Prof. Miran Mihelčič se čudi, da največja vladajoča stranka (SMC) še ni izpolnila zelo pomembne predvolilne obljube o uvedbi »boljšega« volilnega sistema in kar vztraja pri »že vse od leta 1992 začasnem«, ki namesto demokracije razvija in vzdržuje strankokracijo nemalokrat okuženo s korupcijo. Prof. France Bučar je zapisal, da v normalni parlamentarni demokraciji predstavlja Parlament splošni in simbolni center družbene ureditve, a je pri nas to vlogo izgubil, saj se najpomembnejše odločitve sprejemajo izven parlamenta.

Je obstoječi volilni sistem res tako škodljiv? In zakaj je tako mamljiv?
Poosamosvojitvena vodstvena “elita” je prevzela vlogo in družbeno strukturo, ki jo je za svoje potrebe vzpostavil bivši režim in s tem dobila nenadzorovano moč. Za stvarno tranzicijo v nov model upravljanja družbe in države ni bila zainteresirana. Sprejemala je le tiste spremembe, ki krepijo njeno moč, pojasnjuje prof. Bučar. Tako je z razvojem novih finančno-gospodarskih centrov prišlo do povezovanja politične in gospodarske “elite” za skupno obvladovanje države. A “elita” ne sme biti odvisna niti od volivcev. Volitev pa se ne more preprosto ukiniti. In tako so si politične stranke relativno neodvisnost od volivcev zagotovile s prikrojenim volilnim sistemom.
Dosegle so, da je prešel izbor kandidatov za parlament izključno v njihove roke. Kdor bi se kakorkoli uprl volji politične stranke ali vsaj pokazal določeno samostojnost mišljenja, se lahko poslovi od politične kariere. Preprosto ne pride več na strankino kandidatno listo. A stranke so poskrbele tudi, da je poslansko mesto zelo dobro plačano ter hkrati kandidirajo ljudi, ki so eksistenčno odvisni od poslanske plače. Tako je neodvisnost poslanca v stalnem soočenju z voljo stranke in pod sankcijo izgube družbenega položaja. Poslanec je ujetnik stranke in če se zgodi, da glasuje v nasprotju s pričakovanji, je to že razlog za svojevrsten političen škandal. Dokaz, da je poslanec brezmočna lutka v rokah strankinega vodstva je že »koalicijski dogovor«. Iz tega dogovora so poslanci že povsem izločeni, saj dogovor temelji na predpostavki, da stranke v celoti obvladujejo svoje poslance, sicer bi bil dogovor brezpredmeten.
»Začasni(!)« volilni sistem je tako pripeljal do neposrednega zanikanja ideje parlamentarizma, saj brez svobode poslanca ni parlamenta. Strankarski establišment zavezuje svoje poslance, kako bodo glasovali, ne glede na izrecno ustavno določilo, da poslanci niso vezani na nikakršna navodila. In tu gre za bistveno. Poslancem je odvzeta opravilna sposobnost, parlament pa je le zelo draga kulisa za podeljevanje pravne obveznosti tistemu, kar so že pred tem zlobirali v neformalnih omrežjih in se dogovorili na koalicijskem vrhu. Na široko so odprta vrata dogovarjanju o pomembnih vprašanjih brez in mimo vsakršne odgovornosti in ob veljavnem volilnem sistemu tudi brez političnih sankcij, saj so volivci povsem nemočni.
Dokler ne bomo vzpostavili možnosti, da bodo poslanci v parlamentu usklajevali različne interese v skupno korist in preprečevali uveljavljanje posameznih interesov na škodo celotne skupnosti, ne bomo imeli normalnega družbenega razvoja in tudi uspešne parlamentarne ureditve ne. Da bo imela država na svojem vrhu uspešen Parlament, moramo najprej začeti spoštovati ustavno določilo o poslančevi neodvisnosti, kar pa je v direktnem nasprotju s primarnim interesom političnih strank. Ključni izvor slovenske upravljavske, razvojne in splošne družbene krize je prav »deformiran« volilni sistem, ki ne omogoča širšega zajema kvalitetnih kandidatov, niti vpliva volivcev na izvolitev ljudi s pripoznano integriteto.
Brez močne prisile dobro organiziranih civilnodružbenih aktivnosti politične stranke volilnega sistema v lastno škodo ne bodo spremenile nikoli. Kaj šele, da bi to storile prostovoljno! Zadnjega takega poizkusa civilne družbe, ki je pod vodstvom ZDUS s 5.700 podpisi vložila v parlamentarno proceduro predlog za spremembo zakona o volitvah (objavljeno v Poročevalcu DZ z dne 29.3.2013) so se stranke ubranile. Kritična masa »civilnodružbene prisile« je bila prešibka. A brez spremembe volilnega sistema ni izhoda iz naše razvojne, družbene, gospodarske,… krize ??!! Kaj še čakamo? Do spremembe mora priti. Le »civilnodružbena prisila« mora še narasti.
Miroslav Marc, SINTEZA, 30.4.2016