1. Andrej Cetinski

Vojna v Ukrajini traja že več kot dve leti, po mnenju nekaterih celo od leta 2014,  ko se je nacistično usmerjena politična oblast Ukrajine spopadla  s svojim rusko govorečim prebivalstvom. Pogledi na to, zakaj je do nje prišlo  in kako naj bi se jo  končalo, se zelo razlikujejo. Slovenska politika pa glede tega nima problemov: dosledno sledi razlagi, ki jo zagovarja politika EU, ta pa poslušno  govori in ravna tako, kot ustreza ZDA. Zahodna politika je v tem primeru tudi sicer jasna in izjemno enotna: vojno je z agresijo povzročila Rusija, Ukrajini pa je potrebno zagotavljati ustrezno pomoč, da bo iz nje izšla kot zmagovalka; kdaj naj bi se to zgodilo, je težko predvideti, vsekakor pa to ne bo prav kmalu.

Civilna družba  v svojih pogledih na obravnavano vojno ni tako enotna kot politika. En njen del nedvomno sprejema razlage, za katerimi stoji politika, predvsem med intelektualci pa je veliko takih, verjetno so celo v večini, ki zahodne politike v tem primeru ne podpirajo. So pa med slednjimi tudi izjeme. Tako smo v avgustu v javnih občilih lahko brali članka dveh uglednih oseb, ki vojno v Ukrajini predstavljata povsem različno in je njuni razlagi zanimivo in koristno primerjati. Zato ju bom v naslednjih vrsticah kratko povzel, pri čemer se bom omejil le na po mojem razumevanju osrednje vsebine.

Pisec prvega članka je novinar Dejan Steinbuch, objavil pa ga je 26.8.24 v reviji  Reporter. Članek sicer prednostno obravnava Operacijo Kursk, to je vojaški upad Ukrajine na ozemlje Rusije, avtor pa je v njem ponudil še svoj širši pogled na vojno v Ukrajini. Tako je v tej zvezi zapisal tudi naslednje, citiram: »Evropejci in  zahodnjaki  se upirajo spoznanju, da je v ozadju vojne v Ukrajini dejansko globalni spopad med avtoritarnimi režimi, zlasti kitajskim in ruskim, in demokracijo. Da gre za veliko strategijo diktatur, ki so Zahodu po tihem napovedale vojno. Temeljni strateški cilj Vladimirja Putina torej ni  le podreditev Ukrajine,  pač pa sprememba svetovnega reda in vzpostavitev Rusije kot globalne (vojaške) sile». Zahod naj bi ravnal napačno, ker svojo sodelovane v vojni omejuje na vojaško in denarno pomoč Ukrajini. Če namreč v njej »ne bomo zmagali, se bomo prebudili v režimu, kjer se pada z balkonov in umira od čaja, če se z vladarjem ne strinjaš«. Steinbuch  nam po mojem razumevanju  ponuja čustveno zasnovano in neargumentirano  razlago, ki  med drugim povsem prezre možnost, da bi namera Zahoda, da Rusijo vojaško porazi, zelo verjetno izzvala nuklearni spopad  s strašljivimi posledicami za človeštvo.

Povsem drugače kot Steinbuch dojema  vojno v Ukrajini sociolog Marko Kerševan. Svojo razlago je predstavil v članku, ki ga je Delo objavilo 6.avgusta letos. Iz nje zvemo, da  ZDA s to vojno uspešno uresničujejo  svoje politične in ekonomske interese (močna okrepitev Nata kot orodja za obvladovanje drugih, ekonomska in politična oslabitev Evropske unije v korist ZDA, ekonomska krepitev ZDA z izjemno  povečanim oboroževanjem, ,..), kar govori  v prid tistim, ki menijo, da so vojno predvsem izzvale ZDA in tudi končala naj bi se, ko se bo tako odločila njihova politika. Še ene navedbe Kerševana ne gre prezreti:  osrednji poraženec obravnavane vojne je in bo nedvomno Ukrajina, poleg le te pa bo  po zaslugi njene lastne politike  izjemno ekonomsko in politično škodo utrpela tudi EU. Kerševan se nasprotno kot Steinbuch tudi zavzema, da se vojno s pogajanji čimprej konča in pri tem opozarja še  na specifične okoliščine, ki jih  v teh pogajanjih ne gre prezreti, če naj bo izpogajani mir vzdržen.

