Predsednik Računskega sodišča (RS) Tomaž Vesel je bil negativno presenečen pri nadzoru javnih agencij in skladov. »Pokazalo se je, kako zelo spretni in domiselni so njihovi direktorji, ko gre za zviševanje lastnih plač.« (Delo ozadja 25.05. 2015)
Poročilo RS »Učinkovitost ureditve financiranja in delovanja javnih agencij in skladov« se nanaša na učinkovitost ureditve financiranja in delovanja 15 javnih agencij in 8 javnih skladov, katerih ustanoviteljica je bila država. Splošna ugotovitev RS je, da ureditev financiranja in delovanja javnih agencij in javnih skladov v letu 2012 in 2013 v pretežnem delu ni zagotavljala učinkovitega sistema financiranja in delovanja, ker veljavna ureditev omogoča preveč izjem, ki jih dodatno omogočajo še področni predpisi. Celotna slika je nepopolna, saj je RS za revidiranca določilo Vlado in 8 ministrstev, v revizijo pa niso bile zajete občine in agencije ter skladi, ki so jih ustanovile.
Prostora za samovoljo vodstev teh institucij, je torej veliko in preveč.

Še slabša je slika novih in novih »komisij in delovnih teles« (lanski seznam kaže na 274 takšnih institucij ?!?), ki jih je ustanovila vlada oz. njena ministrstva. Vse te »komisije, odbori, sveti, delovne skupine…« imajo svojega vodjo, sekretarja, podsekretarja in druge javne uslužbence višjega ranga…
Ustanavljanje novih in novih institucij s strani vseh dosedanjih vlad nas je vzpodbudilo, da (si) zastavimo nekaj vprašanj:
1) Po kakšnem zakonu ali kakšnem drugem pravnem aktu lahko nekdo (kdo in kdaj?) ustanovi »komisijo« (ali drugo delovno telo) oz. jo ukine? (ali je sploh bila že kakšna ukinjena?) Kje je njihovo zgornje število?
2) Koliko proračunskega denarja je potrebno za funkcioniranje vseh teh »komisij«, koliko ljudi je v njih tako ali drugače vključenih, bodisi kot zaposleni, zunanji sodelavcu, pogodbeniki?
3) Kdo nadzira njihovo delo, kdo jim določa njihov program dela in kdo ocenjuje uspešnost (ali neuspešnost) njihovega dela, kdo jim dovoli njihovo kadrovsko zasedbo? Komu morajo letno poročati o svojem delu in financiranju?
4) Kdo določa plače njihovim vodjem, pomočnikom… in kdo vse nadzira njihovo učinkovitost?

Če premišljujemo o javnih institucijah, je jasno, da bi se morale v času modernizirati in prilagajati spremembam. »Institucije se ne modernizirajo same, oblikuje jih politika, politični proces in dobro kadrovanje so ključni.« »Dobri ljudje na pravih mestih lahko spremenijo tok dogajanja.« »Toge (zastarele) institucije si hitro podredijo parazitske elite.« (Irena Štaudohar – »Spomin na prihodnost« v Delu 30. 05. 2015)
Kdo in kako modernizira naše »komisije«, javne agencije in sklade? (Nihče?). Kdo v vladi bo naredil celovito analizo teh institucij in nato predlagal morda tudi kakšno ukinitev? Kako je z naročanjem zunanjih storitev (n.pr. avtorske pogodbe), ali so tu kje kakšne omejitve, ali pa lahko to počnejo (med prijatelji) po svoji lastni presoji?
Razumen človek lahko razmišlja o tem, koliko bi lahko prihranil državni proračun!?

Vito Šoukal, Sinteza, 8.6.2015

Pred dnevi nas je presenetila vest, da si je slaba banka, to je Družba za upravljanje terjatev bank (v nadaljevanju: DUTB) prisvojila 41 najbolj elitnih hotelov, ki jih ima Slovenija na obali, na Bledu in v Pomurju. Med presenečenimi je bil tudi predsednik vlade, saj v DUTB niso smatrali za potrebno, da ga o tem prevzemu v naprej obvestijo in je zanj menda zvedel šele iz medijev. Tako so ravnali ne glede na to, da je vlada le nekaj dni pred tem parlamentu v sprejem posredovala predlog strategije upravljanja državnega premoženja, ki večino omenjenih hotelov obravnava kot naložbe, ki so za državo razvojno pomembne. Tako početje si lahko razlagamo tudi tako, da je z njim DUTB slovenski javnosti želela sporočiti, da zanjo odločitve vlade niso zavezujoče in se na sploh lahko obnaša kot država v državi. Ta ocena zveni gotovo nenavadno in bi jo z lahkoto zavrnili kot zmotno, če je ne bi opravičevala tudi nekatera druga dosedanja ravnanja DUTB. Naj spomnim na nekatera od njih.
