Jože Rotar, razmišlja s svojo glavo in ugotovi, da je v Sloveniji »demokratični sistem« nujno približati ljudstvu.
  »… če bi zaboga že enkrat uvedli preferenčni glas, ki ga današnje stranke nočejo, čeprav je ljudstvo, ki menda ima oblast po Ustavi, s 70% glasov na referendumu to zahtevalo…«:

Handikapirana demokracija ali entropija demokracije?

V termodinamiki je entropija “mera za količino energije, ki se ne more pretvoriti v delo, ter tudi merilo za neurejenost sistema”! To bi v politiki zvenelo takole: “Demokracija je količina želja volivcev, ki se ne more udejanjit, ter tudi merilo za jalovo urejenost sistema!”
Pretiravam?
Demokracija je po vsakdanjem laičnem pojmovanju izvajanje oblasti ljudstva. Izvajajo jo volivci preko demokratičnega sistema. Sistemi so precej različni, pomembno je, da delujejo v splošno korist, zadovoljstvo ljudstva in da so kulturi ljudstva primerni. In ne sam določenih manjšin parcialnih interesov.
Volivci smo si različni. Z različnimi interesi in željami. Volivci smo (lahko) empatični, sebični, (ne)razgledani, ignorantski (ne gremo na volitve, ker so »vsi isti«), (ne)samostojni (sami pridemo do političnih zaključkov, čeprav tudi napačnih ali smo podrejeni neki avtoriteti ali »avtoriteti«) … Volivcev se ne da zamenjat in spreminjat, vsaj na kratki rok.
Sistem bi moral zagotoviti voljo ljudstva, ki ni enotna, in jo v sistemu uravnotežit. Najti optimalne rešitve v dobro vseh in ne samo posameznih manjšinskih interesov. Temu se lahko reče omogočat pozitivne kompromise v nasprotju s »kravjimi kupčijami«. V naši demokraciji je največji problem, da je sistem odtujen od večine volivcev. Mnogi mislijo in se ne motijo, da nam je država ukradena. Ukradle so jo stranke in določene elite, bolje »elite jare gospode«. Predvsem bogatejše in najbolje plačane. Zaradi tega se v parlamentu, ki naj bi bil zakonodajna oblast, v resnici deluje kot izvršna oblast strank in preko njih trenutnih vlad. In pol parlamenta je opravilno vprašljiv in moralno oporečen. Predstavlja samo delegate strank s strankarskih list za dvigovanje rok in »guncanje afn«!
Ker so stranke in elite praktično na oblasti brez upoštevanja širše, celo skupne volje ljudstva, se nam dogaja entropičnost sistema, ki ni sposoben urediti najbolj kričečih problemov naše družbe. Da jih naštejem nekaj: pravosodni sistem, ki je neučinkovit pri preganjanju in preprečevanju kriminala belih ovratnikov in korupcije, ohranjanja javnega zdravstva in sploh javnega sektorja, odsotnost vizij razvoja države, spremembe ali nadgradnje volilnega sistema, formiranja pokrajin z racionalizacijo občinskih vrtičkov, obvladovanja državne birokracije (med drugim zagotavljanja principa »prave ljudi na prava mesta« in ne strankarskih aparatčikov), … in še bi lahko našteval.
Kaj storiti? Imam en predlog.
Demokratični sistem bi bilo potrebno spustiti na širšo raven, približati ljudstvu. To bi lahko bilo izvedljivo s (pol)delegatskim sistemom. Da se volitve izvajajo na ravni (volilnih) pokrajin, da se izvolijo »mali parlamenti«, ki potem z usmeritvami delegirajo svoje delegate v slovenski parlament. In ti delegati bi bili zamenljivi, če bi skrenili od »baze«. Razen tega bi za te delegate bilo potrebno določiti kriterije ustrezne sposobnosti ali kompetenc. S tem bi razrahljali ali vsaj otežili strankarski vpliv (in njihovih »elit«). Sploh, če bi zaboga že enkrat uvedli preferenčni glas, ki ga današnje stranke nočejo, čeprav je ljudstvo, ki menda ima oblast po Ustavi, s 70% glasov na referendumu to zahtevalo.
In za jezo raznih »demokratov«: delegatski sitem imajo na Kitajskem. Tudi enopartijski, za kar jaz pač ne navijam. In rezultat: eksplozija razvoja Kitajske v samo tridesetih letih in še kar traja. In Kitajska odpravlja revščino, kaj pa naša? In takšen sistem smo imeli tudi v Jugoslaviji. Ki je prav tako v tridesetih letih izvedel ogromen razvoj. In tudi odpravil revščino. Vendar se je nazadnje utopil v lastni entropiji. Ali morda v preveč demokracije, kot je nekoč ugotovil pokojni Jože Mencinger.
Jože Rotar, Dobriša vas

Temeljno poslanstvo demokracije kot modela upravljanja države je, da deluje učinkovito in pošteno v korist večine prebivalstva.
Žal, večina državljanov meni, da nam demokracija slabo deluje.
Potrebujemo model, s katerim bomo državo učinkovito, demokratično upravljali. Za uresničitev tega cilja je potrebno storiti naslednje:
– Potrebujemo nov volilni sistem,
– Spremenili naj bi model oblikovanja vlade,
– Ustanovili naj bi pokrajine.

Hendikepirana demokracija

Komentar z gornjim naslovom je v Dnevniku najprej (20.2.25) objavil Janez Krnc, nekaj dni kasneje pa še Uroš Blatnik. Oba ugotavljata, da demokracija danes ni več sposobna zadovoljivo upravljati države in predlagata njene sistemske spremembe, da bo lahko  tudi v prihodnje uporabna. Predlogi obeh so strokovno zanimivi in uporabni, so pa nedvomno težko izvedljivi in verjetno tudi nezadostni, da bi z njimi lahko odpravili obolelost demokracije. O tem, kako se celoviteje lotiti njenega zdravljenja, navajam  v nadaljevanju še svoje poglede.

