ali kdo njega vleče za nos ali pa hoče on prinesti okoli slovensko javnost

Grega Repovž, Mladina, 24.06.2016
»SMC nasprotuje vmešavanju politike v gospodarstvo, zato kot glavna vladna stranka uveljavlja korporativni način upravljanja z državnim premoženjem.« Predsednik vlade in SMC dr. Miro Cerar, 22. junija 2016
Je mogoče, da po skoraj dveh letih predsednik vlade Miro Cerar ponavlja zgornjo prazno izjavo tudi ob primeru Luke Koper? Mar res misli, da je to izjava, na podlagi katere bodo volivci rekli, da je ta človek vreden njihovega zaupanja? Pa zakaj bi imeli koga za predsednika vlade, če je njegovo osnovno in razširjeno sporočilo, da se ne bo ukvarjal s temeljnim, kar dela neko državo in njen geostrateški položaj v tem stoletju, torej z njenim premoženjem, ter da bo to prepuščal nekaterim drugim ljudem, za katere pa ni pripravljen niti jamčiti, ker češ, saj so neodvisni? Ker še hujša je namreč njegova naslednja napoved: »Če pa se bo ugotovilo, da je katerikoli funkcionar, ki sodi v pristojnost vlade, storil kaj napačnega, bo moral za to odgovarjati.« Kaj če bi se s presojo usposobljenosti svojih sodelavcev, če jim je zaupal odločanje o temeljnih vprašanjih, ukvarjal že zdaj, vnaprej? In kaj je zanj napačna odločitev? Morda le korupcija, ta izpeta floskula? Ali pač uničenje Luke Koper? Ali se diskontirani prodaji NKBM ne reče nekaj napačnega? Je kdo že odgovarjal? Je kdo odgovarjal za vse napačnosti, ki so jih storili glede Telekoma?
Predsednik vlade je namreč človek, ki so mu volivci na volitvah zaupali prav to, da bo upravljal državno premoženje. Da se bo torej vmešal in določil smer razvoja. To je njegova funkcija. A če so izjave predsednika vlade verodostojne, če torej misli to, kar govori – in verjeti gre, da so verodostojne in da misli resno –, potem je njegovo sporočilo, da se s problemom Luke Koper do tega trenutka ni ukvarjal in da se ne želi ukvarjati z njim. To pa pač ni predsednik vlade, temveč nekdo, ki pač zgolj sedi v kabinetu, namenjenem predsednicam in predsednikom vlad.
Kako je mogoče, da je neki politik prepričan, da mu bo to prineslo pozitivne točke? Če bi namreč pogledal malo okoli sebe, morda spremljal kariere tujih politikov, ki se uspevajo dolgo obdržati na funkcijah, na primer nemško kanclerko Angelo Merkel, bi opazil, da ravnajo ravno nasprotno: da torej vedo, o čem govorijo, in imajo o tem dovolj jasno izdelana stališča, in drugič, da jih ni sram niti se jim ne zdi čudno aktivno odigrati vloge, za katero so ne nazadnje plačani. Merkova aktivno ne upravlja le državnega premoženja, ampak se ji ne zdi prav nič narobe, če aktivno poseže v dogajanje, ko gre za dogajanje glede kakšnega strateško pomembnega podjetja – pa je lahko njegovo delovanje celo vprašljivo, a Merklova gleda na vpliv, ki ga lahko imajo težave tega podjetja na državo, ki jo vodi. Spomnimo se samo dizelskih motorjev in giganta Volkswagen. Nobenega moraliziranja, ampak striktni nemški interesi.
A Cerar že tega, kaj je dejansko tisto, kar dela državo suvereno, namreč njena moč, ki izhaja iz premoženja, ne razume. Morda res misli, da mu to vedenje in ravnanje prinašata politične točke. Kaj je sicer slabše?
No, tretja možnost je še slabša. Glede na njegovo dosedanje ravnanje in s tem dejansko podporo ministru Petru Gašperšiču in državnemu holdingu SDH je namreč lahko Cerar res tisti, ki se je odločil, da je treba Luko Koper prodati. Vse, kar dela v tem trenutku vlada (ja, vlada je to), je namreč priprava prodaje Luke Koper – pri čemer vse skupaj nima nobene zveze z drugim tirom, o katerem se sicer govori. Z drugim tirom se ta vlada namreč sploh ne ukvarja, niso naredili niti novega poslovnega načrta, ki bi vključil dejanske današnje cene tovrstnih projektov, niti noben postopek, tudi ustanovitev nove transportne družbe, nima nobene zveze z drugim tirom. Vse skupaj so postopki priprave privatizacije ključnih delov nacionalnih železnic in Luke. Vsi dosedanji vladni koraki so koraki za privatizacijo Luke Koper – res so natančno taki, kot bi jih predpisali v vsaki svetovalni družbi, ki se s tem ukvarja.
Na tej točki se mora torej predsednik vlade zgolj še odločiti: ali kdo njega vleče za nos ali pa hoče on prinesti okoli slovensko javnost. Naj si izbere, katera možnost mu je bližje. Ker s tovrstnim vladanjem nikogar ne bo prepričal, zanašati se na stabilnost politične moči svoje stranke pa se tudi ne more – padajoča podpora mu namreč zelo krha moč. Ne nazadnje bi v tem trenutku oba njegova koalicijska partnerja na morebitnih volitvah profitirala, četudi najprej zrušita vlado. Pri čemer jima zaradi tega ne gre prav nič bolj zaupati, da glede Luke Koper ne bi dovolila napačne prodaje v drugačnih političnih razmerah. Spomniti se velja podobnih primerov, ko je imel Cerar večjo podporo: vedno znova so zelo resno grozili, potem pa skomignili z rameni in ostali v koaliciji.