Primerno je, da ob tej priliki povem tudi nekaj o svojih pogledih na vojno v Ukrajini. Predvsem naj  rečem, da se pridružujem razlagi,  ki jo je v svojem članku predstavil Kerševan.  Temu, kar je zapisal, pa dodajam še dve mnenji. Najprej to, da si je ameriški finančni kapital uspel pomembno podrediti politiko njegove države, vojna v Ukrajini pa mu je omogočila, da je to svojo moč razširil še na EU. Te podrejenosti bi se politika EU morala čimprej znebiti in se aktivno zavzeti za to,  da se vojno v Ukrajini s pogajanji kolikor mogoče hitro in razumno konča. Kot drugo pa to, da tudi vojna v Ukrajini in morija v Palestini dokazujeta, da je zahodna demokracija v globoki krizi, kar se najbolj  tragično  odraža v tem, da njena politika vse bolj ignorira demokratične pravne norme, predvsem pa  vse manj spoštuje temeljne etične vrednote; družba, ki tako ravna, nima obetavne prihodnosti in zato naj postaneta sanacija demokracije in skrb za zdravo naravno okolje prednostni politični nalogi Zahodnega sveta.

2. Ivan Lah: tukaj!

Pravzaprav je trezen človek, ki ne glorificira slovenske preteklosti, v zadregi glede naše preteklosti.

Utemeljeno poveličujemo naše prednike, našo kulturo, naše karantanske dosežke in kasnejše upore ter vsa naša prizadevanja za boljše življenje in lepšo prihodnost. In ko se nekaterim zdi, da smo leta 1991 prišli do »konca zgodovine« ter dosegli svoj »tisočletni sen,« nas vsakdanja praksa grdo demantira. Vsa prizadevanja za neodvisnost in samostojnost Republike Slovenije, kar naj bi zagotavljala »nova država,« ki jo mimogrede »sami« upravljamo, so namreč pod vprašanjem.

Seveda nikoli nismo in tudi ne bomo kot skupnost in posamezniki živeli sami izolirano od ostalih držav in ljudi. To seveda tudi ni namen države. A vendar se zdi, da smo vsi skupaj, predvsem pa odločevalci te naše države, namerno pozabili na t.i. nacionalni interes. Prav tako ima človek tudi občutek, da enostavno nimamo ljudi, ki so sposobni razmisleka o prihodnosti ter realne ocene preteklosti. Zna se le še kopirati velike.

Narcisoidni posamezniki tipa Borut Pahor ali Janez Janša imajo že toliko idejnega podmladka, da se res ni bati, da bi kdaj sploh prišli na pravo pot.

In tu je umesten razmislek o preseku stanja države in družbe ter o možnih prihodnjih dogajanjih doma ter širše v Evropi in svetu. Če ne bomo priznali,  da smo zašli s poti, potem pač nikoli ne bomo prišli na cilj.  Mislim seveda na vse sistemske poteze preteklosti, ki so očitno nepopravljive. Od privatizacije, prodaje bank, zadolževanja, nespoštovanja ločitve države od verskih skupnosti – mislim težiščno na RKC, do kulturnega hlapčevanja angleškemu jeziku in ekonomske ter ne na koncu vojaške odvisnosti od tujine ter spoštovanja človekovih pravic doma in po svetu. A vendarle je prenos številnih državnih pristojnosti organizacijsko, ekonomsko, kulturno itd. na »širšo skupnost« EU tako velik, da se nehote zastavlja vprašanje, kaj pa, če se ta pravljica z dvanajstimi zvezdicami v zastavi, čeprav je držav že toliko, da jih težko naštejem, konča? Asociacija na razpad bivše skupne države se seveda pojavlja sama po sebi. Brez širjenja strahu, a vendar umestno s strani odločevalcev bi bilo, da vendar ne pozabimo in ne spregledamo ter trezno razmislimo, kaj se dogaja neposredno okoli nas. Ne videti nekaterih idej o veliki Madžarski in šala s tem zemljevidom za vratom Viktorja Orbana, je neodgovorno. Tudi lastništvo bank postaja, milo rečeno, čudno. Katera je že banka v slovenski lasti? Da o ekonomski odvisnosti od tujcev rajši ne pišem. Tudi ne o zadolžitvi. O kakšni samooskrbi ni niti govora. Ni smiselno, ker je drugje vse cenejše in se delo oz. proizvodnja ne izplačata. Tudi na drugi strani je seveda odlično, da ni več meje z Italijo. A vseeno se malo bojim, da smo vključno s Primorci že malo pozabili kje je bila včasih Rapalska meja, da pa tega niso pozabili kakšni odločevalci v Italiji.

