Vsi družbeni sistemi temeljijo na mitih, ki jih sproti utrjujemo. Obstoječi ne deluje v skupno dobro, začnimo ustvarjati nove!

Skupnostna ekonomija se z vključevanjem marginaliziranih skupin upira kapitalističnemu odnosu do ljudi, kjer je vsak človek nadomestljiv ali celo zavrgljiv.
.
Eden osnovnih mitov tržne ekonomije je delovanje nevidne roke trga. A trgi niso resnični niti se ljudje znotraj trgov ne obnašamo racionalizirano, v tržna razmerja ne vstopamo z isto motivacijo, z istim znanjem in predispozicijami in ne obnašamo se po modelih, ki so jih predvideli ekonomisti. Trg, ki je temeljna sestavina kapitalistične ekonomski misli, stoji na fikciji, da so zemlja, ljudje in denar blago. V resnici pa to niso, saj niso blago proizvedeno za prodajo na trgu. Človeško življenje ni ustvarjeno za prodajo, zemlja je del narave, ki je nismo ustvarili sami, denar pa je le simbol kupne moči. A kapitalistična ekonomska teorija je s to fikcijo dosegla svoj namen. Takoj ko je nekaj (ali nekdo) dojeto za blago, je mogoče z njim prosto in brez pomislekov manipulirati na trgu. Kapitalistična ekonomija ima torej močno tendenco poblagovljenja ljudi in to fikcijo utrjujejo tudi javne institucije, ki brez vsakršnega razmisleka uporabljajo izraze, kot so trg delovne sile, človeški kapital in podobno.
Namesto načel pravičnosti in ustvarjanja uravnoteženega družbenega dobrega je nepravičnost temeljna sestavina sodobnega ekonomskega sistema. Odvisno od trenutne potrebe je poblagovnjene ljudi mogoče zavreči brez zadržkov in ne meneč se za socialne posledice.

V nasprotju s poblagovnjeno ekonomsko ideologijo je v resnici mnogo stvari, ki jih ni mogoče obravnavati kot blago. Že izraz dobrine (angl. goods), ki je včasih prevladoval nakazuje na nekaj dobrega za ljudi. Stvari imajo v medčloveških odnosih veliko širši pomen, kot je le prodaja na trgu. Tudi v naši kulturi se pojavljajo v obliki darov in tako igrajo pomembno vlogo družbenega povezovalca.
Znotraj dominantnega sistema se tudi v Sloveniji razvijajo nove skupnosti, ki se instinktivno ali pa tudi vse bolj zavedno upirajo mitom podivjanega kapitalizma. Vzpostavljajo se predvsem znotraj civilne družbe, delujejo pa po principih socialnega podjetništva. Sicer pa je termin socialno podjetništvo, ki ga je z zakonom uvedla država, preozek, saj celotno ekonomijo reducira zgolj na podjetniški del, pa tudi izraz socialno je neposrečen. Veliko bolj primerni so izrazi: družbena ekonomija, solidarnostna ekonomija, sodelovalna ekonomija, humana ekonomija in skupnostna ekonomija, ki dobro izpostavi, kam naj bi bilo tako gospodarjenje usmerjeno – v skupnost, v skupno dobro in tudi v skupno delovanje.
Skupnostna ekonomija ne dojema stvari le kot hitro zamenljivo in zavrgljivo potrošno robo, temveč spodbuja ponovno uporabo, souporabo, delitev virov, ipd. Skupnostna ekonomija vzpodbuja sodelovanje z odrinjenimi skupinami, kar je v popolnem nasprotju kapitalističnemu odnosu, kjer je vsak človek nadomestljiv in celo zavrgljiv. Tržna menjava in tudi ustvarjanje dobička samo po sebi ni slabo, dokler rabi skupnostnim in širšim družbenim ciljem. Problem se pojavi, ko ustvarjanje dobička in z njim povezani tržni odnosi postanejo glavni družbeni smoter in delujejo v škodo vseh drugih medčloveških odnosov.

Pomembno vlogo pri ustvarjanju spodbudnega okolja za skupnostno ekonomijo igra država, ki z ustrezno zakonodajo lahko prostor skupnostnemu širi ali pa ga oži. Ker vsi družbeni sistemi, tako poblagovnjeni kapitalizem kot skupnostna ekonomija, temeljijo na mitih, ki jih sproti utrjujemo, je skrajni čas, da začnemo odpirati prostor tistim, ki delujejo v skupno dobro.

Povzeto po članku Čas novih ekonomskih zgodb, ki ga je v Delu objavila etnologinja in kulturna antropologinja Luna Jurančič Šribar.