Znanje, nadzor in poštenost – pogoji za dobro upravljanje države.

V kratkem bomo šli na volitve in na njih odločali, kdo nam bo v naslednjih štirih letih vladal. Doslej pri tem odločanju nismo imeli srečne roke, saj splošno ugotavljamo, da svojo državo slabo upravljamo. V prvih letih samostojnosti nam je še kar šlo, po letu 2005, ko je pričela tedanja vlada pospešeno uveljavljati neoliberalizem, ki nerazumno favorizira koristi kapitala v škodo večine, pa se nam težave kar vrstijo. Te se pojavljajo v številnih oblikah, naj omenim le naslednje: razvojno nas vzhodna Evropa pospešeno dohiteva in tudi že prehiteva; čedalje bolj se podrejamo interesom tujega kapitala; vse več imamo revščine in prekarnega dela; politika nas vse bolj razdvaja; vse več je nepoštenja in neetičnega ravnanja. Neželene spremembe, ki smo jim priča, imajo več vzrokov, osrednji pa je nedvomno neučinkovito upravljanje države. O tem, zakaj težave z upravljanjem, je nekaj več povedanega v naslednjih vrsticah.
Začnem naj s tem, da je država družbeno-ekonomski sistem, katerega razvojna uspešnost je najbolj odvisna prav od njegovega upravljanja. Izkušnje kažejo, da je upravljanje velikih sistemov smiselno deliti v dve aktivnosti, v vodenje ter v nadzor vodenja, pri čemer je slednji vodstvu nadrejen. Obe aktivnosti zahtevata: a)vodstvene kompetence, torej bogato znanje in izkušnje, kar velja še predvsem za vodenje; b)težišče upravljanja naj bo na zagotavljanju razvoja države, ki naj optimalno zadovoljuje interese večine; c)dosledno etično ravnanje.

Oglejmo si, kako v našem primeru izpolnjujemo gornje kriterije. Za izhodišče uporabimo kar volitve, ki jih bomo izvedli v juniju. V zvezi z njimi je primerno izpostaviti predvsem naslednje:
1. Na volitvah bomo lahko izbirali med večjim številom strank, z glasom, ki ga bomo namenili eni od njih, bomo volili tudi poslanca, ki nas naj bi naslednja štiri leta zastopal v parlamentu, izbral pa nam ga je praviloma vodja stranke.
2. Vodja stranke, ki bo na volitvah dobila največ glasov – verjetno bo za to zadostovalo že, če jo bo od štirih volivcev v povprečju eden podprl – nam bo sestavil novo vlado in ji bo tudi predsedoval, V vlado bo povabil še nekaj sorodnih strank, tako da bo tako oblikovano koalicijo v parlamentu podpirala vsaj dobra polovica vseh poslancev.

O tem, kako bosta novi parlament ter vlada zadovoljevala prej navedene kriterije, ki pogojujejo učinkovito upravljanje, pa naslednje:
• Parlament vlade ne bo sposoben nadzorovati, saj bodo koalicijski poslanci   vlado nekritično podpirali, opozicijski pa ji bodo delo oteževali, saj jim bo to večalo obete za uspeh na naslednjih volitvah.
• Vlado bo vodil eden od vodij političnih strank, za katerega se že sedaj več ali manj ve, da za to zahtevno delo nima potrebnega znanja in izkušenj.
• Vlada se bo predvsem ukvarjala z reševanjem tekočih problemov države, saj je zanjo razvojna problematika prezahtevna in za pridobivanje naklonjenosti volivcev premalo privlačna. Kot že vsa leta nazaj se torej tudi v naprej s strateškim razvojem države vlada ne bo ukvarjala.
• Nova vlada se podobno kot vse dosedanje z etiko ne bo obremenjevala in bo z razumevanjem obravnavala posebne interese njej naklonjenih povezav, pa tudi problematike korupcije ne bo zaostrovala. Zato tudi ne bo nič resnega storila za kvalitetnejše upravljanje državnega premoženja in javnega sektorja na sploh.
• Seveda bo naš razvoj v naslednjih letih deloma odvisen tudi od tega, katera politična opcija nam bo v tem času vladala, leva ali desna. Če bo to desna, se bomo še bolj podrejali interesom kapitala, demokracijo bomo prakticirali po zgledu Madžarske, etika bo deležna še večjih preizkušenj, med seboj pa bomo še bolj sprti. Če nam bo vladala levo-sredinska opcija, bo socialna država manj prizadeta, manj se bomo podrejali tujim interesom, pa tudi avtoritarnega obnašanja politike bo manj. Resnega razvojnega napredka pa ni pričakovati, ne glede na to, katera od obeh opcij nam bo vladala.

Državo bomo torej tudi po junijskih volitvah slabo upravljali. Podobne težave kot mi, imajo tudi v številnih drugih državah. Gre več ali manj za splošen pojav, ki odraža to, da si finančni kapital vse bolj podreja politično oblast in je zato parlamentarna demokracija zašla v resno krizo. Izhod iz nje se nakazuje predvsem v dveh smereh. Ena je avtoritarno vodenje države, ki ga odlično promovira Kitajska in ima tudi v Evropi vse več podpornikov. Druga možnost, ki sicer za sedaj še ni »na mizi«, saj ji politika ni naklonjena, pa je sistemska preureditev upravljanja države s ciljem, da se optimalno udejanji kriterije iz 2. odstavka tega zapisa. Drugače povedano: znanje, učinkovit nadzor vlade in poštenost naj dobijo priložnost, da se potrdijo kot ključni dejavniki uspešnega upravljanja države.
O tem, kako gornjo usmeritev praktično uresničiti, pa naslednje: a)vladne posle naj opravljajo etično neoporečne osebe z ustreznimi kompetencami (torej praviloma ne politiki), nadzor vlade pa naj izvaja parlament (torej politika); b)vlada naj bo politično nevtralna, tej zahtevi pa naj se prilagodi postopek njenega imenovanja. V Evropi imamo državo, ki obe zahtevi že veliko let prakticira, To je Švica in ta ne prav velika večnacionalna in versko heterogena država se prav zato uvršča med najbolj uspešne države sveta. Kaj spremeniti, da tudi Slovenija čez čas postane kot Švica, se torej približno ve. Vendar se to za sedaj ne bo zgodilo, saj je za politiko preprosto nesprejemljivo, da bi se sama omejevala, ko gre za pohlep po oblasti. Potrebne spremembe bo zato morala izsiliti organizirana civilna družba, predvsem so to zveze sindikatov, mladih in upokojencev.
Andrej Cetinski, Sinteza, 2.5.2018