Za majhno Slovenijo so medregionalne razlike odločno prevelike
Čeprav je v okviru mednarodnih primerjav Slovenija obravnavana kot homogena regionalna enota, pa številne raziskave kažejo, da se na ravni teritorialnih enot (občin, statističnih regij) pojavljajo (pre)velike razvojne in druge razlike. Janja Pečar ugotavlja, da je bilo leta 2019 po sinteznem indeksu razvojne ogroženosti razmerje med skrajnima regijama (osrednjeslovensko in pomursko) 1 : 3,5, leta 2014 pa 1 : 2,7. Po podatkih državnega statističnega urada in ugotovitvah Urada RS za makroekonomske odnose in razvoj so se tudi po letu 2020 obstoječe regionalne razlike v gospodarski razvitosti še nekoliko povečale, saj je bil leta 2023 BDP na prebivalca v osrednjeslovenski regiji 2.7 krat tolikšen kot v zasavski regiji. Statistične regije (12), z edino izjemo osrednjeslovenske, v BDP na prebivalca zaostajajo za evropskim povprečjem in tudi nekaterimi sosednjimi regijami v drugih državah. Velike medregionalne razlike so tudi v številu in deležu delovnih mest. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije se v Ljubljano na delo (pretežno z avtomobili) vozi več kot 140.000 oseb iz drugih občin, migracijski tok v Ljubljano je skoraj šestkrat večji kot iz Ljubljane.
Razlike med Ljubljansko urbano regijo (500.000 prebivalcev) in “ostalo” Slovenijo (1.500.000 prebivalcev) so za ozemeljsko majhno Slovenijo enostavno prevelike, množica pretežno majhnih občin (212) pa za državo z vidika delitve pristojnosti seveda ni dovolj močan in dostojen partner, med državo in občinami je torej prevelika prostorska razlika in upravljavska praznina, ki jo vse evropske države praktično ne poznajo, saj imajo različne oblike regionalne (nekatere pa celo federalne) širše lokalne organiziranosti. Dejansko država oziroma ključna politika krši ustavno zagotovljeno človekovo pravico, saj ne »ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije« (del 5. člena Ustave RS). Tako so v socialistični in pozneje vnovič kapitalistični Sloveniji več kot 60 let pravzaprav ista geografska območja države ostala manj razvita, brez želenega večjega razvojnega preskoka, v obsežnih območjih izrazitega prebivalstvenega praznjenja – v teh »od države in boga pozabljenih« in zaraščenih območjih, vaseh in zaselkih pravzaprav ni več prebivalcev, ki naj bi bili prejemniki bistveno prepozne državne in evropske razvojne pomoči. Po projekciji Janeza Nareda in sodelavcev naj bi na 58 odstotkih površine Slovenij v prihodnjih slabih dveh desetletjih število starejših za več ko 2,5-krat presegalo število otrok. V vse bolj geostrateško napetih globalnih razmerah je skrajno zaskrbljujoča nizka prehranska samooskrba Slovenije, na prebivalca pa je le še nekaj več kot 800 m2 njivskih površin (stavbna parcela …). Kriza!
Glede na skromno velikost ozemlja in števila prebivalstva Slovenije so torej medregionalne razlike prevelike, v poosamosvojitvenem obdobju so se še povečale. Izrazite centralizacijske procese omogoča in pospešuje tudi odsotnost regionalne ravni med močno državo in številnimi šibkimi občinami. Ekonomski, socialni in okoljski kazalci torej kažejo, da se je splošna kakovost življenja v Sloveniji v zadnjih desetletjih zvišala, vendar obstajajo velike razlike med posameznimi regijami, socialno-ekonomski napredek pa po raziskavah geografinje Katje Vintar Mally izstavlja visok okoljski račun. Ukrepi regionalne politike vse od začetka 70. let prejšnjega stoletja so po mnenju Simona Kušarja sicer omilili, ne pa odpravili medregionalne razlike.

