Luka Lisjak Gabrijelčič: Za drugi dom!

Odkar imamo v Sloveniji demokracijo, potekajo razprave o smiselnosti državnega sveta. Okoliščine njegovega nastanka še niso razjasnjene. Po eni strani se zdi, da je nastal kot koncesija tedanji opoziciji: dobronamerni poskus, kako v novi sistem vključiti drobce tedaj že klinično mrtvega samoupravljanja. A ta interpretacija je bržkone prekratka. Ideja drugega doma parlamenta, ki bi predstavljal gospodarske, stanovske in socialne interese, je na Slovenskem veliko starejša od Kardeljevega delegatskega sistema: med obema vojnama so jo zagovarjali številni katoliški in socialdemokratski avtorji.
Po drugi strani vsaj del tedanje opozicije ideji doma, ki bi odseval »pluralizem družbeno-gospodarskih interesov«, ni bil zelo naklonjen. V ustavo naj bi se prebil predvsem zaradi vztrajanja Franceta Bučarja, ki mu je kot zgled služil bavarski model. Glede na to, da je državni svet tako po sestavi kot pristojnostih zelo podoben bavarskemu senatu, se teza zdi verodostojna.
Toda Bavarska je med tem svoj drugi dom izgubila: že leta 1999 ga je odpihnil referendum, na katerem se je skoraj 70 % volivcev izreklo za njegovo odpravo, pa čeprav je hegemonična stranka CSU zagovarjala njegovo ohranitev, pri čemer naj bi reformirali njegovo sestavo in način izvolitve članov. Slovenija pa je državni svet ohranila: brez reforme.
Kritike, ki so botrovale ukinitvi bavarskega senata, so bile malodane identične kritikam, ki jih je vseskozi deležna njegova slovenska kopija. Razlog, da je posnetek za skoraj četrt stoletja preživel izvirnik, se očitno skriva v večji inerciji v slovenskem političnem in institucionalnem ustroju, ki marsikdaj spominja na podstrešje stare mame, ki se ne more posloviti od davno odsluženih predmetov.
Sam svetniki se zavedajo, da nad njihovimi mandati visi Damoklejev meč obtožb o nepotrebnosti. Zato so razvili čut za samoohranitev. Kadarkoli je govora o ukinitvi državnega sveta, skušajo pokazati svojo relevantnost, pogosto tako, da zajahajo trenutni populistični val ali pihajo na dušo partikularnim interesom, ki se zdijo najmočnejši. A s tem se le še bolj oddaljujejo od svojega poslanstva.
Sam mislim, da Slovenija drugi dom parlamenta potrebuje. Kot sem zapisal nedavno, smoter sistema uteži in protiuteži ni, da večini onemogoči vladanje, temveč da v proces odločanja vključi varovalke, ki preprečijo prevlado »začasnih in delnih interesov«, pred katerimi je svaril ameriški »ustanovni oče« James Madison. V zreli demokraciji bi morale prevladati odločitve, ki uživajo podporo dolgotrajnejših in stanovitnih večin. V nasprotnem primeru smo soočeni bodisi s hektičnim nihanjem iz ene skrajnosti v drugo bodisi s pritožbami vsakokratne večine o nedemokratičnosti ureditve, ki ji onemogoča hitro odpravo ukrepov prejšnje oblasti. Oboje dolgoročno spodkopava demokracijo.
S tega vidika je instrument odložilnega veta pomemben: ukrepi, o katerih se ne more zediniti niti navadna večina vseh izvoljenih poslancev, si bržkone zaslužijo brodolom. Seveda bi se to pristojnost lahko preneslo na predsednika republike. A s tem bi na široko odprli vrata osebnim rivalstvom in merjenjem moči med premierjem in predsednikom, kakršne videvamo na Hrvaškem, ne da bi s tem bistveno okrepili sistem demokratičnega odločanja. Sam sem namesto tega naklonjen radikalni reformi državnega sveta, tako v pristojnostih kot sestavi.
Ena izmed najbolj perečih težav v slovenski politiki so imenovanja – zlasti v organe, ki bi morali biti neodvisni od dnevne politike. Neskončna polemika glede javne RTV je šolski primer. V njej se, ne glede na pritlehne politične interese, vendarle tepeta dva legitimna koncepta. Prvi poudarja potrebo po neodvisnosti, strokovni neoporečnosti, avtonomiji novinarjev in participaciji civilne družbe. Drugi odgovarja z upravičenim pomislekom: kje je tu mesto za demokratični nadzor? Mar nima ljudstvo prek svojih predstavnikov pravice in dolžnosti, da nadzoruje zavod, ki se financira neposredno iz žepov ljudi? Sedanji zakon je zagato deloma rešil tako, da je nadzor prepustil civilni družbi. A tu se postavi natanko vprašanje, ki meče senco na legitimnost državnega sveta in zaradi katerega so Bavarci ukinili svoj senat: kdo v neizmerno pluralni postmoderni družbi odloča, katera civilnodružbena organizacija je reprezentativna in katera ne?
Kaj pa, če bi imenovanja v inštitucije in organe, ki morajo biti neodvisni od dnevne politike, imenoval reformiran drugi dom parlamenta? Če bi bili svetniki izvoljeni neposredno, ne bi bilo več sence dvoma nad njihovo demokratično legitimnostjo; če bi bili izvoljeni z dvokrožnim sistemom, bi moral vsak od njih moral zbrati široko večino v svojem okolju; in če bi bili okraji dovolj veliki, bi se izognili nevarnosti, da bi se v njih uveljavili le predstavniki ozkih lokalnih interesov. In morda najpomembnejše: če bi se, podobno kot v ameriškem senatu, vseke dve leti zamenjala tretjina članov, bi se večina v državnem svetu vseskozi spreminjala in bi le redko sovpadla z večino, ki obvladuje državni zbor.
S tem bi dobili organ, ki bi lahko suvereno gledal pod prste državnozborski večini. Slednji bi ostala naloga, da sprejema zakone in tako skupaj z izvršno oblastjo dejansko vlada državi. Na reformirani državni svet pa bi prenesli imenovanja na pomembne nadzorne in neodvisne inštitucije; pa tudi pristojnost ustanavljanja preiskovalnih komisij, ki bi utegnile biti precej bolj učinkovite, če jih ne bi hromila vse večja polarizacija med vsakokratno koalicijo in opozicijo: slednja bi v državnem svetu gotovo ne prišla tako močno do izraza, saj od njegovih odločitev ne bi slonila usoda vlade.
Brez neskončnih polemik o imenovanjih bi se lahko državni zbor lahko resnično posvetil svojemu glavnemu smotru: sprejemanju konkretnih politik. A morda je strah pred to odgovornostjo še večja zavora za takšno reformo kot dejstvo, da bi se morali poslanci z njo za vselej odreči delu svoje sedanje moči.