Ne drži, da smo imeli premalo informacij o novi jedrski elektrarni. Imeli smo premalo informacij o alternativah, ki bi ostale na mizi, če jedrske elektrarne ne bi gradili.
Še vedno imamo možnost izbirati med dvema strategijama. Prva temelji samo na obnovljivih virih, druga pa na jedrski skupaj z obnovljivimi viri energije. Žal pa ti dve strategiji nista kompatibilni.
KAJ SLEDI NAMESTO REFERENDUMA O JEK-2?
Drago Babič
- Referendum o JEK 2 je odpadel. Kaj sledi?
Referendum o Jedrski elektrarni Krško-2 (JEK-2) je bil preklican, vsebinska razloga naj bi bila dva. Nasprotniki referenduma pravijo, da zaradi premajhne informiranosti o samem projektu JEK-2 in o alternativah jedrski energiji (JE), volivci ne bi mogli objektivno odločati. Predlagatelji referenduma pravijo, da se zaradi prevelike politizacije vprašanja postavlja utemeljen dvom v to, ali lahko volivci objektivno informirano, avtonomno in odgovorno odločajo o tako pomembnem dolgoročnem vprašanju nacionalnega pomena, kot je oskrba z električno energijo.
V bistvu imajo oboji prav.
Premalo smo bili informirani, pa ne o jedrski energiji. O projektu JEK-2 je Gen energija pripravila izčrpne informacije, ki si jih vsak lahko ogleda na posebni internetni strani, po celi Sloveniji so potekale kvalitetne predstavitve projekta. Problem je na drugi strani, to je kaj je alternativa JEK-2 v elektro energetski oskrbi Slovenije, oziroma ali lahko dosežemo podnebno nevtralnost za sprejemljivo ceno brez uporabe jedrske energije. V stroki smo te alternative že podrobno obdelali (Svet za razvoj SAZU 2022, GZS 2023, Damijan Babič 2024, IJS 2024), zadnjo študijo je pripravil Mervar letos poleti/jeseni, ki jo je pred kratkim dopolnil Damjan (Delo, sobotna priloga november 2024). Vsi smo prišli do zaključka, da bi bili scenariji oskrbe z električno energijo brez jedrske energije in temelječi izključno na obnovljivih virih energije (OVE) bistveno dražji, predvsem pa bi zaradi nerazvitih tehnologij hranjenja elektrike za daljše obdobje zahtevali v času, ko vetra in sonca ni dovolj, predvsem pozimi, močno podporo fosilnih elektrarn. Zato scenariji brez jedrske energije ne bi zagotavljali bistvenega znižanja emisij CO2. Opiranje na sončno energijo, ki je trenutno v Evropi v modi, ni prineslo željenih rezultatov. Poleti podnevi je te energije preveč, cene na kratkoročnih borzah vedno pogosteje padajo na 0 ali celo v negativno področje, medtem ko zvečer in pozimi poletijo v nebo, do 1.000 eur/MWh, kot se dogaja v teh dneh. Takrat pomagajo le fosilne elektrarne in dragi hranilniki. Računati pri tem na vodik je nerealno, ker tehnologije še niso razvite, predvsem pa je to predrago, kot sta že prikazala Mervar in Damijan. Tako so v Nemčiji že ukinili subvencije za večje sončne elektrarne, ostale države ji pri tem sledijo (mi še ne). Maksimalni dosežek take politike bi bil, da v Sloveniji domači premog nadomestimo z uvoženim zemeljskim plinom, ki proizvaja na enoto energije v zahtevani konfiguraciji plinskih elektrarn (več turbin odprtega tipa) le za tretjino manj CO2, kot sedaj to počne blok 6 Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ 6) iz premoga. Torej je alternativa brez ogljični jedrski energiji, fosilni (uvozni) zemeljski plin v kombinaciji z obnovljivimi viri, kar ne omogoča doseganja podnebne nevtralnosti, pa še dražje je. Večje opiranje na cenen uvoz električne energije ne bo možno, saj so vsi naši sosedje pretežni uvozniki. Predvidevanja, da bo v Evropi dolgoročno celo leto dovolj elektrike po 80 eur/MWh, so se s prihodom zime hitro razblinila, zadnja dva meseca so cene pri nas (JV Evropa) povprečno 150 eur/MWh. Le od kje bomo vsi skupaj uvažali zimsko elektriko?
