je najboljši ukrep za izhod iz krize
V Sloveniji se kriza vse bolj zaostruje. Začela se je v letu 2008 po splošni krizi, ki je zajela najprej ZDA in potem še Evropo, a v številnih državah so jo medtem pretežno pozdravili, nam pa to ne uspe in nam gre vse slabše. Vzroki za to ne morejo biti zunaj nas, so torej domačega porekla. Žal pa jih ne prepoznamo, vsaj zdi se tako. S krizo se zato ne spopadamo uspešno in če naj bi bilo v naprej drugače, moramo naprej dovolj prepričljivo opredeliti, kaj njeno zdravljenje najbolj otežuje.
Kdor ima več izkušenj iz vodenja podjetij, dobro ve, da zaidejo v sicer normalnih razmerah v težave le podjetja, ki imajo nesposobno ali celo skorumpirano vodstvo, zamenjava takega vodstva pa je praviloma tudi ključni ukrep, brez katerega sanacija podjetja ni možna. Vprašajmo se, ali ne velja to isto tudi za državo. Mnogi bodo porekli, da je država vendarle nekaj povsem drugega, ko pa jih boste povprašali, v čem so v upravljavskem pogledu bistvene razlike med velikim poslovnim sistemom in razmeroma majhno državo, kot je Slovenija, jim bo kmalu zmanjkalo prepričljivih argumentov. Sam bi si celo upal obraniti tezo, da zahteva uspešno vodenje podjetja, kot je na primer novomeška Krka, več vodstvenih sposobnosti in inovativnosti, kot jih potrebuje predsednik vlade. Če so te predpostavke vsaj pretežno pravilne, ni težko presoditi, kaj bi naj bil ključni domači vzrok za družbeno in ekonomsko krizo, ki nas vse bolj duši: to je neučinkovito in neetično upravljanje države.
Po naši ustavni ureditvi obvladuje ključne upravljavske vzvode države predsednik vlade. Po letu 2004, ko je Slovenija doživela usodni preobrat iz zgodbe o uspehu v ekonomsko in družbeno problematično evropsko državo, je imela dva predsednika vlade. V letih 2005 do 2008 je to bil Janez Janša, v letih 2009 do 2011 Borut Pahor in v letošnjem letu nam zopet vlada Janša. Če naj bi oba bila najbolj odgovorna za težave, v katerih je država, je tako domnevo potrebno podpreti z argumenti. Oglejmo si torej, kaj je šlo najbolj narobe zaradi njunega ne dovolj učinkovitega vodenja.
Najprej o spremembah, ki jih je Slovenija doživela v obdobju prvega Janševega mandata. Predvsem naslednje je primerno izpostaviti: prišlo je do močnega razmaha korupcije (ta je že sama po sebi zadosten pogoj za gospodarsko neučinkovitost), izvajal se je proces intenzivne in močno sporne privatizacije državnega premoženja (tajkunizacija), bistveno se je poslabšalo upravljanje podjetij in bank v državni lasti, Slovenija se je v tujini zadolžila za 24 milijard evrov in ta denar pretežno neproduktivno porabila, konkurenčnost gospodarstva je močno nazadovala. Gospodarska rast je bila sicer visoka, vendar je praktično v celoti temeljila na velikem domačem povpraševanju, ki se ga je financiralo z zadolževanjem v tujini, in ko so zunanji finančni viri usahnili, je od visoke rasti ostalo le še pogorišče propadlih gradbenih podjetij.
Leta 2009, ko je že izbila splošna gospodarska kriza, je v vlogi predsednika vlade Janšo nasledil Pahor. Ta ima brez dvoma nekatere simpatične sposobnosti – ena teh je, da je pravi velemojster populizma -, med njimi pa ni sposobnosti kriznega vodenja, ki bi jo kot predsednik vlade najbolj potreboval. Zato se pod njegovim vodstvom v Sloveniji ni nič bistvenega spremenilo na bolje. Korupcije je bilo še več, veliko podjetij, tudi velikih, je propadlo, konkurenčnost gospodarstva je še nazadovala, država pa se je predvsem zaradi vzdrževanja socialnega miru na veliko dodatno v tujini zadolževala. Pahor se je sicer lotil nekaterih objektivno potrebnih reform (pokojninska reforma, reforma trga dela), a mu te niso uspele, deloma zato, ker si zanje ni znal zagotoviti potrebne podpore socialnih partnerjev, deloma pa zaradi težav, ki mu jih je povzročala opozicija pod vodstvom Janše.
