V Sloveniji je država še vedno razmeroma močno lastniško udeležena v podjetjih in prav ta čas vlada to naše skupno premoženje pospešeno prodaja tujim kupcem. K temu naj bi jo zavezovala odločitev prejšnje Bratuškove vlade, da se odproda 15 večinsko državnih podjetij, med katerimi sta tudi vsaj dve taki, ki imata za državo strateški pomen, to sta letališče Brnik in Telekom. Letališče je že prodano nemškemu kupcu, Telekom pa naj bi bil prodan v naslednjih tednih, najverjetneje tudi nemškemu kupcu. Temu ravnanju vlade večina nasprotuje, posamezniki pa ga podpirajo.
Nedvomno gre za zadevo, ki je za prihodnost Slovenije nadvse pomembna in zato ne preseneča, da ji tudi javna občila namenjajo veliko pozornost. Tako je Dnevnikov Objektiv pred kratkim (29.11.2014) objavil kar tri vsebinsko tehtne prispevke, ki obravnavajo privatizacijo. V enem od njih (avtorica Barbara Hren) najdemo zanimive informacije o tem, kako v tujini strateško obravnavajo privatizacijo, drugi (avtor dr. Mitja Kovač) nas prepričuje, kako pametno ravna vlada, ker pospešuje privatizacijo, tretji prispevek (avtor Igor Vuksanović) pa bralcu argumentirano dokazuje, da ravna vlada vse prej kot prepričljivo, ko prodajo 15 podjetij iz spiska Bratuškove utemeljuje s tem, da mora to storiti, ker je to zaveza do tujine in vlada naj bi v tem primeru zgolj delovala verodostojno. Pisec teh vrstic sebe uvršča v skupino državljanov, ki meni, da ravna Cerarjeva vlada pri privatizaciji neodgovorno in to mnenje bom poskušal v nadaljevanju argumentirati. Pri tem se bom skliceval oziroma opiral tudi na mnenja treh pravkar omenjenih avtorjev.
Za izhodišče svojega dokazovanja bom uporabil tezo, da je skrb za konkurenčno in razvojno uspešno gospodarstvo najbolj pomembna naloga vlade, uresničuje pa jo predvsem z naslednjimi aktivnostmi:
a) Učinkovito skrbi za konkurenčno tržno okolje (ni odvečnih administrativnih omejitev, korupcije je malo, pravna država deluje odlično, davčne obremenitve gospodarstva so podobne kot v najbolj uspešnih državah,…)
b) Država načrtuje in aktivno usmerja razvoj gospodarstva. Kot učinkovito orodje pri izvajanju teh aktivnosti se potrjuje njena sposobnost, da na podlagi svojega lastništva in na njem zasnovane upravljavske moči uravnava razvoj podjetij, ki so pomembna za celotno gospodarstvo in imajo torej strateški značaj.
c) Država skrbi za to, da se predvsem večja podjetja dobro upravlja, kar naj se odraža v njihovi poslovni uspešnosti, optimalnem zadovoljevanju interesov zaposlenih in družbeno odgovornem ravnanju. Pristop, ki se za te namene potrjuje kot zelo uporaben in se kot tak potrjuje v nemški praksi, vključuje predvsem dvoje. 1. država z zakonom zagotovi, da delo (v podjetju zaposleni in zunanja interesna združenja dela – sindikati) z enako močjo kot kapital odloča pri upravljanju podjetja; 2. lastnik podjetja naj ne bo en sam, prednost naj ima razpršeno lastništvo. Ob tako razporejeni upravljavski moči praviloma državi že zadostuje 20% lastniški delež za razvojno usmerjanje strateškega podjetja.(Spričo takih rešitev je stvarna moč nemške države, da usmerja razvoj svojega gospodarstva, neprimerno večja, kot bi lahko sklepali glede na njen lastniški delež v gospodarstvu.)
Po gornjih in podobnih načelih ravnajo številne države. V Evropi velja to predvsem za Nemčijo in skandinavske države, in te so slej ko prej prav zato ekonomsko najbolj uspešne in socialno stabilne. Od vzhodnoevropskih, to je bivših socialističnih držav, se po predstavljenem modelu upravljanja gospodarstva najbolj zgleduje Poljska. Njen lastniški delež v gospodarstvu je za sedaj še vedno velik, a država praktično dokazuje, da to zanjo ni omejitev pri pospeševanju gospodarskega razvoja; Poljska je namreč zadnjo krizo najhitreje prebolela in tudi sicer izstopa iz evropskega povprečja po visokih stopnjah gospodarske rasti. Pa še en primer je vredno omeniti, to je Kitajsko. Po podatkih, ki jih v prej omenjenem članku navaja B. Hren, je lastniški delež te države v sredstvih njenega gospodarstva okoli 40%, kar ji očitno veliko pomaga pri spodbujanju hitre gospodarski rasti.
