Očitno pa ta Greenspanova filozofija, kot tedaj kultnega svetovnega centralnega bančnika, ni delovala. Seveda ni. Izkazalo se je, da ni delovala. Zato se je spremenila tudi paradigma. Zdaj sodobne centralne banke – pa ne gre le za Fed, tudi za ECB, Bank of England itd. – dajo večjo težo dogajanjem na finančnih trgih. Problem je, da je zelo težko v času, ko se nekaj dogaja, ugotoviti, ali je to balonček, ali se nekaj napihuje iz iracionalnih razlogov, ali pa gre za nekaj fundamentalnega. Spomnim se, kaj se je dogajalo na nepremičninskem trgu v ZDA: tedaj bi lahko pomislili, da ne gre za balon, temveč za posledico dejstva, da imajo ljudje družine in več otrok. Po drugi strani pa smo imeli podatke, da so cene hiš nenormalno zrasle. Dodatni vidik je bil, da politika na centralno banko že tako ali tako gleda z nezaupanjem. Če bi mi rekli, da povprečni Američan ne sme imeti svoje hiše, ker nastaja balon, in bi dvignili obresti – ob tem, da politika z leve in desne promovira zasebno lastništvo hiš in domov –, bi bilo zelo delikatno. Strinjam pa se, da je nadzor popolnoma odpovedal. V ZDA je položaj pri nadzoru finančnih trgov absurden. Je več regulatorjev, med njimi pa ni nobene koordinacije. Ljudje že desetletja govorijo, da bi morali nadzor izboljšati, pa ne pride do sprememb – zaradi političnih razlogov, lobijev in vpliva finančnih družb. Politika ima veliko premočan vpliv, da bi se kaj premaknilo. Poglejte konkreten primer: verjetno se spomnite velike banke Countrywide. To je bila ena največjih, če ne največja banka, ki je podeljevala drugorazredna hipotekarna posojila; bila je zelo velik igralec na trgu. Ta banka je bila vse do leta 2006 pod nadzorom nas v Federal Reserve. Ko so ji naši nadzorniki že pošteno stopili na prste, češ da nima dovolj kapitala in da ne sme početi tega, kar je delala, se je, in to res dobesedno, čez noč prelevila v hranilnico. Tako da jih nismo več nadzirali mi, temveč Office of Thrift Supervision. To je bila najbolj abotna agencija, sploh edina, ki so jo odpravili zaradi posledic finančne krize. Korupcija je daleč premehka beseda za opis tega, kar je počela ta agencija. To nadzorno agencijo so namreč s članarino financirale same hranilnice, ki so bile pod njenim nadzorom. In ker je bila Countrywide tako velika, je sama financirala velik del proračuna svoje nadzornice. To pa so stvari, ki jih monetarna politika ne more regulirati. Mi smo čez noč izgubili nadzor nad Countrywide, oni pa so še tri leta mirno izdajali te svoje drugorazredne hipoteke. Temu je nato sledil eden od največjih korporacijskih bankrotov, kar se jih je kdaj zgodilo.

Eminentni ameriški ekonomisti so opisovali, kako so se financirali t. i. vojne proti terorju v Iraku in Afganistanu ter izdatki za domovinsko varnost. Po ocenah je bilo za to namenjenih od tri do celo šest tisoč milijard dolarjev. Po 11. septembru se je fiskalni položaj v ZDA zelo spremenil. Številke, ki jih omenjate, so zelo visoke in kontroverzne. Recimo, od 11. septembra 2001 je kongres samo za operacije v Iraku in Afganistanu dal 1300 milijard dolarjev. Tu gre le za operacije, številka ne vključuje drugih stroškov, recimo za popravilo tankov, veterane itd. To je približno dvakrat več, kot je stala celotna vojna v Vietnamu, gledano v »realnih« dolarjih. Če prištejemo še druge stroške, je ta številka zagotovo precej višja. Recimo leta 2008 je tisto, kar Amerika zapravlja za vojne, predstavljalo približno 40 odstotkov celotnega javnega primanjkljaja. To pa je zelo, zelo velika številka. Ta denar bi lahko zagotovo bolje investirali v druge stvari. Tudi pri domovinski varnosti gre za ogromne številke; država je za ta namen lani plačala 70 milijard dolarjev, kar je trikrat več kot pred 11. septembrom. Če vse to seštejemo, pridemo do zneska, ki ima zelo negativne posledice na fiskalni položaj v ZDA. Poleg tega je recesija močno znižala priliv davkov, to pa so razlogi, da je zdajšnji fiskalni položaj tako napet. A v primerjavi s tistim, kar so res dolgoročni fiskalni problemi v ZDA, v mislih imam zdravstvo in socialno varnost, so te težave še vedno relativno majhne.

