V članku Barbare Kramžar (Delo, 10.julij) z gornjim naslovom državni sekretar v kabinetu premiera Goloba, g. Vojko Volk pojasnjuje, zakaj naj bi številni naši državljani ravnali zmotno, ker v Ukrajinski vojni ne podpirajo politike ZDA in Nata do Rusije. Volkove navedbe Andreja Cetinskega niso prepričale in zato njemu in seveda tudi bralcem pojasnjuje, v čem se z Vojkom Volk razhajata:

Začnem naj z naslovom članka. Ne gre izključiti možnosti, da se vojna v Ukrajini lahko razvije v širši, morda celo nuklearni spopad,  a močno dvomim, da se bo to zgodilo, saj bi bili v tem primeru vsi poraženi. predvsem pa to ni v interesu ZDA. Strašenje javnosti, da hodimo po robu prepada, zato po mojem mnenju ni primerno. Res pa je, da tako ravnanje politiki lahko  zelo koristi. Če se počutimo močno ogrožene, namreč lažje sprejemamo njena sicer težko razumljiva  početja, ki smo jim  predvsem v zvezi z vojno v Ukrajini priča zadnja leta. Podobno učinkuje tudi sovraštvo in zato ne preseneča, da zahodna politika tako vztrajno spodbuja sovraštvo do Rusije, saj naj bi nas ta ogrožala. Drugače povedano, ogroženost in  sovraštvo sta danes močni propagandni orodji, s katerima ZDA, Nato pa tudi Evropska unija (EU) utemeljujejo podporo  vojni v Ukrajini.

O nekaterih vidikih obravnavane vojne pa zahodna politika previdno molči, čeprav so za njeno razumevanje ključni in v nemajhni meri tudi pojasnjujejo, zakaj smo Slovenci vse manj naklonjeni ZDA in Natu. Naj omenim pomembnejše. Najprej to, da je leta 2014 ob podpori ZDA politično oblast v Ukrajini nasilno prevzela skupina  izrazito nedemokratično usmerjenih oseb, ki je pričela več kot osem milijonsko  rusko prebivalstvo obravnavati na način, poznan kot »nacizem«. To je izzvalo državljansko vojno, ki naj bi se končala z mirovnim sporazumom »Minsk 2« iz marca leta 2015. (Poleg Putina sta ga sopodpisala tudi  vodilna nemška in francoska politika).  Žal ga ukrajinska oblast ob podpori zahodne politike ni spoštovala, pač pa je svojo nacistično obravnavo ruskega prebivalstva še zaostrila. Na to početje se je februarja  2022 odzvala Rusija z agresijo na Ukrajino, očitno predvsem s ciljem, da ruskemu prebivalstvu v  tej državi zagotovi normalno demokratično obravnavo. Tudi po zaslugi turškega predsednika so se sprte strani to pot hitro dogovorile, kako vojaški spor mirno razrešiti. Žal  pa Ukrajina mirovnega  sporazuma po naročilu zahodne politike ni podpisala in ruska  agresija se je tako nadaljevala kot krvava vojna, ki še vedno traja. Za sedaj kaže, da se jo bo lahko končalo šele po tem, ko se bodo tako odločile ZDA. Nemalo jih meni, da se bo to kmalu zgodilo, če bo le Trump na jesenskih volitvah izvoljen za predsednika.

Kar nekaj argumentov prepričljivo podpira mnenje, da so ZDA odločilno prispevale, da je prišlo do vojne v Ukrajini, po njenem izbruhu pa aktivno skrbijo za to, da se je ne konča z mirovnimi pogajanji. Njihova politika v tem primeru nedvomno zasleduje zelo konkretne cilje , o katerih se seveda javno le malo govori. Razlaga le teh, ki je vsaj meni blizu, je kratko povedano taka. Kot prvo menim, da je obravnavana vojna močno okrepila Nato. ki je eno od orodij ZDA za obvladovanje ostalega sveta, njegov pomen pa se povečuje spričo zaostrovanja nasprotij s Kitajsko.  Drugič, vojna v Ukrajini je politično in ekonomsko močno oslabita EU in povečala  njeno odvisnost od ZDA, kar je za slednje pomemben dosežek spričo tega, da je njihova dosedanja prevlada v svetu resno ogrožena. In tretjič, proces okrepljenega oboroževanja in močno oslabljena energetska oskrba EU, ki ju je povzročila vojna v Ukrajini, prinašata ameriškemu kapitalu velike  ekonomske koristi. Naštetih ciljev bi ne bilo možno uresničiti brez primernega sovražnika in Rusija je za to vlogo nedvomno primerna. Ne gre pa prezreti, da tudi za ZDA vse posledice obravnavane vojne nimajo pozitivnega predznaka; vojna je namreč surovinsko izjemno bogato Rusijo potisnila v naročje Kitajske, kar utegne biti za ZDA v prihodnje zelo moteče.