Pokrajine oziroma regije – ključni upravljavski gradnik trajnostne in policentrične Slovenije
Katja Vintar Mally upravičeno poudarja, da so regije zelo pomemben, dejansko temeljni »motor« trajnostnega razvoja, z vidika praktičnega udejanjanja trajnostnih načel verjetno celo pomembnejše od nacionalnih držav. Regionalnih razlik in regionalno pogojene razvojne ogroženosti v praksi prevladujoči centralistični koncept Slovenije v celotnem poosamosvojitvenem obdobju ni bil sposoben dovolj zmanjšati oziroma bistveno ublažiti. Menim, da je pospešen in sistematičen, večplasten prehod od demografsko in razvojno dejansko uničujočega koncepta centralizacije države k večplastni decentralizaciji in sonaravnemu policentričnemu razvoju ena od ključnih in nujnih strateških razvojnih in političnih nalog Slovenije. Priče smo izseljevanja prebivalstva iz robnih in vzpetih območij, zmanjšal se je obseg kmetijskih zemljišč v obdelavi, okrepile so se regionalne razvoje razlike in medregionalna neenakost (in posredno socialna), zmanjšala se je vodna, podnebna, prehranska in energetska varnost prebivalcev in države.
Razvojno-varovalne, upravne, oskrbne in demokratične podstati kakovosti življenja prebivalk in prebivalcev Slovenije se na regionalni ravni lahko optimalno uresničujejo zgolj v primeru, da so prostorske, teritorialne enote udejanjanja ustrezno izbrane. Cilj teritorialne (regionalne) decentralizacije je razen ekonomskega napredka regije (pokrajine) učinkovito in pregledno upravljanje ter zagotavljanje kakovostnih storitev za lokalno in regionalno prebivalstvo ter zagotavljanje skladnejšega regionalnega napredka, ki mora temeljiti na zmanjšanju naraščajočih regionalnih razlik, krepitvi policentrizma, ohranjanju poseljenosti in izboljšanju možnosti za dvig blagostanja prebivalk in prebivalcev ter ekosistemov vseh geografskih območij Slovenije. Regionalni razvoj se mora v primežu podnebnega in okoljskega preseganja omejitev nemudoma osredotočiti na sodobno sonaravno paradigmo odgovornega dviga širše zasnovanega dviga kakovosti življenja. Določen socialno-ekonomski napredek in višjo kakovost življenja so slovenske regije dosegle tudi na račun izčrpavanja naravnih virov in degradacije okolja. Srečko Šestan tako zaskrbljeno navaja, da je bilo v katastrofalnih poplavah avgusta 2023 zaradi odsotnosti vmesne ravni pokrajin oteženo neposredno sodelovanje države z vsemi prizadetimi občinami.
Po mnenju Boštjana Brezovnika bi bila z ustanovitvijo pokrajin izvedena postopna prerazporeditev javnofinančnih sredstev med državo in pokrajinami v sorazmerju s prenesenimi decentraliziranimi pristojnostmi. Številni strokovnjaki menijo, da so avtonomne regije (pokrajine) zelo pomemben motor trajnostnega sonaravnega razvoja (napredka), z vidika praktičnega udejanjanja trajnostnih načel celo pomembnejše od držav. Skladnejši regionalni razvoj Slovenije, ohranjanje poselitve in kulturne pokrajine (kmetijska zemljišča) slovenskega podeželja je tudi z vidika trajnostnega sonaravnega razvoja ena ključnih državnih prednostnih nalog. Janja Pečar sodi, da ugotovljene regionalne razlike zahtevajo okrepljeno in sistemsko ukrepanje politike regionalnega razvoja, ki naj prednostno zagotavlja večjo zaposlenost, torej večje število delovnih mest v vseh regijah, ob tem pa tudi zdravo in varno okolje, čim boljšo dostopnost storitev in izobrazbe ter druge aktivnosti, ki bodo vplivale na bolj enakomeren razvoj v regijah. Štefan Čelan meni, da Slovenija ne potrebuje upravo administrativnih pokrajin kot instrumentov politične moči, ampak pokrajine kot instrumente za pospeševanje razvojne odličnosti, zlasti zagotavljanje pogojev za odpiranje takih delovnih mest, ki omogočajo dostojno življenje ob upoštevanju načel uravnoteženega (trajnostnega) razvoja. Vladimir Prebilič pa poudarja ključni pomen decentralizacije tudi terciarnih in kvartarnih dejavnosti za vse bolj obsežno dnevno migracijo.Navaja, da so izrazito decentralizirane in regionalizirane države razvojno uspešnejše in bolj odporne pri obvladovanju kriznih razmer, obenem pa imajo stabilnejšo demokracijo.
