Pismo predsedniku vlade o bankah in Evropski komisiji

S presenečenjem spremljamo pogajanja med slovensko vlado in Evropsko komisijo. Razumemo, da vlada spoštuje zaveze, ki so jih sprejele prejšnje vlade, pa tudi, da Evropska unija lahko deluje le, če se članice držijo dogovorov, čeprav se je gospodarsko in politično stanje spremenilo. Vendar je neskončno prosjačenje slovenske vlade pri EK, s katerim naj bi odložili prisilno prodajo NLB, zgrešeno, zahteve, ki jih postavlja Evropska komisija, pa kažejo le, kako neenakopravno so obravnavane članice EU. Zato morate zahteve, da Slovenija na silo proda NLB, enostavno zavrniti. Razlogov za to je veliko.
Sklicevanje ali sprejemanje trditve, da je bil pri reševanju bank uporabljen instrument sicer prepovedane državne pomoči, je povsem nesmiselno. Ne gre za reševanje banke v privatni lasti z državno pomočjo, ampak za reševanje državne banke, ki jo država rešuje kot njen lastnik s svojim denarjem in brez pomoči, ki so jo bile deležne banke v drugih državah EU.
Omejitve poslovanja bank in grožnje s prodajo podružnic NLB v tujini so sprte z načeli tržnega gospodarstva. Na poskuse takšnega kaznovanja se je mogoče pritožiti na Evropsko sodišče; že to bi stvar zavleklo mnogo dlje od vseh rokov, za katere naj bi se dogovorili. Še bolj nenavadni so predlogi, da EK lahko po novem odlogu NLB proda kar sama.
Prodajo pod prisilo je treba zavrniti tudi zaradi neodgovorjenih vprašanj o dogajanjih ob »sanaciji« slovenskega bančnega sistema, zaradi katerih bi bilo celo prav, da Slovenija toži EK in ECB za njuno takratno sodelovanje pri izkoriščanju namerno napihnjene finančne stiske.
Znano je, da so spremembe Zakona o bančništvu, ki so jih, še preden je bilo z direktivo EU uveljavljeno načelo »bail in«, narekovali uradniki EK, kar dokazujejo dopisi med njimi in uradniki MF med 4. septembrom 2013 in 15. novembrom 2013, ko so se uradniki EK po sprejemu sprememb Zakona zahvalili za »dobre novice«.
Nejasno ostaja, kako se je po »preračunavanju« ter menjavanju ocenjevalcev kapital v bankah v dveh mesecih skrčil za 2.9 milijarde evrov in kako je mogoče, da sta bili po podatkih evropskega regulatorja bank EBA obe največji banki NLB in NKBM še avgusta 2013 kapitalsko ustrezni, decembra pa sta imeli negativen kapital. Kako je mogoče le z metodologijo opravičiti 1.5 milijardno razliko med ocenama finančne luknje dveh tujih institucij, ki jih je, da bi zagotovila nepristranskost, vsilila Evropska komisija? Kako je EK prišla do katastrofalnih številk o stanju in razvoju slovenskega gospodarstva, ko se je že kazalo njegovo okrevanje? So najprej določili številke; tolikšne, kot so bile potrebne, da so stanje v slovenskem bančništvu in gospodarstvu prikazali kot katastrofalno, kar naj bi zagotovilo poslušnost?
Še več vprašanj postavljajo »prek prsta« mikroekonomske ocene vrednosti premoženja in zavarovanj, ki so ga, prav tako na zahtevo EK, izvedle tuje institucije; kako zgrešene so bile, sta pokazala prodaja in dobički kupcev NKBM. Nadaljevanje razprodaj bank, še preden je sprejet zakon, po katerem se bo v sodnih postopkih o podrejenih obveznicah ugotovilo, kdo je solastnik bank, je prodaja »ukradenega« premoženja, ki potencialno škodo spreminja v dejansko.
Najbrž veliko od napisanega veste sami. S pismom Vas želimo le podpreti v odločitvi, da ne boste postali predsednik vlade, ki se bo v zgodovino vpisal kot predsednik, ki je Slovenijo dokončno spremenil v kolonijo, v kateri so lastniki vsega vrednega tuje multinacionalke in poštni predali. Upamo, da boste zmogli dovolj samozavesti za zavrnitev izsiljevanja in za zagovarjanje interesov države, katere predsednik vlade ste, ter da boste ohranili svoje dostojanstvo in dostojanstvo Republike Slovenije.
Koalicija civilne družbe Sinteza-KCD, 8.11.2017