S pričo navedenega je možno razumeti (ne pa tudi podpirati) ameriško politiko do vojne v Ukrajini, zakaj le tej tako pohlevno sledita evropska in tudi naša politika, pa je vsaj zame zagonetka, za katero ne najdem zadovoljive razlage. S podobnimi zadregami imajo gotovo  opraviti mnogi od naših  občanov, ki ne podpirajo današnje  politike ZDA in Nata. Zaupanja v razumnost ravnanja ljudi, ki smo jim zaupali izvajanje najbolj kočljivih družbenih pristojnosti, je tako iz dneva v dan manj, to pa vodi celotno družbo v resne težave.

Andrej Cetinski

Da, najpomembnejši referendum je še pred nami. Gre za vprašanje kako naprej. Smo res zadovoljni z organizacijo države in družbe kot je, kot smo jo dobili v paketu z osamosvojitvijo in o kateri ni tekla razprava? Po 33 letih je jasno, da smo kupili mačka v žaklju. Gre za neustrezen in do ljudi in javnega dobra neprijazen volilni in politični sistem, ki nam dela veliko materialno škodo in zavira razvoj.

Da bi več sto let star »demokratični« model izboljšali, predlagam referendum na to tematiko z naslednjim vprašanjem: »Ali se strinjate da se poslanci v državni zbor volijo tako, da se v vsaki občini (volilni enoti) izbere po en predstavnik, ki se na to mesto kandidira sam s predstavitvijo svojih dosežkov in sposobnosti zastopanja določenega števila ljudi?« 

Obstoječi način volitev v katere se vpletajo zasebna komercialna podjetja, ki se imenujejo politične stranke, je dejansko nedemokratičen. Najprej zato, ker kandidati ne predstavljajo določene skupine ljudi, ampak so podaljšana roka političnih strank, zato jih volivci ne morejo poklicati na zagovor, niti se z njimi ne morejo posvetovati, saj so njihovi volivci nedoločeni, anonimni. Po aktualnem volilnem sistemu je možno izvoliti vse poslance parlamenta stanujoče v istem kraju, lahko bi bili tudi vsi v sorodu in bi vsi lahko stanovali v isti stavbi, tako absurden je. Ta sicer malo verjetna možnost ilustrira kako daleč od izvoljenih so ljudje, ki bi jim morali poslanci služiti in se z njimi posvetovati glede odločitev v parlamentu in seveda za svoje odločitve sprejemati odgovornost. Državo predstavljamo ljudje, ki živimo v lokalnih skupinah in ni bolj logičnega zaključka, kot je ta, da te ljudi lahko zastopajo le predstavniki lokalnih enot, občin ali pa bi za potrebe volitev združili po dve občini, da pridemo na največ 100 poslancev.

Zakaj je takšna sprememba nujna? Narekuje jo smisel demokracije, ki je predstavljanje ljudi, ne pa ugrabljanje države in ljudi v njej, kar je najbolj vidna posledica obstoječega političnega sistema. Politične stranke so v praksi največji sovražnik demokracije, čeprav so bile izumljene zato, da jo uveljavljajo.

Politične stranke bi se registrirale kot društva bi jih tako tudi financirali: država bi plačevala le logistične, obratovalne potrebe društev in med njimi političnih strank.

Razočaranje nad demokracijo je evropska realnost, razočaranje, da so politiki  ukradli demokracijo, da ljudje dejansko o ničemer več dejansko ne odločajo je večkrat izražen problem evropske povezave na vseh ravneh.

Povsem logično in naravno je, da določen predstavnik ljudstva v parlamentu zastopa določeno in znano skupino ljudi, torej je treba voliti po geografsko in personalno teritorialnem načelu, ki smo ga že uspešno prakticirali.

