Pod gornjim naslovom je Rastko Močnik objavil daljši prispevek, v katerem predstavlja svoje poglede na aktualne družbene probleme, tako pri nas kot v EU. Do njegove razlage sem precej zadržan in da bom lažje pokazal, kje se predvsem razlikujeva, bom najprej navedel, kje sam zaznavam osrednje težave, s katerimi se sooča sodobna družba. Po mojem je problem predvsem v upravljanju države. Upravljanje mora namreč biti učinkovito in prednostno usmerjeno v zadovoljevanje interesov večine prebivalstva, to temeljno zahtevo pa se zadovoljuje le ob izpolnjevanju naslednjih dveh pogojev: 1.ključne upravljavske pristojnosti se naj poveri le etično neoporečnim in za to zahtevno delo ustrezno usposobljenim osebam; 2.vrhnjo politično oblast je potrebno v imenu in v korist večine učinkovito nadzirati, saj se sicer hitro izrodi. Oba pogoja se danes splošno slabo zadovoljuje, predvsem zato, ker so pri upravljanju držav prevladale neoliberalne vrednote (pohlep, laž, prevara,..) in usmeritve (čim več svobodnega trga ob šibki državi), posledično pa se nesprejemljivo zapostavlja splošne družbene interese v korist kapitala in družbenih elit.
Če nam je do učinkovite demokracije, je potrebno sistemske ureditve, po katerih v EU upravljamo države, primerno prenoviti. V Sloveniji potrebujemo predvsem tri spremembe: 1. nov volilni sistem, ki bo bistveno okrepil vpliv volivcev na sestavo parlamenta; 2. nov model oblikovanja vlade, ki politike ne bo razdvajal in bo zadovoljeval zgoraj navedeni zahtevi glede kompetenc, potrebnih za vodenje vlade; 3. bistveno moramo okrepiti soupravljanje (v podjetjih in v javnem sektorju), omejiti pa politično kadrovanje. Takim in podobnim spremembam sicer politika nasprotuje, tako leva kot desna, saj bi bila zaradi njih večina sedanjih politikov karierno kot materialno prizadeta; njihova uresničitev je zato prednostno poslanstvo civilne družbe.
Danes pogosto že kar kaotične razmere pri upravljanju države je možno dobro izkoristiti, kar velja še predvsem za tiste med nami, ki so naklonjeni avtoritarnemu vladanju. V tem je bil vsaj v EU doslej najbolj uspešen Viktor Orban, prvi politik sosednje Madžarske. Ta si je namreč podredil vse nadzorne organe politične oblasti in si predvsem s korupcijo zgradil tako bogato mrežo podpornikov, da ga pri avtoritarnem vladanju nihče več resneje ne ogroža. Še več, s prijemi, ki sta jih že v prejšnjem stoletju razvila fašizem in nacizem, si je zagotovil dovolj bogato podporo prebivalstva, da ga tudi volitve več ne ogrožajo. Pri tem mu udobno podporo nudi katoliška Cerkev, simpatije svojih rojakov pa si bogati tudi s pomembnimi lastniškimi posegi v slovensko gospodarstvo. Orban v EU ni brez posnemalcev. Eden bolj prepoznavnih in tudi učinkovitih sedaj vodi našo vlado.
Vračam se k Močniku. Tudi v njegovem zapisu ima Orban osrednje mesto, le da delovanje le tega drugače vrednoti. Za Močnika, kakor ga sam razumem, je namreč Orban predvsem produkt neoliberalizma, ki deluje v korist svojega naroda in ga ta zato tudi podpira. Iliberalizmu, to je političnemu režimu Orbana, zato ne kaže nasprotovati, saj naj bi predstavljal eno bolj uspešnih oblik »izhoda iz slepe ulice, v katero so liberalne vlade z neoliberalno politiko potisnile postsocialistične družbe«. Ta izhod sicer blaži posledice kapitalizma, jih pa ne odpravlja; za njihovo odpravo je potrebno, tako Močnik, storiti veliko več, to je opustiti kapitalizem.
Z Močnikom očitno soglašava, da je sodobna družba v resni krizi. Razlikujeva pa se v razumevanju njenih vzrokov in možnosti njenega reševanja. Po mojem predstavlja osrednji družbeni problem šibkost današnje demokracije, za katero pa se ve, kako jo zdraviti. Za razliko od mene Močnik v upravljanju države ne prepoznava težave in zato tudi v Orbanovi in Janševi avtokraciji ne vidi grožnje demokraciji, kaj šele znamenj fašizma. Zanj je osrednji problem kapitalizem. On ki bi ga opustil, medtem ko sem sam naklonjen njegovi prenovi v smeri, ki jo nakazuje socialno-tržno gospodarstvo (učinkovito in pošteno upravljanje države v korist večine, močna socialna država, z davki in soupravljanjem omejena družbena moč kapitala).
Andrej Cetinski, Sinteza