Arhivi Kategorije: 2. Demokracija in država

Neposredna demokracija, volilni sistem, politični sistem, civilna družba

Davčne oaze

2. Demokracija in država, 3. Vladavina prava, spl

Kdaj bo razpadla prva davčna trdnjava?

Ljudje se od nekdaj spotikajo ob drobne kamne in majhne težave, nikoli pa jih ne skrbijo razmajane gore in plazovi, ki jih imajo nad seboj in jih resnično ogrožajo. Zato je vsaka oblast na svetu in pri nas varna in lahko mirno spi, dokler nas lahko zamoti z majhnimi skrbmi in radostmi, da ne vidimo največjih težav, goljufij in zlorab ter ponižanj, ki jih trpi večina ljudi. Še nikoli v vsej zgodovini ljudje niso bili tako zasuti in prepojeni s propagandnimi sporočili, ki nam vsiljujejo tuja mnenja, prodajajo storitve in izdelke, celo prepričajo za vojne in tuje interese. Politiki s svojo propagando vred pa so postali le še orodje kapitalskih omrežij s svojimi surovimi interesi pri izkoriščanju večine. Kar oglejmo to na primeru davkov.

Davčne oaze namreč niso naravni prostori z žuborečimi izviri v bujnem zelenju, kjer bi si utrujen popotnik skozi puščavo odžejal, ohladil in spočil. Davčne oaze so tajni bančni računi za naropan in krvav ter neobdavčen denar, vendar ne sredi puščav, pač pa v bleščečih evropskih, ameriških in azijskih velemestih in eksotičnih območjih. Tam so naropane milijarde varne, ker nima tja dostopa in ne vpogleda nobena svetovna in ne državna preiskovalna, tožilska in ne nadzorna služba. Poznavalci razmer v Mreži za pravične davke so izračunali, da je tam skritih od 25 do 35 bilijonov dolarjev, kar predstavlja 15 odstotkov svetovnega BDP-ja! Naši poznavalci ocenjujejo, da se je tam nabralo vsaj 50 milijard evrov, ki so jih iz Slovenije tja skrivaj navlekli naši domači roparji in prevaranti. Če takih davčnih oaz ne bi bilo, bi samo v državah evropske skupnosti vsako leto pobrali 130 do 200 milijard evrov več davkov. Že v enem letu bi ta vsota zadoščala za pokritje vseh lukenj v evropskih bankah!
O tem pa tudi naša oblast mirno molči, ob enem pa si izvršna in zakonodajna oblast z davkarijo vred beli glavo, kako zagotoviti, da bo država posrkala še nekaj centov davka od vsake popite kave in vneto razpreda o uvedbi posebnih blagajn in še o vsem dodatnem nadzoru. Ugibajo in iščejo rešitev, kako naj država nadzira pomoč prijateljev in sosedov pri hišnih opravilih, da bi tudi od tega pobirali davke. In zakaj bi upokojenci brez davkov delali karkoli še zmorejo, če bi s tem ogrožali državni proračun? Vztrajno pa se zapleta pri davku na nepremičnine, kjer bi bogati plačali več, in vedno se konča z izgovorom, da podatki še niso uporabni za tak davek.
Oblast nas očitno še vedno uspešno zamoti, da ne vidimo ogromnega plazu nad nami in nad bodočimi generacijami. To ji uspeva s svojimi sprotnimi vragolijami, seveda pa tudi zaradi naših skrbi za brezposelne v družini, kako naj ubežimo vremenskim ujmam in obvarujemo pridelke za lastno oskrbo na vrtu, da o drugih sprotnih nadlogah niti ne govorimo…

Spoznajmo že enkrat, da smo zaradi davčnih oaz ogroženi in ponižani in so zato tudi naši otroci brez prihodnosti. Brez davčnih oaz ne bi bilo toliko propadlih tovarn in brezposelnosti in ne prepada med revno večino in peščico moralno sprevrženih bogatašev. Posvetna in celo cerkvena oblast je zaradi svojih interesov pokleknila pred kapitalom, zato vzdržuje in varuje tak roparski sistem.

Torej, kdaj bo razpadla prva davčna trdnjava? Sama nikoli. Ne čakajmo na poslednjo sodbo!
Janez Černač

TISA – najhujši strup demokracije

2. Demokracija in država, 8. Trajnostni razvoj, spl

 

Anton KomatTISA je kratica za
»Trade in Services Agreement«,
je kratica za pogajanja, ki v najstrožji tajnosti potekajo v Ženevi.