Danes nas občane predstavljajo neznani predstavniki v parlamentu, saj se ne ve kdo je koga volil. Ne le to, ti predstavniki sploh ne odgovarjajo in se ne morejo posvetovati s svojimi volivci, saj jih ne poznajo. Ker so jih dale na volilne lističe politične stranke, družinska komercialna podjetja, so zato poslanci podložni le njim, od koder dobivajo navodila kako se obnašati in glasovati. Vsa ogromna energija in denar za borbe med političnimi strankami in vsa velika energija, čas in denar medijev, ki ta cirkus spremljajo so izgubljeni, saj ne prinašajo nič dobrega vsebini in javnemu dobremu. V socializmu smo imeli eno politično stranko v kateri je bilo 5-10 ljudi, ki so dejansko politično (vendar ne zasebno ekonomsko) obvladovali Slovenijo. Danes imamo enako število 5-10 ljudi, ki preko različnih političnih strank in ekonomskih subjektov obvladujejo Slovenijo, vendar ne le politično, ampak tudi posredno ekonomsko. Če so se v socializmu kradla kosila ali večerje na naročilnice, se danes legalno kradejo desetine milijonov: po eni strani vsega tistega javnega bogastva, ki je bilo ustvarjeno v socializmu, po drugi strani pa tekoča javna sredstva. Najbolj inventiven način legalne kraje velikih vsot so veliki projekti, kjer se izginuli milijoni ne vidijo preveč očitno (TEŠ 6, JEK2, nove nenormalno velike železniške postaje, zaščitna oprema,…). V socializmu je res bila dovoljena le ena politična stranka, vendar je bilo 95% vsega odločanja prepuščenega samoupravnem dogovarjanju, zato tudi civilna družba v tem segmentu ni imela nobenega smisla, saj je bilo samoupravljanje in civilna družba eno in isto. Danes o vsem odloča bodisi politika, bodisi kapital. Nihče drug.

Posebej zaskrbljujoče pri vsem tem pa je dejstvo, da se je v socializmu kar naprej javno razpravljalo o razvoju in izboljšanju političnega sistema, ki je priznaval demokratične pomanjkljivosti in je iz tega naslova tudi nastalo samoupravljanje. Po osamosvojitvi se o tej tematiki (razvoju političnega sistema) sploh ne razpravlja, edini dosežek po 33 letih je preferenčni glas, kar je pesek v oči dejanski dogovorni, podružabljeni demokraciji. 

Torej ostajamo ujetniki dobro organizirane navidezne demokracije (političnih strank) dokler se ne lotimo prenove družbenega političnega sistema.

Logično je vprašanje ali je takšen kot predlagan ali podoben preskok sploh mogoč? Seveda je, saj je bil mogoč tudi preskok pred 33 leti, saj smo osamosvojeni in neodvisni. Je takšna nova organizacija družbe brez škodljivih političnih strank naiven predlog? Morda, a je še bolj naivno čakati na nove politične odrešenike vsake 4 leta. Veliko in umetno razdvojenost v družbi, ki jo generirajo politične stranke, bi lahko s takšnim projektom izničili, ponovno bi lahko prišli do nacionalne enotnosti in homogenosti, saj bi se ukvarjali z vsebinami, ne pa s političnimi in kulturnimi boji. To bi bil tudi mednarodno pomemben projekt, ki bi pokazal prihodnost res demokratičnega in boljšega sveta. Namreč vse slabo v današnjem svetu je praktična posledica formalne demokracije, ki ne zagovarja objektivno koristnih interesov občanov. 

Bojko Jerman, Dolsko

Javno pismo

Spoštovani prijatelji, člani civilnih iniciativ in demokratičnih strank.

Volitve poslancev v evropski parlament so za nami. Verjetno je rezultate teh volitev vsak razumel drugače. Nekateri so razočarani, drugi se zadovoljujejo z enostransko interpretacijo medijev, ki pa ni rečeno, da drži. Nujno je torej, da volilne sisteme spremenimo, da bi lahko zagotovili odločilen vpliv volivcev na izvolitev poslancev, kot to veleva Ustava RS. Rezultati posvetovalnega referenduma o uvedbi preferenčnega glasu niso samo priložnost, da to storimo, temveč moralna obveza, da to storimo čimprej.

Kaj lahko storimo?

Imperiji nikoli ne pozabijo, da so bili imperiji.

Pod gornjim naslovom je Delo v sobotni prilogi objavilo obširen intervju z Iztokom Mirošičem,  našim veleposlanikom v ZDA (v nadaljevanju: I.M.), Tega, da številni Slovenci današnji ameriški zunanji politiki nismo naklonjeni, I.M. ne sprejema dobro in zato je večji del intervjuja namenil dokazovanju, da je ta politika še vedno najboljše, kar danes premore zahodna demokracija. Tudi glede ameriške politike v zvezi z vojnama v Ukrajini in Gazi  nima pomislekov, saj naj bi bila njena vloga predvsem varovanje demokracije, v primeru Ukrajine pa tudi zaščita slednje pred  imperialnimi  ambicijami  Rusije. Sicer naj bi se v svetu rojevali trije centri politične moči, od tega je eden demokratičen (ZDA), dva pa sta izrazito avtokratska (Kitajska, Rusija). Slovenija kot majhna in demokratična država ravna torej razumno, da politično podpira ameriško politiko, saj naj bi bila zgolj ta tudi v prihodnje  sposobna varovati  nas pred avtoritarnim nasiljem.