Najprej o ustanovitvi DUTB. Ustanovili je nismo, ker bi naj naše oblasti same ocenile to za potrebno in koristno, pač pa smo to storili po zunanjem diktatu, v ozadju katerega so nedvomno bili interesi velikega tujega kapitala. Da se bo te interese v zadostni meri spoštovalo, je Slovenija pristala tudi na to, da nam DUTB že ves čas od njene ustanovitve sem vodi tujec.
Ključno vlogo je v preteklih dveh letih DUTB imela pri sanaciji naših bank. Vsebina te vloge je bila predvsem v tem, da je od bank prevzela slabe kredite, ki pa se jih je vrednotilo bistveno slabše, kot je bila njihova dejanska vrednost. Tako vrednotenje ima za državo številne, vse prej kot ugodne posledice. Izpostavim naj naslednje:
– Nizko vrednotenje slabih kreditov je krepko povečalo knjigovodske bančne izgube, ki jih je v obliki dokapitalizacije bank morala pokriti država. Ta se je zato veliko bolj, kot je bilo objektivno potrebno, in izjemno drago zadolžila v tujini, ta dolg pa danes močno obremenjuje njen proračun in ji tudi sicer otežuje vodenje politike, kot ustreza suvereni državi.
– Na račun prenizkega vrednotenja bančnih kreditov je DUTB postala za državo drugi največji ekonomski lastnik številnih naših podjetij, ki jih upravlja in prodaja neodvisno od državne politike, torej kot država v državi. Pri teh poslih je obilo možnosti za izjemne zaslužke, ob katerih se bo mastil predvsem tuji kapital, pa tudi marsikdo od dovolj spretnih domačih »podjetnežev« ne bo ostal praznih rok.
Normalni državi se nekaj takega, kot je naš DUTB, skoraj ne more zgoditi. Nam se je, predvsem po zaslugi dveh dejavnikov. Osrednji je to, da svojo državo izjemno slabo upravljamo, saj bi na primer naše veliko in uspešno podjetje Krka že zdavnaj propadlo, če bi se ga upravljalo po vzoru, kot upravljamo državo. Drugi dejavnik pa je vse prej kot razumna politika Bruslja (EU) do manjših (obrobnih) držav, saj ta v preveliki meri streže interesom velikega kapitala pa tudi interesom Berlina.
To, kar počenja DUTB, še posebno pa njegova zaplemba 41 hotelov, ni zgolj škodljivo, pač pa je tudi žaljivo, saj s takim ravnanjem omalovažuje našo, torej tudi mojo državo. Zato bi sam pričakoval, da se bo moj predsednik vlade ustrezno odzval, recimo tako, da za začetek najprej odslovi sedanjega direktorja DUTB. A tega ne bo storil, saj je za kaj takega potrebnega nekaj več poguma, kot ga sicer izkazuje. Eden mojih znancev vse skupaj tudi to pot komentira z ugotovitvijo, da smo pač narod pridnih rok, ki so mu tuji gospodarji ljubši od domačih. Ali bolj grobo rečeno: Slovenci naj bi bili narod hlapcev. Številni taka in podobna mnenja kategorično zavračamo. Kar nam namreč res manjka, je le primernejši sistem, po katerem si izbiramo in nadziramo politike, ki nam vodijo državo.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 3.6.2015

Tina Kristan, Delo, 01.06.2015:
Kdo bo dvignil glas, ko je to potrebno? Civilna družba? Kritični intelektualci? Slovenska akademija znanosti in umetnosti kot »najvišja nacionalna znanstvena in umetniška ustanova«? Slednja ne, ker sama te vloge niti ne prepozna.
