JPD: sistem Ivana Zidarja ali kaos?
EMP: gradbene projekte vodi »konzorciji PS&KP« (Prodana Stroka in Kupljena Politika).

Zapisa o problematiki plenitve javnih sredstev v projektih javnega naročanja

Emil M. Pintar že nekaj časa (brezuspešno) poskuša objaviti članek z odgovorom na vprašanje »Kdo zares vodi naše investicijske projekte?«

Zastavljeno vprašanje se zdi na prvi pogled retorično, saj se odgovor kar ponuja: vodi jih seveda naročnik oz. investitor. Pa je to res?
Če se malo podrobneje seznanimo s projektom »Drugi karavanški AC predor«, se začne odgovor zapletati. Naročnik oz. investitor tega projekta je DARS. Ta je za izbor izvajalca objavil korekten razpis in transparentno izbral izvajalca, ki ni bil samo najcenejši, temveč je imel tudi najboljše reference in zagotovila, da za izvedbo projekta ne bo zahteval aneksov.
Toda očitno Slovenija ni Avstrija, kjer bi to zadoščalo in bi lahko pričeli z delom. Pri nas so to odločitev ustavile pritožbe nekaterih neizbranih izvajalcev: Kolektorja, GGD in Evro Asfalta. Pritožbe je podprla Državna revizijska komisija (DKOM). Prvič in drugič.
Vodi torej celoten projekt DKOM? Očitno ne: čeprav so bile njene odločitve čudne, obremenjene s sumom, da je prisotno »korupcijsko tveganje«, njen predsednik očitno ni vzdržal pritiska zunanjih prišepetovalcev in je odstopil. Ker so bile odločitve DKOMA izrazito politične, ne strokovne, se moramo vprašati, ali niso bile oblikovane v politiki.
Čeprav DKOM nad seboj nima nobenega organa ali možnosti pritožbe na svoje odločitve, projekti prometnega resorja nedvomno spadajo v pristojnosti Ministrstva za infrastrukturo (MZI), ki je dolžno skrbeti za zakonitost njihovega poteka, predvsem pa preprečevati, da se z raznimi manipulacijami ne povzroča gospodarska škoda. MZI je bilo v celoten postopek še kako vpleteno, saj se je po javnih podatkih njegova ministrica (nekajkrat?) sestala z enim od turških sodelavcev, ki je Kolektorju zagotavljal ustrezne reference. Toda javno MZI ni protestiralo zaradi evidentno hitro nastajajoče zamude pri gradnji projekta in z njo povezane gospodarske škode, ne le pri prevoznikih, ki zgubljajo ure v kolonah pred sedanjim predorom, temveč predvsem na okolju. Kot da na MZI ni nikogar, ki bi znal izračunati to škodo, če se zaveda, da 40-tonski tovornjak porablja neizmerne količine goriva, da se v koloni vedno znova in znova premakne za nekaj metrov.
Očitno torej tudi MZI ne vodi tega projekta ali se vsaj javno temu izogiba, kar je pametno, saj bo projekt slej ko prej končal na sodišču.
Kdo torej vodi ta ali podobne projekte?
Nadaljnje raziskovanje tega primera, pogovori s strokovnjaki, pravniki, nekaterimi politiki in novinarji je pokazalo, da ta in take projekte v Sloveniji vodijo »konzorciji PS&KP«
Ti Konzorciji so najbolj skrivnostna organizacijska oblika gospodarskega delovanja in poslovanja. Vsaj polovica sodelujočih v njih, če govorimo o posameznikih, je »tihih partnerjev« (od katerih so nekateri celo »tihi solastniki«), skupaj pa predstavljajo nekakšen »trust« na področju poslovnih informacij in političnega vpliva. To niti niso stalne organizacijske strukture; pogosto se preoblikujejo za vsak velik projekt posebej ali celo med potekom projekta samega, če se njegova izvedba zatika in potrebujejo dodatne »vložke političnega vpliva«. Ali, če se pokaže možnost, da se z aneksi dvigneta cena projekta in profit konzorcija.
Konzorciji imajo, podobno, kot ameriška profesionalna košarkarska moštva, posebne »skavte«. Njihova naloga je, da v množici možnih bodočih projektov najdejo »najbolj zanimive« (z vidika »ekstra« profita), analizirajo možnosti, da te projekte politika sprejme v svoje operativne načrte, identificirajo ključne osebe v lokalnih skupnostih, gospodarstvu in politiki, ki bodo o tem odločali, iščejo njihove »šibke točke« (včasih zadošča »cena«), itd. Nekateri strokovnjaki, s katerimi sem govoril, so mi zatrdili, da je projekt »zanimiv«, če lahko zagotovi vsaj 20 – 30% ekstra profita.
Konzorciji se praviloma ne razkrivajo, niti jih ni mogoče enačiti z gospodarsko operativo, ki določen projekt izvaja. Nasprotno, ob dobri organizaciji se lahko celo zgodi, da je ta operativa zgolj mezdna struktura; nosilci konzorcija ostajajo skriti, tako kot njihovi računi v tujini ali izvor sredstev, s katerimi kupujejo stanovanja v Ljubljani po milijonski ceni ali si celo gradijo veličastne »haciende« (poznavalcem jih je ta trenutek v Ljubljani na ogled kar nekaj). Razkritje njihovega nezakonito pridobljenega premoženja pa vlade vedno znova in znova prelagajo na naslednjo vlado. Ali naslednjo Revolucijo.
Vse to vemo. Presenetljivo je, da lahko prepoznamo podobno kapitalsko nasilje in nezakonite plenitve, ko gre za požare v Amazonskem pragozdu in si upamo na to pokazati s prstom, imenovati nosilce in proti njim celo javno protestirati. Nismo pa sposobni, pripravljeni ali dovolj pogumni, da bi to isto »kapitalsko nasilje« prepoznali v Ljubljani in protestirali proti njemu, pa čeprav se nam redno pojavlja od graditve »cestnega križa« dalje: gradnja bolnišnic, TEŠ 6, »projekti modernizacije SŽ«, predor Karavanke, 2TDK, Tretja razvojna os, prodaja NLB, itd. Pravi gradbeni projekti so v tej ledeni gori, vredni nekaj milijard letno, vrednostno celo v manjšini. Zanimivi so predvsem zato, ker je njihova struktura in potek izvedbe najbolj analitično zanimiv in dosegljiv.
Da ti projekti »konzorcijev PS&KP« niso enkraten pojav, je razvidno že iz tega, da so njihovi »skavti« prisotni tudi v oblikovanju zakonodaje, ki jo prilagajajo profitnim interesom »konzorcijev« (pritoževanje na odločitve DARSA, ki ga še pričakujemo, in spremljajoča medijska gonja proti njemu, je očitno v službi ustvarjanja »ustrezne politične situacije« za zamenjavo njegove uprave in postavitev nove po željah »konzorcija«).
Zato Slovenija ne zmore službe (npr. »finančne policije«), ki bi primerjala prijavljene dohodke posameznikov z njihovim trošenjem, ne pozna sistemske preiskave izvora sumljivega premoženja, ne pozna univerzalne zaplembe nezakonito pridobljenega premoženja in vzporedne kazni, ima volilno zakonodajo, ki regenerira obstoječo politično nomenklaturo in ne dopušča niti uvedbe obveznega prednostnega glasu, itd., itd.
Zato postaja Slovenija patološka družba primarne akumulacije kapitala, v kateri vladajo »konzorciji PS&KP«, ne vlada ali Parlament ali država.
Da ne pozabim: ime »PS&KP« je okrajšava za »prodano stroko in kupljeno politiko«.