Temeljno poslanstvo demokracije kot modela upravljanja države je, da deluje učinkovito in pošteno v korist večine prebivalstva. Po mojem razumevanju lahko ta pričakovanja zadovoljivo uresničuje, če njena sistemska ureditev primerno upošteva naslednje usmeritve:

• Volilni sistem naj zagotavlja, da je sestava parlamenta odraz volje volivcev, poslance pa naj zavezuje, da prednostno delujejo v njihovo korist.
•  Zakonodajna oblast in nadzor vlade naj bosta pristojnost politike (parlamenta), izvršno oblast (vladanje) pa naj izvaja stroka z relevantnimi vodstvenimi izkušnjami.
• Model upravljanja države naj politične stranke ne razdvaja, pač pa jih naj  zavezuje, da svoja upravljavska ravnanja optimalno usklajujejo.
• Učinkovitost in demokratičnost upravljanja države dobro podpira  decentralizacija  upravljavske oblasti, ki jo je v Sloveniji smiselno uresničiti s pokrajinami kot upravnimi enotami.

Naša politična ureditev nobene od gornjih usmeritev ne upošteva. Še posebno problematičen je uveljavljeni model oblikovanja vlade. Ta namreč parlament praviloma razdeli v  dva dela, v pozicijo in opozicijo; številčno močnejša pozicija  vlado sestavi in jo potem tudi nekritično podpira, opozicija pa vladi  delovanje predvsem otežuje in si tako izboljšuje obete za uspeh na naslednjih volitvah. Rešitev močno otežuje upravljanje predvsem zaradi treh njenih značilnosti: v skladu z njeno logiko se v vlado praviloma imenuje politično aktivne osebe brez zadostnih vodstvenih izkušenj; model onemogoča učinkovit nadzor vlade, kar je sicer eden osrednjih pogojev za učinkovito upravljanje; model politiko močno razdvaja, kar upravljanje  otežuje in tudi škodljivo vpliva na splošno družbeno okolje.

Še enega vidika sedanje politične ureditve ne gre prezreti. Zaradi nje  se nam je namreč demokracija po vsebini izrodila v strankokracijo, to je v model upravljanja, ki prednostno zadovoljuje strankarske in interese kapitala, koristi večine pa zapostavlja. Upravljanje države je posledično vse slabše, večina prebivalstva pa je vse  bolj prizadeta. Obolelo demokracijo je zato potrebno pozdraviti, saj jo bomo sicer primorani opustiti in  upravljanje države prepustili avtokraciji. Potrebujemo torej model, ki bo deloval v skladu z zgoraj navedenimi usmeritvami in bomo z njim državo učinkovito demokratično upravljali. Za uresničitev tega cilja je po mojem mnenju potrebno prednostno storiti naslednje:

• Potrebujemo nov volilni sistem, ki bo odpravil nedemokratične rešitve sedanjega.  Predlog volilnega zakona, ki to zahtevo primerno zadovoljuje, je že pred časom pripravila skupina izvedencev, a ga ni mogoče udejanjiti, saj mu politika ni naklonjena.
• Spremenili naj bi model oblikovanja vlade. Vlada naj bi imela v prihodnje največ 10 članov (številčno obilna vlada namreč upravljanje otežuje), izvoli pa jo parlament izmed kandidatov, ki jih naj predlaga državni svet; kandidati naj bodo etično neoporečni, imajo naj  relevantne vodstvene izkušnje, v političnih strankah pa ne delujejo aktivno. Gre torej za strokovno močno vlado, ki jo bo parlament lahko učinkovito nadziral.
• Ustanovili naj bi pokrajine in s tem zagotovili primerno decentralizacijo sedanje politične oblasti. Tudi za to spremembo že obstoja uporaben predlog, ki ga je pripravila skupina strokovnjakov za to področje.

Naj zaključim z naslednjim. Mnenju, da nam demokracija slabo deluje, večina državljanov pritrjuje, saj to neposredno zaznava. Razlogi za ta resen družbeni problem so številnim med nami poznani, čeprav v njihovem vrednotenju nismo prav enotni. Tudi o ključnih ukrepih, potrebnih za sanacijo obolele demokracije, stroka veliko ve in je sposobna ponuditi uporabne rešitve. Težava pa je v tem, da o spremembah  politične ureditve odloča aktualna oblast, ki pa iz interesnih razlogov spremembam pri upravljanju države ni naklonjena. Gre za težko rešljiv problem, ki nas bo kot družbo očitno vse bolj obremenjeval.