Anton Komat

To besedilo ne bo namenjeno drevesu z imenom tisa, vendar začnimo z njim. V svetu naših prednikov je bila tisa pogrebno drevo, njen les pa osnova za izdelavo lokov in kopij, zato ima vojaško simboliko. Tudi apokaliptično kolo druida Moga je bilo iz tisovine. Simbolika tise je tudi v strupenosti njenih sadežev, s katerimi so naredili samomor v vojni poraženi galski kralji. Sedaj se ime TISA pojavlja s podobno simboliko, je vojna napoved korporacij, ki prinaša samomor države blaginje in pogreb javnih storitev, je najhujši strup demokracije, ki bo povzročil apokaliptično razdejanje skupnosti.
TISA je kratica za »Trade in Services Agreement«, je kratica za pogajanja, ki v najstrožji tajnosti potekajo v Ženevi. Vodilne so EU (27 držav) in ZDA ter nekaj »voljnih«, skupaj 50 držav, ki pokrivajo skoraj 70 odstotkov globalnega obsega javnih storitev. Zanimivo, da med njimi ni držav BRICS: Brazilije, Rusije, Indije, Kitajske in Južne Afrike. In kakšen je cilj tajnega sporazuma TISA?
Kapitalizem je bil prej v vojni s komunizmom, sedaj je v vojni z državami in državljani, en odstotek najbogatejših je v vojni z 99 odstotki državljanov! Cilj: vrnitev v čisti kapitalizem 19. stoletja na sodoben kitajski način. Neoti (neoliberalci, op. ur.) so s kontrarevolucijo proti socialni državi začeli nasilno spreminjati EU. Socialna država in javni sektor sta danes lovišče kapitala, edini možni trg, ki je še preostal. Kapital nima več kam, zato ima za cilj privatizacijo vsega, kar je v državni, javni ali skupni lasti: od socialnih storitev, elektrogospodarstva do telekomunikacij, od inženiringa do gradbeništva, od pošte do železnic, od cest in luk do letališč, od zdravstva do šolstva, od pokojnin do zavarovanj, od varovanja narave do turizma, od zaporov do pogrebov, od rudnikov mineralov do pitne vode. In prav to je vsebina tajnega sporazuma TISA.
Zakaj režim »TOP SECRET«?
Zakaj pogajanja potekajo v režimu »TOP SECRET« in zakaj bo vsebina dokumenta »TOP SECRET« še pet let po podpisu sporazuma? Ker jih je strah. Strah jih je upora množic, zato jih želijo s terapijo šoka pripraviti na izvršena dejstva. Grozljiva neenakost, moreča revščina, bedne mezde, ponižujoča nezaposlenost, vsesplošna negotovost in strah, vse več depresije, nasilja, umorov in samomorov, vse to nam dokazuje, da je sen EU mutiral v nočno moro EU. Danes, v času razgradnje države blaginje, deluje Slovenija kot država, ki je izgubila vojno. Naša oblast sodeluje na pogajanjih TISA, torej je zarila nož v hrbet »svojim« državljanom. Sprašujem novoizvoljene parlamentarce, kdo nas predstavlja v pogajanjih TISA in kdo je te ljudi brez soglasja parlamenta poslal v Ženevo? Zakaj naši mediji ne objavijo niti vrstice, zakaj zlovešči molk?
Ne bom čakal odgovora, kajti zame je pomembno, da čim prej in čim več ljudi izve za to peklensko nakano. Pri tem so mi v veliko pomoč razkritja Wikileaksa, ki je vdrl v sistem TISA in 19. 6. 2014 objavil dele strogo zaupne dokumentacije.
Peklenska nakana!
Zamisel TISA se je porodila leta 2012, ko so stekla prva pogajanja. Pobudniki so se imenovali »resnično dobri prijatelji storitev«. Kakšna ganljiva zvestoba! Te »dobre prijatelje« namreč povezuje zgolj pohlep po profitu, ki bi z grobo deregulacijo uničil javne storitve in skupno dobro državljanov, delavcev, kmetov, uporabnikov storitev in okolja. TISA je zgolj podla prevara na način, da se s trgovinskim sporazumom uveljavi profitni interes korporacij nad javnim interesom in naravnimi viri. Poglejmo, kako.
Pobudniki TISA so vplivne organizacije lobistov: »US Coalition of Service Industries (CSI)«, »European Services Forum (ESF)« in »Global Services Coalition (GSC)«. Torej je TISA političen projekt treh lobističnih skupin. Pogajanja TISA potekajo v Ženevi, ki je hkrati sedež WTO, vendar potekajo zunaj okvira GATS. Pobudniki sporazuma TISA so »razočarani nad dolgotrajnostjo« multilateralnih dogovarjanj WTO. Njihova zamisel temelji na »zdravem jedru« 50 držav, ki bi kasneje s političnimi in finančnimi pritiski prisilile preostale države k podpisu sporazuma. To je pot k neofevdalnemu redu in novodobnemu tlačanstvu!
Za vedno privatizirano
