Bazen dobičkov iz slabe banke je globok. Je atraktiven za tuje finančne konglomerate in omogoča slovenskemu kapitalu iz davčnih oaz vrnitev skozi stranska vrata.

Borut Mekina v prispevku v Mladini izjemno profesionalno razkriva blodnjak našega finančnega, gospodarskega, pravnega, razvojnega,… “ANTI-SISTEMA” in pokaže kje je skrita milijarda evrov za privatizacijske posrednike in trgovce z našimi dolgovi, ki jih prodaja DUBT.
– Podjetja iz davčnih oaz, kjer so tudi slovenska, bodo trikrat zaslužila: Prvič kot svetovalci, drugič kot kupci in tretjič kot davčni neplačniki.
– Le zakaj so na slabo banko prenašali tudi dobre terjatve?
– Dobičkarji ob naši nesreči. Krog ljudi, ki pri tem sodeluje, je izjemno tesno interesno prepleten.
– Koliko zaslužijo posredniki pri slovenskem zadolževanju in privatizaciji in o kako visokih posredniških provizijah govorimo?

Maja Grgič pa v Delu zapiše, da si je Slaba banka že popolnoma spodkopala ugled.

Veliki rop

V Sloveniji je država še vedno razmeroma močno lastniško udeležena v podjetjih in prav ta čas vlada to naše skupno premoženje pospešeno prodaja tujim kupcem. K temu naj bi jo zavezovala odločitev prejšnje Bratuškove vlade, da se odproda 15 večinsko državnih podjetij, med katerimi sta tudi vsaj dve taki, ki imata za državo strateški pomen, to sta letališče Brnik in Telekom. Letališče je že prodano nemškemu kupcu, Telekom pa naj bi bil prodan v naslednjih tednih, najverjetneje tudi nemškemu kupcu. Temu ravnanju vlade večina nasprotuje, posamezniki pa ga podpirajo.
Nedvomno gre za zadevo, ki je za prihodnost Slovenije nadvse pomembna in zato ne preseneča, da ji tudi javna občila namenjajo veliko pozornost. Tako je Dnevnikov Objektiv pred kratkim (29.11.2014) objavil kar tri vsebinsko tehtne prispevke, ki obravnavajo privatizacijo. V enem od njih (avtorica Barbara Hren) najdemo zanimive informacije o tem, kako v tujini strateško obravnavajo privatizacijo, drugi (avtor dr. Mitja Kovač) nas prepričuje, kako pametno ravna vlada, ker pospešuje privatizacijo, tretji prispevek (avtor Igor Vuksanović) pa bralcu argumentirano dokazuje, da ravna vlada vse prej kot prepričljivo, ko prodajo 15 podjetij iz spiska Bratuškove utemeljuje s tem, da mora to storiti, ker je to zaveza do tujine in vlada naj bi v tem primeru zgolj delovala verodostojno. Pisec teh vrstic sebe uvršča v skupino državljanov, ki meni, da ravna Cerarjeva vlada pri privatizaciji neodgovorno in to mnenje bom poskušal v nadaljevanju argumentirati. Pri tem se bom skliceval oziroma opiral tudi na mnenja treh pravkar omenjenih avtorjev.
Za izhodišče svojega dokazovanja bom uporabil tezo, da je skrb za konkurenčno in razvojno uspešno gospodarstvo najbolj pomembna naloga vlade, uresničuje pa jo predvsem z naslednjimi aktivnostmi:
a) Učinkovito skrbi za konkurenčno tržno okolje (ni odvečnih administrativnih omejitev, korupcije je malo, pravna država deluje odlično, davčne obremenitve gospodarstva so podobne kot v najbolj uspešnih državah,…)
b) Država načrtuje in aktivno usmerja razvoj gospodarstva. Kot učinkovito orodje pri izvajanju teh aktivnosti se potrjuje njena sposobnost, da na podlagi svojega lastništva in na njem zasnovane upravljavske moči uravnava razvoj podjetij, ki so pomembna za celotno gospodarstvo in imajo torej strateški značaj.
c) Država skrbi za to, da se predvsem večja podjetja dobro upravlja, kar naj se odraža v njihovi poslovni uspešnosti, optimalnem zadovoljevanju interesov zaposlenih in družbeno odgovornem ravnanju. Pristop, ki se za te namene potrjuje kot zelo uporaben in se kot tak potrjuje v nemški praksi, vključuje predvsem dvoje. 1. država z zakonom zagotovi, da delo (v podjetju zaposleni in zunanja interesna združenja dela – sindikati) z enako močjo kot kapital odloča pri upravljanju podjetja; 2. lastnik podjetja naj ne bo en sam, prednost naj ima razpršeno lastništvo. Ob tako razporejeni upravljavski moči praviloma državi že zadostuje 20% lastniški delež za razvojno usmerjanje strateškega podjetja.(Spričo takih rešitev je stvarna moč nemške države, da usmerja razvoj svojega gospodarstva, neprimerno večja, kot bi lahko sklepali glede na njen lastniški delež v gospodarstvu.)
