Avtorica kolumne z gornjim naslovom je Saša Vidmajer. V njej obravnava  probleme, ki danes močno zaposlujejo Evropsko unijo (EU), še posebej njeni največji članici, to je Nemčijo in Francijo. Problemi so ekonomske in politične narave. Ekonomski se odražajo predvsem v razvojnem zaostajanju EU,  politični pa v  močni krepitvi skrajno desnih strank. Taka stranka v Italiji že obvladuje njeno politiko,  v Avstriji  je pred kratkim zmagala na parlamentarnih volitvah, v Nemčiji za sedaj zmaguje na deželnih volitvah, se ji pa lep uspeh obeta na prihodnjih zveznih volitvah in podobna pričakovanja ima tudi francoska desnica.

Krepitev desnice  spremlja sedaj prevladujoča sredinska politika z zaskrbljenostjo, kar ne preseneča. Se pa ta ne ukvarja z razlogi, zaradi katerih raste podpora volivcev desnici, pač pa svoje aktivnosti prednostno  usmerja v iskanje rešitev, s katerimi naj bi desnici  otežila prevzem oblasti. V Nemčiji veliko pričakujejo od te možnosti, poimenovane »požarni zid«.

Razloge za krizne razmere, v katere je zašla EU, je potrebno poznati, saj jih sicer ni možno sanirati. O njih v kolumni ne zvemo veliko, osrednjega med njimi pa avtorica nakazuje z naslovom kolumne;  le tega razumem tako, da naj bi demokracija delovala le še formalno, posledica pa je vse slabše upravljanje držav, kar slednje potiska v ekonomske in politične težave. Taka razlaga mi je blizu in zato ji v nadaljevanju dodajam še nekaj pogledov na krizo demokracije In njene razloge.

Sam dojemam demokracijo predvsem kot model upravljanja države, ki naj deluje učinkovito, pošteno in v korist večine. Po njenih načelih  upravlja državo izvršna oblast, to je vlada, njen nadzor – ta je ključni pogoj za uspešno upravljanje – pa  je skrb izvoljenih predstavnikov ljudstva, to je parlamenta.

Tako kot navajam zgoraj, deluje demokracija danes le še redko, saj se je v večini držav izrodila v strankokracijo, to je politično ureditev, v kateri politične stranke, ko so na oblasti, brez večjih omejitev splošne koristi družbe podrejajo svojim interesom  ter interesom kapitala. Tisto, kar imata demokracija in strankokracija še vedno skupnega, so parlamentarne volitve, ki pa si jih je strankokracija  tako priredila, da stranke lahko odločilno vplivajo na sestavo parlamenta. Tak parlament svojega temeljnega poslanstva, to je nadzor izvršne oblasti, ne more zadovoljivo izvajati, oblast brez nadzora pa je upravljavsko praviloma neučinkovita.

Splošno je v uporabi še ena sistemska ureditev, ki močno slabi učinkovitost demokracije in krepi strankokracijo, to je model oblikovanje vlade, poznan kot koalicijska vlada. Ta namreč poslance parlamenta razdeli v dve skupini, od katerih večja, to je koalicija, vlado imenuje, druga, to je opozicija, pa vlado »nadzira«, vendar ne s ciljem, da bo ta uspešno delovala, pač pa ji vladanje zgolj otežuje. Države s koalicijsko vlado tako pravega nadzora vlade praktično ne poznajo, razdvojenost politike, ki jo taka vlada povzroča, pa upravljanje še  dodatno otežuje.

Poleg omenjenih dveh je prisoten še en dejavnik, ki otežuje  upravljanje države. To so vse bolj prevladujoče neoliberalne vrednote (bogatenje kot vrednota, pohlep, laž…..), njihovo delovanje pa se škodljivo odraža tudi v vse obsežnejši korupciji, ki učinkovitost upravljanja izjemno slabi.

Aktivnih je torej  več razlogov, zaradi katerih je upravljanje večine držav, ki sebe proglašajo za demokratične, danes vse prej kot zadovoljivo; slednje velja tudi za EU kot zvezo držav. Posledica so ekonomske  in politične težave, ki jih obravnava naslovna kolumna, pa tudi druge.

V Evropi se nam v prihodnje obetajo težko obvladljive razmere, če ne bomo temeljito izboljšali upravljanja njenih držav, predvsem tudi Unije. Ta problem lahko razrešujemo po dveh poteh. Ena je v opustitvi  obolele demokracije in uvedbi  avtoritarnega upravljanja; to usmeritev že uresničujemo s pospešeno krepitvijo skrajno desnih strank in jo z omejitvami, kot je v kolumni omenjeni »požarni zid«, ne bo možno zaustaviti. Druga, bolj obetavna, a tudi zahtevna pa je pot, da se demokracijo sanira, to je ponovno usposobi za učinkovito upravljanje države. Uresničiti  jo je možno s sistemskimi spremembami politične ureditve, ki naj upoštevajo naslednje usmeritve:

• Parlament naj bo usposobljen ustrezno nadzirati vlado s  ciljem, da ta deluje učinkovito v korist večine prebivalstva.
• Vlada naj bo številčno omejena (7 do 10 članov), v njej pa naj delujejo le etično neoporečne osebe z nespornimi vodstvenimi izkušnjami. Vlado naj vodi eden njenih članov, vendar praviloma največ dve leti.
• Krepiti je potrebno pravno državo, tudi zaradi radikalnega omejevanja korupcije.

Gornje usmeritve v svoji politični ureditvi upošteva Švica, ki prepričljivo dokazuje njihovo primernost. Politične stranke pa jih tudi pri nas zavračajo, saj jim sedanja ureditev, to je strankokracija, zelo ustreza. Prenovo demokracije bo zato težko izvesti in tako se težav zaradi  slabega upravljanja držav še lep čas ne bomo znebili;  še več ,verjetno se bodo še zaostrovale.

Andrej Cetinski, Sinteza