Po globalni finančni krizi so države poskušale regulirati ponorele finančne trge. Sporazum TISA pa zahteva, da se vse regulacije umaknejo na raven pred izbruhom. Torej popolna deregulacija financ. Kdo bo reševal naslednjo finančno krizo, ki je na vidiku?
Številne države so po polomiji s privatizacijo energetike, transporta in vodnih virov vrnile te storitve v javni sektor. Po dikciji sporazuma TISA to ne bo več mogoče; kar je privatizirano, bo večno ostalo privatizirano ne glede na odločitve kasnejših generacij in njihovih vlad. Prav tako niso dovoljene nikakršne pravne regulacije teh področij glede okoljskih standardov, kakovosti vode, varovanja potrošnikov ali pa delavskih pravic. Delavci so razdeljeni v dve skupini: v »legalne osebe«, torej osebje korporacij, in navadne delavce, ki so imenovani »premične naravne osebe« (!?!), ki sicer lahko prečkajo meje, vendar v državi gostiteljici nimajo nikakršnih delavskih pravic. Uvoženi bodo ne glede na brezposelnost istih poklicev v državi gostiteljici. Če to ni totalitarizem! V komunizmu so imeli gulage, v kapitalizmu rastejo slumi. V gulagu si dobil vsaj nekaj čorbe, v slumu ne dobiš ničesar. Celo magnat George Soros je izjavil: »Tržni fundamentalizem ogroža demokracijo bolj kot katerakoli totalitarna ideologija!«
Državljani bi se morali mobilizirati
V sporazumu TISA govorijo o »regulatorni disciplini« držav, kar pomeni, da bo državam odvzeta pravica do suverenega urejanja javnih storitev. V sporazumu TISA je »za potrebe globalnega biznisa« zapovedana prosta izmenjava podatkov. Za kakšne podatke naj bi šlo, lahko le domnevamo.
Rosa Pavanelli, generalna sekretarka svetovne zveze sindikatov javnih storitev (PSI – Public Services International), ki zastopa zaposlene v 150 državah, je že 16. 9. 2013 zapisala: »Ali se vlade niso ničesar naučile iz finančne krize leta 2008? Namesto da bi uvedle strožji nadzor finančnih trgov, sedaj podpirajo pohlep korporacij po razprodaji javnih storitev. Namesto da bi stopile v bran interesov državljanov, se udeležujejo tajnih in nedemokratičnih pogajanj, ki bodo izničila pravice dostopa ljudi do javnih storitev ter omogočila razprodajo skupnih dobrin in naravnih virov. To je grob napad na javni interes, zato moramo mobilizirati državljane, delavce in lokalne skupnosti ter prisiliti vlade, da odstopijo od teh pogajanj!« Kje so bili takrat naši sindikati in politiki? Zakaj so hinavsko molčali?
Odločitve proti lastnemu ljudstvu
PSI je 28. 4. 2014 objavil poročilo »TISA versus Public Services«. V njem avtorja Scott Sinclair (Kanadski center za politične alternative) in Hadrian Mertins-Kirkwood (Univerza Carleton) opozarjata, da bo TISA povzročila ekonomsko, socialno in okoljsko katastrofo. Obravnava javnih storitev kot blaga na trgu prinaša temeljno spremembo same koncepcije javnih storitev. To je škandal. Kdo bi v demokratični državi na demokratičen način sprejel odločitve proti lastnemu ljudstvu in hkrati zvezal roke pri upravljanju javnih storitev prihodnjim vladam? Trajni prisilni jopič privatizacije je namenjen tudi vsem novonastalim javnim storitvam, ki jih danes niti ne poznamo.« Vsekakor je eden izmed vrhuncev TISA, da bo lahko korporacija tožila državo izven običajne jurisdikcije, če bo ta kakorkoli ogrožala njene pravice do neomejene privatizacije javnih storitev. Drža države naj bi bila zgolj »kompetitivno nevtralna«. Izraz, da te kap!
Molk vodi nazaj v fevdalizem!
Rosa Pavanelli je isti dan v imenu PSI in 340 večjih organizacij civilne družbe sporočila: »Javne storitve so vitalnega pomena za skupnost, zato jih ne smemo prepustiti korporacijam. Zahtevamo transparentnost! Čas je, da mediji osvetlijo, kaj se dogaja v tajnosti. Čas je za demokracijo po meri ljudi!« Isti dan so bili organizirani protesti v številnih državah, med njimi v Švici, na Japonskem, Indiji, na Nizozemskem, v Belgiji, Avstriji, Angliji, Avstraliji in Kolumbiji. Naši sindikati in politiki so molčali in v medijih ni bilo najti niti omembe.
Pogajanja TISA v Ženevi se nadaljujejo.
Ne pozabimo, da je rok za podpis sporazuma leto 2014! En sam podpis bo uničil prihodnost državljanov Slovenije. Ali boste z molkom izbrali status tlačana v novem fevdalnem redu? Takrat bo prepozno, prepozno za karkoli!

