Damijan Slabe opozarja, da potrebujemo Agendo 2030, ne pa stare recepte, ki preverjeno ne delujejo. Spominja nas, da smo nekoč že bili v »dolžniški krizi«, le da smo takrat imeli Milko (Planinc) in ne Angelo (Merkel). In kaj so nam takrat govorili politiki? Isto kot danes. Da smo si sami krivi, ker smo predolgo živeli prek svojih zmožnosti, zdaj pa bo treba šparati, naj stane, kar hoče. Ker takrat še ni bilo »bonitetnih hiš«, so za to, da nam banke niso več posojale denarja, poskrbele kar mednarodne finančne ustanove same, ker še ni bilo evra, pa smo imeli devalvacije – da smo zaradi »kreditnega krča« sploh še lahko dobili devize za uvoz energentov in repromateriala. In je šlo – tako kot vedno in povsod, ko začne zmanjkovati denarja – počasi, a zanesljivo vse skupaj k vragu. Kljub šparanju. Naše zvezno predsedstvo je bilo neke vrste evropski svet, naši Grki so bili kosovski Albanci, naše geslo za rešitev iz krize pa ni bilo več solidarnosti, ampak še več bratstva in enotnosti. Celo svoj gospodarsko še kar stabilni sever in katastrofalno prezadolženi jug smo imeli. Rigoroznemu varčevanju še nismo rekli »fiskalni pakt«, a državljani še za pralni prašek in toaletni papir niso več imeli. Glej Grčijo danes. In zakaj bi recepti, ki dokazano niso delovali takrat, delovali danes ?
Namesto »fiskalnega pakta«, ki vodi v še hujšo recesijo, EU nujno potrebuje »Agendo 2030«. V njej bi morala najprej ugotoviti, da upokojencem, ki sestavljajo vse večji del prebivalstva, nima smisla nižati standarda, ker to katastrofalno vpliva na porabo. Hkrati bi si morala starajoča se Evropa nujno priznati, da veliki del krivde za dolžniško in z njo tudi proračunsko krizo, ni povezan le z bankami, ampak tudi s katastrofalno demografijo. Če torej nimamo namena izstradati starcev in do konca porušiti socialne države, se bo problemov treba lotiti drugače. Tudi z načrtnim priseljevanjem delovne sile, z revolucionarnim preoblikovanjem trga dela in z intenzivnim zaposlovanjem domače mladine. Kar edino lahko oživi gospodarstvo in hkrati poveča tudi prilive v proračun.
Za številkami so ljudje, piše Jožica Grgič v Delu in pravi: Odgovornosti za gospodarski in družbeni razkroj ni mogoče socializirati, ker krivi niso vsi. Da so gradbeni baroni obsojeni za korupcijo, je velika zmaga sodišča, vendar bi javnost občutila večje zadoščenje, če bi kazensko in materialno odgovarjali zato, ker so zavozili podjetja, uničili ljudi in panogo. A za to verjetno ne bodo nikoli kaznovani kot tudi ne drugi tako imenovani menedžerji, ki so z asistenco bančnikov, trapaste zakonodaje in politikov začeli svoj tajkunski privatizacijski stampedo. V Sloveniji pač ni v navadi, da bi se gospodarski kriminal sankcioniral. Med krivimi so tudi politiki, ki jim je ljudstvo zaupalo v upravljanje državo, te dni nam pa za nazaj očitajo zapravljivost, sami pa so jo dopuščali in celo spodbujali, ko je bilo to v njihovem političnem preživetvenem interesu.
Strah je postal prevladujoče čustvo v Sloveniji. Ta strah hromi; hromi bomo težko držali glavo nad gladino. Politiki očitajo državljanom razsipnost in neučinkovitost, menedžerji v podjetjih zaposlene merijo, tehtajo, grozijo z odpuščanjem in odpuščajo prav tiste, ki so podjetja ustvarili. A za uspešno vodenje je ključna krepost. Krepost je beseda, ki ji marsikje po svetu ne vedo več pomena. Tudi pri nas je izginila iz besednjaka in življenja. Postajamo moralno in etično brezbrižna družba, gonilo je profit, merilo je evro. Delo ni več vrednota, ne za tiste, ki delajo, in ne za lastnike kapitala, saj s poštenim delom ni mogoče dobro zaslužiti in še manj obogateti. Zaslužiti pa mora lastnik kapitala in ni bistveno dobro življenje ljudi, ampak profit. Zdaj je Slovenija, po izgubi moralne senzibilnosti, v nevarnosti, da izgubi tudi socialno. Srednjega razreda, ki je držal družbo pokonci, po uveljavitvi napovedanih rezov ne bo več. Kdo bo solidariziral s tem velikim pavperiziranim slojem prebivalstva, od kod socialni transferji zanj?