Kar navajam zgoraj, je kratek povzetek sporočila I.M. bralcem njegovega intervjuja, kakor sem ga sam dojel. Več ali manj isto problematiko je v intervjuju obravnaval tudi ugledni  ameriški profesor Jeffry Sachs (J.S.), ki ga je sobotno Delo pod naslovom Vojna je največji posel objavilo letos 9. marca. Ta ocenjuje ameriško demokracijo povsem drugače kot I.M. Po letu 1970 naj bi po njegovem mnenju demokracija  v ZDA doživela velike, za večino neželene spremembe, ki se odražajo predvsem v tem, da sedaj vodenje države prednostno zadovoljuje interese kapitala, korupcija pa je osrednje orodje, s katerim si kapital te prednosti zagotavlja. Tudi vojno v Ukrajini razlaga J.S. drugače kot I.M.  Da je do nje prišlo, naj bi bile v nemajhni meri zaslužne prav ZDA in tudi danes jo še verno usmerjajo v prid njihovemu kapitalu. Tudi z morijo v Gazi se dogaja podobno.

 Kateri od gornjih  dveh zelo različnih razlag ameriške demokracije gre verjeti? Pogosto so v takih  primerih  pomembni tudi interesi razlagalca in zato najprej nekaj o tem. Razlaga J.S. je za aktualno ameriško politiko nedvomno vse prej kot prijetna in si torej njen avtor od nje neposrednih koristi ne more obetati, prej nasprotno. V intervjuju pravi o svojih motivih tudi naslednje: »Rad bi doživel globalni mir. Mislim, da bi morali spoštovati drug drugega in živeti v miru, ne pa seštevati, kdo je številka ena,..«. Nasprotno od J.S. ima I.M. spričo posla, ki ga opravlja, upoštevanja vreden motiv za to, da prikazuje ameriško politiko lepše, kot si zasluži. Sodeč po kriteriju »osebni motiv« lahko torej domnevamo, da je razlaga ameriškega profesorja ustreznejša od te, ki jo je ponudil naš veleposlanik.

V intervjuju I.M. izpostavlja vse dobro, kar so ZDA v prejšnjem stoletju, še predvsem med obema svetovnima vojnima, storile za preostali svet in tudi za nas Slovence. Temu mnenju ne gre oporekati.  Ameriška demokracija, temelječa na protestantskih vrednotah, nam je bila tudi koristen vzor učinkovitega in poštenega upravljanja države. Žal pa se je to ureditev proti koncu prejšnjega stoletja pričelo močno spreminjati z uveljavljanjem novih družbeno-ekonomskih usmeritev, poznanih kot neoliberalizem. Ta se predvsem zavzema za čim več »svobodnega« trga, šibko državo in nizke davke, bogatenje pa obravnava kot osrednji motiv poslovnega delovanja in tudi kot vrednoto. Med prvimi in zelo pomembnimi ukrepi, ki se jih je zaradi uveljavljanja  usmeritev neoliberalizma po letu 1970 izvedlo v ZDA, je bilo radikalno znižanje obdavčitev visokih dohodkov, zaradi česar so se tudi socialne razlike močno povečale. Največja žrtev neoliberalizma pa je demokracija: učinkovito in pošteno upravljanje države v korist večine je pospešeno slabilo v korist politike, ki prednostno zadovoljuje interese kapitala. Kot omenja J.S., je politična korupcija postala eno osrednjih orodij tega upravljanja; s tem se je močno prizadelo tudi splošne družbene vrednote, pa tudi pravno državo.

Po ameriških neoliberalnih političnih spremembah se zgledujejo tudi evropske države. Njihova demokracija tako vse slabše deluje, posledice pa se boleče odražajo predvsem v razvojnem zaostajanju Evrope. V nekaterih pogledih, še predvsem v povezavi z vojnama v Ukrajini in Gazi, pa je evropsko politiko sploh težko razumeti.

Naj kratko povzamem zapisano. Ameriška demokracija, ki jo v svojem intervjuju propagira I.M., je še pred nekaj desetletji dobro delovala in bila številnim državam vzor dobre družbene ureditve. Pod vplivom neoliberalizma pa  se je po letu 1970 preoblikovala v politični sistem, ki demokratične vrednote vse manj spoštuje, predvsem pa koristi večine podreja interesom kapitala. Sistem je tudi upravljavsko vse prej kot učinkovit in mu  zato avtokratska politika vse uspešneje konkurira. Ena prednostnih nalog zahodnega sveta naj bi zato bila prenova demokracije na temelju za večino sprejemljivih vrednot (poštenost, solidarnost, učinkovitost…).