O gospodarskem kriminalu, pokvarjenih politikih in potrebni lustraciji

2. Demokracija in država, 3. Vladavina prava, spl

Penolog Dragan Petrovec, profesor na pravni fakulteti in sodelavec inštituta za kriminologijo je za MMC skušal razložiti, kaj se dogaja in kako javnost dojema procese na področju gospodarskega in političnega kriminala ter izvrševanja kazni.
– o pregonu gospodarskega kriminala:
Še nikoli ni bilo toliko pomembnih ljudi v kazenskih postopkih in tudi obsojenih. Težko je oceniti, ali je javnost pomirjena ali je zgolj krvoločna ter ji ni nikoli dovolj… Spremenil se je naš odnos do nekaterih oblik poslovanja, ki so bile sprva tolerirane, zdaj pa več ne. Pozorno bi morali spremljati, katere stvari, ki jih zdaj preganjajo, imajo klasične znake goljufije ali česa podobnega, katere pa so v poslovnem svetu prepoznane kot klasične oblike bogatenja. Včasih je bilo nepredstavljivo, da bi človek izčrpal podjetje in vrgel na cesto več sto delavcev. Vendar smo ustvarili sistem, ki to omogoča, ne da bi bil kdo za to kaznovan. V današnjem odzivu kaznovalnih organov in ustanov je velika želja, da bi končno naredili red po nekih novih normah. Mislim, da smo postali bistveno bolj občutljivi in vzpostavljamo neko novo kulturo pregona gospodarskega kriminala. Meje pregona se širijo.
– kako javnost dojema ravnovesja:
Javnost je zelo občutljiva, ko gre za druge. Vsak posameznik pa postane občutljiv, ko se sam znajde v postopkih. Politiki tako citirajo določbe zakona o kazenskem postopku o domnevi nedolžnosti, ko so sami ogroženi. Prej jim kaj takšnega ne pade na misel. Podobno je z javnostjo. Ko jih stisnejo, govorijo o človekovih pravicah. Drugače pa jih imajo vsi preveč. To je neka zakonitost, ki jo s pridom izkoriščajo politiki v okviru populizma, s katerim si pridobivajo glasove. V resnici pa je treba zelo hladno in mirno paziti na ravnovesje med pooblastili in maščevalnostjo, med varstvom in standardi človekovih pravic ter to ravnovesje ohranjati, kolikor le zmoremo.
– napadi na pravosodje so lahko zelo nevarni:
Nedopustno je, da nihče od pristojnih ne komentira ravnanj politikov, ki napadajo pravosodje. Na drugi strani tudi ne komentirajo strašno zavržnega ravnanja posameznikov, ki grozijo sodnikom, tudi s sklicevanjem na njihovo sorodstvo, češ, kaj so sodnikovi predniki počeli pred desetletji. Na ta način jih želijo lustrirati. Želeli smo, da se oglasijo tisti, ki imajo moralno in politično moč ter naredijo red, tako da povedo, da se ne sme tako nastopati proti pravosodju. Če bi bil Janša kakor koli zaveden in bi imel pravno državo pred očmi, bi se moral distancirati od množice, ki se poteguje zanj. Množica, ki zahteva kastracijo, ne samo lustracije, je zametek drhali, ki jo zna spreten politik spodbuditi čez rob.
– o lustraciji:
Lustracija v sodstvu je bila izvedena, vendar ne na način, da bi vsakega posebej preverjali, ali je primeren za funkcijo, ki jo opravlja. Prišlo je do nekakšne reelekcije in precej sodnikov se ni več prijavilo na to funkcijo. Šli so v pokoj ali na drugo delovno mesto. Če bi hoteli biti pravični, bi morali izvesti neko drugo lustracijo. Izveden je bil administrativni genocid nad 25.000 ljudi. Ali smo lustrirali ljudi, ki morda niso tvorci načrta, vendar so ga vestno izvajali? Nismo jih lustrirali, temveč jih celo nagrajujemo s trajnimi političnimi mandati in jih celo pošiljamo v Evropski parlament. To je naša lustracija.
*Povzetek pripravil Miroslav Marc

Primitivizem socialne kapice

2. Demokracija in država, 4. Ekonomika in gospodarstvo, spl

Franček Drenovec komentar v Mladini pod naslovom Primitivizem socialne kapice zaključuje z naslednjo mislijo, citiram: »Za nami je strašno desetletje, neločljivo povezano z vzponom najprimitivnejšega ideološkega laissez-fairea… Končuje se… s spreminjanjem Slovenije v ekonomsko in socialno raztreščeno banano republiko…« in se vpraša: »S katero posamično, a reprezentativno potezo bi bilo mogoče ta desetletni trend propadanja Slovenije za začetek vsaj prekiniti?«.

Gornja ocena je močno črnogleda, a ji je težko argumentirano oporekati. Smiselno je zato razmišljati, kaj naj bi storili, da bi bilo jutri drugače. Do zadovoljivega odgovora se bomo težko dokopali, če ne izhajamo iz dovolj prepričljive razlage, zakaj nas je doletela usoda “banana” republike. Po mojem razumevanja sta bila pri tem odločilna dva dejavnika. Eden je neoliberalizem, s katerim nas predvsem pod taktirko Nemčije prefinjeno osrečuje Bruselj, drugi pa je domačega porekla in se odraža v neučinkovitem upravljanju države. O tem drugem naj rečem nekaj besed.
Za vse družbeno-ekonomske sisteme velja – tak sistem je tudi država –, da je kvaliteta njihovega upravljanja najbolj odvisna od ravnanja osebe, ki obvladuje ključne upravljavske vzvode sistema. V primeru naše države opravlja to vlogo predsednik vlade. Če odmislimo zunanje vplive, je bil torej naš razvoj v preteklih letih izrazito moten predvsem zato, ker smo vodenje vlade prepustili osebam, ki tej zahtevni nalogi niso bile dorasle, niti osebnostno in še manj po znanju. Najdlje, dobrih pet let, nam jo je po letu 2004 vodil Janša, dve leti manj Pahor, sedaj pa jo že leto in pol vodi Bratuškova.
Neredko se sliši, da smo si za slabo upravljanje države krivi volivci sami, saj nam vladajo ljudje, ki smo si jih sami izvolili. Temu mnenju ne gre pritrditi. Bolj pravilen je odgovor, da je težava v tem, ker smo si v ustavo zapisali politično ureditev s sistemskimi napakami, ki se odražajo tako, da so pri nas neučinkovite vlade prej pravilo kot izjema. Napake naj pojasnim s pomočjo temeljnih zahtev, ki jih je potrebno zadovoljiti, če naj bo upravljanje sistema učinkovito, pa tega naša politična ureditev niti približno ne upošteva. Naslednji dve zadevi sta ključni:
a) 0seba, ki naj sistem vodi, mora biti poštena (etično neoporečna) in dokazljivo usposobljena za vodenje. Ta kriterij pri izboru predsednikov vlade sploh ni “na mizi” in zato ne preseneča, da ga ti skoraj po pravilu ne izpolnjujejo.
b) Vodenje sistema je potrebno nadzirati, kar lahko učinkovito izvaja le od vodstva neodvisen in ustrezno usposobljen organ. Ta vloga je pri nas prepuščena izključno parlamentu, ki pa je objektivno ne more opravljati, saj so njegovi člani preveč odvisni od vodij političnih strank, ki praviloma sedijo v vladi in člani parlamenta ne premorejo potrebne nadzorne moči.
Naj težave, ki jih pri upravljanju države povzroča neizpolnjevanje gornjih kriterijev, ponazorim še z naslednjo primerjavo. Trdim, da v Sloveniji ni večjega podjetja, ki pri svojem upravljanju ne upošteva obeh obravnavanih kriterijev. Nasprotno pa se v podjetjih v državni lasti zgornja kriterija pogosto ohlapno ali sploh ne upošteva in zato so ta podjetja v povprečju poslovno manj uspešna. (Medklic: namesto razprodaje državnih podjetij bi bilo torej prednostno potrebno sanirati njihovo upravljanje.)