Andrej Cetinski

Članek z gornjim naslovom sta podpisali nemška in francoska veleposlanica v Sloveniji ter poljski odpravnik poslov. V njem bralca prepričujejo, da mora Evropa bistveno več skrbi in sredstev nameniti svoji obrambi, saj naj bi se le tako lahko zavarovala pred rusko agresivnostjo. Članek spretno propagira sedanjo politiko EU in bo verjetno marsikoga prepričal. Še več pa je med nami takih, vsaj upam tako, ki njegovi razlagi ne bodo pritrdili. Eden teh sem tudi pisec tega odziva in v naslednjih vrsticah bom poskušal pojasniti, zakaj sem kritičen do evropske politike.
EU ima številne težave, politične, ekonomske in še predvsem razvojne. Osrednji vzrok zanje je slabo upravljanje, tako Unije kot posameznih držav. Njihovo upravljanje je formalno sicer demokratično, s čimer se tudi radi pohvalimo, nismo pa pripravljeni upoštevati, da se je demokracija kot model upravljanja v preteklih desetletjih močno izrodila. Namesto da bi njena politika prednostno zadovoljevala koristi večine, daje danes prednost interesom strank in kapitala. Tej usmeritvi je v nemajhni meri prilagodila model upravljanja države (volilni sistem, oblikovanje vlade in njen nadzor, pravno državo…), še predvsem pa vrednote, ki jih uporablja. Na slabosti demokracije se prebivalstvo različno odziva, v EU zadnje čase tudi tako, da je vse bolj naklonjeno političnim strankam, ki sicer veljajo za nedemokratične. V tej zvezi je vredno omeniti naslednje: nemška desna, torej avtoritarnemu vladanju naklonjena stranka AFD se zavzema za končanje vojne v Ukrajini in normalizacijo razmerij z Rusijo, njena demokratična vlada pa aktivno spodbuja sovraštvo do Rusije in podpira vojno v Ukrajini. Ta primer nazorno kaže, da so se razmerja med tem, kaj je demokratično in kaj avtoritarno, močno spremenila.
Politiki, ki je šibka zaradi nizke podpore volivcev, koristijo zunanje grožnje; to velja tudi za kapital, saj take grožnje praviloma opravičujejo dodatno oboroževanje, ki običajno prinaša izjemne dobičke. Zato ne preseneča, da si slaba politika zunanjega sovražnika neredko tudi sama zagotovi. S tega vidika je vredno oceniti tudi sovražnost, ki jo politika EU namenja Rusiji in jo utemeljuje predvsem z agresijo slednje na Ukrajino v letu 2022. Aktualno je, ali je ta agresija odraz Putinove prevladujoče politične usmeritve, ali pa jo je Zahodna politika izzvana, ker si je od nje obetala strateške koristi. Sam menim, da je bila izzvana in v prid tega mnenja je na voljo nekaj tehtnih argumentov. Naj navedem le naslednje. Leta 2014 je ob podpori Zahoda oblast v Ukrajini nasilno prevzela politika, ki je pričela številčno rusko prebivalstvo obravnavati fašistoidno, kar je izzvalo državljansko vojno. Sprte strani so jo bile pripravljene dokaj hitro končati, vendar se to zaradi posegov Zahodne politike ni zgodilo. Še več, Ukrajina je obravnavo ruskega prebivalstva še zaostrila, na kar se je Rusija odzvala z agresijo. Pa tudi to je bil Putin že po enem mesecu pripravljen prekiniti, a je Zahod to pomiritev zopet preprečil.
Osrednjo vlogo v ukrajinski vojni imajo že ves čas ZDA in EU jih je pri tem poslušno podpirala. Njihov novi predsednik Trump pa očitno prednostno upošteva, da je ta vojna surovinsko bogato Rusijo potisnila v naročje Kitajske, kar njegovi državi strateško lahko močno škodi. Ko je pred nedavnim prevzel vladno krmilo, je zato politiko do Rusije radikalno spremenil in te države nič več ne obravnava sovražno, prej nasprotno.
Z gornjo sprememb0 politike do Rusije je predsednik Trump politiki EU ponudil lepo priložnost, da tudi sama preneha podpirati morijo v Ukrajini in normalizira odnose z Rusijo. Ta žal te možnosti vsaj za sedaj ni izrabila, pač pa se je očitno odločila, da bo Ukrajino še naprej vojaško podpirala, Rusijo pa obravnavala kot agresorja, ki utegne tudi njo ogroziti. Ta usmeritev med drugim opravičuje pospešeno oboroževanje EU, česar pa njeno prebivalstvo ne bo dobro sprejelo; da bo nasprotovanja manj, naj bi politiki pomagale tudi propagandne aktivnosti, kakršna je naslovni članek.
Politika, ki jo EU vodi do Rusije že nekaj let, je za njeno prebivalstvo izjemno škodljiva in jo je potrebno spremeniti. Zato je razumno, da ne glede na pomisleke , ki jih imamo do predsednika Trumpa, glede Rusije in vojne v Ukrajini sledimo njegovemu ravnanju. Tudi sicer je za EU pomembno, da svoje politike ne bo več opirala na sovraštvo, pač pa naj ta postane odraz res učinkovitega demokratičnega upravljanja. Brez teh sprememb se nam ne obeta prav lepa prihodnost.
Andrej Cetinski

“Evropa lahko diverzificira svoje strateške povezave. Ponovno se lahko energetsko poveže z Rusijo. In sklene lahko strateško partnerstvo s Kitajsko.”

