Urednikova misel: Včasih si je dobro vzeti nekaj minut za pridobitev novih znanj. Potem “čudne dogodke” lažje razumemo in šele tedaj lahko o njih suvereno govorimo. A kaj, ko vse rešitve že poznajo tisti, ki najmanj razumejo…
Emmanuel Todd – pravijo mu Newton družboslovja – Francoski zgodovinar, demograf in antropolog, je že davnega leta 1976 v knjigi Končni padec na podlagi demografskih indikatorjev napovedal razpad Sovjetske zveze. Štirideset let proučuje družinske strukture povsod po svetu in prišel je do dognanja, da prevladujoča oblika družine v neki regiji določa njen kasnejši družbeni sistem. Leta 2002 je v knjigi Po imperiju napovedal zaton ZDA in finančno krizo 2008, leta 2007 pa v Srečanju civilizacij serijo arabskih pomladi. Tačas je pesimističen v zvezi s prihodnostjo Evrope. Njegove znanstvene ugotovitve redno potrjuje kasnejši razvoj dogodkov.
E. Todd se ne da preslepiti valovom aktualnosti. Pri raziskavah se opira na globinske antropološke tokove, kot so nataliteta, življenjska doba in pismenost. Interdisciplinarnost jemlje zares in humanistiko obravnava z matematičnimi in statističnimi orodji, zgodovine pa ne ločuje od geografije: vsak dogodek je vedno umeščen v svoj prostor.
“Sprva sem se ustrašil, da bo Osama bin Laden – ker sem napovedal konec radikalnega islama in spravo civilizacij – izrekel fatvo. Ampak ne, on je bral šele Po imperiju, knjigo o zatonu ameriške moči … Res je neverjetno, kako ta razlaga sveta deluje, sam sem čisti knjižni molj, ne potujem, vse te teorije so rekonstrukcija sveta, ampak vse se da predvideti, padec Sovjetske zveze, zaton ZDA, probleme z evrom, arabske pomladi … Če poznate globinske antropološke zakonitosti, dogodki sledijo svoji notranji logiki.”
Arhivi Kategorije: 2. Demokracija in država
Za in proti privatizaciji – 2
V naslovu sem besedo »drugič« dodal zato, ker sem na SINTEZI na to temo pred nedavnim že objavil komentar pod naslovom “Zajtrk pri Angelci“. Od takrat so podporniki privatizacije svoje aktivnosti precej okrepili – pa ne zgolj s peticijo za privatizacijo –, s tem pa so sprožili potrebo, da se javnosti dodatno predstavlja argumente o njeni škodljivosti oziroma bolje rečeno o škodljivosti razprodaje državnega premoženja. To me je spodbudilo, da se s svojimi, nekoliko drugače predstavljenimi pogledi na ta problem ponovno oglašam.
Privatizacija je ta čas eno od vprašanj, ki javnost močno razdvaja. Splošno razpravo o njej je spodbudila odločitev vlade, da bo Telekom prodala, čeprav je njen predsednik pred volitvami zagotavljal, da tega vlada, če jo bo on vodil, ne bo storila. Prodaji Telekoma številni nasprotujemo predvsem zaradi treh razlogov. Najprej zato, ker gre za strateško podjetje in taka podjetja prodajajo tujcem praviloma le države, ki jih krasi oznaka »banana republika«. Drugič zato, ker naj bi Telekom podobno kot ljubljansko letališče prodali nemškemu državnemu podjetju, taka prodaja pa si bolj kot privatizacija zasluži oznako »sodobna kolonizacija«. In tretjič zato, ker se glede na dosedanje izkušnje upravičeno dvomi, da bo prodaja izvedena po postopku, ki zadostno varuje koristi naše države in ga ne obremenjujejo specifični interesi navez s koruptivnim navdihom.
Najbolj aktivni zagovorniki privatizacije – predvsem gre za neoliberalno usmerjeno skupino intelektualcev – so svoje argumente, zakaj je ta koristna in potrebna, predstavili v peticiji, ki jo občani v velikem številu podpisujejo. V njej najdemo en sam tehten argument v prid privatizacije, ta pa je, da je država slab upravljavec. To pa ni zgolj njihov argument, saj ga podobno izpostavljamo tudi nasprotniki privatizacije. Ko gre za sedanje upravljanje državnega premoženja torej obe strani soglašata, da te pomembne naloge ne izvajamo dobro. Pri odgovoru, kako ta nadvse resen problem sanirati, pa sta na povsem različnih bregovih: nasprotniki privatizacije se zavzemajo za učinkovitejše upravljanje državnega premoženja, podporniki pa za njegovo razprodajo. Na trditev, da je država na sploh slab upravljavec, nasprotniki privatizacije odgovarjamo z argumentov, da nam nudi Nemčija lep zgled, kako naj se državno premoženje dobro upravlja; če bi ta ne bil tehten, naših strateških podjetij gotovo ne bi prodajali nemškim podjetjem, ki jih večinsko upravlja njihova država. Pomislekov nekaterih, da so Nemci že genetsko bolj vešči dobrega upravljanja kot smo za hlapce primerni Slovenci, ne gre jemati resno in so žaljivi.
To, da je država na splošno slab upravljavec, torej ni tehten argument, zakaj na bi Telekom, v katerem je naša država večinski (zaokroženo 70%) lastnik, prepustili v upravljanje nemški državi. In kaj naj bi bil bolj prepričljivo govorilo za tako ravnanje? Vsaj nekateri bodo zadovoljiv odgovor našli v obsežnem intervjuju s češkim ekonomistom z imenom Vladimir Dlouhy, ki ga je Delo 31.1.2015 objavilo v svoji sobotni prilogi. Ta gospod je kot svetovalec zaposlen pri znameniti ameriški banki Goldman Sachs, ki ima med drugim izjemne zasluge, da je Grčija zašla v skrajno težko dolžniško krizo in je znana tudi po tem, da izplačuje svojim sodelavcem za njihove plenilske uspehe bajne nagrade. Gospod je bil pred kratkim v Sloveniji in nam javno sporoča, zakaj moramo Telekom prodati. Tako pravi, citiram: »..če bi bil politik, bi skušal kljub kritikam ostati načelen in bi vztrajal pri privatizaciji 15 podjetij, ki jih je parlament že potrdil…«. (Že večkrat slišano, ali ne?) Ne pozabi tudi povedati, da so Čehi svoj telekom najprej tudi prodali tujcem, a so ga kasneje ponovno odkupili, vendar to pot tega ni storila država, pač pa njihova najmočnejša finančna skupina. Pa še to nam sporoča, da je neoliberalizem z globalizacijo naredil veliko dobrega, saj naj bi v Indiji ljudje danes bolje živeli kot so pred 30 leti. Zamolčal je sicer, da živijo v ZDA po zaslugi neoliberalne religije, ki jo prav njegova banka tako uspešno prakticira, v povprečju danes slabše kot pred tremi desetletji, pa tudi v Evropi se nam dogaja podobno. Le ugibamo lahko, kako bogato ga bodo nagradili pri Goldman Sachsu, če bo naša vlada s privatizacijo pridno nadaljevala, saj si bo tudi sam za tako njeno ravnanje lahko lastil zasluge.
Za zaključek še to. Vse bolj se kaže, da gre v razpravah za in proti privatizaciji vedno očitneje za soočenje dveh konceptov o prihodnjem razvoju Slovenije. Eden se zavzema za močno državo, ki se jo naj po zgledu držav severne Evrope učinkovito in pošteno upravlja v korist večine državljanov – takemu upravljanju je državno lastništvo vsaj v strateških podjetjih v veliko pomoč -, alternativni koncept pa je neoliberalno usmerjen in se zavzema za šibko državo, v kateri se njena ključna ravnanja podreja interesom kapitala (v našem primeru predvsem tujega) in bogatih.