Kaj se zgodi z državo, ki stavi samo na od vremena odvisne OVE in obenem zapira jedrske elektrarne, lahko vidimo v Nemčiji. Tam je že cel november in začetek decembra vetra malo, sonca tudi, večina elektrike pride iz termoelektrarn in uvoza, trenutno (12.12.) znaša uvoz več kot četrtino porabe, cena se je dvignila do 936 eur/MWh (Electricitymaps, december 2024). Taka nezanesljiva oskrba z drago energijo traja že dalj časa, kar nakazuje večji zlom oskrbe osrednje Evrope z električno energijo, kar povzroča zaton industrije in splošni gospodarski zastoj. Temu že sledi politična kriza s predčasnimi volitvami in z grožnjo velikih političnih pretresov z vzponom desnih ekstremistov. Podobno, kot se je dogajalo v Nemčiji pred 100 leti.
Prav so imeli tudi predlagatelji referenduma, ki so preklicali izvedbo referenduma. V zadnjih mesecih smo bili priča izraziti politizaciji referendumskega vprašanja, ki se je pod vplivom politične stranke Levice in njenih vplivnih somišljenikov prelevila v politikansko manipulacijo. Poudarjala se je kritika TEŠ 6 in korupcije, ki se je takrat dogajala, kar se je povezovalo z JEK-2, češ da bo to novi TEŠ 6. Kritiki so poudarjali svojo moralno moč s tem, da so bili že pred časom glavni nasprotniki gradnje TEŠ, sedaj pa z nasprotovanjem JEK-2 branijo Slovenijo pred korupcijo v energetiki. Vendar ob tem zamolčijo, da so bil ravno oni zaslužni za finančno najmanj dvakrat večjo polomijo slovenske energetike od TEŠ 6. V času Pahorjeve vlade je bila pod ministrom Golobičem leta 2009 uvedena shema subvencioniranja izgradnje kapacitet obnovljivih virov energije (OVE) in soproizvodnje električne energije in toplote (SPTE), ki jo imamo še danes. Po tej shemi je bilo po zadnjih podatkih Borzena za subvencije proizvajalcem do danes izplačano 1.723 mio eur. Do konca trajanja vseh že sklenjenih pogodb (te so sklenjene za 10 do 15 let) bo v prihodnjih letih izplačano še vsaj 480 mio, skupaj za 2,2 milijard eur subvencij. Ti obrati so v 15 letih proizvedli 13.825 GWh električne energije, oziroma letno okoli 6 % domače proizvodnje. Torej nas je vsaka proizvedena megavatna ura v tej shemi stala v obliki subvencij 124,6 eur, kar je precej več, kot bi nas predvidoma stala elektrika iz JEK-2. Zloglasni blok 6 Termoelektrarne Šoštanj nas je investicijsko stal pol manj, 1.150 mio eur, od leta 2015 do letošnjega leta je proizvedel 28.585 GWh električne energije, torej letno štirikrat več od subvencioniranih OVE virov, njegova trenutna stroškovna cena skupaj s stroški kuponov CO2 je le nekaj višja od subvencionirane cene za OVE. Da bo ironija še večja, se letos izkazuje, da je TEŠ nujno potreben obrat za podporo sončnim elektrarnam, predvsem pozimi. V novembru letos je obratoval s polno kapaciteto, poleg bloka 6 tudi blok 5 ter dve plinski turbini (proizvedeno je bilo 450 GWh, kar je dvakrat več od lanskega povprečja), v decembru se tako poslovanje nadaljuje. Trenutno (12. 