Oznaka diktatorja je vsaj za prvi del Titovega vladanja kar umestna.

Pod gornjim naslovom je Delo objavilo intervju z zgodovinarko Marie-Janne Galic, avtorico knjige Tito – večni partizan. V njem predstavlja svoje poglede na partizana in kasnejšega vodilnega politika Tita, ki jim ne gre oporekati. Preseneča pa njeno videnje samoupravnega sistema, ki ga je Jugoslavija razvijala po tem, ko se je po letu 1948 politično razšla s Sovjetsko zvezo, aktivno pa predvsem po letu 1960. Zanj pravi, da ga je politika vehementno popularizirala in oglaševala, a ga je v praksi s številnimi reformami in zakoni transformirala v vse prej kot učinkovit birokratski monstrum. Avtorica pa se čudi temu, citiram, »da je bilo samoupravljanje na Zahodu deležno relativno velikega zanimanja in simpatij, v slogu, da gre res za socializem s človeškim obrazom«.
Samoupravljanje sem tudi sam aktivno podoživljal po letu 1963, pretežno kot eden vodilnih delavcev v večjih podjetjih. Ko sem kasneje imel priložnost prepoznati še značilnosti kapitalizma, sem lahko na podlagi lastnih izkušenj primerjal prednosti in slabosti obeh sistemov in pri tem ugotavljal, da si samoupravljanje ne zasluži podcenjevanja in celo zasmehovanja, kar je danes predvsem v politiki pa tudi v delu stroke prisotno. Zato naj v naslednjih vrsticah kratko predstavim, v čem so njegove značilnosti, kakor jih sam dojemam.
Osrednja značilnost samoupravljanja je v tem, da je bilo z njim v družbi, ki naj bi razvijala socializem, prvič uveljavljeno tržno gospodarstvo, kar se je pokazalo za pomembno prednost v primerjavi z državnim usmerjanjem delovanja podjetij, ki je pred tem prevladovalo. Druga njegova značilnost pa je v upravljanju: v kapitalizmu upravljajo podjetja njegovi lastniki, samoupravljanje, ki je ohranilo družbeno (državno) lastnino proizvodnih sredstev, pa je to pristojnost prepustilo zaposlenim.
Prednostni poslovni cilj samoupravnega podjetja je bilo ustvarjanje dobička (drugače se ga je sicer imenovalo) in v tem se ni razlikovalo od podjetja v kapitalizmu. Bistvena razlika med njima pa je bila pri delitvi dobička: o tej delitvi so v samoupravnem sistemu odločali zaposleni, v kapitalizmu pa je to pristojnost lastnikov podjetja. O tem, katera od teh ureditev je primernejša, se tu ne bom opredeljeval, bom pa nekaj besed namenil oceni učinkovitosti samoupravnega podjetja.
Po mojih izkušnjah bi ne mogel reči, da je bilo samoupravno podjetje razvojno manj uspešno od privatnega. V prid temu mnenju govorijo tudi naslednji podatki o napredku slovenskega gospodarstva v obdobju od leta 1960 do 1980, ki ga je po mojem mnenju smiselno obravnavati kot obdobje dokaj normalnega delovanja samoupravnega sistema. V začetku tega obdobja, to je leta 1960, je znašal BDP (bruto družbeni proizvod) na prebivalca v Sloveniji 39,2 odstotka tistega, kar je v istem letu beležila sosednja Avstrija. do leta 1980 pa je ta podatek porastel za 14, 5 odstotnih točk in je znašal 53,7%. Pri vrednotenju tega napredka je primerno upoštevati tudi naslednje: leta 2005 je slovenski BDP na prebivalca znašal 47,1 % avstrijskega, lani, to je 18 let kasneje, pa je znašal 58,2 %, to je 11,1 odstotnih točk več.
Zgoraj nakazujem, da je bilo po letu 1980 delovanje samoupravnega gospodarstva moteno in to močno. Za naslednje gre. Leta 1974 je Jugoslavija dobila novo ustavo, s katero so bile na republike prenesene tudi pristojnosti zvezne države, ki bi zaradi svoje narave morale ostati strogo centralizirane. To velja tudi za politiko zadolževanja v tujini. Večina republik je to spremembo krepko izrabila (Slovenije ni bilo med njimi), kar se je odrazilo v naslednjih spremembah zunanjega dolga države: leta 1975 je znašal 6,5 milijard dolarjev, leta 1985 pa 22,3 milijarde. Po letu 1980 so se močno povečale tudi obresti za tuje dolgove in so v letu1985 znašale kar15,9 % BDP države. Ta izjemna finančna obremenitev ter zahteve tujih posojilodajalcev, da se jim posojila pospešena vrača, so Jugoslavijo potisnile v izjemne krizne razmere, za katere se še vedno neredko in povsem neupravičeno krivi samoupravljanje.
Da je bilo samoupravljanje v Jugoslaviji dragocena družbena izkušnja, je najbolje prepoznala Kitajska politika in tako je ta država podobno kot Jugoslavija veliko prej uvedla tržno gospodarstvo, ne da bi se odrekla enopartijskemu političnemu sistemu. Slednjega je tudi primerno prenovila in razvila model zelo uspešnega tržnega gospodarstva, ki ga država razvojno aktivno usmerja v korist večine prebivalstva.
V nasprotju s Kitajsko je zahodni neoliberalni kapitalizem vse manj učinkovit, še predvsem zato, ker se mu je demokracija izrodila v strankokracijo, ki države ni sposobna zadovoljivo upravljati in je zaradi tega resno prizadeta tudi konkurenčnost njenega gospodarstva. Demokracijo kot model upravljanja države bo zato potrebno čimprej prenoviti, pri tem pa bi se lahko tudi samoupravne izkušnje naše bivše države koristno uporabilo.
Andrej Cetinski