Prebivalstveno šibka Slovenija si preprosto ne sme privoščiti povečevanja medregionalnih razlik, depopulacije višjih, robnih in obmejnih geografskih območij, opuščanja kmetijske obdelave in nadaljevanja centralističnega, vse bolj »emonocentričnega« razvojnega koncepta. Regionalizem je tudi po mnenju Janeza Šmidovnika in Cirila Ribičiča nujna podlaga za hitrejši in bolj uravnotežen razvoj Slovenije. Povezan je z decentralizirano ekonomsko politiko, ki naj zagotovi hitrejši razvoj posameznih pokrajin in vse države ter enakomernejši regionalni razvoj Slovenije. Za krepitev regionalne avtonomije so potrebni znatni prenosi finančnih sredstev, nalog in pristojnost zlasti z države na regije, funkcionalno mreženje med mesti in podeželjem, uveljavitev koncepta blagostanja za vse in krepitev varne stopnje samooskrbe s hrano, energijo itn. Povezanost pospeševanja regionalnega razvoja in potencialno oblikovanje regionalne samouprave (pokrajine) zahtevata medsebojno usklajeno delovanje. Razen endogenih regionalnih razvojnih potencialov pa je zelo pomembna tudi tako imenovana institucionalna kakovost na vseh ravneh, zato na primer uvedba pokrajin sama po sebi ne zagotavlja uspešnejšega, skladnejšega regionalnega razvoja.
Proces metropolitanizacije in zgoščevanja prebivalcev zlasti v Ljubljanski kotlini ter na drugi strani obsežna območja prebivalstvenega praznjenja in zmanjševanja kulturne pokrajine (zaraščanje) je treba tudi zaradi ekosistemskih in samooskrbnih razlogov načrtno preprečevati.

Vsakokratna nesposobnost zagotovitve večinske podpore parlamentarnih strank za ustanovitev pokrajin – temeljni razlog ohranjanja centralističnega modela Slovenije
Po mnenju pravnika Cirila Ribičiča, v Sloveniji cveti centralizem, ker ni uresničena ustavna določba o pokrajinah, ki je letos dopolnila – 18 let. Sprememba Ustave leta 2006 je namreč po mnenju pravnika Franca Grada bistveno spremenila pravno ureditev pokrajine, ker je določila, da je pokrajina kot druga raven lokalne samouprave, obvezna. Ustavne spremembe iz leta 2006 namreč končno le omogočajo in dejansko od Državnega zbora zahtevajo ustanovitev pokrajin. To je v vsakem primeru pomemben korak k zaželeni decentralizaciji države in krepitvi lokalne samouprave na temeljni in širši ravni, ki pa mu še vedno ni sledilo konkretno udejanjanje. Njihova ustanovitev je namreč odvisna od (ne) sposobnosti doseganja dvotretjinske večine prisotnih poslank in poslancev pri sprejemanju zakona, ki se nanaša na ustanovitev pokrajin, njihovo število, imena in sedeže. Interdisciplinarno zasnovane strokovne komisije so leta 1999 in tudi leta 2007 (2008) predlagale takratnim parlamentarnim političnim strankam, da podprejo predlog členitve Slovenije na osem pokrajin. Ta predlog členitve je dobil v relevantnih strokah največjo podporo, na drugem mestu pa je bil predlog členitve na šest pokrajin (z enotno Primorsko pokrajino in brez samostojne Pomurske pokrajine). Strokovno zasnovan predlog členitve na osem pokrajin pa v nobenem od obeh poskusov ni dobil ustrezne politične podpore. Poudariti je treba, da so v obeh primerih vzporedno potekale priprave zakonodaje za opredelitev nalog, pristojnosti in financiranja pokrajin ter teritorialne razdelitve države na pokrajine. Državni svet RS je prevzel vlogo koordinatorja oživitve procesa ustanovitve pokrajin, ustanovil strokovno skupina, ki je pod vodstvom Boštjana Brezovnika leta 2020 pripravila obsežno pokrajinsko zakonodajo, vendar ponovno ni prišlo do potrebnega političnega soglasja. Večinska politika torej vse od osamosvojitve naprej ni bila pripravljena izvesti politično decentralizacijo Slovenije, saj bi s tem izgubila enega izmed njenih pomembnih mehanizmov političnega nazdora in upravljanja, torej politično centralizacijo odločanja. Čelan sodi, da je strah strankarskih politikov, državnih in lokalnih oblastnikov pred izgubo njihovih pristojnosti in politične moči je tisti, ki preprečuje ustanovitev pokrajin.