Po gornjih in podobnih načelih ravnajo številne države. V Evropi velja to predvsem za Nemčijo in skandinavske države, in te so slej ko prej prav zato ekonomsko najbolj uspešne in socialno stabilne. Od vzhodnoevropskih, to je bivših socialističnih držav, se po predstavljenem modelu upravljanja gospodarstva najbolj zgleduje Poljska. Njen lastniški delež v gospodarstvu je za sedaj še vedno velik, a država praktično dokazuje, da to zanjo ni omejitev pri pospeševanju gospodarskega razvoja; Poljska je namreč zadnjo krizo najhitreje prebolela in tudi sicer izstopa iz evropskega povprečja po visokih stopnjah gospodarske rasti. Pa še en primer je vredno omeniti, to je Kitajsko. Po podatkih, ki jih v prej omenjenem članku navaja B. Hren, je lastniški delež te države v sredstvih njenega gospodarstva okoli 40%, kar ji očitno veliko pomaga pri spodbujanju hitre gospodarski rasti.
Zgoraj našteti primeri dokazujejo, da državno lastništvo oziroma upravljavska prevlada države v strateških podjetjih ni omejitev za razvoj in uspešnost gospodarstva, seveda ob pogoju, da se državo in njeno premoženje razumno pa tudi etično upravlja. Če ta pogoj ni izpolnjen, naj se država prednostno loti sanacije lastnega upravljanja in pred njo ne beži z razprodajo državnega premoženja. Razprodaja se namreč v takih primerih vedno izkaže za slabo rešitev, saj je po iztržku od prodanega premoženja praviloma skromna, država pa si z njo slabi svoje razvojne potenciale in zapravlja suverenost. Pa tudi tega ne gre prezreti, da so slabo domišljene privatizacije idealno gnojišče za razvoj korupcije, kar razvoju države še kako škodi.
In kje smo z državnim premoženjem v Sloveniji? Po podatkih, ki jih navaja B. Hren, je država v gospodarstvu lastniško sicer močno prisotna, vendar precej manj kot je to na Poljskem. Smo pa v primerjavi s Poljsko ekonomsko manj uspešni, kar je nedvomno zgolj posledica tega, da tako državo samo kot njeno lastnino slabo upravljamo. O tem se je v članku, omenjenem v uvodu, obširneje razpisal dr. M. Kovač. Njegovim ugotovitvam lahko pritrdimo, z izjemo ene same: predlaga namreč, da naj problem slabega upravljanja preprosto tako razrešimo, da državno premoženje prodamo, seveda tujcem, saj na domače kupce z »novci« ne gre računati. Kot sem že nakazal, je ta njegov predlog strokovno vprašljiv, zame kot Slovenca pa je tudi žaljiv, saj mi sporoča, da sem pripadnik naroda z omejenimi upravljavskimi sposobnostmi. Morda ob tem ni odveč spomniti na rek, da je človek kot lastnik subjekt upravljanja, ko se lastništvu odreče, pa postane predmet upravljanja ali po domače in nekoliko grobo rečeno »hlapec«.
Kako neokusne rešitve nam ta čas politika servira v povezavi z državnim premoženjem, si je vredno ogledati na primeru letališča Brnik. Ker naj bi naša država ne bila njegov dober lastnik, smo ga privatizirali tako, da smo ga prodali podjetju, ki ga upravljavsko obvladuje nemška država. Taka lastniška sprememba si bolj kot oznako »privatizacija« zasluži poimenovanje »kolonizacija«, saj smo z njo del svoje suverenosti prenesli na nemško državo. Vlada pa pri takem ravnanju vztraja, pa čeprav njenih argumentov o potrebi po varovanju verodostojnosti do tujine ne gre jemati resno, kot je v že omenjenem prispevku utemeljil tudi I. Vuksanović. Pravi razlogi za »vladino privatizacijo« morajo zato biti drugje. Morda so posledica tega, da je vlada ob pomanjkanju lastne vizije in državniškega poguma podlegla pritiskom tistih njenih »svetovalcev«, ki brez zadržkov častijo neoliberalne dogme in si od naše privatizacije tudi obetajo spodobne materialne koristi.