Pomanjkljivosti naše politične ureditve bi vsaj v enem delu lahko ublažili s spremembo volilnega sistema po nemškem vzoru, pa tega politične elite niso pripravljene podpreti. (Predlog tako spremenjenega volilnega zakona v parlamentu že dve leti čaka na politični blagoslov.) Aktualna politika bo gotovo nasprotovala tudi vsem drugim spremembam, s katerimi naj bi odpravili pomanjkljivosti pri upravljanju države, ki jih omenjam. Vse je torej trasirano tako, da je težko pričakovati, da nam bo trend desetletnega propadanja Slovenije, kot temu pravi Drenovec, kaj kmalu uspelo zaustaviti, če že ne preusmeriti.

Obstoja pa vendarle vsaj malo upanja, da bo v prihodnje morda le drugače. V kratkem bomo namreč dobili novo vlado, ki jo bo vodil človek, ki je po večinskem mnenju vsaj etično neoporečen. Žal vodstvenih izkušenj nima, a če si bo izbral sodelavce in svetovalce, ob pomoči katerih bo ta primanjkljaj primerno omejil, se še vedno lahko izkaže, da bo vlado vodil bistveno bolje od svojih predhodnikov. Kar nekaj optimizma vzbuja tudi to, da se je po zadnjih volitvah v naši politični srenji pojavil nov obraz, ki po razmišljanju močno izstopa iz sivine, ki smo je vajeni, in bi lahko v nekaj letih prevzel ključno vlogo pri prepotrebni politični preobrazbi Slovenije. V mislih imam Luko Meseca, ki je vsaj mene prepričal z večino tega, kar je povedal v obsežnem intervjuju v Mladini (štev. 32).
Andrej Cetinski

Spoštovani gospod Cerar

2. Demokracija in država, spl

najprej iskrene čestitke za prepričljivo zmago na volitvah. Ob tem se zavedamo, kako težka naloga Vas čaka. Ne samo, da je Slovenija v težkem gospodarskem položaju in v slabo delujočem pravnem sistemu; dodatno težavo predstavlja dejstvo, da je v preteklosti veljalo za “normalno”, da številne stranke svoje interese postavljajo pred interese državljanov in družbe.

V Koaliciji civilne družbe (KCD) pozdravljamo tudi Vaš pristop k oblikovanju koalicije. Doslej je bilo v navadi, da je mandatarjeva stranka prišla z izdelanim »programom« ali osnutkom »koalicijske pogodbe«, kar je vse koalicijske partnerje postavilo v nekakšen obrambni položaj, vsiljeno popuščanje pa je postalo vzrok pogostih zamer. V Vašem pristopu razumemo, da proti koalicijskim partnerjem ne zavzemate pozicije “vzemi ali pusti”, temveč od njih pričakujete, da tak program sooblikujejo ne samo nasproti mandatarski stranki, temveč tudi vsak nasproti vsem ostalim sodelujočim v koaliciji. Nedvomno bo tako oblikovani program bolj zavezujoč za vse koalicijske partnerje.
Upamo, da vam bo na tej podlagi uspelo oblikovati tako čvrsto koalicijo, da noben koalicijski partner ne bo mogel s pogojevanjem svojega članstva v koaliciji izsiljevati ostalih ali celo izzvati vladne krize.

Verjetno je preuranjeno govoriti o celotni vsebini “vladnega” programa, toda tiste informacije, ki jih dobivamo, kažejo, da gre v smeri, ki jo je že pred časom oblikovala SINTEZA in jo danes podpiramo tudi kot KCD. Očitno pa je, da postaja vprašanje nadaljnje “privatizacije”, točneje, (raz)prodaje uspešnih slovenskih podjetij, eno ključnih vprašanj vaših pogajanj.
Naše mnenje je, da se, realno gledano, Slovenija ne bo mogla izogniti delni prodaji podjetij, čeprav je po drugi strani jasno, da je ta “bruseljska zahteva” bolj izraz interesa mednarodnega korporacijskega kapitala kot jasne analize naše ekonomske situacije. Navsezadnje imajo prav ZDA v večini zveznih držav ogromno (do 60%) nepremičnin v državni lasti! V tej luči je ugotovitev, da je “država slab gospodar” fraza, ki prikriva, da so naši slabi politiki v preteklosti praviloma imenovali slabe uprave v podjetjih in pogosto celo s postranskimi nameni. Menimo, da je prav zadržanost oz. previdnost glede teh vprašanj vsebina Vašega termina “nadzorovana privatizacija”, ki bi ga mogoče lahko dopolnili s pojmom “nujne internacionalizacije slovenskega gospodarstva”, ki ne pomeni direktne prodaje podjetij, temveč njihovo povezovanje, tudi kapitalsko, v večje (mednarodne) sisteme. Za to pa je treba ustvariti ustrezne politične in ekonomske pogoje.