Očitno bo treba za ustanovitev avtonomnih pokrajin poiskati druge demokratične poti, saj je na osnovi dosedanjih večkratnih poskusov (1998, 2008 in 2022 – pri vseh sem aktivno strokovno sodeloval) očitno nerealno pričakovati, da bi v bližnji prihodnosti večina parlamentarnih strank (doseganje dvotretjinske večine v Državen zboru) dejansko podprla in omogočila ustanovitev avtonomnih pokrajin in s tem teritorialno decentralizacijo Slovenije. Skrajno zaskrbljujoče je dejstvo, da očitno zanje tudi kršenje ustave ni dovolj velik razlog za izvedbo “pokrajinizacije” (regionalizacije) Slovenije. Politika seveda ni tista, ki ima pravico presojati, kateri del ustave je zavezujoč!

Temeljno je razvojno poslanstvo demografsko in ekonomsko zmogljivih, avtonomnih pokrajin
Geografsko pestra in razgibana Slovenija je država pokrajin, pestrost regionalnih identitet in mavrice regionalnih virov so v 21. stoletju trajnostna razvojno-varovalna prednost, ne pa ovira. Sposobnost visoke stopnje energetske in prehranske samooskrbe, samostojnega, sonaravno zasnovanega ekonomskega preživetja in vsestranske blaginje prebivalk in prebivalcev naj bi bil po mojem mnenju je prevladujoč dejavnik regionalizacije oziroma »pokrajinjenja« Slovenije. S tega vidika je zelo pomembno, da bodo novonastale pokrajine gospodarsko dovolj močne in tako zagotavljale dolgoročno finančno neodvisnost regije.
Ozemeljska decentralizacija izrecno sloni tudi na krepitvi vseh regionalnih središč (nujna kritična masa človeškega, socialnega in finančnega kapitala, procesi aglomeracije, inovacije, razvojni koncepti). To zlasti v državi skromnima dvema milijonoma prebivalcev zahteva manjše število pokrajin, saj bi v nasprotnem primeru težko prišlo do želene ravni policentričnega razvoja. Členitev na denimo 15 pokrajin (od tega skoraj polovice z manj kot 100.000 prebivalci) bi pomenila, da bodo prenesene državne pristojnosti zelo omejene, minimalne, regionalni razvojni potenciali skromni, regionalna središča šibka, vse skupaj pa pravzaprav vodi k ohranjanju centralistične države. Majhne pokrajine so seveda bližje pokrajinski identiteti ljudi, vendar z manjšimi pristojnostmi in omejenim obsegom razvojnih potencialov. Zgolj regije z dovolj velikim razvojnim potencialom in večjimi pristojnostmi lahko tekmujejo z večjimi regijami in mesti sosednjih držav, omogočajo doseganje ciljev trajnostnega regionalnega razvoja mest in podeželja, ohranjanje nacionalne identitete in poseljenosti. Pokrajina po mnenju Staneta Vlaja šibka pokrajina z na primer približno 50.000 (70.000) prebivalci po oceni Staneta Vlaja dejansko zelo omejuje regionalno samoupravo in razvojni napredek. Seveda pa je treba v vsakem primeru v pokrajinski zakonodaji brezkompromisno, učinkovito zagotoviti, da ustanovitev pokrajin ne bo zahtevala več finančnih sredstev, povečala finančnih birokracije, pokrajinski organi pa bi postali še dodatno »odlagališče« odsluženih strankarskih veljakov.
Sinteza, gibanje za prenovo družbe, poudarja, da so pokrajine z vidika demokratizacije in decentralizacije ključne in nujne, a morajo biti opravilno sposobne in dovolj močne za uveljavitev resničnega političnega in razvojnega policentrizma Slovenije, zato predloge za ustanovitev velikega števila pokrajin označuje kot korak v napačno smer. Kot optimalno, »razumno« število ocenjujejo 6 do največ 8 pokrajin, kar je po njihovi navedbi tudi strokovno mnenje številnih regionalizacijskih strokovnjakov (vključno s piscem prispevka). Geograf Marjan Ravbar izrecno poudarja, da vsaka nadaljnja členitev Slovenije na več kot osem pokrajin pelje k njihovemu neuspešnemu razvojnemu poslanstvu. Tudi Tone Peršak meni, da je osem zgornje število pokrajin, saj je najpomembnejše merilo optimalna možnost razvoja, pokrajine pa morajo imeti lastne, izvoljene organe oblasti in dovolj sredstev za naložbe po lastni presoji. Menim, da je treba pri členitvi na večje pokrajine treba znotraj pokrajine (regije) sistemsko zagotoviti čim bolj enakopravno vključevanje vseh geografskih območij (regionalne skupnosti) posamezne pokrajine v razvojne in druge regionalne aktivnosti, v sistem sprejemanja odločitev, tudi ob upoštevanju regionalne pripadnosti prebivalcev.
