Kdaj bo naša država zbrala pogum in primerno obdavčila izjemni dobiček bank in tako zbrana sredstva namenila kot odškodnino nekdanjim domačim lastnikom bank in njihovih obveznic, ki jih je pred leti povsem neupravičeno razlastila.

Andrej Cetinski komentar članek objavljen v Delu objavljen 11. maja:

Rekordno leto 2023 je še izboljšalo odpornost bančnega sistema.

Članek z gornjim naslovom sta pripravila sodelavca Banke Slovenije dr. Primož Dolenc in dr. Meta Ahtik. Članek vsebuje informacije, ki so za poslovne banke nedvomno koristne, povprečnemu bralcu pa so manj zanimive, nekatere pa tudi težje dojemljive. Z bankami sicer več ali manj vsi poslovno sodelujemo in zato nismo brezbrižni do tega, kaj se z njimi dogaja. To, da so čedalje bolj odporne, je nedvomno za vse koristno. V zvezi z njihovim poslovanjem so sicer za javnost zanimive še tudi druge zadeve. Ena teh je gotovo to, kako jim je lani uspelo ustvariti izjemno velike dobičke, saj je njihova povprečna donosnost na kapital znašala kar 20%, to je enkrat več kot leto poprej, ki je bilo zanje tudi uspešno. V bančništvu se na sploh dogajajo zanimive spremembe, ki jih kot nekdanji bančni delavec še vedno z zanimanjem spremljam. Nekaj svojih pogledov na to problematiko predstavljam v naslednjih vrsticah.
Najprej naslednje. Zbiranje denarnih prihrankov ter posojanje (kreditiranje) tako zbranih sredstev sta še vedno osrednja dejavnost bančništva. Oglejmo si nekaj številk, kaj se glede tega v našem bančništvu dogaja poslednja leta. Lani ob koncu leta je bila skupna vrednost njegovih kreditnih naložb 25,6 milijarde evrov, kar je odstotek manj, kot je bilo teh naložb pred desetimi leti. V istem obdobju desetih let so se bančne vloge, torej v njih zbrani prihranki, povečale za 17,6 milijarde evrov (za 85%), od tega vloge čez noč kar za 22,4 milijarde. (Vezane vloge so se torej zmanjšale za 4,8 milijarde). To so nedvomno pomembne spremembe, ki jih je pretekla leta doživelo naše, podobno pa tudi celotno evropsko bančništvo. V tej zvezi se porajata vsaj dve vprašanji, enkrat to, kaj je povzročilo omenjene spremembe in kaj banke počno z izjemnimi finančnimi presežki, ki jih ne uspejo naložiti v obliki kreditov.
Najprej o drugem od gornjih vprašanj. Poslovne banke držijo finančne presežke na svojih računih pri Evropski centralni banki (ECB), ta pa je tako zbrana sredstva preteklo desetletje z nakupi vrednostnih papirjev (obveznic) dolgoročno in ob minimalni obrestni meri posojala državam EU za pokrivanje njihovih proračunskih primanjkljajev. Lani ob koncu leta je imela takih naložb v spoštljivi vrednosti 4.700 milijard evrov.
Še odgovor na drugo gornje vprašanje, torej o tem, kaj povzroča v bančništvu tolikšne finančne presežke, da je v preteklem desetletju lahko pomembno sodelovalo pri financiranju proračunov držav EU. V tem primeru je pojasnilo bolj splošne narave in pravi, da je omenjene spremembe povzročila neoliberalna politika evropskih držav, temelječa na šibki državi, nizkih davkih, prostem trgu in osebnem bogatenju (pohlepu) kot splošni vrednoti. Neoliberalizem se najbolj problematično odraža v neučinkovitem in skorumpiranem upravljanju države, njegove posledice pa so predvsem pešanje konkurenčnosti gospodarstva, slabitev socialne države, velika zadolženost države ter bogatenje enega dela prebivalstva ob sočasnem siromašenju večine.
V letu 2022 izvedena ruska invazija na Ukrajino je v evropsko ekonomsko okolje vnesla velike spremembe, še posebno v energetski oskrbi. Ena njenih posledic je bil tudi močan porast inflacije. Čeprav je šlo v tem primeru za ponudbeno inflacijo, se je ECB nanjo odzvala z močnim dvigom obrestnih mer: pred invazijo poslovnim bankam za njihove finančne presežke obresti ni plačevala, sedaj pa jih plačuje po stopnji 4% letno. V tem primeru se vsaj po mojem razumevanju z obrestnimi merami prednostno preprečuje odliv finančnih presežkov iz bančništva, kar bi ta čas nedvomno otežilo vodenje denarne politike, dodatno pa tudi pospeševalo inflacijo.
Zadnji dve leti v evropskem bančništvu večjega naraščanja finančnih presežkov ni več zaznati in tako tudi ECB svojih naložb v državne obveznice sedaj ne povečuje, prej nasprotno. Tudi sicer s to obliko »proračunskega« bančništva v prihodnje ne kaže računati; veliko bolj smiselno je opustiti sedanjo neoliberalno politiko nizkih davkov in šibke države. Če EU ne bo v tem smislu spremenila svoje politične naravnanosti, bo gotovo razvojno vse bolj zaostajala.
Za zaključek še o izjemnem dobičku, ki ga je lani ustvarilo naše bančništvo. Za ta uspeh je nedvomno predvsem zaslužna ECB, omogočila pa ga je z omenjenim dvigom obrestnih mer; ta namreč bankam sedaj prinaša visoke prihodke od prej neobrestovanih finančnih presežkov, pa tudi višje obrestovane kreditne naložbe jim dobiček povečujejo. Pričakovati je bilo, da bodo primerno porastle tudi obrestne mere, ki jih banke za vloge priznavajo vlagateljem. Pa tega niso storile in tako tudi ta čas še vedno žanjejo visoke dobičke na račun istih dejavnikov, ki so jim tako obogateli lansko poslovno leto. Naša država ne bi ravnala pravno sporno, če bi ta izjemni dobiček bank primerno obdavčila in tako zbrana sredstva namenila kot odškodnino nekdanjim domačim lastnikom bank in njihovih obveznic, ki jih je pred leti povsem neupravičeno razlastila. Pa tega ne bo storila; za kaj takega je potreben pogum, ki ga naša politika ne zmore.
Cetinski Andrej, Sinteza