Seveda je sedaj aktualno strašenje s Kitajci, pa Rusi in še s kom. A mi naivno iščemo nekega »strateškega zaveznika« in tutorja, ki naj bi nas rešil ali branil v morebitnih prihodnjih, a tudi že sedanjih nepredvidljivih situacijah. Vseeno malo neresno in neodgovorno. Še vedno smo v preteklosti kot narod morali poskrbeti sami zase.

Veliki to zase delajo. Majhni pa smo bili drobiž v interesih velikih. Žal se to ni do danes prav nič spremenilo. In če se veliki odločijo za to, da uresničijo svoje interese tudi tako, da se pripravljajo na vojno in jo tudi bijejo, ne pa na mirno sobivanje v svetu, potem posledično to ne pomeni nič drugega, kot realno preurejanje sveta v katerem živimo. In zdi se, da nekateri tega ne vidijo ali pa, da smo že marsikaj zamudili.

Pa se samo sprašujem, ali smo se res osamosvojili? Živimo bolj varno, enakopravno, srečno? Ali res nismo samo pridni izvrševalci ameriške in še kakšne druge – evropske ali sosednje politike? Iz nekega našega bolj miroljubnega in svobodomiselnega razmišljanja smo prešli na stran agresije in sovraštva. Ne le v Gazi, v Ukrajini in drugod, tudi doma. In ni poguma za drugačne korake.

Miloš Šonc, Grosuplje, 25.8.2024

Poslovil se je zadnji predsednik slovenske socialistične vlade od leta 1984 do 1990.

Ob slovesu mu je Julka Žibert, sodelavka v nekdanjem Izvršnem svetu Republike Slovenije, napisala nekrolog. Objavljen je bil v Dnevniku, 24.8.2024.

Dušan Šinigoj (1933–2024)

Prispevek gospoda Janeza Černača o nujnosti razvojne strategije je bil objavljen v Delu. V njem avtor na treh primerih navaja, kaj se lahko zgodi ob odsotnosti državne strategije. Ob tem prijateljem in somišljenikom priporoča ustanovitev ZBORA DRŽAVLJANOV ZA UVEDBO KOMBINIRANEGA VOLILNEGA SISTEMA. In zaključi: »Ne dopustimo, da bi nam nasprotniki to ovirali s brezkončnimi pravnimi zvijačami«.

Strategija trajnostnega razvoja

Ob sedanjem spletu klimatske, zdravstvene, prehranske in varstvene krize v svetu, je nujna strategija trajnostnega razvoja, sicer tavamo v prihodnost brez jasnih ciljev. Države brez določene strategije so zato lahek plen kapitala in tujih interesov. Država brez prave strategije za posamezna področja nimajo prihodnosti, vendar se tega vladarji in večina volivcev ob volitvah očitno tega ne zavedajo.
Izobraževanje je eno od pomembnejših področij že za sedanjost, še posebno pa za prihodnost bodočih rodov, zaradi staranja prebivalcev in razvojnih izzivov. To dokazujejo zadnje informacije, da samo v osnovnih šolah primanjkuje nekaj sto ali celo nekaj tisoč učiteljic in učiteljev, zato govorijo že o kolapsu šolskega sistema. Ob tem pa ustanavljajo vedno nove univerze. V primerjavi z drugimi evropskimi državami, so pri nas učiteljice in učitelji starejše generacije, zato bo v naslednjih petih, desetih letih ta problem samo še veliko večji. Vzrok za to naj bi bilo neustrezno vrednotenje tega zahtevnega dela.
Še najbolj so sedaj prizadeti bolniki, ker primanjkuje zdravnikov in drugega zdravstvenega osebja, ker ti odhajajo tudi v druge evropske države. Po uradnih podatkih pri nas že več kot 150. 000 bolnikov nedopustno dolgo čaka na določene zdravstvene storitve. Očitno smo tudi na področju zdravstva dočakali krizo brez strategije. Ob tem pa naši vladarji nočejo prevzeti preverjene organizacije in ne ukrepov iz evropskih držav. V preteklosti je bilo pri nas zgrajenih dovolj domov za starejše, vendar ponekod že ne morejo sprejemati v oskrbo starejših ljudi, ker tudi na trm področju manjka osebja. Tudi to področje dela ni primerno ovrednoteno.
Seveda je podobnih zadreg veliko tudi na drugih področjih, kjer nimamo sprejete strategije razvoja, vendar je to prikrito za večino ljudi, ki imajo že na drugih področjih hude zadrege, težave in dnevne skrbi.
Država brez celovite strategije trajnostnega razvoja nima prihodnosti. Izdelava in uveljavitev tega dokumenta zahteva zelo odgovorno delo vladarjev in raziskovalcev z naših univerz, katerih znanje naj bi se spojilo v sodelovanju z vrhunskimi strokovnjaki pri nas in v svetu. Ob tem pa je nujno upoštevati, da je za izdelavo in uveljavitev strategije trajnostnega razvoja za našo državo nujen prehod iz sedanjega neoliberalizma, ki zahteva pri vseh dejavnostih dobiček, tudi na račun uničevanja narave in izčrpavanje večine ljudi, kar vodi dolgoročno v pogubo. Predstavitev tega je tudi naloga projekta Rastoča knjiga Kočevje II, ki ga bomo za zainteresirano javnost predstavili letos v jeseni v Knjižnici Kočevje. Ta projekt na svetovni ravni je pripravljen na podlagi štiriletnega dela pri projektu Rastoča knjiga Kočevje.
Janez Černač, Kočevje