Letos je vladno krmilo ponovno prevzel Janša. Krize se je resno lotil, vendar žal po neoliberalnih receptih, ki predvsem temeljijo na siromašenju socialne države. Ti so dokazljivo neučinkoviti oziroma so celo škodljivi, saj predvsem zmanjšujejo gospodarsko rast. Bo pa Janša verjetno uspel s pokojninsko reformo in reformo trga dela, kar bo pomemben dosežek, čeprav bo tudi po njegovi zaslugi uveljavljen najmanj eno leto kasneje, kot bi lahko bil. Janša se je lotil tudi sicer potrebne sanacije bančnega sistema, vendar na zelo problematičen način, nič manj zaskrbljenosti pa ne povzročajo rešitve, ki jih poskuša uveljaviti pri upravljanju državnega premoženja. Konkurenčnost gospodarstva – ta je za izhod iz krize ključna – še naprej nazaduje, saj za njeno krepitev ni bilo prav veliko storjenega. Tudi pod sedanjo Janševo vlado se torej kriza poglablja in nič ne govori za to, da bo v prihodnje drugače.
Slovenija torej bolj kot vse drugo na mestu predsednika vlade potrebuje človeka, ki je etično neoporečen, je dokazljivo usposobljen za vodenje večjih socialno-ekonomskih sistemov in postavlja interese države pred interese posameznih elit. Teh sposobnosti praviloma nima vodja politične stranke, saj so v politiki za karierni uspeh potrebne povsem drugačne lastnosti: predvsem naj bo politik učinkovit populist in vešč vseh mogočih manipulacij. Imamo pa v Sloveniji kar nekaj ljudi, ki so zanesljivo sposobni vlado voditi bolje kot vodja katerikoli politične stranke. Po izkušnjah nekaterih drugih držav, recimo sosednje Italije, se tudi ve, kako v razmerah parlamentarne demokracije iz vodenja vlade odsloviti politiko: rešitev je poznana pod imenom »tehnična oz. ekspertna vlada«.
Najlažje bi se sedanjo vlado zamenjalo s tehnično, če bi spremembo Janša sam podprl. Ker je to manj verjetno, jo lahko izvede parlamentarna opozicija ob podpori vsaj ene od političnih strank, ki so v vladi. Ta pot ima lepe obete za uspeh, vendar ob enem pogoju: politična veljaka, ki obvladujeta obe stranki v opoziciji, bi morala ekspertno vlado podpreti, kar pa zaradi prestižnih razlogov ni samo po sebi umevno.
Za Slovenijo bi ekspertna vlada – seveda ob predpostavki, da jo res vodi primerno usposobljena oseba – pomenila spremembo, s katero bi bil dosežen ključni pogoj za to, da bi lahko pričeli uveljavljati prave ukrepe, s katerimi bi poglabljanje krize najprej zaustavili in jo v nekaj letih tudi pozdravili. Brez nje ostajamo »podjetje«, ki se mu zaradi nesposobnega vodstva obeta bankrot. Vse skupaj bo še slabše, če nam bosta po 2. decembru usodo družno krojila človeka, ki imata največ zaslug za »nacionalno nesrečo«, ki jo doživljamo v obliki vse večje gospodarske in družbene krize.
Andrej Cetinski
Izkušnje v Italiji: Predsednik države Giorgio Napolitano se po Berlusconijevem odstopu ni odločil za razpis novih volitev, ampak je za mandatarja tehnične vlade imenoval Maria Montija, ki ga je z nekaj rezervami podprla solidna večina strank.