Andrej Cetinski, 2.2.2015
SIRIZA, LJUBEZEN MOJA
IKARJEV LET
Grška tragedija se je začela, v skladu z Ajshilovim pojmovanjem tragičnosti, z vstopom v EU. Grčija na ta vstop ni bila pripravljena. Še manj je bila pripravljena na sprejem in uvedbo evra. Vstopiti je morala zaradi geostrateških interesov Zahoda, kot varuhinja Mramornega morja in zapore sovjetskega ladjevja v Črno morje. Zaradi istega interesa, zaradi katerega je morala po končanju druge svetovne vojne grobo obračunati s svojim partizanstvom. Po tem obračunu je dokončno postala ameriški fevd in njen razvoj v moderno državo je bil z zunanjim kapitalom korumpirana farsa. Izgon kralja je bil kolateralna škoda izgube grške suverenosti.
Že pred vstopom v EU je bila Grčija ena najbolj zadolženih držav. Po uvedbi evra pa so se ji nenadoma odprle nove možnosti zadolževanja po nizkih, evropskih obrestnih merah, in celotna EU je postala nekakšen garant njenega še hitreje rastočega zunanjega dolga. Ta preobilica denarja je povsem deformirala grško gospodarstvo in družbo. Grčija si je omislila največ uradnikov na prebivalca, njene pokojnine so bile največje v Evropi, delovna doba najkrajša, posojila najcenejša, število bogatašev največje, korupcija najvišja v Evropi, pobiranja davkov skoraj ni bilo. Redna letna poročila EU-ju o stanju svojega gospodarstva je prirejala s pomočjo ameriških borznih hiš, kot vsiljevalci posojil so nastopale predvsem nemške in francoske banke. (Ker so se ameriške banke zaradi notranjih informacij previdno umikale, lahko to razumemo kot pripravljanje zahrbtnega ameriškega udarca EU!).
Cvetoča Grčija, ki je lahko potrošila več deset milijard za olimpijado, je navzven delovala kot zgodba o kapitalističnem uspehu. Navznoter pa je bila tragična povest o skorajšnjem strmoglavljenju.
To je bil Ikarjev let k soncu.
BLAMAŽA SLOVENSKE POLITIKE
Ko se je začel Ikarjev padec, so se vznemirile nemške in francoske banke in zahtevale, da članice EU posodijo denar Grčiji za pokritje njenih dolgov tem bankam. Tudi Slovenija je morala prispevati svojih 240 mio, čeprav je takrat že sama vidno drsela v lastno krizo, ki smo jo videli vsi, razen predsednika vlade, g Pahorja.
Ta je ob posojilu Grčiji govoril, da je to »zanesljivo naložen denar«, ki ga bomo brez dvoma dobili nazaj. To nam je skoraj jamčil s svojo »pregovorno odgovornostjo«. Njegov finančni minister g Križanič je šel še korak dalj: razložil nam je, da si bo ta denar sposodil po nižjih obrestnih merah, kot ga bomo dali Grčiji, zaradi česar bomo še dobro zaslužili.
Odločitev o posojilu Grčiji je bila seveda izsiljena na ravni EU, toda nikoli se nisem mogel odločiti, ali je šlo takrat za njune zavestne laži (in sta nas imela za bedake!) ali sta, bognedaj, v svoji preproščini, v to zares verjela. Popolnoma jasno mi je bilo, da tega denarja ne bomo nikoli več videli, zato sem v »Delu« zapisal, da ga bodo Grki vrnili »ad callendas graecas«, torej ob Sv. Nikoli.
Roko na srce, tega denarja, zbranega tako iz različnih EU držav, tudi Grki niso nikoli videli: iz zbirnega računa je romal direktno v nemške in francoske banke – grške upnice, Grki so le cenejša posojila zamenjali – z dražjimi. Temu se je takrat reklo »pomoč EU Grčiji«!
TROJKA BIRIČEV
Seveda se je izkazalo, da je tako zbrani denar kaplja v morje ob vseh grških dolgovih in da Grčija letno potrebuje nekaj deset milijard svežega denarja za preživetje in nekaj sto milijard, da bi spravila svoje enormne dolgove v sprejemljive okvire.
EU se je morala odločiti, da večino tega svežega denarja zagotovi, hkrati pa so njene banke dosegle, da poroštvo zanj direktno podpišejo posamezne države – članice. (Tudi Slovenija ima poroštvo v višini 1,2 mio, mislim). Da bi vsaj navidezno zagotovila njegovo racionalnejšo in bolj namensko porabo, je pristala, da finančne institucije oblikujejo »trojko grških biričev«, ki naj z bičem od grške vlade izsili neusmiljeno varčevanje. In grška vlada je, kot vsaka vlada, bolj v skrbi za lastne riti kot interese svojega ljudstva, sprejela drakonske ukrepe po načelu, »zdaj boste varčevali, pa naj stane, kolikor hoče.
Ta trojka biričev seveda ni imela najmanjšega pojma o grški (ali občečloveški) realnosti, o človeškem dostojanstvu in ekonomiji. Zrasla je v bančnih uradih virtualnega kapitala in vse, kar je vedela, je bil napotek: uzakonite varčevanje za vsako ceno, da dobimo denar nazaj. Namesto, da bi EU reprogramirala grške dolgove, jih deloma tudi odpisala in si tako kupila čas za potrebno prestrukturiranje grške družbe, je popustila tem bančnim izterjevalcem, da grobo in na silo izterjujejo posojila in oderuške obresti.
Grčija danes ni samo najbolj zadolžena evropska država. Je tudi najbolj razslojena (z nadpovprečnim deležem največjih bogatašev), njene državne institucije so najbolj neučinkovite in skorumpirane. Vlada je nesmiselne ukrepe, ki so vodili v popolno blokado gospodarstva, uvajala postopoma, da je tako omogočila grškim bogatašem, da svoje bogastvo odnesejo na varno. Nato je ukrepe usmerila direktno na prebivalstvo: razpolovila je pokojnine, za tretjino zmanjšala dopuste, prvič v zgodovini začela uvajati evidenco prisotnosti uradnikov na delovnem mestu, odpustila milijon ljudi in prevzela neposredno oblast nad mediji, zlasti elektronskimi.
Ljudstvu je zlomila hrbtenico. In se slepila, da je zmagala, da bo zaupanje finančnih trgov v »Novo Grčijo« poraslo, da bodo obresti za nova posojila na svetovnih finančnih trgih manjše, da se bo nekaj tajkunov z nagrabljenim denarjem vrnilo in da bo celotna politična vrhuška bolj ali manj neopraskana preživela.
GRČIJA PRED SESUTJEM IN DRŽAVLJANSKO VOJNO
To se seveda ni zgodilo. Obupano ljudstvo je izvolilo Sirizo z nerealnim političnim programom, ki je bolj naravnan v vračanje dostojanstva ljudem kot v gospodarski razvoj. Vsem, tudi Grkom, je jasno, da je zapisani program Sirize neizvedljiv.
Siriza je po prevzemu oblasti pred težkimi nalogami. Nagnati bo morala vso staro, skorumpirano politično strukturo in uveljaviti nekakšno prepoved njihovega političnega delovanja; za moralno očiščenje družbe bi bilo še bolje, če bi jo lahko postavila pred sodnike.
Siriza potrebuje nov, svež denar, mnogo denarja, in čas, veliko časa, da ublaži najhujše socialne krivice in sproži procese gospodarske rasti, ne da bi razprodala polovico grških otokov. Lahko krene v smeri nacionalizacije in zaplembe bogastva najbogatejših, toda temu se bo odločno uprla Amerika, saj se boji »idejne okužbe« in tovrstne pandemije doma, pa tudi naraščajočega ruskega vpliva.