Moč argumentov
VPRAŠANJA in ODGOVORI

VPRAŠANJA 1 (8.10.2024): Spoštovani,
tole me pa res zanima, zakaj mislite, da so argumenti za povečanje števila VE na 18 in posledično povečanje števila poslancev na 92,  šibki?  
Predlog NSi namreč ukinja volilne okraje in uvaja preferenčni glas, kar pomeni, da bo volivec imel odločilni vpliv na izvolitev poslanca in je edini, ki je dovolj realen, če želimo ukiniti sedanje volilne okraje in prepričati poslance iz manjših volilnih okrajev, da glasujejo zanj…  Pri kombiniranem predlogu pa se najprej postavi vprašanje, kakšen kombinirani sistem sploh zagovarjate, saj je možnih zelo veliko različnih kombinacij, skoraj vsem pa je skupen problem splittinga glasov, kompliciranost in bolj malo dodane vrednosti glede na veljavnega.
Mislim, da je predlog NSi očitno boljši od obstoječega sistema, spremembe so v resnici minimalne, logika sistema je enaka kot na evropskih volitvah, kar je zelo pomembno zaradi načela razumljivosti in enostavnosti volilnih sistemov in navsezadnje zato, ker ima edini potencial, da dobi zahtevano podporo v DZ.  
Včasih je pač treba skleniti kompromis, da se premakneš naprej in prepričan sem, da ponujamo odličnega.
Lepo vas pozdravljam
Janez pogorelec

—————————————————————————————————————————————- ODGOVORI 1 (8.10.2024): Spoštovani g. Pogorelec,
najprej hvala za vaše vprašanje oz. pripombo. Veseli nas, da spremljate naše delo in zlasti napore za demokratizacijo našega volilnega sistema. Naj odgovorim na kratko:
Naša strokovna delovna skupina je vprašanju oblikovanja in številu volilnih enot (VE) po ukinitvi volilnih okrajev posvetila temeljito razpravo. Pregledali smo zgodovinske delitve (Kranjska, Štajerska), pa Vatikanske delitve na nadškofije in škofije, pa starojugoslovansko delitev na banovine, itd. Iz novejše zgodovine poznamo številne druge delitve: na okraje, na upravne enote, na statistične regije, na dve regiji za potrebe EU, na vodno-gospodarske enote, itd. In slednjič na veljavnih 8 volilnih enot (in dve za potrebe izvolitev predstavnikov manjšin). In seveda sistem delitve na volilne enote v državah, ki niso federacije ali konfederacije. Pri tem smo se zavedali, da delitev na (pre)številne enote samo krepi centralizacijo oblasti.
V okviru našega predloga smo izhajali iz statističnih enot, za katere obstoji komplet koristnih podatkov. Predlagali smo 11 VE (namesto sedanjih 8), kar bi zmanjšalo tehnične in logistične težave na voliščih (zmanjšanje obsega kandidatnih list z 11 na 8 kandidatov na vsaki). Pri tem se nam zdi vaš očitek, da ne veste, kakšen sistem sploh predlagamo, bolj oblika samokritike kot kritike. Svoj predlog že dve leti predstavljamo javno; med drugim smo ga predstavili tudi vaši stranki. In smo ga pripravljeni ponovno, če to želite.
In zdaj k vprašanju, “zakaj se nam zdijo argumenti za vaš predlog šibki“:
1.      Vaš predlog, za razliko od našega, zahteva spremembo Ustave RS. Tega problema v našem DZ ne kaže minimizirati ali celo banalizirati
2.      Vaš predlog predstavlja popolnoma novo porazdelitev VE, ki nima prave ali vsaj primerne podlage v eni od obstoječih delitev. Zahteva dogovor v DZ, ki ga je, po sedanjih izkušnjah, zelo težko doseči. Razprava o uskladitvi velikosti VO, ki jo je DZ opravil na direktno zahtevo US, je bila pravi fiasko, kot so že več kot desetletje številni poskusi dogovora o ustanovitvi Pokrajin;
3.      Trditve, da večje število VE bolj upošteva podeželje (oz. zagotavlja bolj enakomerno pokritost s predstavniki ljudstva) nima nobene empirične podlage. V našem predlogu smo to enakomerno pokritost zagotavljali z volitvami poslancev v 44 VO po dvokrožnem večinskem principu ter z uveljavitvijo principa domicila. Ne enega ne drugega vaš predlog ne vsebuje;
4.      Število 18 VE se nam zdi enostavno preveliko, toliko prej, ker to razmišljanje potihoma vodi k odločanju o številu Pokrajin, ki bi lahko v bodoče bile smiselno povezane s številom VE. Verjetno se strinjate, da bi odločitev za 18 Pokrajin samo krepila centralizacijo oblasti;
5.      Mi smo pri oblikovanju svojega predloga izhajali iz potrebe, da državljanom – volivcem vrnemo vsaj del vpliva na oblikovanje kandidatnih list in volitve same. Zdaj so vse odločitve v rokah političnih strank, kar jim omogoča  številne volilne zlorabe in malverzacije. V vašem predlogu tega napora za demokratizacijo volilnega sistema nismo zasledili, zato se nam zdijo vaši argumenti za njegovo uveljavitev šibki.
In še ena misel: mi smo svoj predlog pripravili pred tremi leti. Glede na sedanje razpoloženje v DZ, ki očitno ne zagotavlja konstruktivne razprave, smo vse bolj prepričani, da lahko zahteva po povsem novi opredelitvi VE (in vztrajanje pri njej), predstavlja obliko politične diverzije proti spreminjanju sedanjega sistema.
Odgovor pripravil Emil Milan Pintar