Kriza – finančna, družbena, moralna. Revščina, brezposelnost mladih, prekarstvo, neplačana pripravništva, pravice istospolnih, privatizacija, sistemska neurejenost visokega šolstva in znanosti, inflacija diplom, plagiatorstvo … Kdo bo dvignil glas, ko je to potrebno?
Marsikje bo to storila civilna družba. V Sloveniji najverjetneje ne. V nasprotju z nekaterimi drugimi državami namreč nimamo močno razvite civilne družbe, zato mora del tega bremena prevzeti akademska sfera, je prepričana dr. Barbara Rajgelj, aktivistka in docentka na fakulteti za družbene vede. Realnost je prepogosto žal drugačna…

V intervjuju z gornjim naslovov, je M. Štefančič na vprašanje, zakaj je neoliberalizem videti kot ideologija brez ideologije, odgovoril tako, citiram: »Ker je prišel v ljudska srca, ljudje ga dojemajo kot nekaj samoumevnega. Preplavil je vse pore, medije, ekonomiste politike, tudi navadne ljudi,…….«. Ta ocena zaskrbljuje, saj govori o tem, da ljudje kot samoumevno sprejemajo ideologijo, zaradi katere je njihovo življenje iz dneva v dan slabše. Taki ideologiji se je treba upreti, to pa je težje storiti, če je ne prepoznaš dovolj dobro. Zato naj ne bo odveč, da v naslednjih vrsticah prikažem, kako sam dojemam neoliberalizem.
Srž neke stvari lažje prepoznamo, če jo primerjamo z drugo stvarjo, njeno alternativo. Tudi za neoliberalizem oziroma njegovo praktično pojavno obliko, to je neoliberalni kapitalizem, poznamo alternativo, to je socialno-tržno gospodarstvo oziroma »socialni« kapitalizem, kakršen je v velikem delu Evrope prevladoval po drugi svetovni vojni vse tja do konca prejšnjega stoletja. Primerjajmo torej ta dva tipa kapitalizma in to nam bo veliko povedalo o bistvu neoliberalizma. Seveda primerjave ne gre delati po vseh možnih vidikih, pač pa jo je smiselno omejiti na nekaj najbolj aktualnih kriterijev, morda zgolj na enega samega, ki pa naj dovolj dobro odraža ostale njegove pomembne značilnosti. Za tak, sintetiziran kriterij lahko uporabimo vrednotenje države in njenega upravljanja. Konkretno: socialni kapitalizem se odlikuje po tem, da se zavzema za močno državo, ki se jo pošteno in učinkovito upravlja v interesu večine, nasprotno od tega pa se neoliberalizem zavzema za šibko državo, ki naj prednostno podpira interese kapitala. Oglejmo si na dveh primerih, kako se te razlike odražajo v praksi.
Ena najbolj opaznih razlik je v obdavčitvi bogatih. Socialni kapitalizem prakticira zelo progresivno obdavčevanje dohodkov, neoliberalni pa ravna nasprotno in teži k izenačevanju davčnih stopenj. Tako je v ZDA v 80-ih letih prejšnjega stoletja država najbolj »uspešnim« pobrala 70% njihovih dohodkov, danes pa so te stopnje pol nižje. Podobno je sedaj drugod. Zmanjšana obdavčitev bogatih je povzročila v svetu velike spremembe. Močno so se povečale socialne razlike, še bolj porazen pa je vpliv nižjih davkov na splošne gospodarske razmere. Ker bogati preprosto ne trošijo dovolj, je namreč kapitalizem zajela splošna kriza nezadostnega tržnega povpraševanja, ki bi jo lahko s povečanjem lastnega povpraševanja zadovoljivo sanirala le država, vendar jo pri tem omejujejo nezadostni davčni prihodki. V ZDA so v nasprotju z Evropo ta problem po zadnji krizi rešili z močno povečano zadolžitvijo države, vendar gre za prehodno rešitev in zato ne bomo presenečeni, če bo čez leto ali dve splošna kriza ponovno izbila.