Delo je 6.avgusta objavilo članek z gornjim naslovom. Njegov  avtor je Marko Kerševan, sociolog in zaslužni profesor (v nadaljevanju: M.K.). Članek je razmeroma kratek, a je M.K. v njem problematiko vojne v Ukrajini predstavil dovolj celovito in prepričljivo, da je to vsaj zame ena boljših  analiz te tragične zgodbe, kar sem jih doslej imel priložnost prebrati. Njegova vsebina je gotovo zanimiva za številne bralce in zato naj ne bo odveč, če  jo v tem zapisu kratko povzemam, seveda tako, kot jo sam dojemam.

Ko zahodna politika, torej tudi naša, obravnava vojno v Ukrajini, praviloma izhaja iz podmene, da jo je v letu 2022 izzvala Rusija z vojaškim vdorom v Ukrajino in naj bi bila predvsem  odraz Putinove agresivnosti, ki naj bi jo bilo možno zavreti le z vojaškimi sredstvi. Po mnenju M.K. pa potekajo v okviru te vojne sočasno kar štirje spopadi, ki jih je pri njeni razlagi potrebno upoštevati, če naj bo ta korektna. Prvi spopad se je pričel že leta 2014, ko je v Ukrajini politično oblast prevzela skupina vse prej kot demokratično usmerjenih oseb, ki je s svojo sovražno obravnavo ruskega prebivalstva izzvala  državljansko vojno. To bi se z mirovnim sporazumom Minsk 2 že v letu 2015 lahko končalo, pa se to ni zgodilo, saj je ukrajinska oblast po podpisu sporazuma ob podpori zahodne politike sovražno obravnavo ruskega prebivalstva  še zaostrila. Na to ravnanje  se je odzval Putin z agresijo v letu 2022, ki se je razvila  v vojno med Rusijo in Ukrajino, ki še traja. Po vsebini gledano gre v tem primeru za dva spopada. Eden je ta, v katerem se Rusija in Ukrajina bojujeta za svoje interese: Rusija prednostno za zaščito njenih nacionalnih interesov, povezanih z Ukrajino, Ukrajina pa za to, da svojo ozemeljsko suverenost v celoti zadrži, nacionalne interese njenega ruskega  prebivalstva pa  v največji meri omeji. Vsebino drugega spopada pa predstavlja »posredna« vojna med Rusijo in ZDA oziroma Natom, ki za sedaj neposredno poteka na ozemlju Ukrajine, njen cilj pa je ekonomsko in vojaško oslabiti  Rusijo, po možnosti celo povzročiti njen razpad kot države.