Andrej Cetinski v odgovoru Bernardu Brščiču na članek (Ne)moralnost kapitalizma in pravna država pravi: Krizo sodobnega kapitalizma boleče zaznavamo tudi v naši državi in ta družbeni sistem vse slabše deluje, v kar ne gre dvomiti. Razlage, zakaj je tako, pa so različne in praviloma ne prav prepričljive. Ob pomanjkljivi diagnozi tudi zdravljenje krize ne more biti uspešno. To lepo kažejo recepti, ki jih preizkuša Evropa – razmere se samo slabšajo.
Brščič sicer izhaja iz spoznanja, da trg ne more učinkovito delovati brez jasnih pravil igre in za spoštovanje le-teh mora skrbeti država, vendar pa pravi, da pot v pravično družbo ne more biti tlakovana s povečevanjem prerazdeljevanja, ampak z naslonitvijo na klasični model države, ki naj skrbi za »varovanje življenja, svobode in zasebne lastnine«. Za Cetinskega pa to ni dovolj in za pot v uspešno družbo dodaja vsaj še dva potrebna pogoja: omejevanje družbene moči posameznikov, ki bi temeljila izključno na lastnini ter učinkovito upravljanje države. In utemeljuje: Koncentracija družbene moči, temelječa na lastnini, ima praviloma za večino škodljive posledice, ki se pogosto odražajo prav v slabšem delovanju pravne države. Veliki kapital, podprt z ideologijo neoliberalizma, namreč državo uspešno spreminja v orodje, ki prednostno služi le njegovim interesom. Država pa je sistem za zadovoljevanje interesov vseh državljanov. Skrb za dobro delovanje trga je le eden od njih. Za učinkovito zadovoljevanje interesov vseh državljanov pa mora biti država dobro upravljana. Z upravljanjem države pa so resni problemi. Enkrat zato, ker se ga največkrat poverja nekompetentnim, to je za vodenje premalo usposobljenim ljudem. Nič manj problematično pa ni to, da je mogoče upravljavske vzvode države z lahkoto zlorabljati v korist posameznikov oziroma posameznih elit. Da se to prepreči, je potrebno neetično ravnanje pri upravljanju države dosledno sankcionirati. Žal pa se tega praviloma ne dela. Skratka, praksa dokazuje, da parlamentarni sistem, kot ga imamo tudi pri nas, ne zagotavlja kompetentnega in etičnega ravnanja pri upravljanju države. Slabih posledic te neučinkovitosti je veliko in se kažejo predvsem v obliki ekonomske in družbene krize.
Prvo želim reči, da me veseli, da se je organiziralo gibanje, ki ima namen narediti sintezo, ki bo na eni strani dala jasno oceno in analizo vzrokov večplastne krize in na drugi strani konkretne odgovore in predloge rešitev za izhod iz nje. Sam o tej temi javno izražam svoja mnenja že od leta 2008, ko sem pokazal na prave vzroke krize in poti iz nje in hkrati napovedal, da se bo recesija, ker Evropa ne bo pristopila k odpravljanju pravih vzrokov, pač pa bo začasno ublažila posledice, vrnila kot bumerang z novim valom recesije. to se dogaja.
Temeljni vzrok krize je v miselnosti, v ideologiji, ki jo prinaša neoliberalna ekonomska teorija, sam pravim neoliberalna religija, ki časti boga kapitala s sinom dobičkom in ne človeka (o vrednotah govorijo vsi, tudi Rode, ki nam pravi, da moramo biti skromni ponižni in verjeti vladarju). To je vodilo in vodi k nenehni rasti akumulacije v finančnem sektorju, ki je rasla in še raste hitreje, kot raste družbeni proizvod. To nujno vodi k rasti zadolževanja, ker pač finančni sektor ni potrošni, ves družbeni proizvod, tudi tisti, ki se steka v finančni sektor, pa se mora nameniti za potrošnjo, da družbena reprodukcija normalno teče. Ta ekonomski model dobro deluje in je deloval, dokler zadolženost ne doseže takega obsega, da delitev ne zagotavlja več, da bi se krediti servisirali in plačevale obresti. Sistem je namreč grajen piramidno in bi, če bi se nadaljeval in rastel tako kot je, pripeljal do tega, da bi moral ves družbeni proizvod nameniti za plačilo obresti. Tako absurden je namreč obstoječi sistem delitve in položaj finančnega sektorja v njem. Tak sistem se je zato moral ustaviti in rušiti. Ker je finančni sistem dejanski vladar tega sveta (mislim na njihove oligarhe in institucije finančnega sistema) smo priča ukrepom, ki na vsak način želijo ohraniti nekaj, kar po nobenih naravnih zakonih ni mogoče ohraniti pri življenu. Mogoče je le to, da se mu da transfuzija od državljanov in to direktno, dokler ne umrejo še državljani.