Za zaključek še nekaj o tem, kako naj bi vlada spričo povedanega ravnala glede državnega premoženja. Predvsem naj prisluhne večini državljanom in državno premoženje učinkovito uporabi za pospešen gospodarski razvoj. Ta posplošena usmeritev je določneje opredeljena v treh točkah v prvem delu tega zapisa. Naj jo povzamem: Predvsem potrebujemo bolj razumno upravljanje, tako države kot tudi podjetij. V podjetjih strateškega pomena naj se država zavzema za razpršeno lastništvo, pri čemer si naj zadrži delež, ki ji zagotavlja prevladujoč vpliv na njihov razvoj. Še sprejemljiva alternativa za tako lastništvo je rešitev, po kateri država kot solastnika sprejme tujega strateškega partnerja, s katerim potem skupno usmerjata razvoj našega strateškega podjetja. Predvsem pa bi bili vladi hvaležni, če bi se glede upravljanja bolj zgledovala po tem, kaj in kako pri sebi doma počno Nemci, in se manj ozirala na to, kaj ji ti Nemci svetujejo ali celo ukazujejo.

Andrej Cetinski, SINTEZA-KCD, 1.12.2014

Združenje svetov delavcev Slovenije (ZSDS);
Združenje za lastništvo zaposlenih (DEZAP);
Slovenski forum socialnega podjetništva (FSP) in
Raziskovalni inštitut za socialno ekonomijo (RISE)
pošiljajo poziv Vladi RS v zvezi s pripravo strategije upravljanja s kapitalskimi naložbami RS.

Podpisniki pozivajo Vlado Republike Slovenije, da v okviru pripravljajoče se strategije upravljanja s kapitalskimi naložbami države med drugim:
1. temeljito prouči možnosti za širšo uporabo tudi delavskega zadružništva in drugih oblik notranjega lastništva zaposlenih kot alternativnega modela privatizacije državnih podjetij;
2. zaveže Slovenski državni holding (SDH) k:
– neposredni uporabi tudi »Kodeksa sodelovanja zaposlenih pri upravljanju družb« oziroma k njegovi vključitvi kot celote v že sprejeti »Kodeks upravljanja s kapitalskimi naložbami RS«, ter
– k načrtnemu prizadevanju za razvijanje temeljnih oblik sodobne t. i. organizacijske participacije zaposlenih (sodelovanje pri upravljanju, udeležba pri dobičku, širitev različnih variant notranjega lastništva zaposlenih) v korporativni praksi upravljanih državnih podjetij.

Poziv Vladi RS v zvezi s pripravo strategije upravljanja s kapitalskimi naložbami RS