Predlagane večje pokrajine (regije) in regionalne skupnosti naj bi bile optimalna funkcijska prostorska osnova za udejanjanje od spodaj navzgor zasnovanega policentričnega trajnostnega in ozelenjenega napredka, krožnega regionalnega gospodarstva, regionalno zasnovanega in organiziranega prilagajanja na podnebne spremembe ter krepitve regionalne samooskrbe na osnovi optimalne rabe endogenih regionalnih potencialov, regionalne pripadnosti in mehanizmov sodelovalne demokracije v okviru lokalnih in regionalnih skupnosti. Zlasti predlagana členitev na regionalne skupnosti ponuja več potencialnih teoretičnih in praktičnih prostorskih osnov za potrebne »globoke« spremembe modela volilnega in parlamentarnega sistema, predstavniške demokracije, volilne zakonodaje v smeri okrepljene demokracije na vseh teritorialnih ravneh, pa tudi sodelovalne in neposredne demokracije. Čeprav se kot “zadrti” Belokranjec še kako zavedam tudi lastne regionalne identitete (vključno z “mojo” Belo krajino – manj kot 30.000 prebivalk in prebivalcev), pa žal (pre)majhne pokrajine zaradi večplastne omejenosti lastnih razvojnih potencialov ne omogočajo doseganje trajnostnega blagostanja in zadovoljive ravni energetske in prehranske zadostnosti, prepotrebnega trajnostnega razvojnega preboja, večje konkurenčnosti in čim večje ali popolne finančne regionalne avtonomije

Kako torej do pokrajin?
Kljub nekaterim »robnim« poskusom Državnemu zboru RS ni uspelo ustanoviti širših lokalnih samoupravnih skupnosti (pokrajin), ki bi opravljale tudi temeljno funkcijo razvojnih regij. Tako se tudi zaradi stališč večine parlamentarnih strank ni odrekla centralizaciji odločanja in razvoja. Za majhno Slovenijo velike medregionalne razlike pa empirično potrjujejo, da ne le socialno-ekonomsko, temveč tudi prostorsko obstajajo dve kategoriji državljank in državljanov – »osrednji« in »obrobni«, kar je tudi ustavno nesprejemljivo. V razpravi o lokalni samoupravi in (ne)skladnejšemu regionalnem razvoju v RS sta ves čas prisotni dve nasprotni struji, centralistična in regionalistična oziroma decentralistična. Bistvo razhajanj je pravzaprav v tem, ali bo Slovenija imela močno lokalno samoupravo in avtonomne, samozavestne razvojne regije, ki bi bile ustrezna protiutež državnemu centralizmu, ali pa šibko lokalno samoupravo in do državnih struktur nemočne, majhne pokrajine, ki bi še naprej v praksi omogočale centralistično upravljanje države in s tem povezano ohranjeno moč političnih strank.