Siriza se bo morala pogajati z EU in njenimi bankami. Lahko upa, da se je po hudem glavobolu, ki ga je povzročilo divjanje biričev, v EU prebudilo nekaj treznih glav in bodo za postopno reševanje grške gospodarske krize, ki postaja tragedija grškega ljudstva.
Vendar je grško upanje na trezno obravnavo njenih problemov in iskanje rešitev majhno, saj je to, tudi, če bo EU razmišljala v tej smeri, neke vrste evropski račun brez ameriškega krčmarja. Nevarnost zaokreta Grčije v levo, obnavljanje socialističnih idej, podržavljanje ali zaplemba premoženja tajkunov in podobno »levičarstvo« je za ZDA nesprejemljiv, nevaren precedens, zlasti, ker Grčija še vedno in spet močneje velja za ključno geostrateško branilko kapitalizma.
Na nek način, brez Rusov na vzhodnih mejah, toda z Rusi v Črnem morju in čedalje bolj tudi v Sredozemlju in na Cipru (in tudi v grških in ciprskih bankah!), je grška situacija podobna ukrajinski. Tudi tam Američanom ni ustrezalo evropsko povezovanje z Rusijo in organizirali so notranjo ukrajinsko revolucijo.
S tem so dosegli številne parcialne cilje v svoji globalni strategiji:
– prizadejali so težak gospodarski udarec EU-ju, ki se danes odseva v šibkem evru;
– osamili so Rusijo, zmanjšali njen vpliv in jo z naraščajočo gospodarsko in politično blokado (sankcijami) delno destabilizirali;
– dokončno so si podredili Ukrajino, jo s »pomočjo« v obliki posojil navezali nase in spremenili v svojo kolonijo (pred nosom EU!), v kateri bodo sami odločali, kdo bo vladal, kdo bo končal v nekem novem guantanamu in koliko ameriških GSO bo uzakonila Ukrajina.
(Mimogrede: Američani so tudi v Sloveniji prejšnji teden ustanovili nekakšno društvo, ki je pravzaprav »nadzorni organ za slovensko privatizacijo«. Slovenska politika ga je toplo pozdravila, mediji so o tem obilo poročali!)
CIPRAS, RAČUNAJ NA ZDA!
Amerika kot svetovna velesila sicer gnije pri živem telesu v močvirju svoje hitro rastoče zadolženosti, njena družba ne bo mogla v nedogled prenašati naraščajoče koncentracije kapitala in moči, začela se bo notranja destabilizacija, toda še vsaj pol stoletja ne bo mogoče opraviti nobenega geostrateškega izračuna mimo nje ali brez nje, tolikšna je njena vojaška (in informacijska) moč.
Tudi grškega ne. Po mojem razumevanju so ZDA v Grčiji bolj zainteresirane za »kontrolirano« državljansko vojno, kot za mir. Za politični kaos, v katerem bodo, kot v Argentini ali Čilu, neznanokam izginili »politični levičarji in marksisti«, nato pa se bodo od neznanokje pojavili odrešilni desno nastrojeni generali in veletrgovci s čokolado in odrešili utrujeno grško ljudstvo. Pojavil se bo ameriški kapital in nova blagodejna posojila.
UMAZAN SCENARIJ
Deja vu! Scenarij, ki ga razlagam, je mogoče (pre)drzen, toda poznan in vedno znova (uspešno!) uporabljen, ko gre za ameriško globalizacijo kapitalskega ustroja mejnih, za ZDA geostrateško pomembnih družb. Ta scenarij ZDA le malo prilagajajo regionalnim, nacionalnim in lokalnim specifikam družb, kjer ga uresničujejo. Je umazan in s seboj prinaša nekaj deset tisoč trupel, toda kaj je to drugega, kot komaj opazna kolateralna škoda ob pohodu svetovnega kapitala?! Koga v Ameriki briga Grčija in njena tragedija?! Njihov cilj je zlomiti in kapitalizirati Rusijo. Nad grabežljivostjo ameriškega kapitala je samo nebo.
Saj vem, kaj boste porekli: da slikam hudiča. To je zato, ker v Boga ne verjamem, Hudiča pa se vseeno bojim.
In če mi bo Predsednik g Pahor zatrdil, da vse ni tako črno, potem, …potem bom skoraj prepričan, da Grke zares čaka državljanska vojna.
Njen sprožilni detonator je volilna zmaga Sirize. Seveda, če bo vztrajala pri svojem programu.
Emil Milan Pintar, SINTEZA-KCD, 31.1.2015
Miti o razprodaji podjetij
Čas je, da se nehamo neodgovorno igrati s prihodnostjo naslednjih rodov.
Kmet kot najemnik dolgoročno služi precej manj kot v primeru lastništva – in seveda ni lastnik, gospodar, ampak najemnik.
Čemu razklana slovenska družba pri predlagani razprodaji 15 podjetij, če strokovno lahko ocenimo posledice?
Gonilo razprodaje je neoliberalna usmeritev. Osnovne usmeritve so v privatizacijo, odprte globalne trge in deregulacijo, to je zmanjšanje vpliva države na trg, kjer naj bi delovala nevidna Smithova roka. Nekateri vodilni svetovni akademiki za nastanek zadnje svetovne krize dolžijo neoliberalizem (tudi to povzeto iz Wikipedije). Neoliberalizem navadno pozitivno vpliva na stabiliziranje poslovanja, poveča razslojevanje v družbi, zmanjša vlogo države, javni sektor in vpliv sindikatov ter zmanjša socialne komponente države. Znani nasprotniki neoliberalizma, na primer Stiglitz ali Chomsky, navajajo naslednje: globalizacija ukinja suverenost držav in nacij, odgovornost in transparentnost se zmanjšata zaradi zasebnih poslovnih skrivnosti, nekatere prej kakovostne državne storitve se poslabšajo, povečajo se izkoriščanja in zmanjšajo pravice državljanov, elite multinacionalnih korporacij prevzemajo oblast, zmanjšujejo suverenost držav in nacij, uničujejo srednji razred, povečujejo nezaposlenost in zmanjšujejo kakovost življenja.
Ameriški profesor Robert Waterman McChesney je napisal, da neoliberalizem središče družbenih dogajanj prenaša v nakupovalna središča in iz državljanov dela egoistične, dislocirane in demoralizirane potrošnike, potisnjene v socialno nemoč.
Neoliberalizem elite
Zakaj torej neoliberalizem v svetu, Evropi in Sloveniji napreduje? Veliko slabosti neoliberalizma, od povečane nezaposlenosti do zmanjševanja pravic državljanov, se očitno uresničuje in je na primer razvidna tudi pri predlogu novega »brezcarinskega« sporazuma z ZDA. Eden od razlogov za uvajanje neoliberalizma je najbrž to, da ni vse tako črno, kot se govori. Neoliberalizem morda prinaša rešitev za prenaseljenost planeta, saj uvaja darvinizem v trdi obliki, kjer ni prostora za revne, preprosto starševstvo ali otroštvo. Poleg tega poreže pokojnine in plače javnega sektorja, kar omogoča stabilizacijo proračuna – to pa je v bolj socialno ali demokratično (v demokraciji vlada ljudstvo prek izvoljenih predstavnikov, v neoliberalizmu elite) usmerjenih ekonomskih sistemih skoraj nemogoče zaradi hitrega staranja prebivalstva. Še več: za vsako (sub)optimalno poslovanje od podjetja do države je značilna od konkretnega primera odvisna izbira najboljšega ukrepa od neoliberalnega do socialnega. Vsak dober direktor je zato toliko neoliberalno (skrbi za denar) kot socialno (skrbi za zaposlene) usmerjen. Zato ideološko enostranski neoliberalisti ali zagovorniki centraliziranega gospodarstva drugega kot dolgoročno (!) slabega poslovanja ne morejo prinesti ne državi ne podjetju.