12.) obratuje pri nas za 1.134 MW premogovih in plinskih termoelektrarn in tako bo več ali manj do konca zime. Ker je zaradi podobne situacije pri naših sosedih povprečna tržna cena električne energije na kratkoročnih trgih pri nas precej višja od poletne, za december povprečno okoli 164 eur/MWh, cena za vršno energijo v posameznih dnevih celo preko 500 eur/MWh, nam tudi uvoz ne bi kaj dosti pomagal. Zato bo treba TEŠ ne glede na zakonski status ohraniti v obratovalni sposobnosti vse dokler ne bomo zgradili enako močnih plinskih elektrarn, še bolje JEK-2. Trditve o skorajšnji prekinitvi poslovanja TEŠ zaradi ekonomskih razlogov so zgrešene, predvsem zaradi ogrožanja zanesljivosti obratovanja elektro energetskega sistema. Zaskrbljujoče je, da take trditve navajajo poleg običajnih nasprotnikov TEŠ tudi vodstva Holdinga Slovenske Elektrarne (HSE), ELESa in Ministrstva za okolje, prostor in energijo (MOPE). Kakor da v teh inštitucijah ne bi poznali osnovnih karakteristik delovanja elektro energetskih sistemov z velikim deležem spremenljivih, od vremena odvisnih virov, predvsem sonca, ki povzročajo nezanesljivost oskrbe z električno energijo in zaradi katerih je potrebno imeti v sistemu obsežne rezervne kapacitete, če ne želimo biti pozimi dalj časa v temi in hladu. Sedaj je to TEŠ z uporabno močjo 920 MW na pragu elektrarne.
Kompetence in kapacitete graditeljev:
Druga vrsta kritik projekta JEK-2, ki se nanaša na vrednost investicije, finančna tveganja projekta in rok izgradnje, pa je upoštevanja vredna, saj je najavljena cena jedrske elektrarne čez noč (brez stroškov financiranja) v višini 9.3 do 9,6 mio eur/MW moči elektrarne (pre)visoka, rok izgradnje do leta 2040 pa (pre)dolg. Res so gradnje jedrskih elektrarn v zahodnem svetu (Evropa, ZDA) v zadnjih letih potekale sporadično in stihijsko, dalj časa in z bistveno višjo končno ceno od predvidevanj. Glavni razlog za to je opuščanje jedrske energije v zadnjih 30 letih pod pritiskom različnih ekoloških gibanj, dvajset let se ni gradilo nič novega, zaradi česar so se kompetence in kapacitete gradnje jedrskih elektrarn izgubile. To se ni dogajalo povsod, izven Evrope in ZDA v Rusiji, na Kitajskem in Južni Koreji so jedrsko energijo neprekinjeno razvijali naprej, zato sedaj tam gradijo elektrarne hitreje in za pol manjšo ceno, kot na zahodu. Na Kitajskem, kjer se gradi največ novih jedrskih elektrarn, bodo zadnjo generacijo elektrarn zgradili v petih letih, še pred letom 2030, in za tretjino cene v primerjavi z predvidevanji Gen energije. To bi moral biti naš cilj in zgled – kako se čim bolj približati tem svetovnim cenam in rokom izgradnje, ne pa slediti polomijam iz ZDA in Francije/Evrope. To lahko storimo najprej s čim večjim deležem lastnega znanja pri izgradnji, s čimer bi bolje obvladali proces gradnje in s tem tehnična tveganja hitrosti izgradnje, za kar imamo solidne osnove. Celovita obnova obstoječe elektrarne NEK, ki ji je omogočila podaljšanje delovanja za 20 let, je potekala pod vodstvom domače ekipe, ki si je s tem pridobila obilo izkušenj, ki bodo prišle prav pri izgradnji nove elektrarne. Druga pot do cenejše in hitrejše izgradnje vodi preko vključitve še drugih ponudnikov za izvedbo investicije, predvsem tistih, ki so jih postavili v zadnjem času največ in jih sedaj gradijo kot po tekočem traku, to je Kitajcev. Ti so v zadnjih letih doma zgradili jedrske elektrarne po načrtih vseh zahodnih ponudnikov, za katere se zanimamo tudi mi. Zgradili so dva reaktorja EPR 1600 francoskega EDF in štiri reaktorje AP 1000 ameriškega Westinghouse. S slednjim so bili tako zadovoljni, da so zanj odkupili licenco za Kitajsko in sedaj gradijo 6 reaktorjev tega tipa. Začeli so leta 2022, ko so bile sprejete odločitve o gradnji in vlit prvi beton na gradbiščih, zgrajeni naj bi bili do leta 2030. Posamezna elektrarna bo zgrajena v 56 mesecih za strošek okoli 2,6 mrd USD.