ODGOVORI 2 (10.10.2024): Spoštovani g. Pogorelec,
Vsekakor pozdravljam vaš konstruktiven pristop in pripravljenost za razčiščevanje odprtih vprašanj. Razumem tudi vaše vztrajanje, da je vaš predlog boljši od sedanjega sistema in predvsem boljši od predloga za kombinirani volilni sistem.
Da bi rešili to vprašanje, ga moramo najprej prav zastaviti. Npr., kaj je v tem primeru »boljše« in kaj »slabše«? Sedanjemu volilnemu sistemu, ki ste ga uzurpirale politične stranke, državljani-volivci upravičeno očitamo, da je povsem izrinil »ljudstvo« (ki je edini nosilec suverenosti  in po naši  Ustavi tisti, ki vlada). Vsak sistem, ki tega ne upošteva, je torej v nasprotju z duhom Ustave. Naš volilni sistem je slab, da slabši skoraj ne more biti. Je prava farsa demokracije, spačeni obraz slovenske strankokracije.
Da bi volilni sistem izboljšali (in ga sploh uskladili z Ustavo), moramo torej vanj vnesti tiste elemente, ki bi omogočali dejansko sodelovanje »ljudstva« (odslej civilne družbe, CD) pri določanju kandidatov oz. kandidatnih list ter odločujoči vpliv volivcev na izvolitev poslancev (Ustava).
V našem predlogu (kombiniranega volilnega sistema) smo tem imperativnim pogojem demokratizacije korektno sledili. Predlagali smo izvolitev polovice poslancev po dvokrožnem večinskem sistemu in hkrati pravico državljanov, da kot »državljanske liste« (DL) vlagajo svojega kandidata. Hkrati smo predlagali, da to store pod enakimi pogoji, kot politične stranke. Oz. obratno: da tudi stranke svoje kandidate vlagajo na civilen način, enako kot DL, s podpisom določenega števila (100, 150?) podpornikov.
Ob tem smo predlagali še vrsto drugih pomembnih elementov, ki demokratičnost predlaganega sistema utrjujejo: uvedbo domicila, določitev, da mora biti prednostni glas absoluten in obvezen (vaše primerjave z volitvami evropskih poslancev so strokovno povsem nekorektne: pri volitvah evro-poslancev imamo eno volilno enot, vi jih predlagate 16!), obvezno javno predstavitveno izkaznico za vsakega kandidata, dvig kvote za kandidate manj zastopanega spola na 40%, odpravo pravice kandidiranja za težje kaznovane obsojence, dokler se jim kazen ne izbriše, itd.
Katerega od teh (ali drugih) elementov demokratizacije v svojem predlogu ponujate vi? Poglejmo:
– Pri prednostnem glasu vztrajate, da je relativen in neobvezen (primerjava z volitvami evro-poslancev);
– O uvedbi domicila bi se še pogovarjali (verjetno s pozicij moči političnih strank. Kako je to pomembno, poglejte včerajšnji odziv g. Janše na Logarjev izstop iz SDS. Zahteva povračilo stroškov, ker so ga izvolili v VO, kjer nima NITI PREBIVALIŠČA NITI SLUŽBE. Tako si politične stranke predstavljate približati poslance ljudstvu. Torej ohranitev manipulacije z mestom kandidiranja);
– O izenačitvi pogojev določanja kandidatov ali kandidatnih list CD s političnimi strankami, nimate v predlogu niti črke. Očitno mislite, da je potrebno vztrajati na sedanji obliki ekskluzivnih (uzurpiranih) pravic strank. To potrjujete tudi z izjavo, ki je za mene šokantna: »gre predvsem za to, da si stranke ne želijo izgubiti nadzora nad tem, kdo bo izvoljen«. So to potem še demokratične volitve? So to potem sploh še volitve, če imajo stranke nadzor nad tem, kdo bo izvoljen?;
– Itd.
Da zaključim: v vašem predlogu ne vidim nobenega elementa demokratizacije volilnega sistema. Vztrajate pri tem, da o sistemu odločajo stranke, četudi je v naprej jasno, da ga oblikujejo v skladu s svojimi interesi. Ti interesi pa so predvsem boj za oblast. Interesi ljudstva so povsem zanemarjeni, razen v lažnivi retoriki predvolilnih kampanj.
Seveda smo v SINTEZI-KCD in Nacionalnem svetu za demokratično spremembo volilnega sistema (NSVS) pripravljeni podpreti vaš predlog, če ste vi pripravljeni vanj vgraditi navedene ali druge ustrezne elemente demokratizacije, zato upam, da se bo naš pogovor nadaljeval v tej  smeri: ne, koliko VE kdo predlaga, temveč kako demokratizirati volilni sistem.
In da vam odgovorim še na nekorekten, nizki udarec, ki ste si ga dovolili z izjavo, da bi bil naš predlog že zdavnaj sprejet, vendar nima ustrezne podpore. Se strinjam: mislim, da sem uspel pokazati, kje in zakaj te podpore nima: v DZ in pri vodstvih političnih strank. Med državljani ima večinsko podporo. Za razliko od vaše stranke, ki pri državljanih nima niti 10 odstotne podpore, čeprav sami postavljate kandidate po svojih kriterijih in določate, kje bo kdo kandidiral. Ali pa prav zato. Mogoče je čas, da razmislite, da bi k določanju kandidatov pritegnili CD ter pomagali oblikovati sistem, kjer bi ti kandidati imeli realno, dejansko možnost izvolitve. Premislite. Vemo, da bi vam podpora pri političnih strankah padla. Mogoče pa bi vam podpora pri ljudstvu (volivcih) porasla na 20, 30 odstotkov? Razmislite. Mogoče pa se odločite, da podprete naš predlog, ali še bolje, da skupaj oblikujemo predlog demokratične prenove volilnega sistema. Saj podpirate demokracijo, mar ne?
S pozdravi. Emil Milan Pintar