Drugi, omembe vreden primer, kako v praksi deluje neoliberalizem, je to, kar doživljamo pri upravljanju naše države po letu 2004. Takrat smo namreč aktivno pričeli to upravljanje prilagajati pravilom, ki jih narekuje neoliberalizem. Za nami je sedaj že desetletje vse bolj neoliberalnega upravljanja države in vredno si je ogledati njegove pomembnejše dosežke:
– V obdobju 2005/2008 smo se najprej v tujini krepko zadolžili, tako da se nam je v kratkem času zunanji dolg povečal za preko 20 milijard evrov. Pretežno je šlo za privatne dolgove, ta ogromna sredstva pa so bila vse prej kot razumno porabljena. V naslednjih letih smo obveznosti za te dolgove pretežno podržavili in zaradi tega krepko povečali javni dolg. S temi operacijami, ki so nam jih pretežno usmerjali iz tujine, so tuje banke lepo služile in še služijo, svojo državo pa smo spravili v resne finančne zadrege, tako da je zaradi njih tudi njena suverenost močno prizadeta.
– Druga pomembna aktivnost, ki jo pospešeno izvajamo v interesu tujega kapitala pa tudi domačih »podjetnežev«, je privatizacija. Za enega najbolj izstopajočih dosežkov s tega področja lahko štejmo prodajo ljubljanskega letališča: sedaj ga namreč namesto slovenske samostojno upravlja nemška država. Tako nerazumna početja bomo tudi v državah, ki veljajo za »banana« republike, težko našli.
– Med pomembne »dosežke« neoliberalnega upravljanja države zadnjih let se uvršča tudi slabitev pravne države in splošen razkroj njenih etičnih vrednot. Lep primer, kako država podpira te procese, je njena protipravna razlastitev lastnikov delnic in podrejenih obveznic nekaterih domačih bank. Da smo pravno državo zavozili, se najbolj škodljivo odraža v razbohoteni korupciji in ne nazadnje tudi v domnevah mnogih, da je tudi naše ustavno sodišče vpreženo v voz kapitalskih interesov, tako domačih kot tujih.
Naj zaključim z naslednjo mislijo. Upravljati državo po neoliberalnih naukih je nekaj najslabšega, kar družbo lahko doleti. K sreči poznamo dobro alternativo, to je pošteno in učinkovito upravljanje države v interesu večine. Žal pa ima alternativa resno slabost, saj je tako upravljanje neprimerno bolj zahtevno od neoliberalnega.
Andrej Cetinski, SINTEZA

Kaj prinašajo prostotrgovinski sporazumi, o katerih se Evropska komisija v imenu vseh članic pogaja z ZDA in Kanado, čedalje večji del javnosti pa sprejetju nasprotuje?
Močan industrijsko-finančni lobi sporazume radikalno podpira, ekološko in solidarnostno ozaveščena civilna družba, ki gradi na kakovosti življenja, pa tem sporazumom močno nasprotuje.
Dr. Anton Komat, čigar prispevek: TISA – najhujši strup demokracije smo objavili že skoraj pred letom dni, pravi, da so ti sporazumi vojna napoved korporacij, ki prinaša samomor države blaginje in pogreb javnih storitev, to je najhujši strup demokracije, ki bo povzročil apokaliptično razdejanje skupnosti(!).
Nasprotniki se namesto za prosto trgovino zavzemajo za pošteno trgovino. Pravice zaposlenih, varstvo okolja in demokracija morajo imeti prednost pred enostranskimi trgovskimi interesi. Izhodišče postavljajo v pravično razdelitev dobrin in kvaliteto življenja, ne pa v slepo pehanje za gospodarsko rastjo. Široko združenje organizacij (ATTAC) je oblikovalo konkreten model ekonomskih pogojev, po katerih bi se družba razvijala bistveno drugače kot po zakonih proste trgovine. V nadaljevanju sledi “demistifikacija” petih mitov:
Prvi mit
TTIP in Ceta sta trgovinska sporazuma; gre za poenostavljanje izmenjave dobrin in storitev.
TTIP in Ceta sta mnogo več kot le trgovinska sporazuma: njun glavni cilj je povečati moč mednarodnih koncernov in oslabiti vlogo demokratičnih institucij.
