Prispevek, ki ga je pod gornjim naslovom objavil F. Drenovec, prepričljivo odslikava razmere, v katerih je Slovenija. Za večino njenega prebivalstva je danes slabše, kot je bilo pred desetimi leti, še bolj pa zaskrbljuje, da se nam v prihodnje ne obeta nič boljšega, prej nasprotno. Osrednji krivec za to neveselo zgodbo je vse bolj neoliberalno upravljanje države. Ta tip upravljanja namreč državo prednostno izrablja za zadovoljevanje interesov bogatih, glavne žrtve takega ravnanja pa so socialna in pravna država ter njena splošna ekonomska učinkovitost. Namesto neoliberalnega potrebujemo torej drugačno upravljanje države, to je tako, ki se bo odlikovalo po učinkovitosti in poštenosti, usmerjeno pa bo v zadovoljevanje interesov večine prebivalstva. V Evropi smo v drugi polovici prejšnjega stoletja tako državo že poznali.
Spremembe v upravljanju države, ki jih potrebujemo, najlažje izvedejo socialno naravnane politične, intelektualne in ekonomske elite. Te smo pred desetimi leti še imeli, a so po Drenovcu do te mere poniknile, da danes z njimi ne gre več računati in prav zato naj bi bil naš prihodnji razvoj vse prej kot obetaven. Sam verjamem, da še vedno lahko izvedemo spremembe, ki se bodo odrazile v drugačnem, to je bolj kvalitetnem upravljanju države. Za ta namen potrebujemo predvsem drugačne sistemske rešitve v politični ureditvi, konkretno najbolj naslednje tri:
1. Nov volilni sistem, ki bo omejil sedanjo moč vodij političnih strank, da odločilno vplivajo na to, kdo bo stranko zastopal v parlamentu, in to moč prenesel na volivce. Predlog za to potrebnega zakona je pripravljen – njegova vsebina se zgleduje po dobri nemški praksi – in že nekaj let v parlamentu čaka na sprejem, vendar politične elite zgledno skrbijo, da se to ne zgodi.
2. Spremembe v sistemu upravljanja državnega premoženja. Aktualni sistem je eden najšibkejših členov naše družbeno-ekonomske ureditve, saj resno zmanjšuje ekonomsko učinkovitost državnega premoženja, spodbuja in omogoča različna zelo škodljiva koruptivna ravnanja, zaradi njega pa trpi tudi suverenost države. Vse poskuse, da bi to upravljanje uredili recimo po nemškem vzoru, je politika doslej preprečila, slej ko prej predvsem zato, ker sedanja ureditev še kako ustreza nekaterim domačim in tudi tujim interesnim navezam, saj jim omogoča hitro bogatenje.
3. Spremembe v sistemu oblikovanja vlade. Sedanja ureditev, poznana kot »koalicijska« vlada, je problematična pa tudi zgodovinsko preživeta. Bistveno boljša rešitev je »velika« koalicija, ki jo na primer že več desetletij uspešno prakticira sosednja Avstrija, zadnje čase pa tudi Nemčija. Še učinkovitejši je tip velike koalicije, ki ga uporablja Švica in ta verjetno bolje od vsega drugega, kar danes pozna svet, zadovoljuje potrebe po demokratičnem in učinkovitem vodenju države. Razum nam torej veleva, da na mesto sedanjega modela oblikovanja vlade uvedemo rešitve, ki so se drugod že izkazale za bistveno boljše.
Če bi bili pred desetimi leti uvedli gornje sistemske spremembe, Slovenija zagotovo ne bi bila v tako klavrnem stanju, kot nam jo slika Drenovec. Da tega nismo storili, je pomemben uspeh neoliberalizma, saj se šibka država, torej njeno slabo upravljanje, uvršča med osrednje pogoje za njegovo prevlado. Uspeh so mu omogočile politične elite, pri čemer je nemajhno vlogo s svojo ideološko zmedenostjo, neenotnostjo in pasivnostjo odigrala prav politična levica.
Ni pa še vse izgubljeno. Še vedno namreč ni prepozno, da namesto z vedno novimi strankami upravljanje države okrepimo s sistemskimi spremembami, ki dobro podpirajo njeno učinkovito, etično in socialno delovanje. To naj bi bila ta čas prednostna naloga levo usmerjene politike tudi zato, ker nam sicer grozi, da se bo sedanja neoliberalna prevlada razvila v novodobni fašizem. V teh aktivnostih naj bi levo politiko učinkovito podpirala tudi civilna družba; še predvsem velja to za dve njeni veliki organizaciji, to sta zvezi sindikatov in upokojencev.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 25.3.2016