DAMIJAN blog // Jože P. Damijan, 19 februarja, 2025

Etablirani mediji, ki so vas tri leta pitali z ameriško sfabricirano propagando glede vojne v Ukrajini, danes nadaljujejo s propagando. Če so vas do zdaj pitali s propagando, da je bil ruski napad na Ukrajino povsem nesprovociran in da Ukrajina zmaguje, so ob spremembi v Beli hiši in zanje šokantnem začetku pogajanj med Rusijo in ZDA glede končanja njune proxy vojne na ozemlju Ukrajine, zdaj preklopili na propagando, kako Putin preigrava Trumpa. Toda tako, kot je bila – za inteligentno osebo in zdrav razum – slaboumna tista prejšnja propaganda, je enako slaboumna sedanja.
Zato prezrite te slaboumne komentarje v etabliranih medijih. Edini komentar, ki ga morate zares prebrati, je ta spodnji, objavljen na MoA. Zakaj?
Prvič, zato, ker je avtor (bivši ameriški obveščevalec) ob začetku vojne v Ukrajini predvidel, kako se bo razvijala in kakšne bodo posledice. Predvidel je, da vojna v Ukrajini ne bo prinesla napovedovane in tako želene spremembe režima v Rusiji, pač pa obratno – zaradi porasta cen energije in hrane ter močno povišane inflacije v zahodnih državah – do sprememb režimov v zahodnih državah. In natanko to gledamo v ZDA in v Evropi.
In drugič, ideja, da Putin preigrava Trumpa je slaboumna, kajti Trump ne igra tega, kar počne, pač pa je njegov resnični in dejanski namen KAZNOVATI EVROPO. Zakaj? Ker so evropske politične elite tako v času njegovega prvega mandata kot v času Bidnovega mandata naredile vse, da bi ga spodkopale, očrnile in onemogočile. Trump ima vlade evropskih držav za sokrive, za soudeleženke v Bidnovem štiriletnem pogromu proti njemu. Ima jih za sovražnice, ki so v mesecih pred njegovo drugo izvolitvijo romale k Bidnu in javno izrekale podpore njemu in Harrisovi. No, zdaj je prišel Trumpov ČAS ZA MAŠČEVANJE.
Zato pričakujte, da bo Trump povsem izločil Evropo iz dogovorov glede vojne v Ukrajini in glede bodoče globalne ureditve (to ste lahko videli prejšnji teden in včeraj v Rijadu). Pričakujte, da bo razmontiral Nato in tudi samo EU. Pričakujte visoke carine (pravkar je napovedal splošno 25 % carino). Pričakujte, da bo Evropi naložil strošek zaščite in strošek obnove Ukrajine. Pričakujte, da bo Evropo prisilil v nakupe ameriškega orožja in energentov. Pričakujte, da bo destabiliziral Evropo do točke, da bo prišlo do politčnih sprememb v desno v vseh ključnih EU državah. Na voljo ima vsa družbena omrežja in njihove algoritme za manipulacijo.
In ključno, MoA napoveduje, da bo še letos prišlo do “spremembe režima” na samem vrhu EU v Bruslju.
Je pa ena pozitivna stvar v celi zadevi: Evropa lahko diverzificira svoje strateške povezave. Ponovno se lahko energetsko poveže z Rusijo. In sklene lahko strateško partnerstvo s Kitajsko, ki ga je prejšnji petek v Münchnu ponujal kitajski zunanji minister. Kajti samo Evrazija skupaj se lahko ustrezno upre Trumpovem poskusu razmontiranja svetovne trgovinske ureditve. Toda ob teh tepcih, ki nam vladajo, tovrstnega strateškega premisleka ne moremo pričakovati.

Macron sklicuje izredni evropski vrh “o Trampu”!
Voditelji več evropskih držav se bodo na povabilo francoskega predsednika Emmanuela Macrona v ponedeljek zbrali v Parizu na pogovorih o evropski varnosti in vojni v Ukrajini. Več zunanjih ministrov EU se je z visoko zunanjepolitično predstavnico unije Kajo Kallas o tem pogovarjalo že v Münchnu.
Evropski voditelji se bodo na neformalnem vrhu o vojni v Ukrajini sešli iz bojazni, da se bodo ZDA z Rusijo pogovarjale o končanju vojne v Ukrajini, Evropa pa bo iz pogovorov izključena. Ti pomisleki so se pojavili po telefonskem pogovoru med ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom in njegovim ruskim kolegom Vladimirjem Putinom.
Po navedbah diplomatov se bo srečanje osredotočilo na to, kako lahko Evropa prispeva k trajnemu miru v Ukrajini, obenem pa poskrbi za lastno varnost.
V Evropi se bojijo, da jih Trump ne želi za pogajalsko mizo, obenem pa od njih pričakuje, da bodo nosili breme izvajanja dogovora o Ukrajini.
Da bo srečanje potekalo v ponedeljek, je danes za radio France Inter potrdil francoski zunanji minister Jean-Noel Barrot. Pri tem ni pojasnil, kdo naj bi se udeležil tega delovnega srečanja, poroča francoska tiskovna agencija AFP.
V Evropski komisiji so kasneje potrdili, da se bodo delovnega srečanja udeležili predsedniki vlad Nemčije, Poljske, Italije, Španije, Nizozemske, Danske in Velike Britanije. Na pogovorih bodo tudi predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, predsednik Evropskega sveta Antonio Costa in generalni sekretar zveze Nato Mark Rutte.
Pogovori bi se lahko zatem nadaljevali v drugih formatih, so še pojasnili.
Kot poročajo britanski mediji, se bo neformalnega srečanja predvidoma udeležil tudi britanski premier Keir Starmer, ki je dejal, da gre za “trenutek, kakršen se zgodi enkrat na generacijo”. Po njegovih besedah je jasno, da mora Evropa prevzeti večjo vlogo v zvezi Nato.
Več zunanjih ministrov EU se je z visoko zunanjepolitično predstavnico unije o tem pogovarjalo že danes ob robu münchenske varnostne konference.
“Evropa ostaja enotna v svoji podpori Ukrajini in krepitvi svoje lastne varnosti,” je po srečanju na družbenem omrežju X sporočila Kallas. “Kmalu bomo pripravili nove pobude, s katerimi bomo to nadaljevali,” je napovedala.
Srečanja v Münchnu se je udeležila tudi evropska komisarka za širitev Marta Kos, pristojna tudi za obnovo Ukrajine. Pogovore je označila za pomembne. “Mir, svobodo in blaginjo lahko dosežemo le, če jih bomo branili skupaj s svobodno, močno Ukrajino, ki bo del združene Evrope,” je po srečanju sporočila na omrežju X.
Pogajanja o končanju vojne v Ukrajini medtem dobivajo zagon. Prihodnji teden naj bi se v Savdski Arabiji sestali ameriški državni sekretar Marco Rubio in visoki ruski predstavniki, da bi razpravljali o koncu vojne. V tej državi naj bi tudi pripravili srečanje Trumpa in Putina.