Vinko Gorenak: Tehnična vlada je načeloma sestavljena iz strokovnjakov in ne iz politikov. To pomeni, da se morajo vse stranke (ideal) strinjati s tem, da podprejo tehnično vlado, ki ji zagotovijo podporo za točno določene projekte in za točno določen čas, ki ni nujno, da je čas celotnega mandata.
Jože Vogrinc: Programi strank so za tehnično vlado lahko samo orientacija – ne morejo je zavezovati niti omejevati. Tudi ni mogoče pričakovati, da bo njen program čudežno nadomestil projekt družbenega razvoja. Lahko pa od nje pričakujemo, da s premišljenim kratkoročnim ravnanjem pomaga ustvariti razmere za normalno družbeno ozračje, kjer se bomo lahko resno pogovarjali o prihodnosti Slovenije. Če bi namreč zdaj vprašali njene državljane, kakšne barve je prihodnost, bi se jim zdelo, da črna.
Vsaka tehnična oz. expertna vlada, je bistvu nezaupnica parlamentarni demokraciji, ki daje privilegij političnim strankam, da odvisno, od volilnega rezultata in skladno s programskimi usmeritvami postavijo izvršno oblast – vlado.
Tehnična vlada potrjuje napako v sistemu in zato lahko ima samo omejen čas trajanja. Kajti politične stranke, ki v izvršno oblast kadrujejo strokovnjake, od katerih pričakujejo, da bodo delovali skladnjo z njihovimi programskimi usmeritvami, s postavitvijo expertne vlade, negirajo same sebe!
V vseh dosedanjih vladah RS , so razen redkih izjem bili za ministre postavljeni visoko izobraženi in kompetentni kadri?!
Morda bodo tudi MARIBORSKE DEMONSTRACIJE prerasle v JASNO VSESLOVENSKO SPOROČILO, s katerim bo ODGOVORNA CIVILNA DRUŽBA (brez predčasnih parlamentarnih volitev) dosegla vzpostavitev ODGOVORNE IN RAZVOJNO USMERJENE VLADE. Politične stranke v zadnjem desetletju tega dokazano niso bile sposobne. Zato se pozivu po ekspertni vladi pridružujem!
Pri tem pa bo ponovno na preizkušnji državniška sposobnost in povezovalna spretnost PREDSEDNIKA REPUBLIKE. Pred letom dni predsednik žal temu ni bil dorasel, čeprav se je po zadnjih državnozborskih volitvah prilika ponujala kar sama!
Bo V NEDELJO IZVOLJENI PREDSEDNIK prepoznal svojo DRŽAVOTVORNO ODGOVORNOST? Bo imel zadostno moralno avtoriteto in osebnostno moč za delovanje v korist državljanov in ne pokvarjenih političnih strank. Mihael, še precej vode bo preteklo preden se bo sedanja »strankarska elita« prečistila in začela delovati v korist države in naroda. Zdaj se medsebojno bije izključno za svoje pozicije – seveda na škodo nas vseh.
V nedeljo bom volil tistega kandidata, ki se bo zavezal k VZPOSTAVITVI ODGOVORNE IN SPOSOBNE SLOVENSKE VLADE. Zato pa je potrebno delovati povezovalno v dejanjih in ne v besedah. Če pa se k tej odgovornosti ne bo zavezal nobeden od njiju, bom DEMONSTRATIVNO oddal neveljaven glas pod geslom npr. “GLAS ZA SPREMEMBO” ali kaj podobnega.