O demokratizaciji volilnega sistema s predsednico Državnega zbora.

V petek, 4. oktobra 2024, so se predstavniki Koalicije civilne družbe SINTEZA (SINTEZA-KCD) in Nacionalnega sveta za spremembo volilnega sistema (NSVS) sestali s Predsednico Državnega zbora, mag. Urško Klakočar Zupančič. Namen razgovora je bil, da bi ugotovili, kako potekajo priprave za demokratizacijo volilnega sistema, za kar so državljani Slovenije zadolžili tako Vlado kot poslance Državnega zbora (DZ).

V razgovoru je Predsednica poudarila, da se zaveda, da sedanji volilni sistem ni ustrezen, da odvrača volivce in zmanjšuje njihov interes za kandidiranje, zaradi česar predstavlja neke vrste negativno kadrovsko selekcijo. Spremembe so torej nujne.

Kljub temu pa ocenjuje, da pravega interesa za konstruktivno iskanje rešitev med poslanci in strankami še ni čutiti, zato je težko oceniti, na katerih predlogih sprememb sedanjega sistema bi uspelo zbrati potrebno dvotretjinsko soglasje.

Predstavniki SINTEZE-KCD in NSVS so v razgovoru poudarili, da so poleg sistema dveh glasov volivcev, ki je osnova kombiniranega volilnega sistema, za demokratizacijo enako pomembni nekateri drugi predlogi: uvedba domicila, izenačevanje pogojev političnih strank in državljanskih iniciativ za oblikovanje kandidatnih list, obveza enovite javne predstavitve kandidatov s predstavitveno izkaznico, povečanje sedanje »ženske kvote« na 40 %, in še nekatera druga vprašanja. Zagotovili so ji, da bodo pripravili konsistenten pregled teh vprašanj.

Predsednica Državnega zbora mag. Urška Klakočar Zupančič je sprejela predstavnike Nacionalnega sveta za spremembo volilnega sistema in Programskega sveta SINTEZA-KCD.
Foto: Matija Sušnik

Avtorica kolumne z gornjim naslovom je Saša Vidmajer. V njej obravnava  probleme, ki danes močno zaposlujejo Evropsko unijo (EU), še posebej njeni največji članici, to je Nemčijo in Francijo. Problemi so ekonomske in politične narave. Ekonomski se odražajo predvsem v razvojnem zaostajanju EU,  politični pa v  močni krepitvi skrajno desnih strank. Taka stranka v Italiji že obvladuje njeno politiko,  v Avstriji  je pred kratkim zmagala na parlamentarnih volitvah, v Nemčiji za sedaj zmaguje na deželnih volitvah, se ji pa lep uspeh obeta na prihodnjih zveznih volitvah in podobna pričakovanja ima tudi francoska desnica.

Krepitev desnice  spremlja sedaj prevladujoča sredinska politika z zaskrbljenostjo, kar ne preseneča. Se pa ta ne ukvarja z razlogi, zaradi katerih raste podpora volivcev desnici, pač pa svoje aktivnosti prednostno  usmerja v iskanje rešitev, s katerimi naj bi desnici  otežila prevzem oblasti. V Nemčiji veliko pričakujejo od te možnosti, poimenovane »požarni zid«.

Razloge za krizne razmere, v katere je zašla EU, je potrebno poznati, saj jih sicer ni možno sanirati. O njih v kolumni ne zvemo veliko, osrednjega med njimi pa avtorica nakazuje z naslovom kolumne;  le tega razumem tako, da naj bi demokracija delovala le še formalno, posledica pa je vse slabše upravljanje držav, kar slednje potiska v ekonomske in politične težave. Taka razlaga mi je blizu in zato ji v nadaljevanju dodajam še nekaj pogledov na krizo demokracije In njene razloge.