Finančni sistem v Evropi bo živel še nekaj časa in to tako, da bomo zmanjševali porabo, javno in osebno, kar bo zmanjševalo gospodarsko rast. To finančni sektor še ne moti, dokler ima možnost, da se seli na rastoče trge. V javno in osebno potrošnjo v Evropi se ne more, ker je zadolženost presegla obseg, ki ga ekonomija prenese.
Prav to politiko sedaj zganjajo politične elite, ki so že dolgo v službi prav tega finančnega sistema in oligarhov, ker njihova medsebojna vzajema pomoč tudi politiki in politikom daje materialne koristi. Zategovanje pasu pač zagotavlja, da finančni sektor, ki se je debelil tako, da v svojo korist prireja delovanje trga (globalizacija, naftni monopoli in drugi monopoli, lastninsko obvladovanje in tok družbenega proizvoda k njemu in podobno), da z davčnim sistemom, ker obvladuje politične elite prispeva v javne blagajne bistveno manj kot delo, da se vanj stekajo profiti trgovine z orožjem, drogo in sivo ekonomijo, pa tudi “utajeni ali izigrani” davki in podobno.
Brez strukturnih sprememb, ki bodo zmanjšale rast finančnega sektorja, mu odvzele moč, da vlada politiki, realnemu sektorju in državljanom, izhod iz krize ni mogoč. Zadolženosti ni mogoče rešiti z zmanjševanjem porabe. to je največja neumnost. Mogoče jo je odpravljati le tako, da se zmanjša na račun akumulacije finančnega sektorja. To pomeni, da se davčna bremena za financiranje javnega sektorja in skupne porabe od dela (plače in tudi gospodarskih subjektov) prerasporedijo na prihodke finančnega sektorja. predvsem, da se odpravi siva ekonomija (to je mogoče storiti na zelo enostaven način, če je politična volja (sodobna informacijska tehnologija to omogoča).
Res je, da potrebnih sprememb od elit političnih strank, levih ali desni ni mogoče pričakovati. Vse so namreč ujetnice finančnih oligarhov in lokalnih omrežij tovrstnih elit in špekulantov. Poleg tega pa so intelektualno in spoloh iztrošene, ker so usedline dolgoletne negativne selekcije kadrov.
To pa pomeni, da je izhod iz krize mogoče pričeti šele, ko bo ljudstvo-državljani spoznalo to resnico, se organiziralo z vsemi civilno družbenimi organizacijami, razumniki, kulturniki in drugimi poštenimi in humanimi državljani v fronto, ki bo preko demokratičnih volitev pripeljala v parlament druge in drugačne ljudi, ki bodo kompetentni, samostojni, neodvisni, ker le taki so lahko odgovorni državljanom in le taki lahko delujejo v javnem interesu.
Zaključil bom z mislijo primerno za štrajk: Ni res, da trošimo več kot ustvarimo, ker to po zakonih fizike ni mogoče in tudi v ekonomiji veljajo ti zakoni. Res pa je, da si moramo sposojati denar, ki ga v družbeni reprodukciji ustvarimo vsi skupaj, pa si ga finančni oligarhi in finančni sistem prilasti, ali vanj steče mimo davčne blagajne. Problem torej ni v potrošnji, pač pa v delitvi, kraji in utajah. Torej so strukturne spremembe nujne na teh področjih. To pa bi doprineslo sproščanju človeškega ustvarjalnega potenciala-kapitala, drugačne družbene odnose, večjo varnost, drugačno potrošnjo in v družbeno blaginjo.