Andrej Cetinski

Evropska državljanska pobuda:

Premoženje ekscesno bogatih hitro narašča. Tudi v Sloveniji.
Več kot 75 odstotkov Nemcev je za ponovno uvedbo davka na premoženje.

Študenti magistrskega študija sociologije na FDV UL so napisali članek o Evropski državljanski pobudi: Peticija je odprta: Evropski davek na premoženje.

Svoj podpis podporen pa lahko oddate tukaj:
Milijon podpisov za evropski davek na premoženje

Danes objavljamo odličen članek dr. Mirana Mihelčiča, ki se tako kot mi zavzema za demokratizacijo volilnega sistema oz. za uveljavitev kombiniranega sistema volitev poslancev v DZ. Strinjamo se tudi v prepričanju, da samo uvedba preferenčnega glasu (PG), zlasti, če naj bi bil ta relativen in neobvezen, kot želijo politične stranke, ne prinaša nobene prave izboljšave sedanjega sistema.

Toda v SINTEZI-KCD in Nacionalnem svetu za spremembo volilnega sistema razumemo posvetovalni referendum, kot priznanje, da je volilni sistem tako pomemben, da morajo o njem odločati državljani, ne (samo) politične stranke. Obenem pa je jasno, da je PG tudi sestavni del kombiniranega volilnega sistema. Boj za uvedbo celotnega kombiniranega sistema se bo zares začel šele po referendumu, če bodo državljani na referendumu podprli zahtevo po spremembi. Zato mi v pozivu, ki ga objavljamo, pozivamo državljane k volitvam in glasovanju ZA spremembe – torej ZA UVEDBO PREFERENČNEGA GLASU.

POZIV: Glasujmo ZA preferenčni glas

dr. M.M.: PG za okrepitev strankokracije!?

še komentar Andreja Cetinski

Kolega Miran, tokrat nimaš prav: ENAKA IZHODIŠČA, RAZLIČNI ZAKLJUČKI

Zlo, ki ohranja čakalne dobe

Dvojna praksa »dvoživkarstvo« je izvajanje zdravstvenih storitev javnega zdravnika pri dveh ali več izvajalcih zdravstvene dejavnosti, kadar pri enem od izvajalcev zdravnik dela kot zasebnik ali je sam nosilec zasebne dejavnosti.
Za škodljivo dvojno prakso pa ne moremo šteti, kadar zdravnik v drugih ustanovah dela na podlagi pogodbe med njegovo in drugo ustanovo in je za dodatno delo plačan od svoje ustanove na način, ki je v veljavi za njegovo redno zaposlitev. Pa tudi ne delo javnega zdravnika v raziskovalni in pedagoški dejavnosti ter drugih dejavnostih, ki ne zajemajo neposrednega dela z bolniki.

Razlika v poslanstvu zdravnikov v javni in zasebni dejavnosti:
Poslanstvo javnega zdravnika je skrb za zdravje in dobrobit vseh njegovih pacientov, ne glede na njihov socialni status ali finančne zmožnosti. Plačilo storitve je v ozadju, saj zdravniku dohodek zagotavlja javni plačnik. Za razliko od tega je cilj zasebnega zdravnika ustvariti dobre poslovne rezultate z izvajanjem zdravstvene oskrbe za tiste paciente, ki jo lahko plačajo. Njegovo delo s pacienti zaznamuje podjetniški interes za maksimiranje dobička, saj je podrejen delovanju trga.

prof. dr. Dušan Keber: Dvojna praksa zdravnikov: zlo, ki ohranja čakalne dobe

Kdaj bo naša država zbrala pogum in primerno obdavčila izjemni dobiček bank in tako zbrana sredstva namenila kot odškodnino nekdanjim domačim lastnikom bank in njihovih obveznic, ki jih je pred leti povsem neupravičeno razlastila.

Andrej Cetinski komentar članek objavljen v Delu objavljen 11. maja:

Rekordno leto 2023 je še izboljšalo odpornost bančnega sistema.