Morda za spodbudo – dolgoletne politične izkušnje tradicionalnih evropskih držav parlamentarne demokracije kažejo, da je njihova politika v osnovi večinoma (ne pa v celoti) po daljšem oklevanju le prisluhnila temeljnim strokovno utemeljenim zasnovam regionalnih členitev državnega ozemlja (primer Nemčije, Avstrije). Pravnik Domen Končan meni, da je ustavnopravno nevzdržno, da v zakonodajnem telesu ni mogoče doseči političnega konsenza o ustanovitvi pokrajin. Državni centralizem, in s tem centralistični politični vzvodi (državni organi na centralni ravni), ki bi jih pokrajine zrahljale, se torej krepi. Tudi po mojem mnenju je dozorel čas, da Ustavno sodišče omogoči udejanjanje ustavne zamisli o pokrajini kot lokalni skupnosti širšega pomena. Franc Grad opozarja, da se državna oblast ne sme obnašati, kot da ustavne določbe o pokrajini sploh ni. Ciril Ribičič in Domen Končan poudarjata na odgovornost Državnega zbora kot zakonodajalca, ki ima kot edini organ v državi pravico in dolžnost uresničiti ustanovitev pokrajin. Vendar velja podčrtati, da so bili neuspešni vsi sicer skromni dosedanji poskusi in vztrajni, argumentirani številni pozivi civilne družbe, da bi poslanke in poslanci Državnega zbora končno ustanovili pokrajine. Minister, pristojen za lokalno samoupravo, je na posvetu Državnega sveta (26. februar 2024) jasno povedal, da tudi sedanja vlada (in s tem vladna koalicija) pokrajin ne bo ustanovila, torej bo zavestno vztrajala na kršitvi Ustave RS. Čeprav je v koalicijski pogodbi med cilji tudi naslednji: “V dialogu si bomo prizadevali za regionalizacijo Slovenije z ustanovitvijo manjšega števila avtonomnih regij, ki bodo sposobne odgovarjati na izzive družbeno-prostorskega razvoja.” No, tudi v programu SDS je zapisano: “Slovenski demokrati podpiramo večjo vlogo občin, zagotovitev ustreznih razmer za njihovo delovanje, ustanavljanje pokrajin, na katere mora država prenesti del svojih pristojnosti”. Besede, besede – v obeh primerih.
Ker seveda nisem ustavnopravni pravnik želim lahko na ustavnopravno stroke glede na desetletja trajajočo trdovratno zavračanje Državnega zbora glede ustavno sicer zapovedanega ustanavljanja pokrajin naslovim naslednji razmislek. V tretjem členu slovenske ustave je med drugim zapisano, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo, katero državljanke in državljani izvršujejo neposredno in z volitvami. Glede na večkrat izkazano nepripravljenost večine (izvoljenih) parlamentarnih strank glede ustanovitve pokrajin predlagam, da se razen o referendumu celovito preuči tudi možnost uporabe mehanizmov t. i. deliberativne demokracije, deliberativnega (participativnega) državljanskega foruma kot instrumenta, ki je bil med drugim po navedbah Črta Poglajena in Bogomira Kovača uporabljen na Nizozemskem pri odločanju o okoliščinah za prihodnjo (ne)uporabo jedrske energije. Demokratičnost postopka je bila zagotovljena z žrebom sto naključnih prebivalk in prebivalcev, ki so imeli na voljo šest mesecev, da so brez medijskega trušča, ob zagotovitvi vseh ustreznih pogojev, vključno s sodelovanjem relevantnih strok, zagovornikov in nasprotnikov jedrske energije, celovito informirani oblikovali lastno stališče. Javna diskusija v državi se je zares odprla šele tedaj, ko je sto državljank in državljanov sprejelo svoje odločitve in jih tudi argumentiralo.
Politolog Andrej Lukšič upravičeno ugotavlja, da ljudje niso več zadovoljni z obstoječimi oblikami demokracije, saj obstoječi model (parlamentarne) demokracije v zahodnih družbah skupaj z neoliberalno ideologijo ustvarja predstavo o politiki kot področju nesposobnosti, korupcije, prevar, kriminala. Model deliberacije torej lahko pri procesu ustanavljanja pokrajin izpeljemo mimo dosedanjih strankarskih praks in preigravanj, ki so npr. pri odpovedanem referendumu o jedrski energiji prišle v javnost. V vsakem primeru mora biti izjemno zahteven proces “pokrajinizacije” izpeljan z ustrezno mero strokovne obravnave in zlasti s širokim sodelovanjem državljank in državljanov, politike in občin, mehanizmi sodelovalne demokracije (vključno z žrebom) so ob referendumih po mojem mnenju ena najbolj uporabnih mehanizmov oblasti ljudstva, ki dopolnjuje in “popravlja” nekatere negativne stranske učinke parlamentarne (“volilne”) demokracije.

Pokrajinska samouprava je odraz zaupanja države in njene politike do državljank in državljanov, njena zavrnitev pa je dokaz nasprotnega(!).

Dušan Plut, geograf in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, član Sveta za varovanje okolja SAZU in ustanovni član Akademije za trajnostni razvoj Slovenije