Spoštovani Silvester, Zelo zanimivo. Da vaša teza o piramidni igri drži potrjuje tudi članek: Kolikšne bi bile danes obresti, če bi vam Julij Cezar posodil zlatnik? Ob 5-odstotni letni obrestni meri, bi morali danes za nastali dolg vrniti maso zlata, ki je enaka masi tri tisoč milijard Sonc.
Grega Repovž v Mladini nas spominja, kako je nemška kanclerka reševala koncern Opel. Tovarna je bila na tleh. Zaradi predhodnih slabih poslovnih odločitev je po načrtu ameriškega lastnika sledilo le še odpuščanje, zapiranje, razprodaja, konec. 8000 ljudi na cesto … Merklova je rekla NE in zagrozila Američanom in bankam. Vlada se je sistematično lotila reševanja tega zasebnega podjetja. Šefi zasebnih bank so hodili k Merklovi. Noben neoliberalni cepec ni kričal, da to ni delo vlade. Da, reševanje podjetij je delo vlade v času krize. Tega pa ni razumel Pahor in tega ni razumel takratni minister Lahovnik, ki sta se še vedno afnala s »trg naj opravi svoje«. In tega ne razumejo današnji šerifi. Merklovo popade groza, ko gre za 8000 nemških delavcev. Slovenskemu premieru bi glede na število prebivalcev moralo postati slabo, ko bi kdo rekel, da izguba dela grozi 190 ljudem. Ni razumel Pahor. Ne razume Janša…
Enega boljših receptov za izhod iz krize je podal dr. Marko Jaklič v Sobotni prilogi Dela 21.4.2012.
Dva citata iz Delove mnenjske strani:
M. Gams: Ko pa prevlada miselnost, da je »Kupujmo slovensko!« nacionalizem, da nacionalnega interesa ni, da raje kupujmo tujo solato in tuje postrvi, ker so nekoliko cenejše (in tudi slabše), da v slovenskih šolah jemo uvožena jabolka itd. – potem smo pač izigrani poraženci. Pri tem ne gre za nacionalizem, temveč za poznavanje osnov poslovanja, pri katerem naivneži izgubljajo, zmagovalci pa uspešno preigravajo na meji dovoljenega. To velja tako za posameznike kot za družbene razrede in države.
A.V. Boštic: Varčevati je treba, toda izkušnje v drugih državah kažejo, da se tudi pri rezih javne porabe hudič skriva v podrobnostih. Zmanjšanje investicij v raziskave in razvoj dokazano zavira okrevanje po krizi. Žal ni politične razprave o tem, čemu bi bilo treba nameniti več vlaganj (zelene tehnologije, spodbujanje mladih podjetij, ustvarjanje novih delovnih mest) in kje proračunska poraba služi le ozkim interesom posameznikov. Tako javni uslužbenci sami kot bivši ministri priznavajo, da je javna uprava prenapihnjena in ima premalo znanja, zato ne daje dovolj podpore podjetjem in razvojnim politikam. A tega z linearnim rezanjem plač ne bomo rešili. To je mogoče doseči kvečjemu s selektivnim zmanjšanjem nepotrebnega kadra in povečanjem števila uslužbencev tam, kjer jih primanjkuje. Predvsem v (načrtno?) oslabljenih nadzornih institucijah, kakršne so inšpekcije, protikorupcijska komisija, urad za varstvo konkurence. A ti ukrepi med politiki niso priljubljeni, saj sprožijo jezo najrazličnejših interesnih skupin, ki jim trenutno stanje ustreza.
Guido Westerwelle, nemški zunanji minister (v Delu) našteva šest nujnih ukrepov za »Pakt o rasti«:
1. Proračun Evropske unije bi moral biti dosledno usmerjen v rast. Evropska unija mora svoja sredstva porabiti bolje kot doslej. Denar za financiranje nalog prihodnosti je na voljo. Osredotočiti se moramo na to, da to ogromno vsoto dosledno usmerimo v razvoj in zaposlovanje, inovacije in konkurenčnost. Hkrati pa mora biti poraba sredstev bolj nadzorovana kakor doslej in vezana na merljive kriterije.
2. Neporabljena sredstva Evropske unije je treba aktivirati. Iz strukturnih in kohezijskih skladov tekočega proračunskega obdobja je na voljo še približno 80 milijard evrov, ki še niso dodeljene nobenim konkretnim projektom. Evropska komisija mora zdaj ta sredstva skupaj z državami članicami hitro in učinkovito investirati v novo rast na temelju boljše konkurenčnosti.