Članek z gornjim naslovom sta pripravila sodelavca Banke Slovenije dr. Primož Dolenc in dr. Meta Ahtik. Članek vsebuje informacije, ki so za poslovne banke nedvomno koristne, povprečnemu bralcu pa so manj zanimive, nekatere pa tudi težje dojemljive. Z bankami sicer več ali manj vsi poslovno sodelujemo in zato nismo brezbrižni do tega, kaj se z njimi dogaja. To, da so čedalje bolj odporne, je nedvomno za vse koristno. V zvezi z njihovim poslovanjem so sicer za javnost zanimive še tudi druge zadeve. Ena teh je gotovo to, kako jim je lani uspelo ustvariti izjemno velike dobičke, saj je njihova povprečna donosnost na kapital znašala kar 20%, to je enkrat več kot leto poprej, ki je bilo zanje tudi uspešno. V bančništvu se na sploh dogajajo zanimive spremembe, ki jih kot nekdanji bančni delavec še vedno z zanimanjem spremljam. Nekaj svojih pogledov na to problematiko predstavljam v naslednjih vrsticah.
Najprej naslednje. Zbiranje denarnih prihrankov ter posojanje (kreditiranje) tako zbranih sredstev sta še vedno osrednja dejavnost bančništva. Oglejmo si nekaj številk, kaj se glede tega v našem bančništvu dogaja poslednja leta. Lani ob koncu leta je bila skupna vrednost njegovih kreditnih naložb 25,6 milijarde evrov, kar je odstotek manj, kot je bilo teh naložb pred desetimi leti. V istem obdobju desetih let so se bančne vloge, torej v njih zbrani prihranki, povečale za 17,6 milijarde evrov (za 85%), od tega vloge čez noč kar za 22,4 milijarde. (Vezane vloge so se torej zmanjšale za 4,8 milijarde). To so nedvomno pomembne spremembe, ki jih je pretekla leta doživelo naše, podobno pa tudi celotno evropsko bančništvo. V tej zvezi se porajata vsaj dve vprašanji, enkrat to, kaj je povzročilo omenjene spremembe in kaj banke počno z izjemnimi finančnimi presežki, ki jih ne uspejo naložiti v obliki kreditov.
Najprej o drugem od gornjih vprašanj. Poslovne banke držijo finančne presežke na svojih računih pri Evropski centralni banki (ECB), ta pa je tako zbrana sredstva preteklo desetletje z nakupi vrednostnih papirjev (obveznic) dolgoročno in ob minimalni obrestni meri posojala državam EU za pokrivanje njihovih proračunskih primanjkljajev. Lani ob koncu leta je imela takih naložb v spoštljivi vrednosti 4.700 milijard evrov.
Še odgovor na drugo gornje vprašanje, torej o tem, kaj povzroča v bančništvu tolikšne finančne presežke, da je v preteklem desetletju lahko pomembno sodelovalo pri financiranju proračunov držav EU. V tem primeru je pojasnilo bolj splošne narave in pravi, da je omenjene spremembe povzročila neoliberalna politika evropskih držav, temelječa na šibki državi, nizkih davkih, prostem trgu in osebnem bogatenju (pohlepu) kot splošni vrednoti. Neoliberalizem se najbolj problematično odraža v neučinkovitem in skorumpiranem upravljanju države, njegove posledice pa so predvsem pešanje konkurenčnosti gospodarstva, slabitev socialne države, velika zadolženost države ter bogatenje enega dela prebivalstva ob sočasnem siromašenju večine.
V letu 2022 izvedena ruska invazija na Ukrajino je v evropsko ekonomsko okolje vnesla velike spremembe, še posebno v energetski oskrbi. Ena njenih posledic je bil tudi močan porast inflacije. Čeprav je šlo v tem primeru za ponudbeno inflacijo, se je ECB nanjo odzvala z močnim dvigom obrestnih mer: pred invazijo poslovnim bankam za njihove finančne presežke obresti ni plačevala, sedaj pa jih plačuje po stopnji 4% letno. V tem primeru se vsaj po mojem razumevanju z obrestnimi merami prednostno preprečuje odliv finančnih presežkov iz bančništva, kar bi ta čas nedvomno otežilo vodenje denarne politike, dodatno pa tudi pospeševalo inflacijo.
Zadnji dve leti v evropskem bančništvu večjega naraščanja finančnih presežkov ni več zaznati in tako tudi ECB svojih naložb v državne obveznice sedaj ne povečuje, prej nasprotno. Tudi sicer s to obliko »proračunskega« bančništva v prihodnje ne kaže računati; veliko bolj smiselno je opustiti sedanjo neoliberalno politiko nizkih davkov in šibke države. Če EU ne bo v tem smislu spremenila svoje politične naravnanosti, bo gotovo razvojno vse bolj zaostajala.
Za zaključek še o izjemnem dobičku, ki ga je lani ustvarilo naše bančništvo. Za ta uspeh je nedvomno predvsem zaslužna ECB, omogočila pa ga je z omenjenim dvigom obrestnih mer; ta namreč bankam sedaj prinaša visoke prihodke od prej neobrestovanih finančnih presežkov, pa tudi višje obrestovane kreditne naložbe jim dobiček povečujejo. Pričakovati je bilo, da bodo primerno porastle tudi obrestne mere, ki jih banke za vloge priznavajo vlagateljem. Pa tega niso storile in tako tudi ta čas še vedno žanjejo visoke dobičke na račun istih dejavnikov, ki so jim tako obogateli lansko poslovno leto. Naša država ne bi ravnala pravno sporno, če bi ta izjemni dobiček bank primerno obdavčila in tako zbrana sredstva namenila kot odškodnino nekdanjim domačim lastnikom bank in njihovih obveznic, ki jih je pred leti povsem neupravičeno razlastila. Pa tega ne bo storila; za kaj takega je potreben pogum, ki ga naša politika ne zmore.
Cetinski Andrej, Sinteza