Predlagani mehanizem »poravnave med investitorjem in državo« (ISDS) omogoča velikim podjetjem, da od države zahtevajo odškodnino, če ta sprejme ukrepe (na primer za varovanje okolja ali potrošnika), ki negativno vplivajo na njihove dobičke. Da bi se izognile odškodninskim tožbam, torej države takih ukrepov ne bodo več sprejemale. ISDS je že vključen v približno 3000 sporazumov. V preteklem desetletju se je njegova raba sprevrgla iz mehanizma za varovanje investitorjev v mehanizem za napad na suverenost držav, zato ga zdaj nasprotniki TTIP odločno odklanjajo. Vztrajanje pri vključitvi ISDS v TTIP je presenetljivo, saj študije kažejo, da je ISDS za vlagatelje med manj pomembnimi kriteriji pri odločanju o investicijah.
Z mehanizmom t. i. regulatornega sodelovanja bodo koncerni in industrijski lobiji aktivno sodelovali pri pripravi zakonodaje, pri tem pa bo glavno vodilo povečanje dobičkov koncernov. Mnoge demokratične in ekološke pridobitve se bo lahko označilo za »ovire trgovini« (na primer natančno označevanje prehrambnih izdelkov, določanje minimalne cene knjig, varstvo podatkov, regulacijo finančnih trgov) in se jih odpravilo.
Drugi mit
Študije nakazujejo, da bi prosta trgovina povečala družbeno blaginjo in ustvarila nova delovna mesta.
Trgovinski sporazumi niso novost, zato se lahko mnogo naučimo na preteklih napakah. Te kažejo, da ti sporazumi predvsem višajo dobičke koncernov, in to na račun večinskega prebivalstva.
Sporazum Nafta je bil za mehiško gospodarstvo prava katastrofa: milijoni kmetov so bili zaradi visoko subvencioniranega poceni uvoza iz ZDA ob svoj dohodek. Hkrati so proizvajalci avtomobilov in tekstila iz ZDA svoje produkcijske obrate preselili v severno Mehiko, kjer ljudje zdaj garajo za minimalno plačilo in brez vsake sindikalne zaščite.
Študije, na katere se sklicuje evropska komisija, kažejo, da bi TTIP povečal rast gospodarstva v EU zgolj za okrog 0,1 odstotka na leto. Ekonomisti to obravnavajo kot statistični šum. Poleg tega strokovna javnost dvomi o smiselnosti izhodišč in metod v teh študijah. Nekatere druge študije ugotavljajo celo negativen učinek TTIP na gospodarstvo in še posebej na število delovnih mest. Te pomisleke v zadnjem času tiho sprejema tudi evropska komisija in s svojih spletnih strani umika optimistična pričakovanja glede TTIP. Za Slovenijo vse domače in tuje študije enoglasno ugotavljajo: učinek TTIP na gospodarstvo bo negativen.
Pa tudi, če bi bile pravilne najbolj optimistične napovedi, se moramo vprašati, ali želimo za gospodarsko rast žrtvovati naše demokratične vrednote, varstvo okolja in kvaliteto življenja. V zadnjem desetletju so namreč v Evropi od gospodarske rasti profitirali skoraj izključno najbogatejši, medtem ko revščina med prebivalstvom narašča.
Tretji mit
Vpliv TTIP na mala in srednje velika podjetja (MSP) bo vzpodbuden.
Za pozitiven vpliv TTIP na MSP ni nobenih indicev. Ker veliki koncerni od TTIP pričakujejo znatno povečanje dobička, hkrati pa bo celoten učinek na gospodarstvo v najboljšem primeru le minimalno pozitiven, lahko celo sklepamo, da bodo MSP na slabšem.
Večji del MSP ni usmerjen v izvoz, ampak gre za specializirane nišne ponudnike na lokalnih trgih. Ob deregulaciji trgov bodo veliki koncerni lahko zaradi nizkih cen zasedli te niše. Mehanizmi, s katerimi države ščitijo MSP, bodo pod TTIP veljali za diskriminatorne in bodo lahko postali predmet tožb. Tudi od ISDS bodo profitirale predvsem multinacionalke, saj samo te zmorejo poravnati povprečno osem milijonov dolarjev visoke stroške postopkov.
Četrti mit
TTIP in Ceto potrebujemo za preprečitev vzpona Kitajske, saj bi nam ta potem vsilila svoje nižje standarde.
Zagovorniki TTIP radi uporabljajo ta argument. Nasprotnikom očitajo iracionalno širjenje panike, vendar je ta njihov argument natanko to – iracionalno širjenje panike. Sledi prastaremu vzorcu groženj z zunanjim sovražnikom, zaradi katerega je treba sprejeti neljube ukrepe.