Koga sta Donald Trump in Vladimir Putin poslala na mirovne pogovore o Ukrajini v Savdsko Arabijo?
Visoki predstavniki ZDA in Rusije se bodo v Savdski Arabiji sešli na pogovorih o obnovitvi ameriško-ruskih odnosov in vojni v Ukrajini. Na srečanju, ki sledi pogovoru ameriškega in ruskega predsednika Donalda Trumpa in Vladimirja Putina, ne bo niti predstavnikov Kijeva niti evropskih držav.
ZDA bodo na današnjem srečanju v Rijadu zastopali zunanji minister Marco Rubio, posebni odposlanec za Bližnji vzhod Steve Witkoff in svetovalec za nacionalno varnost Michael Waltz. Iz Rusije se bosta sestanka udeležila zunanji minister Sergej Lavrov in zunanjepolitični svetovalec ruskega predsednika Jurij Ušakov.
Na pogovorih bodo glede na napovedi razpravljali o obnovi odnosov med Moskvo in Washingtonom, srečanju med Trumpom in Putinom ter o Ukrajini.
O začetku pogovorov za končanje vojne sta se minuli teden dogovorila prav predsednika ZDA in Rusije, ki sta nakazala tudi odprtost za dvostransko srečanje. Srečanje bo “prvi korak” k ugotovitvi, ali Moskva misli resno glede pogovorov o koncu vojne v Ukrajini, so v ponedeljek sporočili z ameriškega State Departmenta.
Ne bo pa vsaj v prvi fazi prisotnih niti predstavnikov Ukrajine niti evropskih držav, čeprav so se v zadnjih dneh vrstili pozivi, da pogajanj o Ukrajini ne more biti brez Ukrajine, nujno pa mora biti vključena tudi Evropa.
Rubio je sicer pojasnil, da bi Kijev lahko bil del poznejših “pravih pogajanj”, če bo do njih prišlo. Prav tako naj bi bile na določeni točki vključene evropske države. Lavrov je po drugi strani menil, da Evropa nima mesta v prihodnjih pogajanjih, ker da želi nadaljevati vojno.

Ali ni že skrajni čas, da v Sloveniji naredimo nujni korak k pravi, po ljudstvu bolj učinkovito nadzorovani demokraciji?
Tudi volilni sistem je le del družbenega sistema.

Na posvetovalnem referendumu o podpori sistemu volitev s prednostnim glasom v Državni zbor (DZ) Republike Slovenije 9. junija 2024 se je zanj odločilo 70,77 odstotka udeležencev referenduma. Sam sem sicer, kot sem napovedal v svojem prispevku z naslovom »Preferenčni glas za okrepitev strankokracije?« v Delu 23. maja 2024, glasoval proti. Svoje stališče sem obrazložil z nasprotovanjem prevladi strankokracije, ki s ponujenim modelom volitev, le delno naprednejšim ob sedanjega, želi še naprej zadržati strankarski oligopol nad sestavo DZ.
Zdaj, skoraj osem mesecev po referendumu, vse kaže, da se stranke niso sposobne dogovoriti niti o uresničitvi tega – če razmišljamo o popolnejši demokraciji – sicer nezadostnega premika k volilnemu sistemu, ki si ga slovenske državljanke in državljani zaslužimo. Namesto da bi v Sloveniji razpravljali o tem, kako zagotoviti, da pridejo v DZ kar najustreznejši ljudje, ki so se še pripravljeni ukvarjati s politiko, smo priča pojavljanju novih strank in s tem verjetnemu nadaljevanju škodljivih strankarskih prerivanj brez ustreznih koristi za dobrobit slovenske družbe. To prerivanje kot po pravilu spremlja že kar ustaljena domačijska strankarska praksa političnega kadrovanja in pridobivanja materialnih koristi, ki je zgodovinsko že dobro znana iz delovanja prostozidarskih lož.
Pri tem smo priča še »ustvarjanju demokratične megle«, ki jo ponazarjajo birokratske »poslovniške« ugotovitve, da leto pred novimi volitvami ne gre spreminjati volilnega sistema. Avtorje takih mnenjskih »balonov« naj spomnim, da je bila precej zahtevnejša demokratična sprememba volilne zakonodaje leta 1989, sprejeta le približno štiri mesece pred volitvami.
Ustvarjanje ozračja o časovni nemoči uveljavitve do volivk in volivcev prijaznega volilnega sistema je seveda voda na mlin političnim strankam in vsem, ki so jim stranke politični ideal. Ko stranke nikakor ne najdejo soglasja za spremembo volilnega sistema, je to pravzaprav politična predstava, namenjena javnosti, s katero se izogibajo preizkusu svoje legitimnosti. To bi si po mojem mnenju pridobile šele, če bi se strankarski kandidati na volitvah pomerili z neodvisnimi kandidati.
Ob tem izogibanju strank takemu preizkusu legitimnosti zato enako kot še nekateri drugi dobronamerni ljudje menim, da nam tako s sedanjim kot s ponujenim (»prednostnim«) sistemom volitev na posvetovalnem referendumu v Sloveniji ne bo uspelo najti poti v bolj odgovorno družbo. Odgovornost nosilcev odločanja, kar poslanke in poslanci so, in uzakonjena smotrnost, ki ji je predpostavljena, naj bi bili namreč bistveni prvini obvladovanja sodobnih družbenih razmerij. Ne le po mojem mnenju ju je moč v Sloveniji bolje zagotoviti z dvokrožnim kombiniranim volilnim sistemom s stvarno možnostjo izvolitve neodvisnih poslancev ter odpoklica tistih poslancev, ki so izgubili zaupanje svojih volivcev.
Seveda pa zgolj dober volilni sistem ni dovolj za razvoj naše družbe. Tudi volilni sistem je le del družbenega sistema kot zgradbe prvin ali delov, ki delujejo usklajeno oziroma jih ljudje poskušamo enotno usmerjati k doseganju širše sprejetih ciljev. Je pa pomembno, da te cilje določijo in njihovo uresničevanje nadzorujejo v dvokrožnem volilnem procesu izvoljeni ter zato bolj preverjeni in širše sprejemljivi ljudje.
Moj odpor do (le) strankarske demokracije se je še bolj učvrstil ob gledanju srbske televizijske nadaljevanke »Kralj« (Aleksandar od Jugoslavije), ki je bila pred kratkim predvajana na televizijskem kanalu Astra. Ta nadaljevanka – v nasprotju s predstavljeno vsebino šolarjem socialistične Jugoslavije o zgodovinskem obdobju 1918–1934 – gledalcem ponuja tudi zanimiv vpogled v možno nevarnost prevlade ozkih egoističnih strankarskih interesov nad vsakodnevnimi skrbmi ter hotenji državljank in državljanov. Podobno škodljivo strankarsko prerivanje, kot smo mu zdaj priča v Sloveniji, je takrat vodilo kralja Aleksandra – kot so nas učili v šoli –, da je leta 1929 samovoljno razpustil skupščino države SHS. Ta ukrep je utemeljil s tem, da ni potrebe po nikakršnem posredniku – šlo je za stranke – med njim in državljani.
Vsakemu resničnemu demokratu je tak ukrep vsaj ob prvem razmisleku seveda tuj. Se pa hkrati ob tem zgodovinskem dogodku lahko vprašamo tudi, ali so politične stranke res tako nujno edini (zveličavni) posrednik med volivci in nosilci upravljanja države – sestavo DZ, kot nam ga vztrajno vsiljujejo prav te stranke? Tu imam v mislih slovensko političarko, ki je že pred leti ob omembi potrebe po lažjem kandidiranju in izvolitvi neodvisnih poslancev izjavila, naj se predlagatelji te zamisli kar lepo obvezno organizirajo in (seveda) ustanove politično stranko.
Ali ni že skrajni čas, da v Sloveniji naredimo nujni korak k pravi, po ljudstvu bolj učinkovito nadzorovani demokraciji? Nedvomno je! Se pa tega koraka brez bolj družbeno odgovornih politikov ter politično bolj ozaveščenih državljank in državljanov seveda le težko nadejamo. Upajmo seveda, da bo potreben premik k večji demokraciji že v bližnji prihodnosti možen brez nepotrebnih družbenih napetosti.
Prof. dr. Miran Mihelčič, ekonomist.

