Avtorica kolumne z gornjim naslovom je Saša Vidmajer. V njej obravnava probleme, ki danes močno zaposlujejo Evropsko unijo (EU), še posebej njeni največji članici, to je Nemčijo in Francijo. Problemi so ekonomske in politične narave. Ekonomski se odražajo predvsem v razvojnem zaostajanju EU, politični pa v močni krepitvi skrajno desnih strank. Taka stranka v Italiji že obvladuje njeno politiko, v Avstriji je pred kratkim zmagala na parlamentarnih volitvah, v Nemčiji za sedaj zmaguje na deželnih volitvah, se ji pa lep uspeh obeta na prihodnjih zveznih volitvah in podobna pričakovanja ima tudi francoska desnica.
Krepitev desnice spremlja sedaj prevladujoča sredinska politika z zaskrbljenostjo, kar ne preseneča. Se pa ta ne ukvarja z razlogi, zaradi katerih raste podpora volivcev desnici, pač pa svoje aktivnosti prednostno usmerja v iskanje rešitev, s katerimi naj bi desnici otežila prevzem oblasti. V Nemčiji veliko pričakujejo od te možnosti, poimenovane »požarni zid«.
Razloge za krizne razmere, v katere je zašla EU, je potrebno poznati, saj jih sicer ni možno sanirati. O njih v kolumni ne zvemo veliko, osrednjega med njimi pa avtorica nakazuje z naslovom kolumne; le tega razumem tako, da naj bi demokracija delovala le še formalno, posledica pa je vse slabše upravljanje držav, kar slednje potiska v ekonomske in politične težave. Taka razlaga mi je blizu in zato ji v nadaljevanju dodajam še nekaj pogledov na krizo demokracije In njene razloge.
Sam dojemam demokracijo predvsem kot model upravljanja države, ki naj deluje učinkovito, pošteno in v korist večine. Po njenih načelih upravlja državo izvršna oblast, to je vlada, njen nadzor – ta je ključni pogoj za uspešno upravljanje – pa je skrb izvoljenih predstavnikov ljudstva, to je parlamenta.
Tako kot navajam zgoraj, deluje demokracija danes le še redko, saj se je v večini držav izrodila v strankokracijo, to je politično ureditev, v kateri politične stranke, ko so na oblasti, brez večjih omejitev splošne koristi družbe podrejajo svojim interesom ter interesom kapitala. Tisto, kar imata demokracija in strankokracija še vedno skupnega, so parlamentarne volitve, ki pa si jih je strankokracija tako priredila, da stranke lahko odločilno vplivajo na sestavo parlamenta. Tak parlament svojega temeljnega poslanstva, to je nadzor izvršne oblasti, ne more zadovoljivo izvajati, oblast brez nadzora pa je upravljavsko praviloma neučinkovita.
Splošno je v uporabi še ena sistemska ureditev, ki močno slabi učinkovitost demokracije in krepi strankokracijo, to je model oblikovanje vlade, poznan kot koalicijska vlada. Ta namreč poslance parlamenta razdeli v dve skupini, od katerih večja, to je koalicija, vlado imenuje, druga, to je opozicija, pa vlado »nadzira«, vendar ne s ciljem, da bo ta uspešno delovala, pač pa ji vladanje zgolj otežuje. Države s koalicijsko vlado tako pravega nadzora vlade praktično ne poznajo, razdvojenost politike, ki jo taka vlada povzroča, pa upravljanje še dodatno otežuje.
Poleg omenjenih dveh je prisoten še en dejavnik, ki otežuje upravljanje države. To so vse bolj prevladujoče neoliberalne vrednote (bogatenje kot vrednota, pohlep, laž…..), njihovo delovanje pa se škodljivo odraža tudi v vse obsežnejši korupciji, ki učinkovitost upravljanja izjemno slabi.
Aktivnih je torej več razlogov, zaradi katerih je upravljanje večine držav, ki sebe proglašajo za demokratične, danes vse prej kot zadovoljivo; slednje velja tudi za EU kot zvezo držav. Posledica so ekonomske in politične težave, ki jih obravnava naslovna kolumna, pa tudi druge.
V Evropi se nam v prihodnje obetajo težko obvladljive razmere, če ne bomo temeljito izboljšali upravljanja njenih držav, predvsem tudi Unije. Ta problem lahko razrešujemo po dveh poteh. Ena je v opustitvi obolele demokracije in uvedbi avtoritarnega upravljanja; to usmeritev že uresničujemo s pospešeno krepitvijo skrajno desnih strank in jo z omejitvami, kot je v kolumni omenjeni »požarni zid«, ne bo možno zaustaviti. Druga, bolj obetavna, a tudi zahtevna pa je pot, da se demokracijo sanira, to je ponovno usposobi za učinkovito upravljanje države. Uresničiti jo je možno s sistemskimi spremembami politične ureditve, ki naj upoštevajo naslednje usmeritve:
- Parlament naj bo usposobljen ustrezno nadzirati vlado s ciljem, da ta deluje učinkovito v korist večine prebivalstva.