V KCD upamo, da Vam bo uspelo oblikovati ustrezno koalicijo, ki bo sposobna sedanje negativne razvojne trende najprej zaustaviti in nato tudi zaobrniti navzgor ter polagoma poiskati pot iz krize. S tem pričakovanjem smo Vas volili, z njim Vas podpiramo, a ne brezpogojno. In v tej smeri bo Sinteza oz. KCD tudi v prihodnje organizirala vrsto strokovnih razprav in iskala odgovore na aktualna politična, družbena in gospodarska vprašanja.

S spoštovanjem,
Za gibanje SINTEZA: Miroslav Marc
Za KOALICIJO CIVILNE DRUŽBE: Emil Milan Pintar
28.7.2014

Parlamentarne volitve 2014 – poročilo KCD

2. Demokracija in država, 7. Organiziranost države, spl

Koalicija civilne družbe (KCD) je od februarja, 2013 pa vse do predčasnih volitev v juliju, 2014 izvajala aktivnosti, da bi bile parlamentarne volitve čimbolj vsebinske in bi prinesle prelom s slabo preteklostjo. V tem času smo imeli 25 sestankov, ki se jih je udeleževalo dvanajst do devetnajst predstavnikov različnih skupin. Izdelali smo tudi paleto ključnih dokumentov – Dokumenti KCD.

Naslednji dopisi podajajo vpogled v aktivnosti po razpisu predčasnih volitev:
– Pismo članom in simpatizerjem KCD – 21.6.2014
– Dopis vlagateljem kandidatnih list v zvezi s Kodeksom – 19.6.2014
– Kodeks vrednot poslancev – 19.6.2014
– Vračanje odtujenih sredstev – 1.7.2014
– Stališča do volilne zakonodaje – 4.7.2014
– Poročilo o odzivih strank do vprašanj civilne družbe – 9.7.2014

Trgovina je boljša kot vojna

2. Demokracija in država, 4. Ekonomika in gospodarstvo, spl

V prispevku, ki ga je pod gornjim naslovom v Sobotni prilogi Dela objavil Jože P. Damijan, najdemo več mnenj, ki jim je vredno prisluhniti. Izhodiščno je mnenje, da je sodelovanje (trgovina) med državami zanje veliko koristneje kot prepir (vojna). Da se to načelo lahko učinkovito uresničuje, mora biti izpolnjen še en pogoj – tega dodaja pisec teh vrstic – in sicer to, da se sodelujoče države podobno učinkovito upravlja. Če ta pogoj ni izpolnjen, se nam zgodi to, kar na primeru Nemčije izpostavlja Damijan. Ta država je zaradi uresničevanja svojih interesov zanetila dve svetovni vojni in v obeh je bila popolnoma poražena. »Šele z evropsko trgovinsko integracijo« – citiram – » in z monetarno integracijo po letu 1999 pa si je efektivno gospodarsko podjarmila jug Evrope in paralizirala Francijo«. Ta ocena je “težka”, a ji ne gre oporekati, vsaj ne povsem. Še kako aktualna je tudi za nas, saj nas uvršča med države, ki jih je Nemčija “podjarmila”. Pa se nam je to res zgodilo? Ne še povsem, v precejšnji meri pa že. Kako bi se nam sicer lahko zgodilo, da še vedno aktualna predsednica vlade odide na svoj prvi obisk v tujino in zgolj kratek razgovor z nemško kanclerko je zadostoval, da je povsem zamenjala koncept ekonomske politike, ki jo je prvotno nameravala voditi. Ena osrednjih vsebin te spremembe je zaveza, da bo nadaljevala politiko prejšnje Janševe vlade v delu, ki zadeva zadovoljevanje interesov tujega, predvsem nemškega kapitala (podržavljanje privatnih kreditnih obveznosti do tujine, razprodaja državnega premoženja,..).
Ali naj torej Nemčijo obsojamo spričo tega, kar počne z južno Evropo, torej tudi z nami? Odgovor je prej ne kot ja. Za to, kar se nam nevšečnega dogaja v razmerju s to državo, smo si namreč pretežno sami krivi, saj gre zgolj za eno od posledic tega, da svojo državo že ves čas slabo upravljamo. Če bi nam namreč vlado vodili ljudje, ki so temu zahtevnemu delu dorasli in so osebno pošteni, bi nas tudi velika Nemčija danes podobno obravnavala, kot to počne s tistimi manjšimi evropskimi državami, ki znajo tudi ob tesnem poslovnem sodelovanju s tujino varovati svoje nacionalne interese. Nacionalni interes je torej tudi v današnji Evropi še kako aktualen in pri nas mu goreče nasprotujejo predvsem tisti, ki dajejo prednost osebnemu bogatenje v škodo države.

