Politične razmere v Sloveniji dojemamo zelo različno in o tem več v naslednjih vrsticah. Začenjam s pogledi Petra Jambreka, to je lastnika Nove univerze v Novi Gorici. Predstavil jih je v obsežnem prispevku, ki ga  je Dnevnikov Objektiv objavil 19. marca. Njegovo sporočilo bralcem, kot ga sam razumem, bom kratko tako povzel:

• Politično okolje je v Sloveniji razdeljeno v dva nasprotujoča si bloka, to sta tranzicijska levica in desnica. Pripadniki levice naj bi bili posamezniki in sloji prebivalstva, ki svoje vitalne interese  prednostno zadovoljujejo v breme državnih financ. Da to lahko počno, so si v veliki meri podredili upravljanje države, pri uveljavljanju svojih interesov pa si uspešno pomagajo predvsem z  javnimi mediji, ki jih večinsko (90%) obvladujejo. Tudi njihovo govoričenje o vrednotah, kot so vladavina prava, poštenost in podobno, je treba razumeti kot blef, s katerim zavajajo nasprotnike.
• V nasprotju z levico naj bi se desnica zavzemala za sistemsko ureditev, v kateri naj bi podjetnost imela  osrednjo vlogo pri zagotavljanju materialnega blagostanja in družbenega položaja posameznika. Le desnica je tudi pristni varovalec demokracije.
• Že dve leti imamo v Sloveniji desno vlado, ki je uspešna in resno ogroža interese tistih, ki svoje dohodke neposredno ali posredno črpajo iz državnih jasli.  Od tod naj bi izvirala histerija rušenja aktualne vlade, ki se odraža v številnih oblikah, tudi takšnih, ki spominjajo »na vzore iz časov, ko so se kotile evropske diktature 20 stoletja«.
• Vlada, ki jo bomo dobili po skorajšnjih volitvah, naj bi ne bila leva pa tudi ne desna, pač pa »sredinska«. Njeno osrednje jedro naj bi oblikovali stranki SD in SDS, pridružile pa naj bi se jima tudi ostale stranke, v kolikor bodo seveda želele.

Za primerjavo naj predstavim še svoje poglede na problematiko, ki jo obravnava Jambrek. Začnem naj z delitvijo političnega prostora na levico in desnica. To delitev se sicer splošno uporablja, se je pa v nemajhni meri iztrošila. Po mojem razumevanju družbenih razmer je namreč danes veliko bolj aktualna delitev družbe na posameznike in sloje, ki se zavzemajo za demokracijo, ter na one, ki dajejo prednost avtokraciji kot obliki upravljanja države. Pri tem je z demokracijo razumeti upravljanje, ki se ga izvaja pošteno in učinkovito v korist večine, z avtokracijo pa upravljanje, ki se ga prednostno izvaja v korist družbenih elit, ki avtokracijo podpirajo. Med njima je pomembna prepoznavna razlika: demokracija zagovarja učinkovit nadzor izvršne oblasti oziroma vlade (osrednji nadzorni organi: parlament, pravna država, od politike neodvisni mediji), avtokracija pa tak nadzor kategorično zavrača, med drugim tudi zaradi svoje prizanesljivosti do korupcije njenih podpornikov.
Žal demokracija v svetu in tudi pri nas vse slabše deluje. Zaslužna za to je predvsem preobrazba kapitalizma, ki se je zgodila v zadnjih tridesetih letih. Po II. svetovno vojni je namreč prevladoval kapitalizem z močno, tudi socialno naravnano državo, današnji neoliberalni kapitalizem pa uveljavlja šibko državo z nizkimi davki, kar izrazito koristi kapitalu in škodi večini prebivalstva. Neoliberalni kapitalizem sicer formalno podpira demokracijo (volitve, parlament,…), zavrača pa njene temeljne vsebinske usmeritve. V nemajhni meri si tudi podreja državo in tako ustvarja razmere, v katerih je demokracija upravljavsko neučinkovita, pogoji za krepitev avtokracije pa so zato vse ugodnejši.
V Sloveniji smo pred nekaj leti dobili prevod knjige z naslovom Orban, v kateri je obilo informacij o tem, kako je v sosednji Madžarski avtokracija po vsebini povsem onesposobila demokracijo, ne da bi se odrekla njenim formalnim postopkom delovanja (predvsem volitve in parlament). Po tem zgledu (podrejanje medijev in sodne oblasti, obsežno politično kadrovanje, »kupovanje« podpore kapitala, cerkve in pred volitvami tudi revnejših slojev prebivalstva,..…) ravna tudi Janša, ko si kot aktualni predsednik vlade utrjuje avtoritarno oblast. Še določneje povedano: Janša je kot vodja zelo učinkovit, nima pa značajskih vrlin, ki odlikujejo demokrata (integriteto, poštenost) in zato je njegovo vladanje lahko le avtokratsko. Tako vladanje pa v današnjih časih ne zmore zadovoljiti pričakovanj večine, kar potrjuje tudi Janša: vlada nam že tretjič in vedno je bil, gledano z vidika večine, vse prej kot uspešen.
Naj se vrnem k Jambreku. Tisto kar je zanj levica, so zame pretežno ljudje, ki si predvsem želijo prave, učinkovite demokracije. Jedro desnice, kot jo on promovira, pa je nedvomno stranka SDS pod vodstvom Janše; slednjega predstavlja kot demokrata, po mnenju demokratično usmerjenih Slovencev pa je avtokrat, podobno kot sta v Evropi Putin, Orban in še kdo.
Za zaključek še o aprilskih volitvah, o katerih tudi Jambrek zanimivo razmišlja. To pot bomo na njih odločali predvsem o tem, kakšno politično oblast bomo v prihodnje imeli, demokratično ali avtokratsko. Naša prihodnost bo nedvomno veliko obetavnejša, če bo večina podprla demokratično usmerjeno politiko. Pričakuje se, da se bo to tudi zgodilo. Nova politična oblast pa naj bi se prednostno lotila temeljite prenove sedanje politične ureditve (oblikovanje vlade, volilna zakonodaja, referendumi, politično kadrovanje, soupravljanje,..), saj si le tako v prihodnje lahko obetamo učinkovito in pošteno upravljanje države. Pri tej prenovi pa ni potrebe, da smo zelo inovativni; najmanj bomo grešili, če se bomo zgledovali po švicarski demokratični ureditvi, saj je ta ena redkih, ki tudi v teh časih dobro deluje. Po praksi slednje naj bi ravnali že pri oblikovanju nove vlade: uporabili naj bi – nekaj podobnega priporoča tudi Jambrek – model velike koalicije, v kateri sodeluje večina demokratično usmerjenih strank, še predvsem pa je pomembno, da bo vlado vodila etično neoporečna oseba, ki je vešča vodenja večjih sistemov.
Andrej Cetinski, Sinteza