Andrej Cetinski se ne strinja z Vojkom Volkom, da naj bi si Evropejci prihodnost zagotovili z naložbami v tehnološki razvoj in obrambo.

Avtor v Delu objavljenega članka »Kitajski sindrom in Muskovo vesolje« je Vojko Volk, državni sekretar v kabinetu predsednika vlade za mednarodne zadeve. V članku avtor predstavlja svoje poglede na politične razmere v svetu, ki so se v mnogočem močno spremenile po tem, ko je vodenje ZDA prevzel predsednik Trump. Članek zaključuje s predlogom ključnih usmeritev, po katerih naj bi v prihodnje ravnala tako evropska kot slovenska politika. Tako pravi, citiram: »Evropa potrebuje spremembe bolj kot kdajkoli od časa zrušitve berlinskega zidu. Ključna sprememba bo investiranje v inovacije in zgraditev sposobnosti, da se Evropa sama brani in pridobi moč odvračanja agresij. V nasprotnem primeru bomo postali ameriško-kitajska provinca«. Kratko povedano: spodobno prihodnost naj bi si Evropejci prednostno zagotavljali s povečanimi naložbami v tehnološki razvoj in obrambo.
Gornjemu mnenju je težko pritrditi. Sam namreč dojemam razvojne težave EU in njihovo reševanje precej drugače in jih bom v nekaj naslednjih vrsticah tudi kratko predstavil, upam da dovolj razumljivo.
Ko večji družbeni sistem (zveza držav, država, podjetje,…) zaide v razvojne težave, je to največkrat posledica njegovega slabega upravljanja. To velja tudi za sedanje upravljanje EU in večine njenih držav. Demokracija kot model upravljanja namreč danes prednostno podpira interese političnih strank in kapitala, splošne družbene koristi, za katere naj bi predvsem skrbela, pa vse bolj zapostavlja. Naj to njeno izrojenost ponazorim s precej nenavadnim primerom. V EU se zadnje čase zaradi nezadovoljstva ljudi z vladajočo politiko močno krepijo skrajno desne stranke, ki jih druži tudi usmeritev, da niso sovražno usmerjene do Rusije in se zavzemajo za končanje vojne v Ukrajini. Splošno velja, da je sovražnost ena osrednjih usmeritev skrajne desnice, miroljubna usmerjenost pa vrlina demokracije. V EU je ta čas očitno obratno, saj je uradna politika do Rusije izjemno sovražno naravnana, skrajno desne stranke pa so usmerjene nasprotno; slednje prepričljivo izpričuje predvsem nemška desna stranka AFD. Sprejemljiva razlaga tega paradoksa je po mojem prav to, da demokratična politika preprosto ni več to, za kar se sama proglaša, prebivalstvo pa to vse bolj zaznava in se tudi ustrezno odziva.
EU je zaradi neprimernega upravljanja prizadeta v številnih pogledih, med napakami njene politike v zadnjih letih pa je primerno predvsem izpostaviti njena ravnanja v zvezi z vojno v Ukrajini Te vojne bi ne bilo, če je ne bi izzvale ZDA, EU pa jih je pri tem aktivno in vazalno podpirala. čeprav so številni napovedovali, da bo sama zaradi nje predvsem ekonomsko resno prizadeta. EU je namreč pri energetski oskrbi močno odvisna od uvoza, ki ji ga je pred vojno v veliki meri pod ugodnimi pogoji zagotavljala Rusija, danes pa predvsem zemeljski plin po večkratno višjih cenah kupuje v ZDA. Glede energetske oskrbe je tako sedaj v veliko slabšem položaju, kot so ZDA in Kitajska in je to tudi eden osrednih razlogov, da v konkurenčnost zaostaja za tema državama.
Zelo pomemben razlog, zaradi katerega EU v konkurenčnosti ne uspe slediti ZDA in Kitajski, je tudi njen nezadosten tehnološki razvoj. To spoznanje je danes v njeni politiki zelo prisotno, kar se kaže tudi v napovedih, da bo v prihodnje močno povečala naložbe v razvoj. Usmeritev je nedvomno pravilna, njeno uspešno uresničevanje pa predvsem zahteva razumno upravljanje tako EU kot njenih članic, o čemer pa aktualna politika niti ne razmišlja.
Kaj naj bi torej v EU prednostno storili, da si zagotovimo primerna izhodišča za uspešen jutrišnji razvoj. Po mojem razumevanju sta za začetek potrebni predvsem dve spremembi. Čimprej je potrebno končati vojno v Ukrajini in ustvariti razmere, da bosta EU in Rusija v prihodnje zopet normalno sodelovali. In drugi ukrep: vodenje Evropske komisije naj se zaupa etično neoporečni osebi z vodstvenimi izkušnjami, ki svoje politične usmerjenosti ne snuje na sovraštvu.
Andrej Cetinski