Damijan v svojem prispevku ponuja tudi idejo, kako bi lahko upravljanje države izboljšali. Ljudi, ki opravljajo ključne javne funkcije, naj bi po tem predlogu zavezali, da materialno odgovarjajo za škodo, ki jo povzročajo s slabim vodenjem in to odgovornost tudi zavarujejo s primerno visokimi bančnimi garancijami. Menim, da bi ta rešitev pomembno izboljšala javno upravljanje, a žal ne verjamem, da jo bomo uresničili, saj je za politiko nesprejemljiva. Več upanja obetajo rešitve, ki se jih ponekod že uporablja, in dajejo v primerjavi z našo ureditvijo dobre rezultate. Naslednje tri si zaslužijo tehtnejši premislek:
• Sedanji volilni sistem zamenjati s sistemom, ki ga uporablja Nemčija. Na ta način bi omejili moč vodij političnih strank (partitokracija strank) in povečali odgovornost poslancev do volivcev.
• Predsednika vlade voliti neposredno, podobno kot to počno v ZDA oziroma pri nas volimo župane. Če bi se dogovorili še za strokovne in etične kriterije, ki jih morajo izpolnjevati kandidati za predsednika vlade, se bi verjetnost, da nam bomo vlado vodili primerno usposobljene osebe, močno povečala.
• Bistveno okrepiti nadzor vlade. S tem namenom oblikovati posebne organe-svete, sestavljene iz vrhunskih strokovnjakov, njihova naloga pa naj bi bila, da spremljajo in ocenjujejo delo vlade ter o tem občasno obveščajo tako parlament kot tudi javnost. (Delo v svetih naj bi ne bilo honorirano). Aktualni so trije taki sveti: fiskalni svet, razvojni svet, svet za javni sektor.
Andrej Cetinski (19.7.2014)

Mark Twain – satira

2. Demokracija in država, spl

Mark_Twain4Mark TwainMark_Twain

Mark Twain (1835 – 1910), ameriški pisatelj in humorist je bil zelo spoštovan, prijateljeval je s predsedniki, umetniki, poslovneži in evropsko modro krvjo. Bil je protiimperialist, pacifist, antirasist, a najbolj je bil spoštovan zaradi inteligentne in nabrite satire:

– Če bi volitve kaj pomagale, bi jih prepovedali.
– Včasih se sprašujem, če nam vladajo pametni ljudje, ki se hecajo, ali imbecili, ki mislijo resno.
– Recimo, da ste idiot, in recimo, da ste član Kongresa. A zdaj se že ponavljam.
– Obleka naredi človeka. Goli ljudje imajo malo ali pa nič vpliva na družbo.
– Če ne berete časopisov, ste neobveščeni. Če jih berete, ste narobe obveščeni.
– Človek, ki ne bere, nima nobene prednosti pred tistim, ki ne zna brati.
– Ne motijo me tisti deli Svetega Pisma, ki jih ne razumem, ampak tisti, ki jih.
– Ne pustite, da se vaše šolanje vmešava v vašo izobrazbo.
– Najprej poiščite dejstva. Potem jih lahko pačite, kolikor vam je volja.
– Niso vedeli, da je nemogoče, zato so pač to izvedli.
– Kogar koli lahko naučim, kako lahko doseže, kar koli hoče. Težava je v tem, da nihče ne ve, kaj hoče.
– Ko se znajdete v večini, je čas za spremembe.
– Nekateri častijo čin, nekateri junake, nekateri moč, spet drugi Boga in zaradi teh idealov se nikakor ne morejo združiti – a vsi častijo denar.
– Pazite, ko berete knjige o zdravju. Že tiskarska napaka vas lahko ubije.
– Ne bojim se smrti. Mrtev sem bil milijarde let, preden sem se rodil, in čutil nisem nobenih neprijetnosti.
– Izogibajte se ljudi, ki zaničujejo vaše želje. To počnejo majhni ljudje. Re- snično veliki ljudje vam dajo občutek, da lahko veliki postanete tudi vi.
– Lepo je, da so odkrili Ameriko. Še lepše bi bilo, če bi jo zgrešili.

 

Po volitvah 2014

2. Demokracija in država, 9. Identiteta naroda, spl

Problem številka ena
Prvi prispevek na spletni strani gibanja Sinteza smo naslovili Skrajni čas je za prenovo vrednot in soglasje za novo razvojno platformo. V njem smo med drugim zapisali: Ljudje ne verjamejo več ne vladi, ne opoziciji, češ saj vsi lažejo, eno govorijo, delajo pa samo sebi v korist. Za tako stanje je v prvi vrsti kriva politična elita, ki se vede, kot da je z oblastjo dobila neomejeno PRAVICO prisvajanja in goljufivega obnašanja v korist sebe, svoje stranke in lobijev. Z izgovorom, “saj to počno vsi”, je tako obnašanje postalo vsesplošno in katastrofalnih razsežnosti. Tako smo zapisali zdaj že davnega maja, 2011. Tudi vstajniško gibanje je leto in pol kasneje pritrjevalo v tem prispevku zapisani zahtevi: S prihodom na oblast ne pridobiš PRAVICE za prisvajanje, temveč OBVEZO in ODGOVORNOST za blaginjo in razvoj vseh ljudi, naroda in države!
Miro Cerar je s svojim krogom to dojel in volivcem ponudil začetek reševanja slovenskega problema številka ena!

