Andrej Cetinski se ne strinja z Vojkom Volkom, da naj bi si Evropejci prihodnost zagotovili z naložbami v tehnološki razvoj in obrambo.

Avtor v Delu objavljenega članka »Kitajski sindrom in Muskovo vesolje« je Vojko Volk, državni sekretar v kabinetu predsednika vlade za mednarodne zadeve. V članku avtor predstavlja svoje poglede na politične razmere v svetu, ki so se v mnogočem močno spremenile po tem, ko je vodenje ZDA prevzel predsednik Trump. Članek zaključuje s predlogom ključnih usmeritev, po katerih naj bi v prihodnje ravnala tako evropska kot slovenska politika. Tako pravi, citiram: »Evropa potrebuje spremembe bolj kot kdajkoli od časa zrušitve berlinskega zidu. Ključna sprememba bo investiranje v inovacije in zgraditev sposobnosti, da se Evropa sama brani in pridobi moč odvračanja agresij. V nasprotnem primeru bomo postali ameriško-kitajska provinca«. Kratko povedano: spodobno prihodnost naj bi si Evropejci prednostno zagotavljali s povečanimi naložbami v tehnološki razvoj in obrambo.
Gornjemu mnenju je težko pritrditi. Sam namreč dojemam razvojne težave EU in njihovo reševanje precej drugače in jih bom v nekaj naslednjih vrsticah tudi kratko predstavil, upam da dovolj razumljivo.
Ko večji družbeni sistem (zveza držav, država, podjetje,…) zaide v razvojne težave, je to največkrat posledica njegovega slabega upravljanja. To velja tudi za sedanje upravljanje EU in večine njenih držav. Demokracija kot model upravljanja namreč danes prednostno podpira interese političnih strank in kapitala, splošne družbene koristi, za katere naj bi predvsem skrbela, pa vse bolj zapostavlja. Naj to njeno izrojenost ponazorim s precej nenavadnim primerom. V EU se zadnje čase zaradi nezadovoljstva ljudi z vladajočo politiko močno krepijo skrajno desne stranke, ki jih druži tudi usmeritev, da niso sovražno usmerjene do Rusije in se zavzemajo za končanje vojne v Ukrajini. Splošno velja, da je sovražnost ena osrednjih usmeritev skrajne desnice, miroljubna usmerjenost pa vrlina demokracije. V EU je ta čas očitno obratno, saj je uradna politika do Rusije izjemno sovražno naravnana, skrajno desne stranke pa so usmerjene nasprotno; slednje prepričljivo izpričuje predvsem nemška desna stranka AFD. Sprejemljiva razlaga tega paradoksa je po mojem prav to, da demokratična politika preprosto ni več to, za kar se sama proglaša, prebivalstvo pa to vse bolj zaznava in se tudi ustrezno odziva.
EU je zaradi neprimernega upravljanja prizadeta v številnih pogledih, med napakami njene politike v zadnjih letih pa je primerno predvsem izpostaviti njena ravnanja v zvezi z vojno v Ukrajini Te vojne bi ne bilo, če je ne bi izzvale ZDA, EU pa jih je pri tem aktivno in vazalno podpirala. čeprav so številni napovedovali, da bo sama zaradi nje predvsem ekonomsko resno prizadeta. EU je namreč pri energetski oskrbi močno odvisna od uvoza, ki ji ga je pred vojno v veliki meri pod ugodnimi pogoji zagotavljala Rusija, danes pa predvsem zemeljski plin po večkratno višjih cenah kupuje v ZDA. Glede energetske oskrbe je tako sedaj v veliko slabšem položaju, kot so ZDA in Kitajska in je to tudi eden osrednih razlogov, da v konkurenčnost zaostaja za tema državama.
Zelo pomemben razlog, zaradi katerega EU v konkurenčnosti ne uspe slediti ZDA in Kitajski, je tudi njen nezadosten tehnološki razvoj. To spoznanje je danes v njeni politiki zelo prisotno, kar se kaže tudi v napovedih, da bo v prihodnje močno povečala naložbe v razvoj. Usmeritev je nedvomno pravilna, njeno uspešno uresničevanje pa predvsem zahteva razumno upravljanje tako EU kot njenih članic, o čemer pa aktualna politika niti ne razmišlja.
Kaj naj bi torej v EU prednostno storili, da si zagotovimo primerna izhodišča za uspešen jutrišnji razvoj. Po mojem razumevanju sta za začetek potrebni predvsem dve spremembi. Čimprej je potrebno končati vojno v Ukrajini in ustvariti razmere, da bosta EU in Rusija v prihodnje zopet normalno sodelovali. In drugi ukrep: vodenje Evropske komisije naj se zaupa etično neoporečni osebi z vodstvenimi izkušnjami, ki svoje politične usmerjenosti ne snuje na sovraštvu.
Andrej Cetinski