V resnici EU in ZDA že danes vsemu svetu vsiljujeta nižje standarde. TTIP in Ceta sta le en primer; tudi v sporazumih EPA z afriškimi in karibskimi državami se je EU izkazala kot brezobziren surovež: socialno varnost in človekove pravice v prizadetih državah so hladnokrvno žrtvovali interesom velikih evropskih firm. Za povrhu se EU pogaja tudi s Kitajsko – prav tako tajno – o prostotrgovinskem sporazumu.
Peti mit
Nemška vlada je potegnila jasno »rdečo črto« in ne bo privolila v noben sporazum, ki bi nižal dosedanje standarde. Skrbi so nepotrebne.
Nemška vlada se je pod velikim pritiskom načeloma izrekla proti zniževanju standardov, razsodiščem za ISDS, regulatornemu svetu in privatizaciji.
Vendar ta stališča pri konkretnih pogajanjih med EU in ZDA niso nikjer zastopana. Poleg tega nemška vlada ni nikoli jasno povedala, da bo blokirala TTIP, če ti pogoji ne bodo izpolnjeni. Prav nasprotno: veliko je indicev, da bo v odločilnem trenutku TTIP podprla. Namesto da bi, na primer, ISDS odklonila, si ga želi reformirati. Preizkusni test njene verodostojnosti je sporazum Ceta: vlada se zavzema za njegovo čim hitrejšo ratifikacijo, čeprav bodo v njem mnoge domnevne »rdeče črte« grobo prekoračene.

Govor Saše Vuge ob 70. obletnici prve slovenske vlade
5. maja 1945 je bila v Ajdovščini ustanovljena Narodna vlada Slovenije, prva slovenska vlada po 2. svetovni vojni. Ob 70. letnici osvoboditve izpod fašizma in priključitve Primorske Sloveniji je primorski pisatelj Saša Vuga imel neponovljiv slavnostni govor.

Primorska himna
Himna je najbolj vzvišena pesem v čast junaku; slavi velika dejanja, smrtnike, bogove, narod ali državo. Pesem »Vstajenje Primorske« slavi majhno pokrajino na zahodni slovenski etnični meji – Primorsko. Pesem je postala neuradna, a vseljudska primorska himna.

Vojko Starovič prispevek “Kako do boljšega upravljanja in vodenja” začne z ugotovitvijo, da stroka in praksa ponujata izhod iz krize upravljanja v konceptu organizacije kot skupnosti interesov deležnikov ter z vključevanjem, ne pa izključevanjem ljudi. In nadaljuje:
John Gailbraith je že pred prelomom tega stoletja opozoril na pojav selitve družbene moči od lastnikov k menedžerjem, od potrošnikov k podjetjem, od realnega sektorja k financam in od politikov k poslovnim elitam.
Družbena moč je danes v rokah tistih, ki obvladujejo tehnološke, tržne in finančne vzvode sodobnega sveta. Gre za uprave velikih gospodarskih družb in finančnih posrednikov, bank, investicijskih in pokojninskih skladov, zavarovalnic in drugih družb, ki imajo vrhunske strokovnjake in ekipe. Te ekipe z učinkovitimi marketinškimi in piarovskimi prijemi usmerjajo potrošniške preference in mnenje množic. Korporacije določajo naše potrebe in naše mnenje ter s tem politiko in celotno družbo.
Razrast finančnih trgov je prinesel absolutno prevlado vlaganj v obliki vrednostnih papirjev in denarja. Ta kapital pa ima zgolj simbolično formo, zato sta tveganje in špekulacija njegova temeljna principa. Lep pokazatelj suverenosti uprav je višina plač predsednikov uprav. Razmerje v odnosu do povprečne plače v ZDA je 400 : 1, pred štiridesetimi leti pa je bilo 40 : 1.
Lastnikom in tudi drugim deležnikom, družbi in državi, se je upravljavski nadzor izmaknil. Uprave, ki se igrajo s tujim denarjem, brez ustreznih mehanizmov nadzora zlahka podležejo moralnemu hazardu, špekulacijam, zadolževanju in prirejanju bilanc. S tem ustvarjajo likvidnostna in dolžniška brezna. Ob nastopu kriz, ki so nujna posledica take prakse, lahko pogoltnejo celotne družbe. Ceh pa plača ljudstvo. Ob zadnji krizi smo to lahko opazovali po svetu in doma.