Možna kombinacija bi bila nakup zahodne tehnologije AP 1000 od Westinghouse, sklenitev pogodbe za izvedbo izvajalskega inženiringa ter izdelavo ključnih delov jedrske opreme s kitajskimi dobavitelji, glavni inženiring ter nadzor izvedbe celotnega projekta pa bi izvajal investitor v sodelovanju z dajalcem tehnologije Westinghouse. V kolikor to ne bo možno, se lahko to izvede s Korejskimi dobavitelji, podobno kot sedaj poizkušajo v Bolgariji. Do odločitve o projektu je dovolj časa, da se preveri še ta možnost.
Kritiki investicije v JEK-2 so izpostavljali, da je to finančno prezahteven projekt za Slovenijo, ker bi financiranje tega projekta iz proračuna ogrozilo druge družbene prioritete, saj bi investicija presegla celoten znesek proračuna. To ne drži, pri zagotavljanju finančnih virih investicije v JEK-2 bi morali upoštevati, da se je zaradi splošnega povečanja cen električne energije v Evropi povečala tudi akumulativnost domačih proizvajalcev. Največja proizvajalca Gen energija in HSE sta že lani (2023) dosegla skupaj okoli 600 mio eur čistega dobička in eno milijardo eur EBITDA, ki je merilo investicijske sposobnosti. Ob pričakovani ceni električne energije v JV Evropi v povprečju okoli 100 eur/MWh, lahko pričakujemo, da bosta v naslednjih 15 letih, ko naj bi bila investicija zaključena, zbrala po današnjih cenah vsaj 6 milijard akumulacije. To bi zadoščalo za lastno udeležbo v višini polovice investicije, tako da poseben kapitalski prispevek države iz proračuna ne bo potreben. Kvečjemu garancije investitorju za komercialne kredite.
Odložitev referenduma nam je dala dovolj časa in priliko, da strokovno proučimo vse možne poti doseganja podnebne nevtralnosti do leta 2050, pri čemer moramo dati stroki dovolj podpore, da to pripravi v času enega leta. Realno gledano lahko v Sloveniji dosežemo podnebno nevtralnost le z večjo uporabo jedrske energije, brez nje se ji bomo prisiljeni odpovedati. In o tem bi morali odločati na referendumu – ali smo za doseganje podnebne nevtralnosti do leta 2050 ali ne. Kako jo bomo dosegli, s kakšnimi ukrepi in tehnologijami, pa naj pove stroka in politika.
- Stihija, ki sedaj vlada pri naših načrtovalcih energetike, izhaja iz napačnega načrtovanja razvoja slovenske energetike.