V glasilu občine Kočevska za januar 2025 je objavljen prispevek z naslovom »Hočemo demokratični volilni sistem«. To glasilo so dobil v vseh družinah v občini, ki je po površini največja občina v naši državi. Spodnji poziv je prispevek gospoda Janeza Černača k prizadevanju za uveljavitev demokratičnega volilnega sistema.

Davek od premoženje je zagotovo sporen s stališča ustavnih določil. Davek na premoženjski dohodek pa ima vzporednico s katastrskim dohodkom, ki ga poznamo že več kot 200 let. V Sloveniji imamo na milijone zemljiških parcel in vsaka ima svojega lastnika in vsaki še najmanjši parceli je določen katastrski dohodek. Katastrski dohodek ni realen dohodek, to je potencialen dohodek ali oportunitetni dohodek, to je dohodek, ki ga imamo možnost pridobiti z obdelovanjem zemlje. Davek na katastrski dohodek moramo plačati, če smo zemljo kupili ali podedovali, če jo obdelujemo ali ne.
Povsem enako bi danes Marija Terezija določila davek od premoženjskega dohodka vsem lastnikom nepremičnin. Na osnovi vrednosti nepremičnine in lokacije le-te v katastru nepremičnin, bi vsako leto z odločbo določila potencialni premoženjski dohodek posamezne nepremičnine.
Polnoletni osebi bi bil določen davek po stopnji 50% od skupnih letnih premoženjskih dohodkov nad 5.000 €. Premoženjski dohodek mladoletnih bi se prišteval k njihovim staršem. Lastniki stanovanja ali hiše ali pa lastniki deležev več stanovanjskih enot, ki skupaj ne presegajo 5.000 € letnega premoženjskega dohodka ne bi plačali davka. Lastniku stanovanja 75 m2, vredno 300 tisoč €, v centru Ljubljane bi določili letni premoženjski dohodek v višini 8.000 €, enakemu stanovanju v Mariboru 6000 €, v Lendavi pa 5000 €. Ljubljančan bi plačal 50% davek od 3000 €, Mariborčan 50% od 1000 €, Lendavčan pa nič. Temu davku bi se Ljubljančan in Mariborčan izognila, če bi prepustila delež lastništva drugi polnoletni osebi. Velika večina polnoletnih posameznikov, ki ima le eno hišo ali stanovanje ne bi plačala nobenega davka. Vsi tisti, ki imajo veliko nepremičnin, dragih vil in stanovanj na elitnih lokacijah pa bi plačevali davek od premoženjskega dohodka. Vzemimo primer, da ima nekdo poleg svojega stanovanja, kjer prebiva in je že izkoristil 5000 € olajšavo, dodatno še prazno stanovanje v Ljubljani kateremu je določen letni premoženjski dohodek 8.000 €. Plačal bi davek po 50% stopnji, to je 4000 € letno ne glede ali stanovanja oddaja v najem ali ne. Če bi stanovanje uradno oddal za letno najemnino 8000 €, ali 10.000 € ali 12.000 €, bi mu pripadalo znižanje obveznosti za plačilo 25% davka od najemnine. Njegova skupna obdavčitev bi bila še vedno 4000 € letno, a neto letni zaslužek bi bil v prvem primeru 4000 € oz. 6000 € v drugem in 8000 € v tretjem primeru. Če bi to stanovanje lastnik ne oddajal v najem bi moral za prazno stanovanje plačati 4000 € davka, lahko pa še dodaten davek na prazno stanovanje. Za oddajanje na črno pa bi ga lahko doletela dodatno še izjemno visoka kazen.
Denar od davkov na premoženjski dohodek bi se moral namensko zbirati za gradnjo stanovanj v lastni posebnega državnega sklada, ki bi moral zagotavljati stanovanja za mlade družine, ki ne zmorejo tržnih najemnin.
Posebej priporočam, da bi se celokupni premoženjski dohodek posameznika po odbitku 5000 € olajšave prištel k dohodkom letne napovedi dohodnine. Tako bi upokojenci, živijo sami v velikem stanovanju, posamezniki z nizkimi dohodki ali pokojninami, a večjimi premoženjskimi dohodki, bili podvrženi obdavčitvi po nižji davčni stopnji; tisti z visokimi letnimi dohodki pa bi bili v vsakem primeru obdavčeni po stopnji 50% iz dohodninske lestvice.
Kasneje pa bi morali po enakem sistemu obdavčiti potencialni premoženjski dohodek od vikendov v tujini, saj je država še veliko bolj upravičena do obdavčitev tistih, ki so odnesli kapital v tujino in tam plačujejo mnoge storitve. Na koncu pa še obdavčitev potencialnega dohodka od dragih premičnin kot letala, jahte, dragi avtomobili in dragocene zbirke.
mag. Boris Nemec

