K pismu Mirana Mihelčiča »Sprenevedavi NE ustavnemu določilu«, ki je bilo objavljeno v Delu, 17.2.2016.
V javnosti kroži podatek iz znane javne raziskave (V. Godina), da kar 87% državljanov RS s sedanjo demokracijo ni zadovoljnih. Demokracija se usodno začenja z državno zborskimi volitvami, ki ga določa veljavni volilni zakon. Zadnje volitve po tem zakonu so prinesle zelo nizko volilno udeležbo (le 51,73 %!?) – ljudje so velikokrat povedali, »da nimajo koga voliti!«
Sedanji volilni sistem (po »začasnem« zakonu iz leta 1992 !?) »proizvaja« dokazane pomanjkljivosti: skoraj ena četrtina volilnih okrajev danes nima svojega predstavnika v DZ, tam pa sedijo poslanci, ki so prejeli sorazmerno malo glasov volivcev – v primerjavi s tistimi, ki so jih prejeli precej več… Glavna pomanjkljivost sedanjega volilnega sistema pa je ta, da po večinskem javnem mnenju proizvaja najslabši »strankarkokratski« politični sistem v Evropi.
Slabosti sedanjega volilnega sistema se je pred zadnjimi volitvami leta 2014 očitno zavedala tudi nova stranka Mira Cerarja (SMC), saj se je nato v koalicijski pogodbi znašla zaveza po spremembah.
Predstavljam si, da so s temi spremembami mislili na to, da bodo volivci s svojimi interesi bistveno bolj vplivali – kot pa le stranke – nemalokrat okužene s korupcijo in ozkimi strankarskimi potrebami. Vendar Cerarjeva vlada do danes (še) v ničemer ni uresničila svoje volilne zaveze.
Vsakemu slovenskemu »aktivnemu državljanu« je jasno, da bi se moralo nekaj bistvenega spremeniti v volilnem zakonu, da bi se lahko onemogočila sedanja samovolja vodstev političnih strank, ki v nasprotju s slovensko ustavo (!) onemogočajo izražanje volje večine volivcev.
Že nekajkrat je bil podan predlog predstavnikov civilne družbe (ki je bil tudi neuspešno poslan v državno-zborsko proceduro), katerega bistveno določilo je:» vsak volivec ima dva glasova na volitvah za Državni zbor: enega za želenega kandidata iz svojega volilnega okraja in drugega za kandidata politične stranke«. Na ta način bi lahko bistveno omejili monopol političnih strank, ki se kaže kot usodna »rak rana« Slovenije.
Nova skupina civilne iniciative bo zelo verjetno sprožila množično akcijo podpisovanja za »Avtorizirano večinsko javno mnenje« (AVJM), ki naj bi predstavljala pritisk večinske javnosti na »sedanjo ponavljajočo se volilno prevaro«.
»Če Mohamed ne pride h gori, bo gora prišla k Mohamedu.«
Vito Šoukal, Sinteza, 23.4.2016