- Vlada naj bo številčno omejena (7 do 10 članov), v njej pa naj delujejo le etično neoporečne osebe z nespornimi vodstvenimi izkušnjami. Vlado naj vodi eden njenih članov, vendar praviloma največ dve leti.
- Krepiti je potrebno pravno državo, tudi zaradi radikalnega omejevanja korupcije.
Gornje usmeritve v svoji politični ureditvi upošteva Švica, ki prepričljivo dokazuje njihovo primernost. Politične stranke pa jih tudi pri nas zavračajo, saj jim sedanja ureditev, to je strankokracija, zelo ustreza. Prenovo demokracije bo zato težko izvesti in tako se težav zaradi slabega upravljanja držav še lep čas ne bomo znebili; še več ,verjetno se bodo še zaostrovale.
Andrej Cetinski, Sinteza
jasno je že dolgo da rabimo neposredno demokracijo. orodja zdej mamo, prej jih ni blo. treba samo uporabt zadeve. liquid – pretočna – demokracija
https://en.wikipedia.org/wiki/Liquid_democracy
https://sl.wikipedia.org/wiki/Neposredna_demokracija
elektronska neposredna demokracija
tehnologija nam že omogoča da:
– vsak lahko voli vsakega
– vsak lahko svoj glas dodeli vsakemu – liquid varianta (pretočna) – ustvarja sicer mikro piramido – varovalka pa je, da aktivni državljani lahko svoj dodeljeni glas kadarkoli potegnejo nazaj in glasujejo po svoje …
( – stranke lahko so – čeprow so po definiciji zarotniške … strankokracija odpade v veliki meri – predelat zakonodajo ki brezstrankarstvo onemogoča )
Quote:
Omenjeni vzorci (ND) izhajajo iz slovenske vaške skupnosti, iz tradicije neposredne demokracije na vaških zborovanjih, kjer je imel vsak vaščan pravico in celo dolžnost, da sodeluje pri odločanju in sprejemanju odločitev.
Kolega Andrej Cetinski v svoji objavi Prazna lupina demokracije komentira članek kolumnistke Saše Vidmajer, kjer ta obravnava probleme članic EU. Andrej zlasti komentira probleme politične narave. In pravi: Sam dojemam demokracijo predvsem kot model upravljanja države, ki naj deluje učinkovito, pošteno in v korist večine. Državo upravlja izvršna oblast, to je vlada, nadzor nad delom vlade pa vrši parlament. A žal ugotavlja, da si je strankokracija volitve tako priredila, da stranke lahko odločilno vplivajo na sestavo parlamenta. Tak parlament svojega ključnega poslanstva, to je nadzor izvršne oblasti, ne more zadovoljivo izvajati. V nadaljevanju poda nekaj predlogov za izhod iz situacije, katere značilnost so prevladujoče neoliberalne vrednote (bogatenje kot vrednota, pohlep, laž…..) in vse obsežnejša korupcija, kar učinkovitost upravljanja izjemno slabi.
Na Andrejev pogled na problematiko upravljanja držav (zlasti Slovenije) se je odzval Gape in predlagal »neposredno demokracijo«.
Kaj predlagate vi?
*Po Cetinskemu: »… demokracija naj deluje učinkovito, pošteno in v korist večine …«.
Razmislek:
– poštenost naj bo samoumevna,
– učinkovitost je treba zagotoviti s pravo organizacijo dela – Cetinski navaja lep primer Švice z majhno vlado (7-10 članov),
– korist večine pa zahteva daljši razmislek!
Neposredno demokracijo je mogoče izvajati v manjših krajevnih skupnostih v okviru njihove pristojnosti. Stare slovanske šege zborov pod vaško lipo so lahko dober vzor.
Vodenje države pa terja predstavniško, se pravi posredno demokracijo!
V slovenskem primeru je Ustava takorekoč narodni program, za katerega Državni zbor prek predpisov (zakoni …) daje usmeritve za udejanjanje. Maloštevilna Vlada naj po dobljenih usmeritvah narodni program izvršuje. V smislu kibernetske povratne zanke naj Državni zbor seveda nadzira uspešnost in učinkovitost izvajanja programa. Tako dobljena povratna informacija terja tudi občasne popravke predpisov in nove predpise. Sodstvo pa naj nadzoruje pravilnost izvajanja narodnega programa, preprečuje in odpravlja odklone.
Iz tega sledi 1: parlament nadzira vlado samo v funkcionalnem smislu, medtem ko so odkloni naloga sodstva.
Zato sintagma gospoda Cetinskega ‘korist večine’ najbrž ni umestna, kajti vse tri veje oblasti morajo udejanjati isti narodni program (vso državo, ne samo večine), pri čemer je prednost posameznim segmentom programa določena s tem, katero politično opcijo je ljudstvo izbralo na volitvah.
In sledi 2: tudi za politično opcijo, ki je na volitvah postala manjšina, se ne spodobi nagajati pri uresničevanju narodnega programa, marveč se spodobi sodelovati in čakati do naslednjih volitev, ko bo morda lahko uresničena njena drugačna zamisel?
Lepo pozdravljam, Ivan Lah