Poleg zgoraj navedenih treh vojaških spopadov se po mnenju M.K. v okviru vojne v Ukrajini  izvaja še četrti, to je interesni spopad med ZDA in Evropsko unijo (EU),  v katerem ZDA izjemno uspešno slabijo ekonomsko in politično moč EU, politika slednje pa to ravnanje pohlevno podpira. To izjemno ravnanje politike EU naj  bi upravičevala agresivnost  Putinove Rusije, ki naj bi v primeru, če vojaško ne bo poražena v Ukrajini, ogrozila tudi ostalo, še predvsem vzhodno Evropo. Te razlage pa ne gre resno jemati, kar v naslovnem članku prepričljivo dokazuje tudi M.K. Bolj sprejemljiva je razlaga, da evropska politika v tem primeru  splošne koristi v nasprotju s temeljnimi etičnimi pravili podreja osebnim interesom samih politikov, predsednica Ekonomske komisije pa ravna pri tem kar zgledno.

V zaključku naslovnega  članka navaja M.K. še nekaj uporabnih usmeritev, kako  končati morijo v Ukrajini in s tem tudi z njo povezana, predvsem za nas Evropejce izjemno škodljiva ravnanja. Odgovorna politika bi po njegovem mnenju mir »izbojevala« za pogajalsko mizo; če bomo v EU še naprej zavračali to možnost, nam grozi, tako M.K., da bomo zdrseli v vseevropsko vojno.

Andrej Cetinski

Avtor spodnjega članka objavljenega v Dnevniku Anton Peinkiher predlaga izstop iz Nata, saj zdaj nimamo niti lastne vojske, niti vojaške varnosti.

Kaj naj si človek misli, ko prebere pismo nekdanjega visokega obveščevalnega častnika MORS?

Avtor spodnjega pisma Anton Peinkiher je častnik kopenske vojske, obveščevalni častnik in varnostni manager. Leta 1979 je končal Vojaško gimnazijo, leta 1983 je končal Vojaško akademijo kopenske vojske in 1984 še šolo za obveščevalne častnike in druga specialistična usposabljanja za obveščevalno delo v okviru JLA.
Od januarja leta 1990 je sodeloval pri zagotavljanju obveščevalnih, protiobveščevalnih ter vojaških nalog za potrebe Republike Slovenije. Bil ključni organizator za elektronsko izvidništvo na VOMO in kasnejših organizacijskih oblikah vojaške obveščevalno varnostne službe.
Leta 1997 na FDV Univerze v Ljubljani dosegel znanstveni naziv magister znanosti s področja sociologije.

V pismu je navedenih toliko dejstev, da, če je samo polovica točnih, moramo takoj ukrepati. Zato kot nepoučena cd sprašujemo politično vodstvo države, da nam pošteno in verodostojno pojasni situacijo, ki jo opisuje g. Peinkiher opisuje v priloženem pismu.

Pismo gospoda Antona Peinkiherja:
Slovenija 20 let v Natu

V članku Barbare Kramžar (Delo, 10.julij) z gornjim naslovom državni sekretar v kabinetu premiera Goloba, g. Vojko Volk pojasnjuje, zakaj naj bi številni naši državljani ravnali zmotno, ker v Ukrajinski vojni ne podpirajo politike ZDA in Nata do Rusije. Volkove navedbe Andreja Cetinskega niso prepričale in zato njemu in seveda tudi bralcem pojasnjuje, v čem se z Vojkom Volk razhajata:

Začnem naj z naslovom članka. Ne gre izključiti možnosti, da se vojna v Ukrajini lahko razvije v širši, morda celo nuklearni spopad,  a močno dvomim, da se bo to zgodilo, saj bi bili v tem primeru vsi poraženi. predvsem pa to ni v interesu ZDA. Strašenje javnosti, da hodimo po robu prepada, zato po mojem mnenju ni primerno. Res pa je, da tako ravnanje politiki lahko  zelo koristi. Če se počutimo močno ogrožene, namreč lažje sprejemamo njena sicer težko razumljiva  početja, ki smo jim  predvsem v zvezi z vojno v Ukrajini priča zadnja leta. Podobno učinkuje tudi sovraštvo in zato ne preseneča, da zahodna politika tako vztrajno spodbuja sovraštvo do Rusije, saj naj bi nas ta ogrožala. Drugače povedano, ogroženost in  sovraštvo sta danes močni propagandni orodji, s katerima ZDA, Nato pa tudi Evropska unija (EU) utemeljujejo podporo  vojni v Ukrajini.