Kako vidite gospodarsko realnost ZDA tukaj in zdaj? Podatki, ki prihajajo, ne zbujajo optimizma: od povečanja brezposelnosti do naglega višanja dolga, znižanja ratinga in padcev na borzah. Ali prihaja nova recesija, se uresničuje drugi padec ZDA? To je realnost, ne le Amerike, temveč tudi Evrope in sveta. Osebno mislim, da smo na kritični točki. Še bolj zaskrbljujoče pa je, da smo morda na točki, kjer smo dosegli mejo, do katere monetarna politika sploh še lahko ukrepa. To je zelo, zelo resno vprašanje, s katerim se ukvarja veliko ljudi. Zašli smo v težave, ki se jih ne da rešiti z monetarno politiko. Naj razložim z analogijo: ekonomija je kot velika avtocesta, prometna osempasovnica okoli Washingtona. Na njej se včasih, sicer zelo redko, dogajajo katastrofalne nesreče, razbijajo se avtomobili. Monetarna politika ima tu vlogo reševalcev v rešilcih. Ti prihitijo na kraj nesreče, izvlečejo poškodovane iz avtomobilov, jih hitro oskrbijo, obvežejo in odpeljejo v bolnišnico, kjer jih nato operirajo itd. In bolnišnica je kot fiskalna politika (v rokah vlad, op. p.). Kaj se zdaj dogaja? Reševalci so pripeljali poškodovance, ogromno ljudi, v bolnišnici pa se ne morejo dogovoriti, koga bodo operirali, ali bi sploh operirali in kaj bi nasploh počeli z ranjenci. Zato naročajo rešilcem, naj vozijo okoli bolnišnice, dokler se oni ne dogovorijo. To je poenostavljena zgodba, a nekaj resnice je v tem. To so stvari, ki jih monetarna politika ne more rešiti. Če bo politična volja, da se začne nekaj delati, lahko centralne banke pomagajo in koordinirajo. Zdi pa se, da smo na točki, ko lahko svet znova pade v že drugo veliko recesijo – za to so realne možnosti, kot kažejo zadnji podatki –, in vprašanje je, kaj lahko naredi monetarna politika.

Egon Zakrajšek, intervju za Sobotno prilogo Dela (Miha Jenko), 10.09.2011

Odziv Alena Batagelja (24.09.2011):
V intervjuju je Egon Zakrajšek govoril o svojem doživljanju terorističnega napada, o ekonomski krizi, učinku tega dogodka nanjo, ter o vlogi monetarne politike… in podal prispodobo, s katero monetarno politiko primerja z reševalci v vozilih, fiskalno politiko pa z bolnišnicami in dejal, da reševalci ne morejo pomagati, če v bolnišnicah ne vedo, kako zdraviti. Monetarna politika so poskusi centralne banke, da bi vplivala na količino denarja in obrestne mere, menda , da bi dosegla stabilizacijo in rast gospodarstva. Ekonomska stroka obravnava monetarno politiko kot pomembno orodje ekonomije in uveljavljene so številne teorije, kako vpliva na gospodarstvo in kakšna naj bi bila. A preprost razmislek pokaže, da je vsakršna monetarna politika v resnici škodljiva in da bi bilo namesto njene uporabe nujno spremeniti sistem…  Rešitev v sistemskem smislu je preprosto v tem, da fiskalna politika odpravi monetarno. Slednja je nepotreben in vpliven mehanizem v rokah ljudi, ki ne odgovarjajo nikomur, tako da v dani prispodobi, ne vozijo ponesrečencev v bolnišnice, pač pa sami ustvarjajo množične nesreče. Rešitev je v tem, da bi namesto nacionalizacije dolgov bank v težavah, nacionalizirali denarni sistem. S tem bi seveda odpravili sistem delnih rezerv in prav tako državno zadolževanje. Takšen denarni sistem ni več dolžniški sistem obenem, zato ne bi bilo problema prezadolženosti. Ker količina denarja ne bi bila odvisna od bank, nobeno obnašanje teh ne bi motilo menjave in zato ne bi bilo več družbeni problem.