Problem številka dve
Je s prvim močno povezan. To je slabo, nekompetentno in zavestno ne-transparentno upravljanje države in njenega premoženja ter pretirano sledenje finančno-kapitalskim “božanstvom” na račun človeške ustvarjalnosti in človeškega dostojanstva.
Volivci so se oklenili velikih pričakovanj, ki jih objavlja Združena levica.

Po volitvah bo težko
Upamo in verjamemo, da bo vlada Mira Cerarja ob zelo zahtevnih reformnih nalogah in strahotnih pritiskih finančno-kapitalskih hijen (pa čeprav v bruseljski preobleki) znala in zmogla vztrajati na odgovornem ravnanju in načelih pravne države. Le tako bo možno uresničiti vizijo iz istega prispevka, kot zgoraj: Slovenija potrebuje novo razvojno platformo in potrebne so velike družbene, ekonomske in politične reforme. Potrebno je doseči nov optimizem in zaupanje v nov razvojni koncept. Nov razvojni koncept je lahko sprejet le v soglasju s koalicijo, opozicijo, gospodarstvom, sindikati in civilno družbo. Le ob upoštevanju visokih etičnih norm bomo lahko dvignili ugled države in njenih ustanov, kar je bistvena sestavina uspešnega družbenega upravljanja.

Miroslav Marc, 14.7.2014

Zakaj smo v krizi?

2. Demokracija in država, spl

Sociolog Frane Adam pravi: »Slovenija bo že čez dve ali tri leti precej drugačna. Paradoksalno ne zaradi akterjev sprememb, temveč nekako spontano zaradi nakopičenih pritiskov oziroma pritiskov od zunaj. Javni sektor se bo skrčil.« Kritičen je do dometa t. i. strukturnih reform kot poti iz krize, ker so le del kriznega menedžmenta, usmerjene kratkoročno in ne del strateškega premisleka. Kritičen je tudi do idej demokratičnega socializma oziroma protikapitalističnih »ideoloških brkljarij«.
Med procesi, ki so nas pripeljali v krizo, našteva:
– Hiperpolitizacijo celotne družbe, intelektualne sfere in tudi medijev. Predlaga, da bi družbeno pomembna mesta (na primer pri volitvah dekanov in rektorjev) morali zapreti za ljudi, ki so bili na strankarskih funkcijah.
– Drugi krizni vzrok vidi v modelu državnega kapitalizma z močno in nerazumno širitvijo javnega sektorja, v katerem imajo leve stranke volilno bazo.
– Tretji razlog za krizo je po Adamovih besedah v odmiku od meritokratsko zasnovane družbe, kjer so merila za napredovanje individualni dosežki (izobrazba, kompetence in ustvarjalnost). Zdaj pa je v ospredju le zasledovanje ozkih interesov. Zaradi tega imamo na vseh ravneh težave z upravljanjem in neformalnimi klikami v ozadjih.
Adam dvomi, da bi lahko nove stranke pomenile alternativo: »Leve stranke so se izkazale za nekompetentne. Vezane so na različna lobije in neformalna omrežja. Nove, ki od njih niso tako odvisne, pa vidijo svoj interes v širitvi javnega sektorja in ignorirajo gospodarsko realnost. Desne stranke na drugi strani povzročajo preveč rezistence. Iritirajo velik del populacije, zaradi česar ne morejo izpeljati svoje zamisli. Po vsej verjetnosti se bo vnovič pojavilo novo vstajništvo.«

Ekonomist in finančnik Andrej Cetinski vidi drugače:
– Razviti svet je v resni krizi. V ZDA so jo menda pozdravili, a nekateri že napovedujejo, da se bo ponovno razbohotila, saj se odprave njenih vzrokov doslej niso resneje lotili. (Sam štejem za osrednji vzrok krize neoliberalizem, saj ta sistemsko povzroča nezadostno tržno povpraševanje in s tem posledično nesprejemljivo nezaposlenost). Usmeritve neoliberalizma (bogatenje je osrednja vrednota in gibalo napredka, trgu vmešavanje države zgolj škoduje, država naj bo kolikor mogoče vitka,…..) bo zato potrebno nadomestiti s takimi, ki družbi zagotavljajo stabilnost in zadovoljiv razvoj. Med slednjimi gre osrednja vloga državi, ki se jo naj vodi učinkovito, pošteno in v interesu večine.
– Tudi Slovenija je v resni krizi in njen osrednji vzrok je prav tako nekritično uveljavljanje neoliberalizma, kar se odraža v neučinkovitem upravljanju države in v splošnem razvrednotenju sicer večinsko priznanih etičnih norm. O tem, kako prenoviti državo, da se ji v prihodnje zagotovi uspešnejši razvoj, nam politika žal ne zna ponuditi nič uporabnega. Vemo le, da politična desnica razmišlja močno drugače kot levica, obe strani pa prednostno skrbita za uresničevanje lastnih, neredko povsem osebnih interesov.
– Recept za izhod iz splošne krize je slej ko prej v organiziranosti družbe, ki temelji na (a) tržnem gospodarstvu in (b) državi, ki se jo vodi učinkovito in pošteno v korist večine. Kako zagotoviti drugega od obeh pogojev, ostaja odprto vprašanje. Za sedaj se utrjuje zgolj spoznanje, da politični sistem, ki je zasnovan na strankarstvu, (še) ne vodi do želenega cilja.

Teze obeh avtorjev izbral Miroslav Marc