Nujen je premik v obravnavanju upravljanja
Upravljanje je proces, skozi katerega lastniki skrbijo za uveljavljanje svojih temeljnih interesov. V primeru javnega zdravstva je to zdravje populacije, v primeru podjetja dobiček lastnikov. Svoje interese uveljavljajo z izborom in nadzorom poslovodstva. Temeljni odnosi in odgovornosti so opredeljeni z zakoni, ki določajo tudi standard vestnega in poštenega poslovodenja.
Pri upravljanju pa se izhaja iz predpostavke, da je lastnik v principu vesten in sam skrbi za svojo last. Predpostavka o vestnem upravljanju lastnika pa je utemeljena le, ko gre za konkretne lastnike z obrazom. To je, recimo, tipično za drobno gospodarstvo, kjer je pogosto vodja hkrati lastnik in je zato za posledice slabega upravljanja odgovoren sam. V primeru razpršenega lastništva pa to ne deluje več V ozadju niso dejanski lastniki, ampak pooblaščenci, različni finančni posredniki, skladi in institucije, katerih interesi so lahko usmerjeni drugam, v izčrpavanje, preprodajo, likvidacijo…
Upravljavska funkcija lastnika se torej izgublja. Imamo kapitalizem brez kapitalistov, ki bi skrbeli za podjetja, in kapitalistično družbo brez buržoazije, ki bi skrbela za to družbo. Zahodna meščanska družba zaradi vse večje organiziranosti in družbene narave produkcije potrebuje nov premislek(!). Privatizacija na neoliberalen način prek omrežij različnih finančnih posrednikov in skladov ne rešuje prav ničesar, temveč nasprotno, poglablja problem. Izhod se kaže v drugi smeri, v večji vlogi drugih deležnikov, od zaposlenih do širše družbe in njenih institucij, od države do civilne družbe.
Stanje v Sloveniji in notranje urejeni Nemčiji ali Švedski
Slabo upravljanje državnega premoženja v Sloveniji naj bi bilo tudi eden od vzrokov za predajanje podjetij z državno lastnino v upravljanje tujcem. Oblast s tem tudi pravi, da je sama nesposobna, da ne zaupa niti ljudstvu in da do tujine goji podložniški odnos. Noro. Tranzicijska politična in ekonomska vrhuška je očitno sprejela pogleda na svet, ki pravi, da svet pripada spretnim in bogatim. Skladno s tem skrbi predvsem zase, manj pa za skupnost. Z evropskimi institucijami je složna in v slovenski prostor je vnesla vzorce odnosov in vrednot, ki so razgradili družbo in njene institucije. Družbeno lastnino so nacionalizirali, zaposlene iz odločanja izključili in sami začeli upravljati. V svojem pohlepu je ta vrhuška s političnim postavljanjem uprav zavozila kar veliko podjetij in institucij ter državo popeljala v dolžniško zanko.
Primer vključevanja deležnikov v upravljanje je, recimo, nemško podjetje, ki je prevzelo ljubljansko letališče. Fraport, ki je v mešani lasti (60 odstotkov v javni, 40 odstotkov v zasebni), ima v dvajsetčlanskem nadzornem svetu kar 14 članov, ki zastopajo širše družbene interese in interese zaposlenih in le 5 članov NS predlagata večinska lastnika, enega pa zvezno ministrstvo za promet. Nadzorni svet Slovenskega državnega holdinga SDH pa šteje le pet ljudi, ki jih predlaga en sam minister!!! Strokovna javnost in civilna združenja, ki bi lahko prispevala kompetentne nadzornike, so povsem izključeni. Vse ostaja v ozkem zaprtem krogu, kot nalašč za sklepanje kravjih kupčij. Temu nasproten je švedski model vladanja, v katerem so različne interesne skupine vključene v odločanje in sporazumevanja skozi vladne odbore še pred sprejemanjem vladnih odločitev.
Kako do izboljšav?