Slovenski neoliberalizem je še bolj rudimentalen, neposreden kot svetovni. Mrkaić je predlagal predelavo lipicancev v klobase, če ne bodo prinašali profita, slovenščina pa je bila zanj tako ali tako popolna izguba, ki bi jo bilo treba čim prej zradirati s planeta. Medtem ko so bili njegovi javni nastopi politično-ideološki, so bila njegova predavanja povsem korektna in strokovna. Podobno bi lahko trdili za sedanje vodilne neoliberaliste, na primer Turka (gradbenik-informatik), Šušteršiča, Mastena, Pezdirja itd., podpisane pod peticijo za privatizacijo podjetij.
Zanimiv je Jože P. Damijan, nekoč neoliberalno usmerjen ekonomist, ki je na podlagi finančnih analiz prikazal znane slabosti evropskega varčevalnega (oziroma neoliberalnega) reševanja krize. Pravi, da je slovenski proračun brez pretiranih obresti že izravnan in da je treba skleniti primerne dogovore s posojilodajalci ter spodbuditi investicije in razvoj. Podobno je Bole predstavil škodljive posledice tako Zujfa za časa Janše kot odsotnost pokojninske reforme za časa premiera Pahorja. Z drugimi besedami: Sloveniji škodi odsotnost dobrih reform in uvedene slabe reforme. Podobno ugotavlja tudi avtor tega prispevka v knjigi Slovence strižejo, v kateri opozarja na več (predvsem neoliberalnih) mitov z namenom obiranja slovenskih državljanov. Predsednik evropske komisije Barroso je uvedel neoliberalne usmeritve, kjer koli je bilo mogoče, umaknil se je le pred protesti množic, na primer pri privatizaciji vode, semen ali spleta. Posledično ima Evropa v zadnjem desetletju najslabšo gospodarsko rast od vseh celin! Tudi primerjava gospodarskih pokazateljev rasti z ZDA, od koder je kriza prišla, je presenetljivo močno v škodo EU. In spet se postavi vprašanje: kako so evropski voditelji lahko začeli strogo neoliberalno varčevanje v Grčiji in drugje v Evropi, čeprav so vodilni svetovni ekonomisti in številni domači strokovnjaki (tudi avtor tega prispevka) javno opozarjali, da bodo varčevalni ukrepi sprožili negativno spiralo in nepotrebno poglobitev krize? Podobno skrb vzbujajoče je opazovati neoliberalni načrt sedanje Cerarjeve vlade in ekonomskega ministra Mramorja, nesporno izvrstnega ekonomista. Gre za trdo varčevanje, pritiske na javni sektor, zmanjševanje sredstev za znanost (sredstva ARRS so s 180 milijonov menda padla na 110) in urgentno državno vodeno razprodajo podjetij.
Kratkoročno blagostanje
V ekonomiji najbrž ni vse jasno, kar na primer nakazuje razprava med Stiglitzem in Krugmanom, verjetno dvema najbolj znanima svetovnima ekonomistoma, obema nobelovcema, o vplivu prevelike neenakosti na podaljševanje krize. Strinjata pa se, da je neenakost med povzročitelji krize. Podobno (vsaj meni) ni jasno, ali privatizacija slovenskih gospodarskih podjetij škodi ali koristi Sloveniji. Po mojem strokovnem mnenju pa je strokovno zelo verjetno, da bo dirigirana prodaja 15 slovenskih podjetij tujcem (!) prinesla slovenskim državljanom in državljankam srednje- in dolgoročno veliko škodo.
Zanimiva je empirična in anketna primerjalna analiza učinka prodaje podjetij tujcem v Sloveniji in novo pridruženim državam EU – na primer hrvaške ali madžarske razprodaje podjetij. Čeprav so prodaje tujcem od odličnih (podjetje bi drugače propadlo oziroma se mu potem bistveno poveča poslovanje zaradi vključenosti v večji konzorcij) do katastrofalnih, je povprečen primer približno naslednji: država proda podjetje za sto milijonov, kar gotovo pripomore h kratkoročnemu blagostanju. Nato pa na leto iz države spolzi dvajset milijonov, v medijih pa zavajajoče pišejo, da je v resnici le deset milijonov. Po petih letih se tujemu kupcu nakup že izplača, po nadaljnjih petih letih je država (davkoplačevalci, torej žep vsakega državljana) že v izgubi za sto milijonov. Razprodaja podjetij se torej kratkoročno izplača, srednjeročno ne, dolgoročno pa je zelo slaba.
Zanimive so analogije s kmetijo ali posameznikom. Če na primer najemate avtomobil, namesto da bi ga kupili, ste prva leta finančno na boljšem. V seštevku pa plačate dvakrat več kot ob lastnem nakupu. Podobno kmet, ki proda obdelovalne površine, kot najemnik dolgoročno stalno služi precej manj kot v primeru lastništva – in seveda ni lastnik, gospodar, ampak najemnik. Poseben problem je sedanja kupnina, ki je zelo nizka, sredstva so namenjena pokrivanju minusov in se zato »omrtvijo«, poleg tega dajejo potuho politiki, da ne stabilizira razmer.
Dolgoročno slab zaslužek
Po drugi strani pa je to morda enkratna prilika, da razkrinkamo mite o srednjeročni smotrnosti prodaje podjetij tujcem (ponovno: učinek privatizacije domačim lastnikom je precej težje oceniti in vsaj meni ni vnaprej jasen). Po približno dveh letih se bo dalo empirično preveriti učinke razprodaje. Če podjetja ne bodo poslovala bistveno bolje kot danes, če se nezaposlenost in druge ključne komponente Slovenije ne bodo izboljšale bolj kot za plačano kupnino (prodaja na primer Telekoma za eno milijardo se še kako pozna v proračunu prvo leto), potem ne bodo mogli skriti odtekanja denarja iz Slovenije in posledično srednje- in dolgoročnega siromašenja.
Predlagam, da takoj nehamo z neodgovornim vodenjem države, javnega nastopanja in poučevanja zlasti na fakultetah. Če so moje napovedi napačne, ne bom več učil predmetov poslovne inteligence, poleg tega bom odstopil z vseh pozicij, kjer se strokovnost navezuje na nasprotovanje razprodaji. Po drugi strani pa je edino pošteno, da precej hujše posledice zadenejo tiste, ki (če) bodo kljub jasnim in preverljivim opozorilom stroke škodili davkoplačevalcem. Prominentni strokovni zagovorniki prodaje tujcem in politiki, ki so prisegli, da bodo delovali v dobro Slovenije, naj se zavežejo, da bodo v primeru tu predstavljenih slabih posledic prodaje tujcem odstopili z vseh javnih funkcij in predvsem iz javnega sektorja. Utemeljitev je naslednja: Če ravnatelj krši, na primer, pravilnik o maturi, če zdravnik stori napako, vsi odgovarjajo s kazenskimi sankcijami in seveda – morajo zapustiti javni sektor. To je razvidno iz definicije – zaposleni v javnem sektorju morajo služiti predvsem blagostanju Slovenije. Čas je, da se nehamo neodgovorno igrati s prihodnostjo naslednjih rodov.
Dr. Matjaž Gams, 30.1.2015
Zajtrk pri Angelci
Za in proti privatizaciji
Ni dolgo tega, ko je prejšnja vlada Alenke Bratušek po njenem obisku pri nemški kanclerki na hitro pripravila spisek 15 podjetij, ki naj bi jih prednostno privatizirali. Na njem sta tudi dve podjetji, ki so za nemško državo očitno strateško zanimivi in se jih zato želi polastiti. To sta ljubljansko letališče in Telekom. Bratuškova se je kot predsednica vlade poslovila predno je bila ta prodaja izvedena. Sledila ji je vlada Mira Cerarja, ki nam je pred volitvami obljubljal, da bo glede privatizacije ravnal razumneje in strateških podjetij – to pa letališče in Telekom po mnenju mnogih nedvomno sta – ne bo prodajal, če bo le izvoljen. Žal je po volilni zmagi na to pozabil. Že v času nove vlade smo namreč letališče prodali nemškemu državnemu podjetju in Cerar sedaj vztraja tudi pri podobni prodaji Telekoma; verjetno zgolj zato, ker je to tudi sam obljubil nemški kanclerki, ko ga je ta pred časom povabila na kratek obisk, in nam sedaj kar naprej ponavlja, da mora delovati verodostojno..