3. Izboljšati je treba dostop do investicijskega kapitala. V nekaterih državah so vlade izbrale pravo pot, vendar bančni sektor pod težo slabih posojil ne more v celoti izpolniti svoje ekonomske vloge. V Evropski investicijski banki imamo instrument, ki ga lahko in ga moramo uporabljati v večjem obsegu in bolj ciljno usmerjeno, da bi izboljšali dostop manjših in srednje velikih podjetij do kreditov.
4. Spodbujati je treba infrastrukturne projekte. Naše ceste in železnice, naša energetska in telekomunikacijska omrežja sodijo med največje adute evropskega gospodarstva. Ultramoderne infrastrukture odpirajo nove perspektive za rast.
5. Izpopolniti moramo notranji trg. V 80. in 90. letih so bile z uresničitvijo tako imenovanih štirih svoboščin že sproščene orjaške sile rasti. Zdaj to velja za digitalizirano gospodarstvo, spletno trgovino, energetski sektor… Krepiti mala in srednja podjetja z manjšo birokracijo in boljšim dostopom do tveganega kapitala. Za dodatno rast moramo okrepiti tudi čezmejno mobilnost v Evropi in zaposlovanje mladih.
6. Okrepiti želimo prosto trgovino. Tri četrtine svetovnega gospodarstva deluje zunaj Evropske unije. Več kot 80 odstotkov svetovne rasti je trenutno ustvarjene zunaj meja Unije…
Vse to kaže, da je rast mogoče ustvariti tudi brez novih dolgov. Novi pakt o rasti bi moral biti sklenjen že junija v okviru srečanja evropskega sveta.
Nenehna rast obsega gospodarstva ni izhod iz krize v kateri je človeštvo. Rast potrebuje finančni sektor in finančna industrija, ker se brez rasti finančni sistem poruši sam vase. Človek ne potrebuje količinske rasti, pač pa kakovost odnosov, tako ekonomskih, kot vseh drugih, ki iz ekonomskih izhajajo. 25.000 evrov družbenega proizvoda je dovolj za osebne potrebe vseh evropejcev, za izobraževanje, kulturo, socialo in razvoj, ki bo odpravljal uničevanje narave.
To, kar ponuja nemški zunanji minister je recept, ki ga predpisuje Nemčija, da ohrani svoj položaj. Ta pa je tak, da omogoča izkoriščanje nerazvitih. Črpalka v nemškem avtomobilo se v končnem proizvodu proda po znatno višji ceni, kot je plačana slovenskemu proizvajalcu. Teh cen ne določa trg, pač pa moč in položaj globalnega igralca.
Pa tudi, če pristajamo na formulo rasti je potrebno vedeti, da vsaka investicija, naj je javna ali v gospodarstvu, temelji na osebni porabi. Osebna poraba polni proračun za javne investicije, ali vračanje kreditov zanje, zasebne investicije pa mora prav tako pokrivati osebna potrošnja dobrin ali storitev. Če osebna potrošnja pada, se obseg družbenega proizvoda prav za enak znesek zmanjšuje. Res je, da investicije “uspešnim” prinašajo boljši položaj na trgu, vendar v pogojih zmanjševanja osebne potrošnje le spreminjajo igralce na igrišču. To pa pomeni, da najboljši gladiatorji preživijo ostali pa so pokončani. Človeška družba pa ne sme postati anfiteater z gladiatorji, ker vemo, da je taka družba s propadom Rimskega cesarstva že razpadla.
Minister ponuja recepte, ki so svet pahnili v krizo, za rešitev krize. Čisti absurd.
Kako do boljše države ?
1. Spremembe političnega sistema (Zaradi izgube verodostojnosti naših političnih voditeljev in vodilnih političnih strank so potrebni ukrepi za omejitev njihove moči…)
2. Javni sektor (učinkovit javni sektor; vitka država; obuditi diskusijo o socialnih pravicah)
3. Gospodarsko področje (večja vloga države na področju prehranske in energetske samooskrbe; socialnega podjetništva; investicij v infrastrukturo;…)
4. Socialno področje (potrebne so spremembe tudi na področju socialne države)
5. Izobraževalni sistem, znanost in raziskave
6. V razmislek (prava politika sprememb mora ponuditi celovite rešitve, ne le polovičnih.)
Celoten prispevek