Zgoraj našteti primeri dokazujejo, da državno lastništvo oziroma upravljavska prevlada države v strateških podjetjih ni omejitev za razvoj in uspešnost gospodarstva, seveda ob pogoju, da se državo in njeno premoženje razumno pa tudi etično upravlja. Če ta pogoj ni izpolnjen, naj se država prednostno loti sanacije lastnega upravljanja in pred njo ne beži z razprodajo državnega premoženja. Razprodaja se namreč v takih primerih vedno izkaže za slabo rešitev, saj je po iztržku od prodanega premoženja praviloma skromna, država pa si z njo slabi svoje razvojne potenciale in zapravlja suverenost. Pa tudi tega ne gre prezreti, da so slabo domišljene privatizacije idealno gnojišče za razvoj korupcije, kar razvoju države še kako škodi.
In kje smo z državnim premoženjem v Sloveniji? Po podatkih, ki jih navaja B. Hren, je država v gospodarstvu lastniško sicer močno prisotna, vendar precej manj kot je to na Poljskem. Smo pa v primerjavi s Poljsko ekonomsko manj uspešni, kar je nedvomno zgolj posledica tega, da tako državo samo kot njeno lastnino slabo upravljamo. O tem se je v članku, omenjenem v uvodu, obširneje razpisal dr. M. Kovač. Njegovim ugotovitvam lahko pritrdimo, z izjemo ene same: predlaga namreč, da naj problem slabega upravljanja preprosto tako razrešimo, da državno premoženje prodamo, seveda tujcem, saj na domače kupce z »novci« ne gre računati. Kot sem že nakazal, je ta njegov predlog strokovno vprašljiv, zame kot Slovenca pa je tudi žaljiv, saj mi sporoča, da sem pripadnik naroda z omejenimi upravljavskimi sposobnostmi. Morda ob tem ni odveč spomniti na rek, da je človek kot lastnik subjekt upravljanja, ko se lastništvu odreče, pa postane predmet upravljanja ali po domače in nekoliko grobo rečeno »hlapec«.
Kako neokusne rešitve nam ta čas politika servira v povezavi z državnim premoženjem, si je vredno ogledati na primeru letališča Brnik. Ker naj bi naša država ne bila njegov dober lastnik, smo ga privatizirali tako, da smo ga prodali podjetju, ki ga upravljavsko obvladuje nemška država. Taka lastniška sprememba si bolj kot oznako »privatizacija« zasluži poimenovanje »kolonizacija«, saj smo z njo del svoje suverenosti prenesli na nemško državo. Vlada pa pri takem ravnanju vztraja, pa čeprav njenih argumentov o potrebi po varovanju verodostojnosti do tujine ne gre jemati resno, kot je v že omenjenem prispevku utemeljil tudi I. Vuksanović. Pravi razlogi za »vladino privatizacijo« morajo zato biti drugje. Morda so posledica tega, da je vlada ob pomanjkanju lastne vizije in državniškega poguma podlegla pritiskom tistih njenih »svetovalcev«, ki brez zadržkov častijo neoliberalne dogme in si od naše privatizacije tudi obetajo spodobne materialne koristi.

Za zaključek še nekaj o tem, kako naj bi vlada spričo povedanega ravnala glede državnega premoženja. Predvsem naj prisluhne večini državljanom in državno premoženje učinkovito uporabi za pospešen gospodarski razvoj. Ta posplošena usmeritev je določneje opredeljena v treh točkah v prvem delu tega zapisa. Naj jo povzamem: Predvsem potrebujemo bolj razumno upravljanje, tako države kot tudi podjetij. V podjetjih strateškega pomena naj se država zavzema za razpršeno lastništvo, pri čemer si naj zadrži delež, ki ji zagotavlja prevladujoč vpliv na njihov razvoj. Še sprejemljiva alternativa za tako lastništvo je rešitev, po kateri država kot solastnika sprejme tujega strateškega partnerja, s katerim potem skupno usmerjata razvoj našega strateškega podjetja. Predvsem pa bi bili vladi hvaležni, če bi se glede upravljanja bolj zgledovala po tem, kaj in kako pri sebi doma počno Nemci, in se manj ozirala na to, kaj ji ti Nemci svetujejo ali celo ukazujejo.

Andrej Cetinski, SINTEZA-KCD, 1.12.2014