Dr. Jože Mencinger je v Pravni Praksi objavil spodnji, kratek, a poučen članek o slovenskih “privatizacijah” in o “normalnem” upravljanju podjetij v polni ali delni državni lasti.
V Pravno Prakso pišem že nekaj časa. Ne gre za donosen posel, a kolumno se piše, ker se avtorju zdi, da ima bralcem kaj povedati. Lahko je ne preberejo, lahko jo preberejo in se z njo strinjajo, ali pa jo preberejo in se z njo ne strinjajo. Če je ne preberejo, je pisanje podobno igranju klavirja v kakšni bolj »nobel« restavraciji ali preddverju hotela, ki mora biti dovolj tiho, da se pri jedi ali pogovoru ne sliši. Če se z mnenjem vsi strinjajo, ni mnogo bolje; igranje se sliši, a nikogar ne moti. Igranje je smiselno le, če poslušalce moti, oziroma če se bralci kolumne z mnenjem ne strinjajo. Tu imam problem. Poskusi spodbuditi pravnike k temu, da bi ugovarjali, so neuspešni; vse kaže, da sem »tihi pianist«, ki pa upa, da ga bo kdo poslušal, če bo skladbo zaigral še enkrat, malo drugače in v bolj primerni uri. O »privatizaciji« na primer ob zdajšnjih zapletih v Slovenskem državnem holdingu (SDH) in Družbi za upravljanje terjatev (DUTB) ter ob že izvršenih nedavnih prodajah in še bolj ob napovedanih razprodajah v 2016.
Privatizacije Sloveniji niso prinesle pričakovanega povečanja učinkovitosti, pravičnosti in tudi niso prispevale k politični demokraciji, kar naj bi bil njihov cilj. Prva, certifikatska, ki je ustvarila 2 milijona »kapitalistov«, je bila le na prvi pogled pravična, a takoj je bilo jasno, da 60 odstotkov novih »kapitalistov«, ki so svoje certifikate prinesli pidom, ker drugje ni bilo prostora, ne bo dobilo nič. Večina tistih, ki so jih lahko prinesli drugam, pa je proizvodno premoženje hitro spreminjala v potrošno, zato privatizacija podjetjem ni prinašala novega kapitala ampak jih je izčrpavala. Tajkunske privatizacije v razdobju hazardiranja pa so s krizo in neumnimi reakcijami politike in bank nanjo prinesle uničenja podjetij, njihovo poceni prodajo tujcem ali ponovno nacionalizacijo potem, ko so jih njihovi začasni privatni lastniki že precej uničili. Lastniški delež države v gospodarskih družbah na različnih področjih gospodarstva zato ostaja velik, in se je »reševanja« bank celo močno povečal.
Za upravljanje podjetij v polni ali delni državni lasti imamo dve upravljavski družbi: Slovenski državni holding (SDH) in Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB). SDH in DUTB naj bi zaupane jima gospodarske družbe upravljali skladno s Strategijo upravljanja državnih gospodarskih družb (Strategija) in v dolgoročno korist vsem državljanom Slovenije. Obenem pa naj bi preprečili vtikanje politike v gospodarstvo, kar je sicer le nesmiselno sprenevedanje; politika se ne more odreči odgovornosti za delovanje celotnega gospodarstva, mora pa se odreči poenostavljanju z zahtevanim donosom kot merilom uspešnosti posameznih družb v državni lasti. Za razliko od privatnega lastnika, ki ga zanima donosnost njegove družbe, so za državo pomembnejši učinki, ki jih družba ima na celotno gospodarstvo. SDH in DUTB sta bili ustanovljeni iz različnih razlogov in v različnih okoliščinah; a obe upravljavski družbi dejansko le razprodajata premoženje, kar naj bi pospešeno počeli še naprej. To je pravzaprav razumljivo; na njihovem čelu so finančniki; finančnike in računovodje pa stranski učinki in dolgoročne posledice ne zanimajo. Uspešni so, če nekaj, kar je vredno 100, a so dobili za 30, prodajo za 40. A ker ju skupaj s strategijo imamo, ju ne gre rušiti, smiselno pa je spremeniti njun pomen in delovanje.
Da bi se dobremu upravljanju državnih gospodarskih družb približali, je prav, da se pomen SDH in DUTB kaže tudi v velikosti in sestavi njunih organov upravljanja; njuna nadzorna sveta je treba razširiti s predstavniki različnih poklicev in slojev družbe, ki predstavljajo »živo« (sindikati) in »minulo« (upokojenci) delo ter s predstavniki kapitala (izvršna oblasti in »delodajalska« združenja). V nadzornem svetu morajo biti ugledni državljani, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja v slovenski družbi in ki niso odvisni od političnih strank; ugled jim daje trdnost in odpornost proti političnim manipulacijam. Pri tem je mogoče uporabiti izkušnje drugih držav, na primer Nemčije, kjer so nadzorni sveti velikih družb, ki so deloma v državni lasti, veliki in sestavljeni iz enakega števila predstavnikov dela in kapitala. Takšna ureditev v SDH in DUTB naj bi pripeljala tudi do podobne ureditve tudi v drugih gospodarskih družbah v državni ali delni državni lasti, ter posredno tudi do drugačnih pogledov na njihovo privatizacijo in upravljanje. Se pa mudi, če sprememb ne bo hitro, bodo odveč, saj ne bo kaj upravljati.
Vsem, ki ste prebrali do konca, želim vse dobro in veliko dela v prihodnjem letu.
Jože Mencinger, Sinteza, 19.12.2015