nadzorne organe, ki bodo nadzorovali sistem, razpise, potencialno korupcijo in učinkovitost.
Zapletlo se je, ko je spregovoril o relativnosti meje med javnim in zasebnim zdravstvom, ko je povedal, da se termin »privatizacija« zlorablja in da ljudje, ki ga uporabljajo, sploh ne vedo, o čem govorijo.
Če kdo, je o t. i. plazeči se privatizaciji v zdravstvu zelo jasno in naglas govoril Dušan Keber, sam nekdanji profesor na medicinski fakulteti, nekdanji zdravstveni minister in predvsem eden najboljših poznavalcev družbene filozofije javnega zdravstva pri nas (intervju D. Kebra v Delu). V kolumni, ki jo je napisal za Dnevnikov Objektiv, je dal precej jasno vedeti, da je minister Bešič Loredan nekdo, ki je sam kot zdravniška »dvoživka« del problema bolj kot rešitve. Zato jo je še pred iztekom stotih dni nove vlade naslovil kar neposredno na predsednika vlade in zapisal: »Golob podcenjuje volivce.«
Dejansko je pokazal na nevralgično točko vsega dogajanja, ki nakazuje dve smeri kritike. Prva je ta, da se tako Golob kot minister Bešič Loredan in z njima celotna vlada obnašajo, kot bi glede zdrav-stva, pred volitvami, v koaliciji štirih strank in civilne družbe, ne bile dane jasne zaveze. Druga pa je ta, da se je minister za zdravje z očitnim odobravanjem predsednika vlade namenil odločati o nečem, kar bi moralo iti v široko javno razpravo, v odločitev ljudstva in končno v zakonodajno mrežo državnega zbora. Nastaja vtis, da je vlada, podobno kot pod Janšo, spet prevzela oblast, ki pritiče parlamentu, in se dvignila nad ljudstvo.
Ime česa je minister
Dva zorna kota je mogoče pojasniti iz predvolilnih dogajanj iniciativ civilne družbe, kot so Glas ljudstva, Inštitut 8. marec in druge. Iz njih je ime in politični profit izvlekla prav Golobova stranka Gibanje Svoboda. Na to je zdaj spomnil Keber in izpostavil dve najpomembnejši predvolilni postavki in obljubi široke protijanševske koalicije za »svobodo« državljanov: ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in odprava popoldanskega dela zdravnikov javnega sektorja za koristi zasebnega, ki se financira iz javnega denarja. Drugače rečeno, zaveza je bila, da bo nova vlada jasno in ostro razmejila javno in zasebno zdravstvo.
In kakšno je zdaj sporočilo Golobovega ministra Bešiča Loredana? Povedal je: »Pričakovanja o omenjeni strogi meji so bila nerealna.«
Če bi povedali drugače: na predpražniku mejnika stotih dni miru za vlado, da bi lahko pokazala rezultate svojega dela v korist predvolilnih obljub in zavez, je minister v njenem imenu in že pred rokom postavil trditev, da so bile volilne zaveze »nerealne«, da so bila pričakovanja tudi »nerealna« in da se novi oblasti ni treba več ozirati na glas ljudstva, saj ima za štiri leta zagotovljeno oblast in veliko premoč v državnem zboru. To pa je stališče, ki ne poškoduje le enega najpomembnejših stebrov slovenske socialne države, zdravstva, temveč tudi samo ustavno naravo slovenske demokracije. Le vprašanje časa je torej, kdaj si bo civilna družba zastavila vprašanje, ali smo po Janši spet prišli z dežja pod kap.
Tako se približujemo datumu, prvi polovici septembra, ko bo mogel pasti odgovor na vprašanje, ime česa je nova Golobova koalicija. Zdi se, da je Bešič Loredan ta datum že prehitel in kakih pozitivnih presenečenj najbrž niti ni mogoče pričakovati.