Kako so nas politiki še enkrat nategnili
Petra Sovdat v Financah zapiše: “Politiki, če želite krivca za bančno luknjo, se poglejte v ogledalo. Vi ste kadrovali, vi ste odgovorni.” In nadaljuje: “Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB) je po nalogu politikov, ki so se pred volitvami trkali po prsih, kako bodo razgalili krivce za slaba posojila, objavila seznam prenesenih terjatev.” Nato pove: “Seznam je povsem neuporaben.”
1. Ni znano, iz katerega obdobja izvirajo slaba posojila. Objavljeni so le datumi zadnjega podaljšanja posojila. Na primer: posojilo je bilo odobreno leta 2005, potem pa se je podaljševalo vsakih šest mesecev. Zadnje podaljšanje je bilo na primer leta 2011, preden je šel dolžnik v stečaj. Po seznamu pa lahko zmotno sklepamo, da je bilo posojilo odobreno v letu 2011.
2. Ni znano, kakšne kakovosti so zavarovanja danih posojil. Teoretično je lahko zavarovanje delnica družbe, ki je tik pred stečajem, ali pa Appla. Lahko je luksuzna vila ali pa koliba.
3. Ni jasno, kdo so ti, ki so odobravali posojila. Že zaradi točke 1. Tako ne moremo reči, da je, denimo, Božo Jašovič odobril za 1,2 milijarde evrov posojil, kot pravi seznam. Ker jih ni. Jašovič je »nabasal« na plejado posojil, ki jih je moral upravljati.
Našteti so ljudje, ki so sedeli v kreditnih odborih. Manjkajo pa, denimo, posamezniki iz bank, ki so se za posojila dogovarjali, niso pa bili podpisniki kreditnih pogodb, npr. operativci na terenu.
4. Ni mogoče izvedeti, kako kakovostna so bila posojila, ko jih je banka odobrila – ko jih je odobril Marjan Kramar so morda bila odlična, ko jih je podaljšal Slavko Jamnik, tudi še O. K., ko pa jih je v roke dobila Jašovičeva uprava, so bili dolžniki že pred stečajem. Logično je, da je videti, da je največja luknja nastala od leta 2009.
Skratka. Politiki so nas že spet nategnili. Prvič, ko so svoje prijatelje kadrovali po bankah. Drugič, ko so ti politično nastavljeni bančniki dajali posojila politično nastavljenim menedžerjem, da so lahko delali politične projekte. Tretjič, ko so se delali neumne, kako ne vedo nič o vsem tem. In zdaj še enkrat, z objavo seznama. Enako so nas nategnili s slabo banko – nič ni videti, da bi bila družba zelo dejavna pri sanaciji slabih terjatev. Farbajo nas kar naprej, mi pa se – očitno – pustimo. Ulica je hotela kri, dobila je vodo. Z nepravilnostmi v bankah bi se morala ukvarjati policija in pravosodje in ne pa ulica. A politika je sledila volji ulice, zahtevala objavo podatkov, ki danes ne pomagajo nikomur; še več, sliko le zamegljujejo.

Pismo kapitalista: “Bistveno je, da lahko zapravlja čim več ljudi in ne le tisti odstotek preveč bogatih srečnežev.”
Nick Hanauer, ameriški bogataš, ki je ‚spregledal‘, kritizira preveliko neenakost in pojasnjuje, zakaj je ta negativna tudi za peščico tistih, ki živijo v luksuzu, ter predlaga, kaj bi bilo mogoče spremeniti. Poglejmo le nekaj odlomkov:
Neenakost, kot je še ni bilo.
“Težava ni v tem, da imamo v družbi neenakost. Težava je, da neenakost še nikoli ni bila večja in da se vsak dan povečuje. Če ne bomo spremenili svoje politike, bo srednji razred izginil, mi pa se bomo vrnili v Francijo 18. stoletja. Pred revolucijo… Moje sporočilo nesramno bogatim kolegom je, da se zbudijo. Ker ne bo trajalo večno. Če ne bomo popravili prevelikih neenakosti, se bodo nad nas nekega dne zgrnile vile. Nobena družba ne more dolgo časa vzdrževati takšne neenakosti.”
Delavci niso le poceni delovna sila, ampak tudi potrošniki.
“Naš vzornik bi moral biti Henry Ford, ki je razumel, da njegovi delavci niso le poceni delovna sila, ki jo lahko izkorišča, ampak tudi potrošniki. Če jim poveča plačilo, si bodo lahko privoščili njegov avto… Osnovno pravilo kapitalizma mora postati: če imajo delavci več denarja, imajo podjetja več kupcev. Ker imajo več prometa, potrebujejo več delavcev. Delovna mesta torej ustvarjajo potrošniki, ne pa bogati podjetniki.”
San Francisco in Seattle sta dve ameriški mesti, kjer je odprtih največ manjših podjetij in jim gre tudi najbolje; in prav ti dve mesti imata uzakonjeno najvišjo minimalno plačo za delavce.
Ko so delavci s stavko zahtevali bistveno višjo minimalno plačo (15 dolarjev na uro), jo je župan Seattla tudi uzakonil. “To se je zgodilo, ker je delavce nekdo spomnil, da, če imajo več denarja, imajo tudi podjetja več strank – in posledično potrebujejo še več delavcev. Argument nasprotnikov je namreč, da uvedba minimalne plače pomeni, da bo na voljo manj delovnih mest. Takšno razmišljanje je absurdno. Podjetniki želijo, da bi bili potrošniki bogati in delavci so potrošniki. Vsi bogataši so govorili isto: če zvišamo plače bomo bankrotirali, prisiljeni bomo zapreti. Vse bomo morali odpustiti, a se to ni zgodilo.”
Podjetniki želijo bogate potrošnike in revne delavce, a tega ni mogoče doseči, saj so prav delavci tudi potrošniki.
“Če delavec na uro zasluži le 7,25 dolarjev, koliko tega denarja mislite, da konča v blagajnah manjših podjetij? Verjetno nič. Takšen delavec si plačuje najemnino, kupi nekaj živil, morda vozovnico za avtobus. Ne obiskuje pa restavracij, ne kupuje pogosto novih oblačil, ne kupi svoji materi za darilo cvetja… Sam zaslužim na leto tisočkrat več kot povprečen Američan, toda ne bi mogel reči, da kupim tisočkrat več stvari. V prejšnjih letih je moja družina kupila tri avtomobile, ne tri tisoč. Sam kupim nekaj parov hlač in srajc na leto, tako kot večina moških. Lahko bi si sicer kupil tisoč hlač, a zakaj bi to naredil? Večina mojega denarja je pospravljenega v bankah, kar sami državi ravno ne koristi.”