V bistvu se strinjam z Andrejem. Bi pa začetek krize postavil dosti nazej od leta 2008. Tega leta so se pojavile le posledice krize. Ekonomska, socialna in vsa druga neravnovesje, ki predstavljajo bistvo krize, pa so se začela že tisti čas, ko je finančni kapital začel prevzemati oblast demokratičnim parlamentom, si podredil vlade, ko je z globalizacijo in privatizacijo postajal lastnik in upravljalec realnega sektorja ( tu je vzrok nenormalnih zadolžitev in pomanjkanja lastnih obratnih sredstev, ker to je vir bogatenja finančnega sektorja) in, ko je z diktiranjem plač in javne potrošnje postal gospodar državljanom. Posledice krize so se pojavile tisti trenutek, ko se je finančni tok, ki je zagotavljal rast akumulacije v finančnem sektorju, ki je nekajkrat presegala rast družbenega proizvoda, posledično je rasla zadolženost, začel trgati in je začela osihati potrošnja. Kriza ima rakotvorno jedro v delitvi. Vse ostalo je posledica. Tega osnovnega rakotvornega tkvia pa se evropska in domača politika niti ne zaveda ( če se zaveda, ga ne priznave, ker bi se potem morala lotiti reševanja kriz povsem drugače in drugje), kaj, da bi ga z kirurškim posegom odstranila.
Če bi tehnična vlada prinesla le to, da blaži posledice krize, ne odpravlja pa vzrokov krize, bi predstavljala le obliž na vneto tkivo. Če pa bi bila tehnična vlada vlada, ki je ne bi sestavljali člani elit političnih strank, strank, ki so vse po vrsti stregle finančnemu kapitalu in se ob tem borile (prerivale kot pujski) za mesto ob javnem koritu, pač pa kompetentni ljudje z izkušnjami in dokazili, da so na strani državljanov in javnega interesa, bi taka vlada dajala upanje, da stopimo na pot iz krize. Taka vlad ni nobena nezaupnica parlamentarnemu sistemu. Nasprotno. Je bistvo parlamentarnega sistema. Bistvo njega pa je, tako saj veleva ustava, da je poslanec, s tem parlament, odgovoren ljudstvu in, je vlada odovorna parlamentu in s tem ljudstvu. danes je vse obrnjeno na glavo. Tehnična in kompetentna vlada, ki ni orodje političnih strank je temelj demokracije. Ustava govori o političnih strankah samo v enem členu in to v tistem, ki pravi, da poklicni vojaki in policisti ne smejo biti čalni političnih strank ( zakoni v ta krog umeščajo še zaposlene v pravosodju). Analogija tem določbam nas pripelje do zaključka, da bi morala biti tudi vlada sestavljena iz kompetentnih ljudi, ki niso eksponenti političnih strank. Da predstavniki političnih strank govorijo povsem drugače je normalno, ker političnim strankam, njihovim elitam in omrežjem, ki služijo s pomočjo političnih elit, kompetentna neodvisna a odgovorna vlada (odgovorna parlamentu in državljanom) jemlje vse vzvode in orodja, da se pri javnem koritu napajajo. Ti tipi, bi tehnični vladi dali mandat, da le reši nek družbeni problem, ki ga sami niso sposobni. To pa je višek oblastne arogance.
Na srečo so ljudje-državljani pokazali, da imajo tega dovolj, da so se jim elite povspele do vrh glave in zahtevajo korenite spremebe. Sam se o tem, kako te spremembe izvesti pisal pred letom in pol, jih strnil v tekstu; “O vlogi državljanov in civilne družbe”. Največje bogaststvo vseh protestov ( izgredi so v interesu oblasti, ker le tako bi lahko uvedla izredno stanje in ohranjala oblast) je, da so ljudje končno spoznali, da jim obstoječe politične elite, leve desne, lokalne ali državne, lahko prinašajo le bedo in strah in, da je upanje in izhod iz krize v njihovih rokah, v rokah organizirane, povezane in odločne civilne družbe. Del tega je sinteza in je zgodovinsko odgovorna, da skupaj z vsemi drugimi napiše “manifest” o tem, kako želimo Slovenci živeti in, kako bomo izšli iz krize. Pred dvajsetimi in nekaj leti smo se odločili, kje želimo živeti ( samostojni sloveniji združeni v evropsko skupnost narodov), nismo pa napisali, kako želimo živeti. Prav to neopravljeno nalogo delamo ta čas na ulicah in trgih, ker pač oblast za to nima posluha.
Marko Golob piše Mihaelu Prevcu, vodji poslanske skupine SLS Javno pismo o SLABI BANKI, AUKN in o krivdi za gospodarsko krizo.