Uvedba prednostnega glasovanja pomeni, da volivec ne izbira samo med listami kandidatov, temveč tudi med kandidati na tisti listi, za katero glasuje.
Polnokrvni so samo tisti prednostni glasovi, ki odločajo o tem, kdo je izvoljen za poslanca in kdo ne. Izvoljeni so tisti kandidati, ki dobijo več prednostnih glasov. To pa je bistvo absolutnega prednostnega glasu.
Drugače povedano, ob relativnem prednostnem glasu imajo odločilen vpliv na izvolitev poslancev politične stranke, ob absolutnem pa volivci. Sicer pa, zakaj bi bila neka politična stranka zainteresirana, da pomaga k izvolitvi tistih svojih kandidatov, ki imajo manjšo podporo med volivci?!
Neupoštevanje volje volivcev izražene na referendumu bi lahko primerjali z logiko: vprašajmo volivce kaj mislijo, naša odločitev pa je že v naprej znana in ni odvisna od izida referenduma. Seveda bi bilo takšno stališče skregano z voljo večine, pa tudi po ustavi ne bi bilo treba dolgo brskati, da bi našli določbo, ki je v tem primeru kršena: Slovenija je demokratična republika določa že 1. člen ustave.
Vse o referendumu o prednostnem glasu v prispevku profesorja ustavnega prava dr. Cirila Ribičiča »Polnokrvni prednostni glas«.

Mario Draghi je bil v obdobju 2011-19 guverner Evropske centralne banke (ECB) in takrat je v njenem delovanju uvedel pomembne spremembe, ki so državam EU veliko pomagale pri obvladovanju finančne krize, v katero so zašle po letu 2009. Ta čas pripravlja po naročilu evropske komisije predlog razvojne strategije EU, ki naj bi tudi v prihodnje njenemu gospodarstvu zagotavljala prepotrebno konkurenčnost. Ključne razvojne smeri, za katere se zavzema, so očitno že dovolj znane in Jože P. Damijan (v nadaljevanju: JPD) jih je bralcem predstavil v naslovni kolumni, ki jo je Dnevnik objavil 26.4.2024. Zaključil jo je z zanimivo idejo, da bi namreč Draghiju veljalo dati priložnost, da postane prihodnji predsednik evropske komisije.
Na kolumno JPD se je v Dnevniku 30.4.2024 odzvala dr. Jasminka Dedić (v nadaljevanju: JD). Je kritična do tega, za kar se zavzema JPD, še posebno neugodno pa ocenjuje Draghija. V zaključku svojega zapisa celo pravi, da bi bil naslov Damjanove kolumne bližje resnici, če bi se glasil »Ali bomo Draghiju dali drugo priložnost, da uniči EU«.
Vsebina, ki jo JPD predstavlja v svoji kolumni, po mojem mnenju zasluži podporo. Zakaj jo JD ocenjuje drugače, je težko reči, domnevam pa, da prihaja v tem primeru do razhajanj tudi zaradi razlik v razumevanju neoliberalizma in vloge države pri zadovoljevanju družbenih interesov. O tem, kako sam dojemam ta aktualna vprašanja, bom nekaj več povedal v naslednji vrsticah, saj naj bi to pripomoglo k boljšemu razumevanju obravnavane problematike.
Najprej nekaj o neoliberalizmu. Po razpadu Sovjetske zveze je ta postal osrednja politična in ekonomska paradigma zahodne demokracije z močnim vplivom na družbena in ekonomska dogajanja. Njegove osrednje usmeritve so: čim več svobodnega (nereguliranega) trga, šibka država z nizkimi davki ter bogatenje (pohlep) kot motiv delovanja in tudi kot vrednota. Osebno mi je bolj kot neoliberalizem blizu politična usmeritev, poznana tudi kot socialno-tržno gospodarstvo; ta se zavzema za močno državo, ki se jo učinkovito in nekoruptivno upravlja v korist večine, poštenost in solidarnost pa sta njeni prevladujoči vrednoti. Ta tip družbene ureditve so po 2.svetovni vojni v Evropi najdosledneje razvile skandinavske države, a so se tudi te v zadnjih letih navzele nekaterih neoliberalnih veščin.