Sam dojemam demokracijo predvsem kot model upravljanja države, ki naj deluje učinkovito, pošteno in v korist večine. Po njenih načelih  upravlja državo izvršna oblast, to je vlada, njen nadzor – ta je ključni pogoj za uspešno upravljanje – pa  je skrb izvoljenih predstavnikov ljudstva, to je parlamenta.

Tako kot navajam zgoraj, deluje demokracija danes le še redko, saj se je v večini držav izrodila v strankokracijo, to je politično ureditev, v kateri politične stranke, ko so na oblasti, brez večjih omejitev splošne koristi družbe podrejajo svojim interesom  ter interesom kapitala. Tisto, kar imata demokracija in strankokracija še vedno skupnega, so parlamentarne volitve, ki pa si jih je strankokracija  tako priredila, da stranke lahko odločilno vplivajo na sestavo parlamenta. Tak parlament svojega temeljnega poslanstva, to je nadzor izvršne oblasti, ne more zadovoljivo izvajati, oblast brez nadzora pa je upravljavsko praviloma neučinkovita.

Splošno je v uporabi še ena sistemska ureditev, ki močno slabi učinkovitost demokracije in krepi strankokracijo, to je model oblikovanje vlade, poznan kot koalicijska vlada. Ta namreč poslance parlamenta razdeli v dve skupini, od katerih večja, to je koalicija, vlado imenuje, druga, to je opozicija, pa vlado »nadzira«, vendar ne s ciljem, da bo ta uspešno delovala, pač pa ji vladanje zgolj otežuje. Države s koalicijsko vlado tako pravega nadzora vlade praktično ne poznajo, razdvojenost politike, ki jo taka vlada povzroča, pa upravljanje še  dodatno otežuje.

Poleg omenjenih dveh je prisoten še en dejavnik, ki otežuje  upravljanje države. To so vse bolj prevladujoče neoliberalne vrednote (bogatenje kot vrednota, pohlep, laž…..), njihovo delovanje pa se škodljivo odraža tudi v vse obsežnejši korupciji, ki učinkovitost upravljanja izjemno slabi.

Aktivnih je torej  več razlogov, zaradi katerih je upravljanje večine držav, ki sebe proglašajo za demokratične, danes vse prej kot zadovoljivo; slednje velja tudi za EU kot zvezo držav. Posledica so ekonomske  in politične težave, ki jih obravnava naslovna kolumna, pa tudi druge.

V Evropi se nam v prihodnje obetajo težko obvladljive razmere, če ne bomo temeljito izboljšali upravljanja njenih držav, predvsem tudi Unije. Ta problem lahko razrešujemo po dveh poteh. Ena je v opustitvi  obolele demokracije in uvedbi  avtoritarnega upravljanja; to usmeritev že uresničujemo s pospešeno krepitvijo skrajno desnih strank in jo z omejitvami, kot je v kolumni omenjeni »požarni zid«, ne bo možno zaustaviti. Druga, bolj obetavna, a tudi zahtevna pa je pot, da se demokracijo sanira, to je ponovno usposobi za učinkovito upravljanje države. Uresničiti  jo je možno s sistemskimi spremembami politične ureditve, ki naj upoštevajo naslednje usmeritve:

• Parlament naj bo usposobljen ustrezno nadzirati vlado s  ciljem, da ta deluje učinkovito v korist večine prebivalstva.
• Vlada naj bo številčno omejena (7 do 10 članov), v njej pa naj delujejo le etično neoporečne osebe z nespornimi vodstvenimi izkušnjami. Vlado naj vodi eden njenih članov, vendar praviloma največ dve leti.
• Krepiti je potrebno pravno državo, tudi zaradi radikalnega omejevanja korupcije.

Gornje usmeritve v svoji politični ureditvi upošteva Švica, ki prepričljivo dokazuje njihovo primernost. Politične stranke pa jih tudi pri nas zavračajo, saj jim sedanja ureditev, to je strankokracija, zelo ustreza. Prenovo demokracije bo zato težko izvesti in tako se težav zaradi  slabega upravljanja držav še lep čas ne bomo znebili;  še več ,verjetno se bodo še zaostrovale.

Andrej Cetinski, Sinteza

Zadnja leta je Evropska unija (EU) zaradi lastne neprimerne politike doživela pomembne spremembe, ki bodo močno bremenile njen jutrišnji razvoj. Oglejmo si tri, po mojem najbolj relevantne. Najprej to: pred tremi leti  je  EU ekonomsko še obsežno sodelovala s sosedno surovinsko bogato Rusijo, danes pa je z njo  posredno v vojni – ta sicer neposredno poteka v Ukrajini – a tega sodelovanje ni več, predvsem ekonomske posledice vojne pa so tudi za EU izjemno resne. Drugič, EU v primerjavi s Kitajsko in ZDA vse bolj  zaostaja v konkurenčnosti, predvsem zaradi dveh razlogov: eden je njena močno poslabšana oskrba z energijo zaradi vojne v Ukrajini, drugi pa je njen skromen tehnološko razvoj, kar je ena od  posledic  njene neprimerne razvojne politike.  In še tretja sprememba: EU je pretekla leta svojo zunanjo in ekonomsko politiko nerazumno podredila  interesom ZDA in si je tako otežila lasten razvoj pa tudi ekonomsko in politično sodelovanje s preostalim svetom.