O nekaterih vidikih obravnavane vojne pa zahodna politika previdno molči, čeprav so za njeno razumevanje ključni in v nemajhni meri tudi pojasnjujejo, zakaj smo Slovenci vse manj naklonjeni ZDA in Natu. Naj omenim pomembnejše. Najprej to, da je leta 2014 ob podpori ZDA politično oblast v Ukrajini nasilno prevzela skupina  izrazito nedemokratično usmerjenih oseb, ki je pričela več kot osem milijonsko  rusko prebivalstvo obravnavati na način, poznan kot »nacizem«. To je izzvalo državljansko vojno, ki naj bi se končala z mirovnim sporazumom »Minsk 2« iz marca leta 2015. (Poleg Putina sta ga sopodpisala tudi  vodilna nemška in francoska politika).  Žal ga ukrajinska oblast ob podpori zahodne politike ni spoštovala, pač pa je svojo nacistično obravnavo ruskega prebivalstva še zaostrila. Na to početje se je februarja  2022 odzvala Rusija z agresijo na Ukrajino, očitno predvsem s ciljem, da ruskemu prebivalstvu v  tej državi zagotovi normalno demokratično obravnavo. Tudi po zaslugi turškega predsednika so se sprte strani to pot hitro dogovorile, kako vojaški spor mirno razrešiti. Žal  pa Ukrajina mirovnega  sporazuma po naročilu zahodne politike ni podpisala in ruska  agresija se je tako nadaljevala kot krvava vojna, ki še vedno traja. Za sedaj kaže, da se jo bo lahko končalo šele po tem, ko se bodo tako odločile ZDA. Nemalo jih meni, da se bo to kmalu zgodilo, če bo le Trump na jesenskih volitvah izvoljen za predsednika.

Kar nekaj argumentov prepričljivo podpira mnenje, da so ZDA odločilno prispevale, da je prišlo do vojne v Ukrajini, po njenem izbruhu pa aktivno skrbijo za to, da se je ne konča z mirovnimi pogajanji. Njihova politika v tem primeru nedvomno zasleduje zelo konkretne cilje , o katerih se seveda javno le malo govori. Razlaga le teh, ki je vsaj meni blizu, je kratko povedano taka. Kot prvo menim, da je obravnavana vojna močno okrepila Nato. ki je eno od orodij ZDA za obvladovanje ostalega sveta, njegov pomen pa se povečuje spričo zaostrovanja nasprotij s Kitajsko.  Drugič, vojna v Ukrajini je politično in ekonomsko močno oslabita EU in povečala  njeno odvisnost od ZDA, kar je za slednje pomemben dosežek spričo tega, da je njihova dosedanja prevlada v svetu resno ogrožena. In tretjič, proces okrepljenega oboroževanja in močno oslabljena energetska oskrba EU, ki ju je povzročila vojna v Ukrajini, prinašata ameriškemu kapitalu velike  ekonomske koristi. Naštetih ciljev bi ne bilo možno uresničiti brez primernega sovražnika in Rusija je za to vlogo nedvomno primerna. Ne gre pa prezreti, da tudi za ZDA vse posledice obravnavane vojne nimajo pozitivnega predznaka; vojna je namreč surovinsko izjemno bogato Rusijo potisnila v naročje Kitajske, kar utegne biti za ZDA v prihodnje zelo moteče.

S pričo navedenega je možno razumeti (ne pa tudi podpirati) ameriško politiko do vojne v Ukrajini, zakaj le tej tako pohlevno sledita evropska in tudi naša politika, pa je vsaj zame zagonetka, za katero ne najdem zadovoljive razlage. S podobnimi zadregami imajo gotovo  opraviti mnogi od naših  občanov, ki ne podpirajo današnje  politike ZDA in Nata. Zaupanja v razumnost ravnanja ljudi, ki smo jim zaupali izvajanje najbolj kočljivih družbenih pristojnosti, je tako iz dneva v dan manj, to pa vodi celotno družbo v resne težave.

Andrej Cetinski

ZAKAJ ZAPIS O ZDRAVSTVU IN NE O DESTRUKCIJI SLOVENSKE DRUŽBE?