V Sloveniji smo pri upravljanju države pričeli aktivno udejanjati neoliberalne usmeritve po letu 2004. Pet let kasneje smo bili že v finančni krizi, podobne usode pa so bile deležne tudi številne druge države v EU. Med pojavnimi oblikami takratnih kriznih razmer kaže v tem primeru izpostaviti naslednje: a)v bankah so se kopičili veliki finančni presežki bogatejših slojev prebivalstva, ki so se neugodno odražali v zmanjšanem tržnem povpraševanju ter nižji gospodarske rasti; b) povpraševanje po bančnih kreditih je bilo skromno in spričo visokih prihrankov (depozitov) so se v ECB kopičili obsežni likvidnostni presežki bančništva; c) zaradi nizkih davkov in povečanih izdatkov države, ki so jih pogojevale krizne razmere, so močno porastli proračunski primanjkljaji držav; d)socialne razmere so se v večini držav opazno slabšale.
Kriza po letu 2009 je imela znanega povzročitelja, to je neoliberalizem. Pri njeni sanaciji je imel pomembno vlogo Draghi, takratni guverner ECB. Njegova zasluga je namreč, da se je pričelo izjemne finančne presežke, ki so se kopičili v ECB, uporabljati za financiranje proračunskih primanjkljajev držav v EU. Seveda jim denarja ni bilo možno pokloniti, pač pa ga je ECB državam posojala z odkupovanjem njihovih obveznic z dolgoročno zapadlostjo in minimalnimi obrestnimi donosi. Leta 2022 je ECB imela takih naložb v vrednosti 4.900 milijard evrov, kar ustreza 30% današnjega BDP EU ali zaokroženo 14.000 evrov na prebivalca v državah, ki uporabljajo evro. Nedvomno gre za številko, ki dopušča trditev, da je ECB po letu 2011državam EU nudila pomembno pomoč pri financiranju njihove proračunske potrošnje, s tem pa tudi pri obvladovanju ekonomske krize, s katero so se soočale.
Danes gornja rešitev ni več uporabna, saj so spremembe splošnih gospodarskih razmer po ukrajinski vojni vplivale tudi na finančne presežke v bankah; njihovega naraščanja namreč ni več zaznati, celo nasprotno, in ECB utegne imeti celo težave s financiranjem njenih obstoječih zalog državnih vrednostnih papirjev. Države EU torej s podporo ECB pri financiranju proračunskih primanjkljajev v prihodnje ne morejo računati. Tega zahtevnega problema slej ko prej ne bo mogoče drugače razrešiti kot tako, da se opusti neoliberalno politiko nizkih davkov; ta sprememba bo sicer deležna velikega nasprotovanja, a če se je ne bo kmalu izvedlo, bo zahodni model kapitalizma resno ogrožen.
Kitajska je zadnja desetletja razvojno najbolj uspešna država predvsem zato, ker dobro izrablja prednosti tržnega gospodarstva in zavrača neoliberalne usmeritve. Tudi ZDA se neoliberalizmu postopno že odrekajo (predvsem glede ekonomske vloge države in «svobodnega« trga, ne pa tudi obdavčevanja), kar bo postalo še bolj očitno, če bo na njihovih jesenskih volitvah zmagal Trump. Le vodstveni organi EU se glede tega za sedaj ne opredeljujejo in vztrajajo pri ravnanju, kot ga narekuje neoliberalizem. V delovanju EU je torej nujen zasuk: potrebujemo močno zvezo držav, ki se jo učinkovito upravlja v korist vseh njenih članic. Verjamem, da bo k tej spremembi v politiki EU prispeval tudi Draghi z omenjeno strategijo. Še koristneje bi bilo, da dobi možnost to strategijo tudi udejanjiti, saj je z delom v ECB in kasnejšim vodenjem italijanske vlade dokazal, da je vešč vodenja najbolj zahtevnih sistemov. Če namreč pri vodenju EU ne bo prišlo do radikalnih sprememb, se tej za prebivalstvo Evrope vse bolj potrebni povezavi držav nič dobrega ne obeta.
Naj se za zaključek vrnem k ocenam, ki jih je v svoji objavi v Dnevniku o Draghiju in kolumni JPD navedla dr. Jasminka Dedić. Vabim jo, da ta moj prispevek prebere in upam, da bo v njem našla vsaj nekaj argumentov za to, da omili svoje ocene Draghija in s tem posredno tudi Damijana.
Andrej Cetinski, Sinteza-KCD