Zaradi gornjih sprememb bomo v EU v prihodnje živeli slabše, kot bi v primeru, če  bi njena politika pretekla leta ravnala bolj razumno. Zato je toliko bolj pomembno, da se ne vztraja  pri dosedanji politiki, pač pa se naj ta v prihodnje prednostno zavzema za naslednje cilje: čimprej je potrebno s pogajanji končati vojno v Ukrajini; znebiti se je potrebno vazalske odvisnosti od ZDA; okrepiti je potrebno konkurenčnost EU in upravljavsko učinkovitost njene demokracije. Ti cilji so  nedvomno zahtevni in to naj bi se upoštevalo pri oblikovanju nove Evropske komisije (EK), saj bo prav od nje  v največji meri odvisno, kako uspešni bomo pri njihovem uresničevanju.

Proces oblikovanja nove Evropske Komisije EK (vlade) že poteka in o njeni prihodnji sestavi že veliko vemo. Tudi v naprej jo bo  po že sprejeti odločitvi evropskega parlamenta  vodila dosedanja predsednica, kar ni ravno  primerna kadrovska rešitev. Predsednica je tudi že pripravila predlog prihodnje sestave  komisije: poleg nje bo v njej 6 izvršnih podpredsednikov in 20 članov komisije (ministrov), skupaj torej 27 oseb. Predvsem  predlog kandidatov za podpredsednike že nakazuje nekatere smeri prihodnje evropske politike, za katere se bo zavzemala nova-stara predsednica in zato je o tem vredno povedati nekaj besed.

Najprej o spolni sestavi podpredsedništva. V njem naj bi bile štiri ženske in  dva moška. V osrednji vodstveni  ekipi (predsednica in 6 podpredsednic-kov), ki bo v naslednjih letih odločilno vplivala na dogajanja v EU, bosta torej 2 moška in 5 žensk. Ta spolna sestava bo za mnoge moteča in splošno ne bo dobro sprejeta. Tudi sicer upravljavske učinkovitosti komisije verjetno ne bo najbolje podpirala. Predsednica pa bo pri njej nedvomno vztrajala in parlament ji pri tem ne bo delal težav.

Še o področjih, za katera naj bi bile pristojne posamezne podpredsednice. Za zunanjo politiko naj bi bila pristojna kandidatka, ki prihaja iz Estonije, za varnost, tehnološko suverenost in demokracijo pa kandidatka Finske. Naštete  pristojnosti obeh podpredsednic bodo ključne pri uresničevanju prednostnih ciljev EU, ki jih navajam v  začetku tega zapisa. Drugače povedano: za prenehanje vojne v Ukrajini, odpravo vazalske odvisnosti od ZDA, učinkovit tehnološki razvoj EU in večjo učinkovitost demokracije naj bi prednostno skrbeli izvršilni podpredsednici EK, ki prihajata iz baltskih držav, ki mejita na Rusijo. Ta rešitev dopušča različne komentarje, med drugim predvsem mnenje, da je v nemajhni meri vprašljiva.  Ostala 4 podpredsedniška mesta pa so namenjena kandidatom, ki  jih predlagajo  večje evropske države. Konkretno: kandidat Italije naj bi skrbel za kohezijo in reforme, francoski za industrijo in notranji trg, španska kandidatka za konkurenčno tranzicijo in romunska za izobraževanje ter socialo.

Za razumevanje procesa oblikovanja nove Evropske Komisije (EK) pa tudi splošnih dogajanj v EU je primerno upoštevati naslednje. EU je v resnih težavah, za katere je v nemajhni  meri neposredno odgovorna  njena dosedanja EK, posredno pa njen parlament, saj je ta dolžan ukrepati, ko izvršna oblast ne deluje zadovoljivo, a tega ni storil.  Za uspešno obvladovanje težav, v katere je zašla, potrebuje EU predvsem učinkovito vlado (EK) , kar naj bi bila prednostna skrb njegovega parlamenta. Po tem, kar navajam v tem zapisu, je očitno, da ta te izjemno pomembne naloge ne bo zadovoljivo opravil. To njegovo, za koristi večine  zelo neprimerno ravnanje,  je slej ko prej predvsem odraz nemoči današnje demokracije, saj se je ta izrodila v strankokracijo, to je politično ureditev, v kateri vladajoče politične stranke splošne družbene interese brez resnejših omejitev podrejajo lastnim koristim in interesom kapitala. Stranke se tej ureditvi seveda niso pripravljene odreči in tako je formalno demokratično upravljanje držav vse manj učinkovito, neredko prav porazno. Tragične posledice takega upravljanja doživljajo številne države, v zelo  zaostreni obliki žal  tudi EU. In očitno se glede tega še lep čas ne bo nič spremenilo.

Andrej Cetinski, Sinteza

Prepričanje o nujnosti spremembe volilnega sistema se med slovenskimi volivci povečuje. Na referendumu je preko 70 odstotkov volivcev zahtevalo ODLOČILEN VPLIV NA IZBIRO POSLANCA !