Postavlja pa se nadaljnje vprašanje, namreč, ime česa je sam minister za zdravje Bešič Loredan, ki je postavil pavšalno trditev, da Slovenija nima težav s privatizacijo zdravstva in da ni mogoče »kar čez noč potegniti črte v sistemu, ki je nastajal dvajset let«.
Ko že govorimo o eliti …
Če nekdo skladno s predvolilno obljubo protijanševske »alternative« ni pripravljen potegniti črte pod sistem, ki se je razgrajeval in ne nastajal dvajset let, potem se zastavi vprašanje, na kateri strani te nevidne črte stoji oziroma hoče stati sam.
Zdravniški sindikat Fides je svojim članom zdravnikom v podpisovanje spet poslal peticijo z »zahtevo po izločitvi zdravnikov in zobozdravnikov iz enotnega plačnega sistema javnega sektorja«. Ob zmerni kritiki aktualnega ministra je sindikat dal vedeti, da zdravniki po svojem statusu, poslanstvu in intelektualni privzdignjenosti v tej državi ne morejo biti enakovredni z drugimi.
V resnici se toliko let po osamosvojitvi države spet odpira vprašanje superiornosti in inferiornosti poklicev v njej. Ko Bešič Loredan zanika, da bi ljudje imeli kaj proti privatizaciji zdravstva, se zdi, da tiho predpostavlja, da so zdravnikom končno pripravljeni priznati, kar jim gre, to pa je poleg plemiškega statusa še gmotno potrdilo zanj.
Kar zadeva zdravstvo, se torej poleg plazeče se privatizacije odpira še en neopažen hrbtni vidik te »plemiške« logike, ki ga je prejšnjo soboto po zdravniku Urošu Ahčanu izpostavilo Nedelo. Tudi študij medicine zaznamuje socialno-elitistična selekcija, ki po mnenju nekaterih poznavalcev te problematike težko omogoči ljudem prijazno in zato sistemsko normalno zdravstvo. Ahčan je povedal nekaj, kar je pristalo v naslovu intervjuja za Nedelo: »Študij medicine proizvaja otopele, cinične in depresivne ljudi, robote.« V končni posledici lahko sklepamo, da taka logika vodi tudi do ljudi, ki jih lahko čez človekoljubno mero zdravniškega poklica in mimo Hipokrata zanimata bolj privzdignjen socialni status in gmotni položaj, ki naj bi šel z njim.
Takšen vtis v skupnem seštevku vsaj nastane pri delovanju zdravniškega ceha, zbornice in sindikata. V dolgih letih je javnosti postalo jasno, da je s celoto dogajanja ob podaljševanju čakalnih vrst pri zdravstvenih storitvah tudi sicer nekaj zelo narobe. Nemara je v luči dejstva, da je študij medicine povezan s čezmernimi napori, tveganji in s tako hudo selekcijo, deloma mogoče razumeti razočaranja zdravnikov. Ti pridejo v sistem javnega zdravstva, ki po naravi zadev sicer ne more kazati naklonjenosti elitizmu, čeprav ga tiho vseskozi predpostavlja.
Toda na koncu in pod črto je sistemsko vprašanje javnega zdravstva v Sloveniji bolj kot do vprašanja zdravniškega elitizma postavljeno v tiho lobijsko razmerje do zavarovalnic, ki vsako leto nakujejo ogromne dobičke in z novimi ponudbami »na trgu« za preskakovanje vrst dobesedno na račun javnega denarja in ljudi rušijo sistem enakosti in solidarnosti. Na eni strani so zdravniški in dobaviteljski lobiji, ki z javnim denarjem postajajo milijonarji, na drugi vse daljše vrste in manj storitev, to je slika, ki je klicala in še kliče po odzivu.
Tako se je začelo gibanje za javno zdravstvo in tako sta se »zgodila« tudi premier in zdravstveni minister, ki sta v imenu teh idej prišla na oblast. Je bil to resnični namen?