Duh uporništva in elita, sposobna vodenja
Franček Drenovec je v obširnem prispevku z naslovom »Kje so tiste pomladi, ki so včasih bile« ponudil zanimivo razlago, kdaj in zakaj doživlja Slovenija v svojem razvoju tako močne vzpone in padce. Uvodoma se sprašuje: »Kam je šla slovenska pomlad – tisto dinamično obdobje s svojo civilno družbo, zborovanji in protesti, plebisciti in volitvami, kronano z našo lastno vojno? Danes spet, tako kot takrat, izgubljamo svojo državo in perspektivo, pa se ne zgodi nič. Kje je zdaj “pomlad”? Kje je zdaj vsaj delček tistega protesta in upora?« In nadaljuje: “Demokracijo” že imamo, “ekonomsko svobodo” že imamo, “svojo” državo že imamo. Motivacij, ki so nekoč ustvarjale slovenske pomladi, pa ni več. Potem ugotovi, da smo v Sloveniji v zadnjih sto letih trikrat zavrgli svoje stare elite in jih na hitro nadomestili z novimi, in te so vsakič na novo spisale zgodovino, ki se je začela šele z njimi. Naši današnji oblastniki so si prikrojili resnico prav ekstremno in s sedanjimi močnimi tehnologijami veliko bolj učinkovito, kot so to znali nekoč. Vcepili so nam predstave o nas samih, ki so popolnoma odlepljene od stvarnosti. Zato velja opozoriti, da bo vračanje v stvarnost zahtevalo kar nekaj napora. Se spomnite “mladih ekonomistov”, “old boysov”, “rdečih direktorjev”?
Razmišljanje sklene: »Nič se ne bo spremenilo, dokler se ne sestavi zadosti široka nova ekonomska, intelektualna in politična elita, sposobna treznega¬ razmisleka, uporabe znanja in ¬resnega angažiranja, ki je danes še ni.«

Ključno je učinkovito vodstvo države!
Andrej Cetinski mu replicira: Drenovec je ponudil zanimivo razlago vzponov in padcev. Najmočnejši vzpon smo po njegovem beležili v obdobju 1965 do 1979, ko smo BDP povečali z indeksom 250 in krepko zmanjšali zaostanek za Avstrijo. Ta razcvet sta omogočila tržno gospodarstvo ter »komunistična« liberalizacija. V 80 letih je bila rast zaustavljena zaradi politične in gospodarske krize, v katero je zašla Jugoslavija. Sledila je osamosvojitev Slovenije in z njo pogojeno prehodno sušno obdobje. Po letu 1993 je gospodarska rast ponovno oživela in vse tja do leta 2006 smo razvojno veljali za eno najbolj prodornih evropskih držav Zasluga za te uspehe gre dobremu vodenju države, ki še ni bilo, to je pomembno, okuženo z razdiralnimi idejami neoliberalizma. Za tem so sledila leta intenzivne neoliberalne preobrazbe upravljanja države (to je splošnega podrejanja interesom kapitala, tudi tujega) z naslednjimi tremi fazami: najprej enormno (pretežno privatno) zadolževanje v tujini (predvsem v letih 2007 in 2008), za tem podržavljanje privatnih dolgov do tujine (v letih 2012 in 2013) in za tem privatizacija, ki se jo ta čas še vedno izvaja. Zadnje desetletje je za državo na sploh razvojno porazno, a po mnenju Drenovca smo Slovenci dovolj sposobni in motivirani, da ponovno zaženemo proces pospešenega napredka. Za ta kvalitetni premik pa nam po njegovem manjka nekaj ključnega, to je učinkovito vodstvo države. In kako priti do njega? Tako pravi, citiram: » …spremenilo se ne bo nič, dokler se ne sestavi zadosti široka nova ekonomska, intelektualna in politična elita….Zadnja prejšnja je pred desetletjem razpadla, nove še ni. Za to gre«.
Da potrebujemo elito, ki ji več kot služenje kapitalu pomeni razvojno uspešna Slovenija, lahko Drenovcu le pritrdimo. Oblikovanje take elite pa zahteva čas in zato je treba iskati tudi druge poti, ki vodijo do učinkovitega upravljanja države. Ena njih, po mojem zelo obetavnih, je v spremembi modela, po katerem oblikujemo vlado, to je osrednji vodstveni organ države. Pri iskanju boljše rešitve se je vredno zgledovati po državah, kjer upravljanje države res dobro deluje. Ena takih je Švica. Oglejmo si, kako v Švici v primerjavi z nami oblikujejo vlado in nadzorujejo njeno delovanje:
– Vlada v Švici ima 7 članov, naša 17. Vlada s sedmimi člani po splošnih izkušnjah lahko optimalno učinkovito deluje kot kolektivno telo, naša pa je nasprotno številčno prebogata.
– Ministre predlagajo v Švici vse parlamentarne stranke (večje po dva, manjše po enega), pri nas imajo to možnost le koalicijske stranke, ki praviloma zastopajo interese dobre polovice vseh volivcev. Ta razlika je izredno pomembna, vsaj iz dveh razlogov. Zaradi nje namreč v Švici parlament lahko veliko učinkoviteje kot pri nas nadzoruje vlado, kar se šteje za enega temeljnih pogojev za učinkovito upravljanje; pri nas tega nadzora skoraj ni, saj koalicijski poslanci pridno pritrjujejo vsemu, kar predlaga vlada, opozicijski pa vladnim predlogom več ali manj dosledno nasprotujejo, pa četudi so dobri. Drugi od razlogov je ta, da si v Švici parlamentarna stranka veliko težje kot pri nas privošči, da za ministra predlaga osebo, ki za to delo ni primerno usposobljena. Švicarska vlada je zato praviloma visoko strokovna s karakteristikami tehnične vlade, kar je ključno za njeno uspešno delo.
– Funkcijo predsednika vlade (in predsednika države) opravlja v Švici eden od ministrov, vendar ima vedno le enoletni mandat. Možnosti, da se ključne politične funkcije v tej državi zlorabi za avtokratska in druga neprimerna ravnanja z običajno zelo škodljivimi vplivi na kvaliteto upravljanja, so tako močno omejene. Pri nas je to povsem drugače.
– V Švici je referendum pomembna in pogosto uporabljena oblika demokratičnega nadzora oblasti, pri nas pa je njegova vloga zanemarljiva.
O tem, da je prihodnost Slovenije najbolj odvisna od tega, kako uspešno bomo svojo državo upravljali, ne gre dvomiti. Danes to ne počnemo dobro, za kar pa ne gre kriviti le ljudi, ki so nam državo vodili oziroma jo vodijo. Krivda je v neprimernem modelu političnega upravljanja; tega smo sicer povzeli po nemški praksi, vendar ta v okolju, kjer prevladuje protestantska etika, kar zadovoljivo deluje, v našem zelo specifičnem okolju pa žal ne. Bolj kot vse drugo torej potrebujemo spremembo modela političnega upravljanja države. Pri tem pozabimo na lastno inovativnost in se raje zgledujmo po Švici. Če bi začeli resno v to smer delati, bi se ob tem aktivirale tudi intelektualne in druge elite, o katerih govori Drenovec.
Andrej Cetinski, Sinteza, 1.9.2015