Žal pa nič ne kaže, da bi sedanja oblast, ki je bila demokratično izvoljena na sicer nedemokratičnem volilnem sistemu, upoštevala referendumsko izraženo voljo ljudstva.

Ne pozabimo, da sedanji volilni sistem ustreza politikom !!!

Ali bo za uresničitev zahtev po demokratizaciji volilnega sistema treba organizirati Zbor državljanov?

S pripravami moramo začeti takoj!

O volilnem sistemu

21. september je Mednarodni dan miru.

Tudi današnji 21. september 2024 naj bi bil dan, ko se prekinejo sovražnosti in vojne, ko se intenzivirajo prizadevanja za mir in sožitje.

A vendar se zdi, da so naše prioritete usmerjene drugam. Ne na Cerje in v Ljubljano ali morda druge kraje, kjer se skuša opozoriti na mir. Vsakodnevna banalnost potrošniške družbe, indiferentnost, zanikanje sedanjosti in dejstev, spregled genocida in iskanje izgovorov, je pozornost usmerila na sobotne nakupe, na podelitev državnega odlikovanja reda za zasluge s strani predsednice ansamblu Štirje kovači v Slovenj Gradcu, na zbiranje mladih vernikov v Stični, od koder ni bilo slišati besede o miru in še kam drugam.

Skratka, več kot povedno!  Odnos do miru je degradiran v zadnjo prioriteto razmišljanja in delovanja ne le najvišjih državnih predstavnikov, temveč tudi običajnih državljanov in predvsem mladih. To se jih očitno ne tiče. Neobčutljivost, ki boli!

Velika škoda je, da organizator ni sposoben pritegniti širše javnosti in predvsem mladih. Razen redkih turistov, ki so snemali prireditev in začudeno gledali, ko je policijski okester igral znano Imagine Johna Lennona smo bili večinoma starejši tisti, ki smo z navzočnostjo izražali skrb za razmere v svetu.

Še večja škoda pa je, da niso poslušali in slišali odličnega govornika, pesnika, pisatelja, dramatika  in režiserja Vinka Möderndorferja. Njegov govor poln resnic, besed o miru in vojnah, besed o sobivanju, o politikih in vojakih ter običajnih ljudeh je bil pravzaprav krona proslave.

Kot mi je rekla ena od udeleženk: »Boljšega in bolj verodostojnega govornika ni. Še dobro, da ne govori kdo iz vrha slovenske politike.« Pravzaprav se lahko le strinjam in priporočam, da najdete naveden tekst kje na spletu. Seveda ga na javni TV ne boste videli in slišali. Pač odraz očitno večine do življenja in smrti, do vojne in miru. Škoda za človečnost.

Naj bo ta kritičen zapis tudi poskus razmisleka vsakogar od nas o temeljnih vrednotah življenja.  

S spoštovanjem!

Miloš Šonc

Z Velikim inovatorjem, Velikim človekom, Velikim Slovencem:

• O Slovenski mentaliteti;
• O mladih in pogojih v Sloveniji;
• O delovnih pogojih za višjo produktivnost;
• O politiki, podjetništvu, obdavčitvi in altruizmu;
• O motivaciji zaposlenih;
• O znanju, izkušnjah, omejitvah in vlogi medijev.

Podjetništvo, produktivnost in razlike med sloji

“V natovski pogodbi je v 13. členu določeno, da lahko članica Nata po 20 letih pogodbenega članstva samo obvesti Nato, da izstopa in po enem letu od takrat bi Slovenija bila nevtralna, suverena in svobodna država po vzoru Avstrije. To bi za Slovenijo bila rešitev in prvi pogoj, da si povrnemo suverenost, ne pa, da smo samo tuji hlapci.“

Kaj naj si človek misli, ko prebere pismo nekdanjega visokega obveščevalnega častnika MORS?

Avtor spodnjega pisma Anton Peinkiher je častnik kopenske vojske, obveščevalni častnik in varnostni manager. Leta 1979 je končal Vojaško gimnazijo, leta 1983 je končal Vojaško akademijo kopenske vojske in 1984 še šolo za obveščevalne častnike in druga specialistična usposabljanja za obveščevalno delo v okviru JLA.
Od januarja leta 1990 je sodeloval pri zagotavljanju obveščevalnih, protiobveščevalnih ter vojaških nalog za potrebe Republike Slovenije. Bil ključni organizator za elektronsko izvidništvo na VOMO in kasnejših organizacijskih oblikah vojaške obveščevalno varnostne službe.
Leta 1997 na FDV Univerze v Ljubljani dosegel znanstveni naziv magister znanosti s področja sociologije.

V pismu je navedenih toliko dejstev, da, če je samo polovica točnih, moramo takoj ukrepati. Zato kot nepoučena cd sprašujemo politično vodstvo države, da nam pošteno in verodostojno pojasni situacijo, ki jo opisuje g. Peinkiher opisuje v priloženem pismu.