Pred dnevi je vlada predstavila svoj načrt reševanja krize v slovenskem zdravstvu!
Nekaj pa je vlada vendarle že zdaj storila odlično: s svojim vztrajanjem in nepopustljivostjo do zahtev Fidesa je zdravnike privedla v razmislek, ki ima možen en sam smotrni zaključek: da je zdravstvo sicer pomembno, toda ne bolj in ne manj kot vsi drugi družbeni podsistemi.
Mogoče pa je vlada do sedaj premalo poudarila in zaščitila na tisoče odličnih in predanih zdravnikov, zdravniških sester in drugih zaposlenih v zdravstvu, na katerih dejansko temelji operativnost zdravstvenega sistema. Ti niso stavkali, niso pisali odpovedi delanja nadur, niso na TV in v drugih medijih poudarjali svojih zaslug, svojega pomena, svoje enkratnosti in nezamenljivosti. Bili so tiha večina, dosegljivi bolnikom. Prav oni so zlato jedro našega zdravstva, ne Zdravniška zbornica in ne Fides, ki sta postala nosilca nekakšnih posebnih, pogosto tudi zasebnih interesov.
Ali gre za nekakšno »zajedavsko simbiozo« zdravstvenega in političnega samodrštva? Brez odgovora na vprašanje, kaj je narobe v razmerju med politiko in zdravstvom, problemov ni mogoče trajneje rešiti, saj so vsi ukrepi usmerjeni le na korekcijo ali odpravo posledic, ne pa na odpravo vzrokov.
Zapis ni uperjen zoper nikogar. Tiste, ki pa se bodo prepoznali kot nosilci anomalij sistema, pa prepuščam njihovi lastni morali, pravi mag. Emil Milan Pintar, avtor zapisa, ki je bil 20.7.2024 objavljen v Sobotni prilogi Dela. Lahko pa ga preberete tudi spodaj.

Zapis O ZDRAVSTVU

Da, najpomembnejši referendum je še pred nami. Gre za vprašanje kako naprej. Smo res zadovoljni z organizacijo države in družbe kot je, kot smo jo dobili v paketu z osamosvojitvijo in o kateri ni tekla razprava? Po 33 letih je jasno, da smo kupili mačka v žaklju. Gre za neustrezen in do ljudi in javnega dobra neprijazen volilni in politični sistem, ki nam dela veliko materialno škodo in zavira razvoj.

Da bi več sto let star »demokratični« model izboljšali, predlagam referendum na to tematiko z naslednjim vprašanjem: »Ali se strinjate da se poslanci v državni zbor volijo tako, da se v vsaki občini (volilni enoti) izbere po en predstavnik, ki se na to mesto kandidira sam s predstavitvijo svojih dosežkov in sposobnosti zastopanja določenega števila ljudi?« 

Obstoječi način volitev v katere se vpletajo zasebna komercialna podjetja, ki se imenujejo politične stranke, je dejansko nedemokratičen. Najprej zato, ker kandidati ne predstavljajo določene skupine ljudi, ampak so podaljšana roka političnih strank, zato jih volivci ne morejo poklicati na zagovor, niti se z njimi ne morejo posvetovati, saj so njihovi volivci nedoločeni, anonimni. Po aktualnem volilnem sistemu je možno izvoliti vse poslance parlamenta stanujoče v istem kraju, lahko bi bili tudi vsi v sorodu in bi vsi lahko stanovali v isti stavbi, tako absurden je. Ta sicer malo verjetna možnost ilustrira kako daleč od izvoljenih so ljudje, ki bi jim morali poslanci služiti in se z njimi posvetovati glede odločitev v parlamentu in seveda za svoje odločitve sprejemati odgovornost. Državo predstavljamo ljudje, ki živimo v lokalnih skupinah in ni bolj logičnega zaključka, kot je ta, da te ljudi lahko zastopajo le predstavniki lokalnih enot, občin ali pa bi za potrebe volitev združili po dve občini, da pridemo na največ 100 poslancev.

Zakaj je takšna sprememba nujna? Narekuje jo smisel demokracije, ki je predstavljanje ljudi, ne pa ugrabljanje države in ljudi v njej, kar je najbolj vidna posledica obstoječega političnega sistema. Politične stranke so v praksi največji sovražnik demokracije, čeprav so bile izumljene zato, da jo uveljavljajo.

Politične stranke bi se registrirale kot društva bi jih tako tudi financirali: država bi plačevala le logistične, obratovalne potrebe društev in med njimi političnih strank.

Razočaranje nad demokracijo je evropska realnost, razočaranje, da so politiki  ukradli demokracijo, da ljudje dejansko o ničemer več dejansko ne odločajo je večkrat izražen problem evropske povezave na vseh ravneh.

Povsem logično in naravno je, da določen predstavnik ljudstva v parlamentu zastopa določeno in znano skupino ljudi, torej je treba voliti po geografsko in personalno teritorialnem načelu, ki smo ga že uspešno prakticirali.

