Matjaž Kranjec predlaga, da se na naslednjih volitvah uvede novo polje s tekstom:
“Ne podpiram nobenega izmed zgoraj navedenih kandidatov na volilni listi.”
V kolikor bi 50% volivcev obkrožilo omenjeno polje, se volitve ponovijo, noben izmed kandidatov na tej listi, pa ne bi smel kandidirati naslednja štiri leta…
Bolje bi bilo če bi uvedli koncept “nulte stranke,” v primeru predsedniških volitev pa “nultega kandidata.”
Kaj neki bi to bilo, pravite?
Nulta stranka bi bila stranka kot vse ostale, vendar pa bi bila prazna, v njej ne bi bilo nikogar; imela bi kandidate na volitvah, vendar pa bi njihovi stolčki (glede na prejete ne-glasove pač) ostali prazni.
Bila bi navzoča na vseh glasovanjih, a ne bi nikoli glasovala, tako ne bi mogla glasovati za nek zakon, ali za neko vladno koalicijo (v primeru parlamenta, seveda).
Nulto stranko bi lahko aktivno volili na volitvah, ali pa bi jo podprli z ne-udeležbo, prejela bi namreč tudi vse glasove, ki ne bi bili oddani.
V primeru da bi njen “kandidat” – nulta oseba – oseba, ki je ni, zmagala na predsedniških volitvah, bi imeli “nultega predsednika” – le ta pač ne bi opravljal nobene od svojih funkcij – do izteka mandata.
V primeru parlamenta pa bi z več kot polovično volilno ne-udeležbo lahko preprečili izvolitev vlade, ki ne bi mogla prejeti potrebne večine celo v primeru da bi se vse stranke, ki bi se prebile vanj, povezale v skupno koalicijo.
Na tak način postane ne-glasovanje, ki se ga že vsaj 10 let poslužujem tudi sam, močno orožje proti nomenklaturi, ki s svojim vodenjem odkrito in načrtno prezira interese večine nas; ker ne bi mogli izvajati oblasti brez dovoljšnega števila glasov, bi bili v svoje programe prisiljeni uvesti tudi spremembe na bolje (še pomnite, tovariši, pomen besede reforma!?), če pa ne bi, ali če jim to ne bi uspelo (na nivoju programa) ali pa če jim volilci ne bi verjeli – potem pa ti oholi gospodje ne bi več vladali – ker ne bi mogli.
Bolje bi bilo če bi uvedli koncept “nulte stranke,” v primeru predsedniških volitev pa “nultega kandidata.”
Kaj neki bi to bilo, pravite?
Nulta stranka bi bila stranka kot vse ostale, vendar pa bi bila prazna, v njej ne bi bilo nikogar; imela bi kandidate na volitvah, vendar pa bi njihovi stolčki (glede na prejete ne-glasove pač) ostali prazni.
Bila bi navzoča na vseh glasovanjih, a ne bi nikoli glasovala, tako ne bi mogla glasovati za nek zakon, ali za neko vladno koalicijo (v primeru parlamenta, seveda).
Nulto stranko bi lahko aktivno volili na volitvah, ali pa bi jo podprli z ne-udeležbo, prejela bi namreč tudi vse glasove, ki ne bi bili oddani.
V primeru da bi njen “kandidat” – nulta oseba – oseba, ki je ni, zmagala na predsedniških volitvah, bi imeli “nultega predsednika” – le ta pač ne bi opravljal nobene od svojih funkcij – do izteka mandata.
V primeru parlamenta pa bi z več kot polovično volilno ne-udeležbo lahko preprečili izvolitev vlade, ki ne bi mogla prejeti potrebne večine celo v primeru da bi se vse stranke, ki bi se prebile vanj, povezale v skupno koalicijo.
Na tak način postane ne-glasovanje, ki se ga že vsaj 10 let poslužujem tudi sam, močno orožje proti nomenklaturi, ki s svojim vodenjem odkrito in načrtno prezira interese večine nas; ker ne bi mogli izvajati oblasti brez dovoljšnega števila glasov, bi bili v svoje programe prisiljeni uvesti tudi spremembe na bolje (še pomnite, tovariši, pomen besede reforma!?), če pa ne bi, ali če jim to ne bi uspelo (na nivoju programa) ali pa če jim volilci ne bi verjeli – potem pa ti oholi gospodje ne bi več vladali – ker ne bi mogli.
LP
Primož