Konkretno se kaže najprej v ponesrečenem net meteringu, ki temelji na fizikalno napačni predpostavki, da lahko dnevne in poletne viške električne energije skladiščimo v omrežju in jo črpamo nazaj ponoči in pozimi. Ker tega ne moremo, se dnevni in poletni viški prodajajo sproti po nizkih tržnih cenah, nočne in predvsem zimske dobave pa prihajajo iz fosilne proizvodnje, ki je bistveno dražja. Tako nastajajo za pogodbene partnerje veliki dodatni stroški, do sto milijonov letno pri sedanjem obsegu net meteringa v Sloveniji (okoli 720 MW). Zasilna rešitev je dogradnja hranilnikov k vsaki sončni elektrarni, ki rešuje vsaj kratkoročne dnevno/nočne razlike, ne rešuje pa zimskega primanjkljaja, saj bi za kaj takega potrebovali ogromno baterijo s kapaciteto 3 TWh, ki bi stala tisoč milijard. To rešuje sedaj TEŠ s proizvodnjo iz premoga in plina. Stihija se nadaljuje z nadaljnjim spodbujanjem izgradnje sončnih elektrarn, čeprav njihova donosnost in s tem smiselnost izgradnje strmo pada, tudi zaradi podobne politike v celi Evropi, zaradi česar bodo spomladi in poleti čez dan cene električne energije na kratkoročnih trgih blizu ničle ali negativne. Kdo bo na koncu vse to plačal?
Ob tem se postavlja vprašanje, ali naši načrtovalci na MOPE ob sprejetju sheme net meteringa, ki povzroča obilo dodatnih stroškov, niso poznali karakteristik take proizvodnje, ali so to storili namenoma, kljub poznavanju karakteristik. V prvem primeru zaradi neznanja tako ali tako ne sodijo v sestav MOPE, v drugem pa se je za vprašati, kaj je v ozadju – korupcija ali kaj drugega. Vsekakor bi moral nekdo na MOPE za tako ravnanje sprejeti odgovornost.
Naslednji problem je omrežnina, tako koncept, ki poudarja stroške za moč priključka, kot cene za tarifne postavke, za katere v bodoče predvideva Agencija za energijo močan porast. Celoten koncept omrežnin temelji na predvidevanjih Nacionalnega energetsko podnebnega načrta, da bo v bodoče večino električne energije proizvedene v manjših sončnih elektrarnah, zgrajenih na strehah zgradb in priključenih v distribucijski sistem. Skupno naj bi po scenariju 100% OVE do leta 2050 zgradili za 13.000 MW takih elektrarn. Tako velike kapacitete bodo povzročale velika nihanja moči, velike potrebe po kratkoročnem hranjenju dnevnih viškov in velike nadomestne kapacitete za proizvodnjo v času, ko sonca in vetra ne bo, kot smo opisali v primeru net meteringa. Tak elektroenergetski sistem, ki v konceptu temelji na distribuirani proizvodnji v distribucijskem sistemu potrebuje bistveno drugačno, močnejše in s tem dražje omrežje od tega, ki ga imamo, ki temelji na velikih proizvodnih obratih. Po predvidevanjih izpred nekaj let (Strokovne priloge Podnebne strategije Slovenije, 2021) naj bi tako omrežje stalo po takratnih cenah 15 milijard oziroma dve jedrski elektrarni. Odraz takega koncepta je tudi Načrt razvoja distribucijskega omrežja za obdobje 2025 do 2034 (ELES 2024), ki znaša 4,5 milijarde eur, tudi NEPN predvideva že do leta 2030 za 4 milijarde investicij v omrežje. Ker se investicije v omrežja pokrivajo skoraj izključno iz omrežnine, ki je do sedaj znašala le tretjino teh zneskov, bo prinesla omrežnina po načrtih Agencije za energijo skupno trikratno podražitev omrežnin, končna cena električne energije bi se najmanj podvojila in izenačila s ceno v Nemčiji in na Danskem, ki imata najdražjo elektriko za gospodinjstva. Poleg tega bi nova omrežnina po predlogu Agencije za energijo nesorazmerno bolj obremenila energetsko intenzivno industrijo kot druge porabnike. Ta se zaradi predrage energije že tako ali tako krči (v zadnjih dveh letih je padla poraba električne energije v industriji za 17%), večkratno povišanje omrežnin pa bo za marsikatero industrijsko podjetje pomenilo zadnji žebelj v krsti, za prebivalce pa bistveno povečanje energetske revščine. Ob tem je treba poudariti, da če bi se pri virih v večji meri naslonili na velike obrate z jedrsko, hidro in plinsko energijo, ne bi potrebovali tako velikih investicij v omrežje v tako kratkem času in tako obsežna reforma omrežnine ne bi bila potrebna. Torej smo pred dilemo: ali še naprej slediti napačnemu energetskemu konceptu distribuirane proizvodnje, ki povzroča bistveno višje stroške elektroenergetskega sistema, ki mu sledi povečanje končnih cen električne energije, ali optimizirati celoten sistem oskrbe z električno energijo tako, da se cene čim manj povečajo. Za to je še čas, nova omrežnina se šele poizkusno uvaja.
