Delo je 6.avgusta objavilo članek z gornjim naslovom. Njegov  avtor je Marko Kerševan, sociolog in zaslužni profesor (v nadaljevanju: M.K.). Članek je razmeroma kratek, a je M.K. v njem problematiko vojne v Ukrajini predstavil dovolj celovito in prepričljivo, da je to vsaj zame ena boljših  analiz te tragične zgodbe, kar sem jih doslej imel priložnost prebrati. Njegova vsebina je gotovo zanimiva za številne bralce in zato naj ne bo odveč, če  jo v tem zapisu kratko povzemam, seveda tako, kot jo sam dojemam.

Ko zahodna politika, torej tudi naša, obravnava vojno v Ukrajini, praviloma izhaja iz podmene, da jo je v letu 2022 izzvala Rusija z vojaškim vdorom v Ukrajino in naj bi bila predvsem  odraz Putinove agresivnosti, ki naj bi jo bilo možno zavreti le z vojaškimi sredstvi. Po mnenju M.K. pa potekajo v okviru te vojne sočasno kar štirje spopadi, ki jih je pri njeni razlagi potrebno upoštevati, če naj bo ta korektna. Prvi spopad se je pričel že leta 2014, ko je v Ukrajini politično oblast prevzela skupina vse prej kot demokratično usmerjenih oseb, ki je s svojo sovražno obravnavo ruskega prebivalstva izzvala  državljansko vojno. To bi se z mirovnim sporazumom Minsk 2 že v letu 2015 lahko končalo, pa se to ni zgodilo, saj je ukrajinska oblast po podpisu sporazuma ob podpori zahodne politike sovražno obravnavo ruskega prebivalstva  še zaostrila. Na to ravnanje  se je odzval Putin z agresijo v letu 2022, ki se je razvila  v vojno med Rusijo in Ukrajino, ki še traja. Po vsebini gledano gre v tem primeru za dva spopada. Eden je ta, v katerem se Rusija in Ukrajina bojujeta za svoje interese: Rusija prednostno za zaščito njenih nacionalnih interesov, povezanih z Ukrajino, Ukrajina pa za to, da svojo ozemeljsko suverenost v celoti zadrži, nacionalne interese njenega ruskega  prebivalstva pa  v največji meri omeji. Vsebino drugega spopada pa predstavlja »posredna« vojna med Rusijo in ZDA oziroma Natom, ki za sedaj neposredno poteka na ozemlju Ukrajine, njen cilj pa je ekonomsko in vojaško oslabiti  Rusijo, po možnosti celo povzročiti njen razpad kot države.

Poleg zgoraj navedenih treh vojaških spopadov se po mnenju M.K. v okviru vojne v Ukrajini  izvaja še četrti, to je interesni spopad med ZDA in Evropsko unijo (EU),  v katerem ZDA izjemno uspešno slabijo ekonomsko in politično moč EU, politika slednje pa to ravnanje pohlevno podpira. To izjemno ravnanje politike EU naj  bi upravičevala agresivnost  Putinove Rusije, ki naj bi v primeru, če vojaško ne bo poražena v Ukrajini, ogrozila tudi ostalo, še predvsem vzhodno Evropo. Te razlage pa ne gre resno jemati, kar v naslovnem članku prepričljivo dokazuje tudi M.K. Bolj sprejemljiva je razlaga, da evropska politika v tem primeru  splošne koristi v nasprotju s temeljnimi etičnimi pravili podreja osebnim interesom samih politikov, predsednica Ekonomske komisije pa ravna pri tem kar zgledno.

V zaključku naslovnega  članka navaja M.K. še nekaj uporabnih usmeritev, kako  končati morijo v Ukrajini in s tem tudi z njo povezana, predvsem za nas Evropejce izjemno škodljiva ravnanja. Odgovorna politika bi po njegovem mnenju mir »izbojevala« za pogajalsko mizo; če bomo v EU še naprej zavračali to možnost, nam grozi, tako M.K., da bomo zdrseli v vseevropsko vojno.

Andrej Cetinski