Sedaj je lastniški delež države v Telekomu zaokroženo 70%, ko ga bomo jutri prodali, ga bo v celoti upravljavsko (sicer posredno) obvladovala nemška država. Taka naj bi bila »razumna« privatizacija, za katero se zavzema Cerarjeva vlada, in je pri tem deležna močne podpore desne politike in neoliberalno usmerjene strokovne javnosti. Veliko nas je, ki menimo, da je to ravnanje nerazsodno in za državljane ponižujoče. Zato mu nasprotujemo in predlagamo, da se vlada problemov, ki jih imamo z državnim premoženjem, loti drugače. Recimo tako:
1. Razprodajo iz spiska 15. državnih podjetij naj se zaustavi vsaj za 6 mesecev.
2. Pripravi se naj prvo resno razvojno strategijo države – doslej namreč tega nismo znali ali hoteli narediti -, s katero se bomo državljani dogovorili za temeljne razvojne cilje države in poti njihovega uresničevanja. Tak dokument mora dovolj argumentirano opredeliti tudi strateško vlogo, ki jo naj ima državno lastništvo v prihodnjem razvoju Slovenije.
3. Zakon o Slovenskem državnem holdingu, ki vse prej kot primerno ureja upravljanje državnega premoženja, je potrebno spremeniti predvsem s ciljem, da bo to upravljanje v naprej bolj učinkovito in ga ne bodo obremenjevali specifični strankarski pa tudi drugi zasebni interesi. Svoje državno premoženje – tega je zelo veliko – odlično upravljajo Nemci in pametno bomo ravnali, če jih bomo posnemali in si ne izmišljali lastnih rešitev, ki se bodo slej ko prej izkazale za ponesrečene.
4. Ko bomo izvedli gornje predloge, bomo ugotovili, da je država (so)lastnik tudi v podjetjih, pri katerih za to ni strateških razlogov. Taka podjetja naj bi se v celoti privatiziralo, seveda po preglednem postopku in ob za prodajalca (državo) čim bolj ugodnih pogojih. Verjamemo lahko, da bo taka privatizacija deležna široke podpore javnosti.
Če bi naša vlada ravnala po gornjem ali podobnem scenariju, njena mednarodna kredibilnost ne bi bila prizadeta, pač pa bi se zgodilo nasprotno, povečala bi se. Tujini bi namreč na ta način posredovala nedvomno sporočilo, da zna državo učinkovito upravljati, kar ni zgolj dobro za njene državljane, pač pa s tem zgledno uresničuje tudi interese, ki so nam v EU skupni.
Verjamem, da se večina tistih, ki so podpisali javnosti poznano peticijo proti razprodaji državnega premoženja, zavzema za podoben razplet dilem v zvezi s tem premoženjem, kot ga zgoraj predstavljam. Še več, prepričan sem, da bi take ali podobne rešitve zadovoljile tudi večino tistih, ki so podpisali in še podpisujejo peticijo v podporo privatizacije. Ostaja pa še skupina, ki tem rešitvam ne bi pritrjevala, pač pa bi jim goreče nasprotovala. To so mlajši, v precejšnjem delu v tujini šolani intelektualci, ki sveto verjamejo v neoliberalne dogme, privatizacija pa je ena osrednjih takih dogem. V tej svoji veri, da je potrebo prodati vse, kar je državnega, jih niti to ne moti, da naša strateška podjetja lastniško prevzemajo tuje države; za njih je to še vedno želena privatizacija, za večino pa povsem nerazsodno ravnanje, saj si z njim izničujemo eno pomembnih razvojnih orodij države.
Andrej Cetinski, Ljubljana
Socialna beda množic
Hitro rastoča socialna beda množic ni edini razlog za naraščanje napetosti, je pa eden ključnih.
»Naraščanje socialne neenakosti je šokantno,« je ob današnji objavi podatkov nevladne organizacije Oxfam izjavila direktorica Winnie Byanyima. Premoženje 80 najbogatejših ljudi na svetu se je od leta 2009, ko se je začela kriza, do leta 2014 več kot podvojilo, že prihodnje leto pa si bo en sam odstotek najbogatejših ljudi na svetu prvič lastil več kot polovico vsega svetovnega bogastva. Pred petimi leti je imel v rokah 44 odstotkov, lani 48, prihodnje leto bo segel do 50 ali celo do 52 odstotkov.
Slika o hitri rasti neenakosti je še bolj strašljiva, če dodamo drugo ugotovitev najnovejše Oxfamove statistike, po kateri je tudi večina ostalega svetovnega premoženja že v rokah komaj petine najpremožnejših, medtem ko si 80 odstotkov človeštva deli samo še 5,5 odstotka preostanka. Škarje med bogatimi in revnimi se očitno razpirajo tako hitro, kot se niso še nikoli v zgodovini.
Ker trend ni nov, je zanimivo, kako da se ob vseh analizah družbenih napetosti, ki že resno tresejo tudi Evropo in smo jim priče po nedavnih pariških dogodkih, skoraj nihče ni resneje lotil prav te revščine in socialne izključenosti vse večjih slojev prebivalstva, ki jo tudi na stari celini že povzroča izjemna koncentracija premoženja v rokah peščice najbogatejših. Dejstvo je namreč, da s to koncentracijo zelo hitro izginja tisti evropski srednji sloj, ki je staro celino desetletja definiral kot relativno bogato družbo socialnega blagostanja in ki je ves čas deloval kot nekakšen družbeni amortizer. Dokler gre namreč večini ljudi relativno dobro in dokler se imajo tudi priseljenci in celo oni s skrajnega roba družbe s solidnim delom še možnost prebiti vsaj v to relativno dobro živečo družbeno sredino, je asimilacija možna, napetosti pa so bistveno manjše kot v primeru, ko se večina prebivalstva začne v strahu prerivati za vse bolj usihajoče socialne ugodnosti. Pol stoletja zgledno delujoče Evrope, ko v Nemčiji ni živelo nič manj priseljenih Turkov, v Franciji pa nič manj getoiziranih Alžircev, je dober dokaz. Družbi je uspelo »prebaviti« vse verske, kulturne in civilizacijske različnosti, ki so jih zdaj nevarno potisnili na površje predvsem finančna kriza z zaukazanim drastičnim varčevanjem (v korist še hitrejšega bogatenja bogatih) in hitro rastoča pavperizacija srednjega sloja.
Revščina vedno radikalizira. Tega se počasi začenjajo zavedati tudi tisti, ki se bodo v sredo, večinoma z zasebnimi letali in helikopterji, pripeljali v švicarski Davos in ki nameravajo tokratni svetovni gospodarski vrh nameniti prav hitro rastoči družbeni neenakosti. A čeprav je tudi med njimi že zaznati strah pred vse bolj nepredvidljivimi posledicami družbene neenakosti, ki celo v Evropi že povzroča prve resnejše konflikte, je malo verjetno, da bodo, tako kot vladam predlaga Oxfam, privili bogate zaradi njihovega izogibanja davkom, ostreje obdavčili kapital in ne dela, za povrhu pa dvignili minimalne plače in izboljšali delovanje javnih služb. Kaj takega se celo predstavnikom slovenskega »velikega« kapitala, čeprav s tistim zares velikim svetovnim nimajo prav veliko skupnega, še vedno zdi nekaj nemogočega.
Damijan Slabe, Delo
Prekarnost, konec kapitalizma?