Odgovor MF:
Spoštovani,
zahvaljujemo se vam za posredovane pomisleke glede Izhodišč za obdavčitev premoženja in ukrepe za prestrukturiranje in razbremenitev dela. Kot je objavljeno na spletni strani Ministrstva za finance, odzive in komentarje na predlog izhodišč, s katerim želimo podpreti stanovanjsko politiko, razbremeniti delo in izboljšati konkurenčnost gospodarstva, zbiramo do 25. 1. 2025. Odzive bomo nato temeljito preučili in izsledke upoštevali pri nadaljnjem delu ter usklajevanju rešitev z različnimi deležniki.
Lepo pozdravljeni,
mag. Tina Humar
Generalna direktorica
Ministrstvo za finance
Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov

Objava v Delu:

Zapis Matjaža Grudna ob aktualni obletnici

30. januarja bo preteklo 92 let, odkar je Adolf Hitler postal nemški kancler.
Tisti ponedeljek dopoldne ob 11.30 je Hitler prisegel, da bo spoštoval ustavo, odšel čez cesto v hotel Kaiserhof na kosilo, potem pa se je vrnil na sedež rajhovskega kanclerja na skupinsko fotografijo „Hitlerjevega kabineta“, ki ji je natanko ob 5. uri sledil prvi uradni sestanek z njegovimi devetimi ministri.
Hitler je sestanek začel s hvalisanjem, da so milijoni Nemcev z „veseljem“ sprejeli njegovo kanclerstvo, nato pa je predstavil svoje načrte za odstavitev ključnih vladnih uradnikov in zapolnitev njihovih mest z lojalisti. Na tej točki je prešel na glavno točko svojega dnevnega reda: zakon o pooblastilih, ki mu bo po njegovem mnenju dal čas (štiri leta, kot je bilo določeno v osnutku zakona) in pooblastila, potrebna za uresničitev njegovih obljub iz kampanje, da bo oživil gospodarstvo, zmanjšal brezposelnost, povečal izdatke za vojsko, odstopil od obveznosti iz mednarodnih pogodb, očistil državo tujcev, za katere je trdil, da „zastrupljajo“ kri naroda, in se maščeval političnim nasprotnikom. „Glave se bodo kotalile v pesku,“ je obljubil na nekem zborovanju.
Hitler je v volilni kampanji obljubljal, da bo izsušil „parlamentarno močvirje“ (den parlamentarischen Sumpf), zdaj pa je obtičal v močvirju strankarske politike in trčil ob ustavna varovala. Odzval se je, kot se je vedno odzval, ko se je soočil z drugačnimi mnenji ali neprijetnimi resnicami: ignoriral jih je.
V svojem prvem nacionalnem radijskem nagovoru 1. februarja je Hitler dejal: „Nacionalna vlada bo zato štela za svojo prvo in najvišjo nalogo, da nemškemu narodu povrne enotnost duha in volje,“ je dejal Hitler. „Ohranila in branila bo temelje, na katerih temelji moč našega naroda.“
Sledil je Schiesserlass ali „strelski odlok“. Ta je državni policiji dovoljeval streljanje na kraju samem, ne da bi se bala posledic. „Ne morem se zanašati na policijo, da bo udarila po rdeči tolpi, če bo morala skrbeti, da jo bo doletela disciplinska kazen, ko bo preprosto opravljala svoje delo,“ je pojasnil Göring. Osebno jih je podprl, da so lahko nekaznovano streljali. „Ko streljajo, streljam jaz,“ je dejal Göring. „Ko nekdo leži mrtev, sem ga ustrelil jaz.“
Göring je nacistične udarne enote imenoval tudi za Hilfspolizei ali »pomočniško policijo“, s čimer je državo prisilil, da je rjavosrajčnikom priskrbela orožje in jih pooblastila za policijsko oblast v njihovih uličnih spopadih.
V torek, 21. marca, je bil izdan odlok iz 48. člena, ki je amnestiral nacionalsocialiste, obsojene za zločine, vključno z umori, storjene „v boju za nacionalno prenovo“. Moški, obsojeni zaradi izdajstva, so postali narodni heroji. Prvo koncentracijsko taborišče je bilo odprto tisto popoldne v stari pivovarni blizu mestnega središča Oranienburg severno od Berlina. Naslednji dan je prva skupina zapornikov prispela v drugo koncentracijsko taborišče, v zapuščeno tovarno streliva pri bavarskem mestu Dachau.
V četrtek, 23. marca, so se delegati Reichstaga zbrali v operni hiši Kroll, ki je stala nasproti zoglenelih ruševin Reichstaga. Naslednji ponedeljek so odstranili tradicionalnega reichovega orla in ga nadomestili z ogromnim nacističnim orlom, dramatično osvetljenim z razprtimi krili in svastiko v krempljih. Hitler, zdaj oblečen v rjavo uniformo jurišnika s trakom s svastiko na roki, je prišel predstavit svoj predlog zakona, ki ga je zdaj uradno imenoval „Zakon za odpravo stiske ljudstva in rajha“. Ob 16.20 je stopil na govorniški oder. Naštel je pomanjkljivosti Weimarske republike, nato pa predstavil svoje načrte za štiriletno obdobje veljavnosti predlaganega zakona, ki so vključevali ponovno vzpostavitev nemškega dostojanstva in vojaške enakopravnosti v tujini ter gospodarske in socialne stabilnosti doma. „Izdaja našega naroda in našega ljudstva bo v prihodnosti izkoreninjena z neusmiljeno barbarskostjo,“ je obljubil Hitler.
Zakon o odpravi stiske naroda in rajha je bil sprejet ob 20.00 s 441 glasovi za in 94 glasovi socialdemokratov proti.
Joseph Goebbels, ki je bil tistega dne prisoten kot delegat nacionalsocialističnega Reichstaga, se je pozneje čudil, da je nacionalsocialistom uspelo z ustavnimi sredstvi v celoti razgraditi federativno ustavno republiko. „Največja šala demokracije je,“ je pripomnil, “da svojim smrtnim sovražnikom daje sredstva za lastno uničenje.“
Prispevki za biografijo na podlagi članka Timothy. W. Rybacka, objavljenega v reviji The Atlantic