Jože P. Damijan pa se na svojem blogu sprašuje: Po Karavankah, Glinščici in pred drugim tirom – Sistem Ivana Zidarja ali kaos?

Zapleti glede javnih razpisov za infrastrukturne projekte kažejo na globok kaos na tem področju. Polne transparentnosti sicer na javnih (gradbenih, infrastrukturnih) razpisih ne bo nikoli. To so teoretske iluzije.
Na tem področju imamo dve čisti opciji: (1) “sistem Ivana Zidarja”, kjer se v kartelu (na podlagi velikostnih deležev) dogovorijo, kdo bo koliko projektov dobil, kdo se prijavlja na konkretne razpise, kakšne so cene in kdo zmaga; in (2) kaos, kot ga imamo sedaj, kjer se razdrobljeni gladiatorji v mednarodni konkurenci borijo eden proti drugemu za preživetje. Prvi sistem je mafijski, vendar imamo red, drugi je demokratičen, vendar kaotičen in lahko vodi do popolnega zastoja implementacije.
Kateri sistem imate raje? Težka dilema.
Velja pa seveda omeniti, da je “Zidarjev sistem” deloval, prvič, ker je imel močnega “kondukterja” (Zidarja kot osebnost in njegove lovke razpredene od vlade, bank do cerkve). In drugič, ker je imel odgovornega in močnega naročnika (Brodnika na Darsu), ki je uspešno krmaril med interesi “kartela” in javnim interesom. Slovenski avtocestni program se je učinkovito izvajal in ceste so bile, po mednarodni primerjavi, cenovno in kvalitativno učinkovito izgrajene. Problem sedanjega trenutka je, da se ne ve, kdo je “Zidar”, in ker je naročnik – predvsem in absolutno 2TDK, delno pa tudi Dars – neizkušen in nedorasel.