Danes nas občane predstavljajo neznani predstavniki v parlamentu, saj se ne ve kdo je koga volil. Ne le to, ti predstavniki sploh ne odgovarjajo in se ne morejo posvetovati s svojimi volivci, saj jih ne poznajo. Ker so jih dale na volilne lističe politične stranke, družinska komercialna podjetja, so zato poslanci podložni le njim, od koder dobivajo navodila kako se obnašati in glasovati. Vsa ogromna energija in denar za borbe med političnimi strankami in vsa velika energija, čas in denar medijev, ki ta cirkus spremljajo so izgubljeni, saj ne prinašajo nič dobrega vsebini in javnemu dobremu. V socializmu smo imeli eno politično stranko v kateri je bilo 5-10 ljudi, ki so dejansko politično (vendar ne zasebno ekonomsko) obvladovali Slovenijo. Danes imamo enako število 5-10 ljudi, ki preko različnih političnih strank in ekonomskih subjektov obvladujejo Slovenijo, vendar ne le politično, ampak tudi posredno ekonomsko. Če so se v socializmu kradla kosila ali večerje na naročilnice, se danes legalno kradejo desetine milijonov: po eni strani vsega tistega javnega bogastva, ki je bilo ustvarjeno v socializmu, po drugi strani pa tekoča javna sredstva. Najbolj inventiven način legalne kraje velikih vsot so veliki projekti, kjer se izginuli milijoni ne vidijo preveč očitno (TEŠ 6, JEK2, nove nenormalno velike železniške postaje, zaščitna oprema,…). V socializmu je res bila dovoljena le ena politična stranka, vendar je bilo 95% vsega odločanja prepuščenega samoupravnem dogovarjanju, zato tudi civilna družba v tem segmentu ni imela nobenega smisla, saj je bilo samoupravljanje in civilna družba eno in isto. Danes o vsem odloča bodisi politika, bodisi kapital. Nihče drug.

Posebej zaskrbljujoče pri vsem tem pa je dejstvo, da se je v socializmu kar naprej javno razpravljalo o razvoju in izboljšanju političnega sistema, ki je priznaval demokratične pomanjkljivosti in je iz tega naslova tudi nastalo samoupravljanje. Po osamosvojitvi se o tej tematiki (razvoju političnega sistema) sploh ne razpravlja, edini dosežek po 33 letih je preferenčni glas, kar je pesek v oči dejanski dogovorni, podružabljeni demokraciji. 

Torej ostajamo ujetniki dobro organizirane navidezne demokracije (političnih strank) dokler se ne lotimo prenove družbenega političnega sistema.

Logično je vprašanje ali je takšen kot predlagan ali podoben preskok sploh mogoč? Seveda je, saj je bil mogoč tudi preskok pred 33 leti, saj smo osamosvojeni in neodvisni. Je takšna nova organizacija družbe brez škodljivih političnih strank naiven predlog? Morda, a je še bolj naivno čakati na nove politične odrešenike vsake 4 leta. Veliko in umetno razdvojenost v družbi, ki jo generirajo politične stranke, bi lahko s takšnim projektom izničili, ponovno bi lahko prišli do nacionalne enotnosti in homogenosti, saj bi se ukvarjali z vsebinami, ne pa s političnimi in kulturnimi boji. To bi bil tudi mednarodno pomemben projekt, ki bi pokazal prihodnost res demokratičnega in boljšega sveta. Namreč vse slabo v današnjem svetu je praktična posledica formalne demokracije, ki ne zagovarja objektivno koristnih interesov občanov. 

Bojko Jerman, Dolsko

Javno pismo

Spoštovani prijatelji, člani civilnih iniciativ in demokratičnih strank.

Volitve poslancev v evropski parlament so za nami. Verjetno je rezultate teh volitev vsak razumel drugače. Nekateri so razočarani, drugi se zadovoljujejo z enostransko interpretacijo medijev, ki pa ni rečeno, da drži. Nujno je torej, da volilne sisteme spremenimo, da bi lahko zagotovili odločilen vpliv volivcev na izvolitev poslancev, kot to veleva Ustava RS. Rezultati posvetovalnega referenduma o uvedbi preferenčnega glasu niso samo priložnost, da to storimo, temveč moralna obveza, da to storimo čimprej.

Kaj lahko storimo?