Slovenija še ni sprejela Nacionalnega energetsko podnebnega načrta (NEPN), ki bi naj povedal, kako bomo do leta 2030 in okvirno do leta 2040 upravljali energetsko področje. To pa zato, ker je v njem vse preveč pomanjkljivosti. Naj izpostavim ključno: še vedno obstajata dve strategiji razvoja elektro energetike, ena temelji samo na obnovljivih virih energije, druga na jedrski energiji in obnovljivih virih. Ti strategiji nista kompatibilni, izrazito se v NEPN forsirajo obnovljivi viri. To se vidi posledično pri omrežnini in potrebnih investicijah, ki samo do leta 2030 predvidevajo za 9,8 milijarde eur vlaganj v omrežja, obnovljive vire in hranilnike, kar je nerealno. Za ta denar bi že zgradili novo JEK-2. Odločiti bi se morali za novo strategijo, ki bo ekonomsko vzdržnejša in energetsko učinkovitejša.
Ves ta kaos na energetskih trgih, ki je prinesel skupaj z vojno v Ukrajini v zadnjih treh letih v celotni Evropi podvojitev cen električne energije in zemeljskega plina, se skupaj s spremenjenimi geopolitičnimi razmerami kombinira v toksično okolje, ki povzroča hitro zaostajanje Evropske Unije za ZDA in Kitajsko ter nam s spodnašanjem ekonomskih temeljev delovanja držav otežuje reševanje vseh domačih problemov. Potrebno bo večje osredotočanje na ključna področja razvoja, poleg obrambe predvsem industrijo in energetiko. Pri energetiki bo nujno potrebno spremeniti zeleni prehod, kakor si ga je zamislila prejšnja Evropska komisija in pripraviti realnejšo strategijo razvoja energetike, ki bo s konkurenčno ceno energije omogočala nadaljnji razvoj Evrope, ne pa zacementirala njeno gospodarsko in družbeno nazadovanje. Cilje zelenega prehoda bi morali bolj približati svetovnim trendom. Znižali bi takse na CO2 in druge okoljske dajatve na svetovno primerljivo raven, dokler tudi druge države ne uvedejo takih taks, in uvedli tehnološko nevtralnost pri spodbudah za izgradnjo nizko ogljičnih proizvodenj električne energije. To bi omogočilo vključitev jedrske energije med primerne tehnologije za doseganje podnebne nevtralnosti.
V Sloveniji bi morali ob sodelovanju vse slovenske stroke v enem letu pripraviti novo strategijo razvoja slovenske energetike, lahko v obliki novega Nacionalno energetsko podnebnega načrta, ki bo dolgoročnejši (najmanj do leta 2044, ko naj bi prenehala obratovati obstoječa NEK) in ki bo temeljil na vseh nizko ogljičnih virih energije (NOVE), torej tudi na jedrski energiji in prehodno na zemeljskem plinu ter ga investicijsko in ekonomsko optimizirati.