Slovenske (medijske in politične) elite pa…
In kakšne odgovore (na samo zgoraj omenjeni dilemi) imajo naše slovenske medijske in politične elite? Zgleda, da so stvari v slovenski politično-medijski sferi postavljene na glavo. Tisti volivci, ki sploh še gredo na volišča vsakokrat izberejo najmanj poznano stranko. Nakar prevzamejo svojo vlogo mediji, katerih edina naloga naj bi bila prikazati nove izvoljence ljudstva v najbolj črni luči, misleč, da bodo brez bombastičnih verolomnih poročil takoj propadli. Politične izkušnje in medijska verodostojnost ne veljajo nič več. Ljudskega spomina kot, da ni. Prelomljene obljube ne zahtevajo odgovornosti, saj všečna marketinška reciklaža pokrije vse.
Koliko časa še? Naj čakamo na revolucijo? Ne bo šlo, nismo več v 18. stoletju….
Verjamemo in vemo, da so med novimi izbranci ljudstva tudi pokončni ljudje, z voljo in znanjem in se preverjeno držijo temeljnih moralnih in etičnih načel. Na njih je, da tudi v novem okolju – na izpostavljenem in družbeno izjemno odgovornem mestu – uveljavljajo družbene vrednote sloneče na poštenju in odgovornem ravnanju. Šele mnogo kasneje jih bo tudi ljudstvo cenilo kot ELITO NARODA.