Kakor se je tukajšnja buržoazna demokracija rodila stara in izčrpana, tako se je lokalni kapitalizem rodil – mrtev.
Prekarna delovna razmerja so razne vrste odnosov, pri katerih delavka in delavec nimata pravic, ki so še do nedavnega veljale za samoumevne. Zato jim pravimo tudi »nestandardna« delovna razmerja, četudi v Sloveniji postajajo vse bolj »standardna«, saj zdaj že skoraj polovica zaposlenih dela v takih okoliščinah. Prekarno zaposleni prejemajo nižje mezde, delavke in delavci morajo navadno sami poskrbeti za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, ni več plačanega dopusta, poveča se življenjska negotovost … Skratka: s prekarnimi odnosi se povečuje izkoriščanje delavstva in krepi gospostvo lastnikov kapitala in njihovih menedžerjev. Pomembno je prav to: hkrati ko se veča izkoriščanje, se povečuje tudi podrejenost. Medtem ko bi naivno lahko menili, da se s povečevanjem izkoriščanja povečuje tudi odpor delavstva, se dogaja ravno nasprotno: ukrepi, s katerimi kapital povečuje izkoriščanje, hkrati razbijajo delavski odpor. Kapitalistični razred očitno spreminja načine izkoriščanja in vzvode svojega gospostva.
Uvajanje prekarnih zaposlitev je torej del širše preobrazbe svetovnega kapitalističnega sistema. Če se hočemo bojevati proti prekarnosti, moramo razumeti, po kakšni strukturni logiki jo kapital in njegove organizacije uvajajo. Zato si moramo ogledati sedanjo zgodovinsko preobrazbo kapitalizma.
Krize in revolucije
Temeljna značilnost sedanje preobrazbe kapitalizma je, da se kapitalizem spreminja, zato da bi preživel. Tako je bilo tudi v preteklosti. Vzpostavitev tovarniškega sistema s kasarniško disciplino, hkratni razvoj mestnega proletariata, ki ne more preživeti brez mezdnega dela v tovarnah, veliki industrijski razcvet v prvi polovici 19. stoletja so odgovor kapitala na prve delavske upore, na gospodarsko krizo po napoleonovskih vojnah in pariško proletarsko vstajo junija 1848, s katero se je proletariat v Evropi uveljavil kot vodilna protikapitalistična družbena sila. Druga industrijska revolucija konec 19. stoletja, nove vrste specialističnih industrij – so odgovor kapitala na takratno krizo kapitalizma in, seveda, pariško komuno, prvo proletarsko revolucijo. Krize in revolucije gredo poslej skupaj. Kriza britanskega imperialnega gospostva, imperialistična svetovna vojna, delavske revolucije v obrobni Evropi – in oktobrska revolucija. Spet se zgodi temeljna preobrazba kapitalizma, poslej v tekmi s socialističnim projektom: prevlada ameriškega imperializma, nova vrsta proizvodnje množičnih standardiziranih proizvodov, tekoči trak, nekvalificirane delavske množice. In spet kriza, svetovna vojna – protikolonialne revolucije, nov svetovni val socialističnih revolucij, kapitalizem je v središču in še marsikje prisiljen v razredni kompromis. »Socialna država« v središču kapitalizma in razne vrste socializmov na obrobju izboljšajo življenjski standard delovnih množic, jim zagotovijo varnost, dvignejo izobrazbeno raven celotnih družb. Delavski boji so potisnili kapitalizem do meja, ki jih ni več zdržal. Svetovna revolucija 1968, kakor jo označuje Wallerstein, je napadla temelje starega sveta: družino, šolo, tovarno, državo. Zazdelo se je, da je socializem v svetovnem merilu samo še vprašanje časa.
Da bi kapitalizem preživel, se je spremenil. Informacijska tehnološka revolucija, investicijski skladi, korporativno upravljanje, organiziran prestop višjega vmesnega razreda (menedžerjev) na stran kapitala, napad na mezde, socialno državo, javno šolstvo, javno zdravstvo … to in še marsikaj je bil odgovor kapitala, da bi kapitalizmu podaljšali življenje. Vendar ni kaj dosti pomagalo.
Periferija polperiferije
Dolgi ciklus evropsko-ameriške prevlade se je iztrošil in tukajšnji kapital se je zatekel k še krutejšim ukrepom. Vladajoči razredi v Evropski uniji si zdaj ustvarjajo notranje kolonije, Grčijo in sredozemsko področje. Vladajoči v ZDA, ki jim Latinska Amerika uhaja, pa z različnimi »transatlantskimi« sporazumi poskušajo narediti za svojo »notranjo kolonijo« celotno Evropo.
EU se iz središča svetovnega sistema spreminja v polperiferijo, Slovenija pa postaja periferija polperiferije. Strukturno je to isti položaj, kakor ga je imela Kraljevina Jugoslavija pred drugo svetovno vojno, ko je bila periferija polperifernih Nemčije in Italije. Lokalna vladajoča koalicija potiska Slovenijo v vse slabši položaj v svetovnem sistemu. Vrh tega tukajšnje vladajoče skupine v Sloveniji niso opravile produkcijske in družbene preobrazbe, ki jo je evroameriški kapitalizem izvedel v sedemdesetih in osemdesetih letih in s katero je podaljšal svoj obstoj. Tukajšnji vladajoči razredi so imeli dve priložnosti, da sicer z zamudo, a vendarle naredijo to kapitalistično preobrazbo. Prva priložnost je bila v času razrednega kompromisa v devetdesetih, ko je delavstvo v zameno za ohranitev socialne države privolilo v povečanje izkoriščanja. A delavsko koncesijo so vladajoči porabili za izpolnjevanje pogojev za vstop v EU, ne za tehnološko preobrazbo, za izboljšanje množične izobrazbe in razcvet znanosti. Druga priložnost je bil poceni denar v času kratke konjunkture 2004–2008, ki so ga vladajoči porabili za neuspešno prisvajanje (zastarelih) produkcijskih sredstev, in ne za tehnološki in družbeni preboj.
»Predkapitalistične« oblike
Že v času zamujenih priložnosti, že v devetdesetih letih, so v Sloveniji začeli razvijati prekarne oblike zaposlitev. Kapital je z njimi obšel še veljavno delavsko zakonodajo, država pa je to tolerirala in celo pospeševala. Med prvimi žrtvami so bili delavci in delavke s tujim državljanstvom, ki jih je država z delavstvu sovražno zakonodajo izročila na milost in nemilost kapitalu in njegovim managerjem. Prekarne oblike so se hitro razširile po vseh dejavnostih: zdaj zajemajo že več kakor 40 odstotkov delovno aktivnega prebivalstva. Država to omogoča in tudi sama izvaja: prekarnih zaposlitev je, denimo, veliko v javnem izobraževanju od vrtcev do univerz.
Tukajšnji kapitalisti, njihovi politiki in njihovi ideologi so ves čas tarnali, da je v Sloveniji »cena dela« previsoka, svoj kapitalizem so ves čas zidali na neposrednem golem izkoriščanju delavk in delavcev – in ne na tistem, kar naj bi bila zgodovinska značilnost kapitalizma: ne na permanentni tehnološki in organizacijski revoluciji. Kakor se je tukajšnja buržoazna demokracija rodila stara in izčrpana, tako se je lokalni kapitalizem rodil – mrtev.
Ko zdaj oblastniki proti volji ljudstva predajajo slovensko gospodarstvo v last in oblast mednarodnemu kapitalu, s tem odpravljajo tudi vsako še tako drobno možnost kapitalistične prihodnosti za Slovenijo. Neokolonialna podrejenost namreč prinese mešane oblike izkoriščanja in podrejanja, tudi »predkapitalistične«, ki so jim blizu nekatere oblike prekarnega dela, na primer, delo prek posredovalnih agencij.