——

Pismo gospoda Antona Peinkiherja:

Slovenija 20 let v Natu

1. Andrej Cetinski

Vojna v Ukrajini traja že več kot dve leti, po mnenju nekaterih celo od leta 2014,  ko se je nacistično usmerjena politična oblast Ukrajine spopadla  s svojim rusko govorečim prebivalstvom. Pogledi na to, zakaj je do nje prišlo  in kako naj bi se jo  končalo, se zelo razlikujejo. Slovenska politika pa glede tega nima problemov: dosledno sledi razlagi, ki jo zagovarja politika EU, ta pa poslušno  govori in ravna tako, kot ustreza ZDA. Zahodna politika je v tem primeru tudi sicer jasna in izjemno enotna: vojno je z agresijo povzročila Rusija, Ukrajini pa je potrebno zagotavljati ustrezno pomoč, da bo iz nje izšla kot zmagovalka; kdaj naj bi se to zgodilo, je težko predvideti, vsekakor pa to ne bo prav kmalu.

Civilna družba  v svojih pogledih na obravnavano vojno ni tako enotna kot politika. En njen del nedvomno sprejema razlage, za katerimi stoji politika, predvsem med intelektualci pa je veliko takih, verjetno so celo v večini, ki zahodne politike v tem primeru ne podpirajo. So pa med slednjimi tudi izjeme. Tako smo v avgustu v javnih občilih lahko brali članka dveh uglednih oseb, ki vojno v Ukrajini predstavljata povsem različno in je njuni razlagi zanimivo in koristno primerjati. Zato ju bom v naslednjih vrsticah kratko povzel, pri čemer se bom omejil le na po mojem razumevanju osrednje vsebine.

Pisec prvega članka je novinar Dejan Steinbuch, objavil pa ga je 26.8.24 v reviji  Reporter. Članek sicer prednostno obravnava Operacijo Kursk, to je vojaški upad Ukrajine na ozemlje Rusije, avtor pa je v njem ponudil še svoj širši pogled na vojno v Ukrajini. Tako je v tej zvezi zapisal tudi naslednje, citiram: »Evropejci in  zahodnjaki  se upirajo spoznanju, da je v ozadju vojne v Ukrajini dejansko globalni spopad med avtoritarnimi režimi, zlasti kitajskim in ruskim, in demokracijo. Da gre za veliko strategijo diktatur, ki so Zahodu po tihem napovedale vojno. Temeljni strateški cilj Vladimirja Putina torej ni  le podreditev Ukrajine,  pač pa sprememba svetovnega reda in vzpostavitev Rusije kot globalne (vojaške) sile». Zahod naj bi ravnal napačno, ker svojo sodelovane v vojni omejuje na vojaško in denarno pomoč Ukrajini. Če namreč v njej »ne bomo zmagali, se bomo prebudili v režimu, kjer se pada z balkonov in umira od čaja, če se z vladarjem ne strinjaš«. Steinbuch  nam po mojem razumevanju  ponuja čustveno zasnovano in neargumentirano  razlago, ki  med drugim povsem prezre možnost, da bi namera Zahoda, da Rusijo vojaško porazi, zelo verjetno izzvala nuklearni spopad  s strašljivimi posledicami za človeštvo.

Povsem drugače kot Steinbuch dojema  vojno v Ukrajini sociolog Marko Kerševan. Svojo razlago je predstavil v članku, ki ga je Delo objavilo 6.avgusta letos. Iz nje zvemo, da  ZDA s to vojno uspešno uresničujejo  svoje politične in ekonomske interese (močna okrepitev Nata kot orodja za obvladovanje drugih, ekonomska in politična oslabitev Evropske unije v korist ZDA, ekonomska krepitev ZDA z izjemno  povečanim oboroževanjem, ,..), kar govori  v prid tistim, ki menijo, da so vojno predvsem izzvale ZDA in tudi končala naj bi se, ko se bo tako odločila njihova politika. Še ene navedbe Kerševana ne gre prezreti:  osrednji poraženec obravnavane vojne je in bo nedvomno Ukrajina, poleg le te pa bo  po zaslugi njene lastne politike  izjemno ekonomsko in politično škodo utrpela tudi EU. Kerševan se nasprotno kot Steinbuch tudi zavzema, da se vojno s pogajanji čimprej konča in pri tem opozarja še  na specifične okoliščine, ki jih  v teh pogajanjih ne gre prezreti, če naj bo izpogajani mir vzdržen.

Primerno je, da ob tej priliki povem tudi nekaj o svojih pogledih na vojno v Ukrajini. Predvsem naj  rečem, da se pridružujem razlagi,  ki jo je v svojem članku predstavil Kerševan.  Temu, kar je zapisal, pa dodajam še dve mnenji. Najprej to, da si je ameriški finančni kapital uspel pomembno podrediti politiko njegove države, vojna v Ukrajini pa mu je omogočila, da je to svojo moč razširil še na EU. Te podrejenosti bi se politika EU morala čimprej znebiti in se aktivno zavzeti za to,  da se vojno v Ukrajini s pogajanji kolikor mogoče hitro in razumno konča. Kot drugo pa to, da tudi vojna v Ukrajini in morija v Palestini dokazujeta, da je zahodna demokracija v globoki krizi, kar se najbolj  tragično  odraža v tem, da njena politika vse bolj ignorira demokratične pravne norme, predvsem pa  vse manj spoštuje temeljne etične vrednote; družba, ki tako ravna, nima obetavne prihodnosti in zato naj postaneta sanacija demokracije in skrb za zdravo naravno okolje prednostni politični nalogi Zahodnega sveta.

2. Ivan Lah: tukaj!