Miroslav Marc, SINTEZA-KCD, 27.10.2014

Materialna neenakost v družbi je eno od vprašanj, o katerih se mnenja zelo razlikujejo, kar je prišlo do izraza tudi ob nedavnih živahnih razpravah o socialni kapici. Med ekonomisti jo predvsem pristaši neoliberalne paradigme zagovarjajo, njim nasprotna stran pa jo obravnava kot resen družbeni problem, ki je sicer veliko bolj kot v Sloveniji aktualen v nekaterih drugih državah, še predvsem v ZDA.
O problemu neenakosti smo pred kratkim zasledili zanimiv prispevek pod gornjim naslovom v tedniku Reporter (štev. 32). Njegov avtor je Axel Kaiser, ekonomist južnoameriškega porekla, ki ta čas živi v Nemčiji. Lani je tudi pri nas izšla njegova knjiga z naslovom »Pot v pogubo«, v kateri bralca z vrsto argumentov prepričuje, zakaj je potrebno, da se država kolikor mogoče malo umešava v delovanje tržnega gospodarstva. Enega mojih znancev je knjiga tako prevzela, da se je odrekel vsem pomislekom, ki jih je pred tem imel do usmeritev neoliberalizma.
Poglejmo, kaj pravi o neenakosti Kaiser v omenjenem članku. Predvsem oporeka ameriškemu predsedniku Obami, ker ta neenakost obravnava kot resen družbeni problem. On sam, torej Kaiser, meni nasprotno, da je namreč neenakost pomembno gibalo družbenega napredka. Do neenakosti naj bi prihajalo zato, ker smo si ljudje različni, eni so bolj delovni, drugi manj, eni so bolj sposobni drugi manj. Od bolj pridnih in sposobnih imamo vsi koristi in to, za kolikor jih nagrajujemo bolje kot povprečneže, je praviloma le manjši del tistega, kar so doprinesli k skupnemu blagostanju.
Kaiserjevo razmišljanje je sicer prepričljivo, žal pa je močno poenostavljeno in zato tudi oporečno. Poreklo neenakosti namreč niso le razlike v pridnosti in sposobnosti, pač pa jo v največjem delu povzročajo drugi dejavniki. Eden osrednjih je lastnina. Naj to ponazorim s konkretnim primerom iz ameriškega (ZDA) okolja, da bomo tudi Obamovo problematiziranje neenakosti lažje razumeli. Predpostavljamo, da primerjamo dohodke dveh mlajših ljudi. Eden je iz delavske družine, je odličen kvalificiran delavec, njegovi letni dohodki pa so lani (2013) znašali 48.000 dolarjev, kar je približno trikratnik minimalne plače v ZDA. Drugi je iz premožne družine – njegov oče je v vodstvu večje banke -, je še študent in za rojstni dan mu je oče v začetku leta podaril delnice enega od indeksnih skladov (nasdaq) v vrednosti 1 milijon dolarjev. Te delnice so mu v letu 2013 prinesle 340.000 dolarjev dohodka, kar je sedem krat toliko, kolikor je s celoletnim pridnim delom zaslužil prvo omenjeni mladenič. Ob koncu leta sta tako oba materialno v močno neenakem položaju, pri čemer je na slabšem ta, ki je celo leto pridno delal, na bistveno boljšem pa oni, ki mu za velik zaslužek niti s prstom ni bilo potrebno migniti, pa tudi nobene druge sposobnosti mu ni bilo potrebno uporabiti.
Že gornji, močno poenostavljeni primer kaže, da to, o čemer nas Kaiser prepričuje, s stvarnim življenjem nima veliko skupnega. O družbeni neenakosti je pred nedavnim izdelal obsežno študijo francoski ekonomist Piketty. Ta je ugotovil, da se neenakost zadnja tri desetletja izjemno povečuje zaradi razlogov, ki so povsem drugačni od teh, o katerih govori Kaiser. Neenakost pa ni zgolj sociološki pač pa je postala tudi osrednji ekonomski problem. Zaradi nje se namreč današnje gospodarstvo srečuje z resnim problemom nezadostnega tržnega povpraševanja, saj bogati zaradi pomanjkanja donosnih naložb preprosto premalo trošijo. Ta problem se poskuša razreševati s prekomernim kreditiranjem, a žal vse prej kot uspešno. Prej ko slej se bomo zato morali sprijazniti s tem, da se za reševanje nezadostnega povpraševanje nudi zgolj ena trajnejša rešitev, to je radikalno zmanjšanje družbene neenakosti.
Za Slovenijo velja ocena, da nismo zelo razslojena družba in zato tudi z neenakostjo naj ne bi imeli večjih problemov. To ni povsem točno. Težava je namreč v tem, da je pri nas močno prisoten še en pomemben dejavnik neenakosti, ki nima nič skupnega s pridnostjo in sposobnostjo, to je korupcija. Neenakost, ki jo ta povzroča, uvrščamo med najbolj škodljive družbene pojave, saj je poznano, da le malo kaj drugega tako hromi splošno gospodarsko učinkovitost in konkurenčnost kot prav korupcija. Neenakost torej je težava, tudi v Sloveniji.
Andrej Cetinski