V resnici se je tukajšnji kapitalizem dokončno zlomil, ko je njegova država njegove zasebne dolgove prenesla na celotno prebivalstvo in nas z »javnim« dolgom, ki ga ni mogoče odplačati v doglednem obdobju, postavila pred radikalno alternativo: prihodnost bo socializem ali barbarstvo.
Rastko Močnik, sociolog
Privatizacija
Pot do odvisnega gospodarstva
Privatizacija ne rešuje proračunskih težav, gospodarstvo pa postane bolj odvisno od tujine in ranljivejše.
Medtem ko so se v srednje- in vzhodnoevropskih državah vendarle začeli zavedati, kaj res prinaša privatizacija in gospodarska rast, ki jo spodbujajo tuje naložbe, se je Slovenija zaradi pritiskov evropske komisije odločila za pospešeno privatizacijo. Zaradi privatizacij, pri katerih ima prednost tuji kapital, se bo Slovenija začela razvijati tako, da bo postajala vse bolj obrobna in odvisna država.
Slovenija je bila na širšem območju vzhodne Evrope edina država, v kateri je po pridružitvi Evropski uniji preživel velik del podjetij v državni in domači lasti. To se je zgodilo zaradi močnih interesov slovenskih predelovalnih dejavnosti, močnih pritiskov sindikatov in zaradi politike, ki je zagovarjala ohranitev gospodarske samostojnosti tudi v razmerah povezovanja držav Evropske unije. Državne banke so bile tiste, ki so omogočile financiranje podjetij v domači lasti. Slovenske predelovalne dejavnosti so bile na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja v zelo ugodnem položaju, ker je bila proizvodnja razmeroma dobro prilagojena novim razmeram, poleg tega je Slovenija že v času Jugoslavije veliko izvažala v zahodno Evropo. Do leta 2004 je ekonomska politika zavestno podpirala (domače) predelovalne dejavnosti. Ukrepi, namenjeni spodbujanju neposrednih tujih naložb, so bili ustrezno prilagojeni. Blag nadzor kapitalskih tokov je več let onemogočal rast vrednosti slovenske valute. Politika deviznega tečaja, ki je preprečevala poceni uvoz in zagotavljala, da so bile cene slovenskih izvoznih izdelkov konkurenčne, je podpirala predelovalne dejavnosti, poleg tega je omogočila višanje plač. V nasprotju z drugimi državami v regiji se je Slovenija v tistem obdobju izognila visokim primanjkljajem tekočega računa. Položaj slovenske vlade pri pogajanjih o pridružitvi se je tako okrepil in pomagal ohraniti samostojno oblikovanje državne politike.
Po pridružitvi Evropski uniji leta 2004 in sestavi desne vladne koalicije pod vodstvom premiera Janeza Janše se je končalo obdobje koherentne politike in možnosti za samostojno oblikovanje državne politike so sčasoma izginile. V državo je začelo pritekati zelo veliko kapitala. K temu so pripomogle tudi napovedi o tem, da se bo Slovenija pridružila evrskemu območju. Državne in zasebne banke v Sloveniji so s tujimi kapitalskimi pritoki hitro ponujale vse več posojil – tako gospodinjstvom kot podjetjem. Rasti je začel velik nepremičninski in posojilni balon. Ne Janševa vlada ne slovenska centralna banka nista storili nič, da bi ustavili posojilno manijo.
Izkušnje višegrajske skupine
Po letu 2008 je bilo treba plačati račun za takšno nepremišljeno početje. Zaradi globalne krize je kapital nehal pritekati v državo. Baloni so počili. Številna gradbena podjetja so bankrotirala. Slovenija je zdaj pravzaprav poseben primer, saj morajo predvsem podjetja nositi breme prezadolženosti. Banke imajo veliko slabih dolgov. Zaradi državne podpore bankam v težavah se je javni dolg zelo povečal. Evropska komisija in vlade najpomembnejših držav članic EU izkoriščajo krizo za to, da lahko dosežejo nekaj, česar niso mogle med pridruževanjem Slovenije Evropski uniji: množično privatizacijo v korist tujega kapitala. Toda visoki dolgovi v podjetjih omogočajo tudi drugačen pristop. Država bi lahko pomagala prezadolženim podjetjem, ki so se pravzaprav sposobna obdržati pri življenju, v zameno za državni delež v podjetjih.
V državah višegrajske skupine (Češka, Madžarska, Poljska, Slovaška) so začeli odločno izvajati privatizacijo in podpirati neposredne tuje naložbe na začetku pogajanj o pridružitvi Evropski uniji konec devetdesetih let. Madžarska se je zaradi visokega zunanjega dolga odločila razvijati na podlagi neposrednih tujih naložb že v zgodnjih devetdesetih letih. Tuji kapital je kupil dobičkonosno infrastrukturo in privatizirane banke ter veliko vlagal v izvozno usmerjene predelovalne dejavnosti. Pred privatizacijo takratnih javnih ponudnikov infrastrukturnih storitev in po njej so pogosto množično odpuščali. Hrvaški Telekom, denimo, je odpustil polovico svojih zaposlenih, potem ko ga je prevzel Deutsche Telekom (ki zdaj namerava prevzeti Telekom Slovenije). Na številnih področjih (denimo pri poštnih ali železniških storitvah) privatizirana infrastrukturna podjetja največkrat zmanjšajo obseg svojih storitev na podeželju, saj so storitve tam dražje in manj dobičkonosne. Prednostne naloge vlagateljev morda ne podpirajo gospodarskega razvoja in ne upoštevajo socialnih potreb. O vprašanjih, povezanih z naložbami, se, denimo, prepirata slovaška vlada in italijansko energetsko podjetje ENEL. Privatizacija dobičkonosnih javnih podjetij dolgoročno škodi proračunu, ker imajo od dobička koristi zasebni lastniki, ne pa država. Občasno se med privatizacijo pojavi tudi korupcija. Deutsche Telekom in njegova madžarska podružnica, denimo, sta morala plačati več kot 95 milijonov ameriških dolarjev, potem ko so ZDA sprožile kazensko in civilno preiskavo o podkupovanju vladnih uradnikov v Makedoniji in Črni gori.
Tuje banke so skoraj popolnoma prevzele bančništvo na Češkem in Slovaškem ter močno prevladujejo na Madžarskem in Poljskem. Pred privatizacijo je država prevzela slabe dolgove, če je bilo med posojili zelo veliko slabih posojil. V obdobju pred krizo so sicer hitro dodeljevali vse več posojil, vendar banke na Češkem, Poljskem in Slovaškem leta 2008 še niso bile zelo ranljive. Toda od pred kratkim je mogoče sklepati, da se na Slovaškem povečuje nepremičninski balon (slovaška centralna banka je zato uvedla ostrejša pravila o dodeljevanju posojil). Zaradi tujega zasebnega lastništva banke na Madžarskem niso bile nič odpornejše proti krizi. Pred krizo so množično dodeljevale devizna posojila. Po začetku krize in razvrednotenju forinta so se prejemniki deviznih posojil in banke hitro znašli v hudih težavah. Madžarska je bila prva država članica EU, ki je leta 2008 zaprosila za posojilo Mednarodnega denarnega sklada in bila ena od držav, ki jo je sedanja kriza najhuje prizadela. Na Poljskem je država vsaj delno obdržala bančništvo. Zaradi sedanje krize so na Poljskem začeli razpravljati o tem, da bi začeli dodeljevati več javnih razvojnih posojil. Kako pomembna so javna posojila in javne naložbe pri boju proti krizi, priznavajo celo nekateri zagovorniki liberalne politike na Poljskem.
Selitev dobička v tujino
V državah višegrajske skupine tuji kapital prevladuje pri izvozno usmerjenih predelovalnih dejavnostih. Privabile so ga nizke plače in nizki davki. Zdi se, da je tehnologija pri teh dejavnostih na razmeroma visoki ravni. Vendar so v države višegrajske skupine preselili samo nekatere dele proizvodne verige in pri proizvodnih procesih pogosto ne potrebujejo visokokvalificiranih delavcev. Za raziskave in razvoj večinoma še vedno skrbijo v matičnih državah. Za raziskave in razvoj najmanj namenijo na Slovaškem in Poljskem, kjer delež sredstev, namenjenih zanje, ne dosega niti enega odstotka BDP. Industrija je močno odvisna od uvožene tehnologije, domače inovacije nimajo omembe vredne vloge, to dokazuje tudi majhno število patentov. Leta 2008 objavljena »zelena knjiga« o raziskavah in inovacijah na Češkem razkriva, da je Češka ena od držav članic Evropske unije z najmanj prijavljenimi patenti pri uradu Združenih držav za patente in blagovne znamke. Težav zaradi zelo slabo razvitega področja inovacij in raziskav se vse bolj zavedajo tudi ekonomisti v tej regiji. Zaradi krize, ki je razkrila ranljivost skrajno izvozno usmerjenega gospodarstva pod tujim nadzorom, so se v teh državah vsaj začeli pogovarjati o pomanjkljivostih predelovalnih dejavnosti, ki jih podpirajo predvsem neposredne tuje naložbe. Slovaški ekonomist Vladimir Baláž, denimo, je pred kratkim ugotavljal, da slovaški model predelovalnih dejavnosti, ki temelji na nizkih plačah in nizkih davkih, dolgoročno »ni vzdržen«.
Zaradi neposrednih tujih naložb se dobiček seli v tujino, kjer imajo vlagatelji svoj sedež, zlasti v drugi razvojni stopnji. Zaradi nakazovanja visokih dobičkov v tujino sta Češka in Madžarska državi z enim od najvišjih primanjkljajev v bilanci prihodkov v Evropski uniji. Na Češkem je primanjkljaj v prihodkovni bilanci leta 2012 znašal izjemno visokih 7,4 odstotka BDP. Na Madžarskem je znašal 5,4 odstotka, na Poljskem 4,3 odstotka, na Slovaškem pa zmernejših 2,4 odstotka. Selitev dobička v tujino močno izčrpava gospodarstva držav višegrajske skupine. Češka vlada je pred kratkim sestavila dokument, v katerem kritično obravnava nakazovanje visokih dobičkov v tujino in zagovarja dolgoročno razvojno strategijo, ki bo manj odvisna od neposrednih tujih naložb.
Omejitve v samostojni državni politiki
V Sloveniji je primanjkljaj v prihodkovni bilanci še vedno nizek (1,1 odstotka leta 2012). Toda s prodajo podjetij tujim družbam se bo bilanca prihodkov gotovo poslabšala. Neposredne tuje naložbe v storitvenih dejavnostih, denimo telekomunikacijah, ponavadi niso udeležene pri izvozu in zato izčrpavajo tekoči račun. Primanjkljaji tekočega računa se morajo financirati s pritoki kapitala iz tujine in omejujejo možnosti za oblikovanje samostojne državne politike.
Zaradi privatizacijske politike slovenske vlade bo slovensko gospodarstvo postalo bolj odvisno od tujine in ranljivejše. Privatizacija ne rešuje proračunskih težav in vnaprej je mogoče napovedati, da bo škodila tekočemu računu. Zaradi razmeroma močnejše proizvodne strukture je Slovenija verjetno v boljšem položaju pri pogajanjih z evropsko komisijo kakor večina vlad sredozemskih držav v evrskem območju. Vendar se zdi, da ni pripravljena izkoristiti obstoječih možnosti, ki jih ima na voljo njena politika.
V Sloveniji odločneje nasprotujejo privatizacijski politiki, kakor se je to dogajalo v državah višegrajske skupine. Upajmo, da se bodo naučili iz slabih izkušenj drugih držav. Izkušnje, ki so jih pridobile te države, se ne nanašajo samo na velikost javnega sektorja, ampak tudi na njegovo kakovost. Treba se je demokratično dogovoriti o strateški viziji za javna podjetja in jo nato uresničiti.
Joachim Becker, izredni profesor na dunajski ekonomsko-poslovni fakulteti, nekdanji gostujoči profesor na Univerzi na Dunaju in Univerzi v Buenos Airesu
Državljani proti razprodaji
TELEKOMA NE DAMO!
Jasno je treba povedati, da RAZPRODAJA USPEŠNIH SLOVENSKIH PODJETIJ NI V INTERESU SLOVENSKE DRUŽBE. Na eni strani le malo prispeva k uravnovešenju proračuna, na drugi vodi v dolgoročno kolonialno odvisnost našega gospodarstva in družbe v celoti od tujih kapitalskih interesov.
Prav multinacionalne korporacije in spekulativni bančni kapital, ki je pobegnil slehernemu družbenemu nadzoru diktirajo to razprodajo. Pri tem vršijo pritisk na našo vlado direktno z obvladovanjem bonitetnih hiš in indirektno z obvladovanjem mednarodnih povezav, v katere je Slovenija vključena (EU, OECD, NATO, itd).
Da gre za načrtovan pritisk na Slovenijo, ki s svojim iskanjem kapitalsko-socialnega ravnotežja postaja moteča, kažejo cilji tega pritiska: zahtevajo prodajo vseh bank in vseh infrastrukturnih podjetij v energetiki, transportu in telekomunikacijah. Zdaj je centralna točka tega pritiska TELEKOM, ki ni samo uspešno gospodarsko podjetje, temveč vozlišče vseh informacij. Kdor nenadzorovano obvladuje Telekom, nadzoruje vse gospodarske in politične odločitve že v njihovem nastajanju, skratka nadzoruje družbeno tkivo v celoti.
ZATO TELEKOMA NE DAMO!
Državljani Slovenije smo Stranki Mira Cerarja na volitvah podelili večinski mandat z obvezo, da slovensko politiko očisti plenilskih združb in z upoštevanjem interesov civilne družbe vrne državo državljanom.
Zato ZAHTEVAMO:
da Vlada TAKOJ ZAUSTAVI razprodajo podjetij ter ODPOVE vse dogovore o prodaji TELEKOMA in da pripravi celovito STRATEGIJO RAZVOJA SLOVENIJE.
Sestavni del te strategije mora biti koncept INTERNACIONALIZACIJE slovenskega gospodarstva, ki bo omogočal vstop slovenskih podjetij v mednarodne gospodarske sisteme in vstop tujega kapitala v naša podjetja pod enakopravnimi pogoji.
Ohranjanje podjetij v slovenski lasti in njihovo mednarodno povezovanje pa zahteva bistveno BOLJŠE IN UČINKOVITEJŠE UPRAVLJANJE podjetij, zlasti tistih v državni lasti, in države nasploh. Prav to je bila (ob zagotavljanju poslovne in politične etike) najpomembnejša volilna zaobljuba SMC.
POZIVAMO vse zavedne državljane Slovenije, da vsi od Vlade zahtevamo, da – upoštevajoč strokovne argumente in dolgoročni razvojni interes Slovenije ter seveda zaobljube, ki jih je SMC dala svojim volivcem – zavrne diktat tujega kapitala in domačih plenilskih združb.
Pri tem bomo Vlado podpirali, vendar pa se mora zavedati, da je PRODAJA TELEKOMA tista mejna črta, ki je ne sme prekoračiti, če hoče naše zaupanje in sodelovanje!
PRODAJA TELEKOMA BI BILA DOKAZ KAPITULACIJE PRED TUJIMI PLENILCI, KI HOČEJO IZ SLOVENIJE NEOMEJENO ČRPATI DODANO VREDNOST, CENENO DELOVNO SILO IN ZNANJE, KAR BI NEDVOMNO UNIČILO NAŠO NACIONALNO SUBSTANCO.
Programski svet SINTEZA-KCD, 19.12.2014