Odgovor se za Slovenijo ponuja sam: s spremembo odnosa do skupnega. To pa je zahteven in dolgotrajen proces. Toda enkrat je treba začeti in začeli bi lahko takoj. Sedanja vlada bi brez večjih problemov, seveda ob predpostavki, da to želi, lahko takoj sprejela nekatere ukrepe za izboljšanje upravljanja. Na primer:
– v skladu z Ustavo RS in evropskimi smernicami bi v zakon o gospodarskih družbah vnesla institut družbene odgovornosti;
– v članstvo nadzornih organov vključevati le deležnike z dolgoročnimi interesi za rast in razvoj podjetij;
– nujno je zaostriti odgovornost članov nadzornih svetov in zagotoviti dosleden pregon zlorab in kriminalnih praks pri upravljanju in vodenju;
– institucionalizirati intervencijo v za državo pomembna podjetja, ko ta zaradi slabega upravljanja in vodenja zaidejo v težave.
Po objavi v Delu priredil: Miroslav Marc, 24.4.2015

kaj storiti?

Najprej o upravljanju podjetij. Kako uspešno je podjetje, je predvsem odvisno od njegovega vodstva. Odgovoren za to, da ima podjetje dobro vodstvo, je praviloma njegov nadzorni svet (NS). V NS je zato potrebno imenovati ljudi, ki vedo, kako se podjetje dobro vodi; če namreč tega ne vedo, je težko pričakovati, da bodo podjetju znali izbrati sposobno vodstvo in ga tudi učinkovito nadzirali. Ta temeljna pravila učinkovitega upravljanja so bila v gospodarstvu že ničkolikokrat preizkušena in delujejo dobro. Ponekod sicer prihaja do težav, a so za to največkrat krivi lastniki podjetja, ker v NS podjetja imenujejo neprimerne ljudi. Primerov, da lastniki v tem pogledu slabo ravnajo, je največ v podjetjih, katerih lastnik je država, njene lastniške pristojnosti pa izvaja politika. Prav pri nas imamo s tovrstnim neodgovornim ravnanjem politike zelo slabe izkušnje in te prav v tem času pospešeno popravljamo na najslabše možen način, to je tako, da kar po čez tujcem razprodajamo državno premoženje. K povedanemu pa je treba dodati še naslednje: upravljanje podjetja mora namreč biti v vseh pogledih etično (pošteno); če ni, podjetje hitro zaide v težave in neredko prav zato tudi propade.

Še težje kot podjetje je upravljati državo. Operativne (vodstvene) aktivnosti države opravlja praviloma vlada, nadzorne pa parlament. V tej izhodiščni organizacijski strukturi sta si upravljanje države in podjetja podobna, v več drugih pogledih pa se močno razlikujeta. Kot aktualne razlike kaže, izhajajoč iz naših razmer, izpostaviti naslednje:
• Ko gre za člane NS, je znanje in upravljavsko usposobljenost kandidatov praviloma osrednji kriterij pri njihovem izboru. Člane parlamenta pa se izbere na splošnih volitvah, tu pa je to, da je kandidat sam oziroma vodja njegove stranke volivcem všečen, za volilni uspeh običajno najbolj odločilno. Upravljavska usposobljenost članov parlamenta je zato v povprečju vse prej kot zadostna.
• Za predsednika uprave podjetja NS praviloma izbere kandidata, ki se najbolj odlikuje po znanju in vodstvenih izkušnjah. Vodenje vlade pa običajno prevzame vodja stranke, ki je na volitvah dobila največ glasov, to pa je praviloma oseba, ki predvsem dobro obvlada umetnost populizma. Da tako izbrani predsednik vlade svojim nalogam ni dorastel, je zato prej pravilo kot izjema.
• V podjetju je razmerje med NS in predsednikom uprave jasno opredeljeno: NS nadzira upravo in jo po lastni presoji tudi zamenja. V parlamentu izvajajo ne prav učinkovit nadzor vlade poslanci opozicijskih strank, med tem ko večina poslancev (koalicija) delo vlade več ali manj brez omejitev podpira in deluje kot dobro namazan glasovalni stroj. Nadzor vlade je zato vse prej kot učinkovit ali pa ga sploh ni.
• Podjetje, v katerem se njegove skupne interese podreja osebnim interesom posameznikov, prej ali slej zaide v težave in neredko propade. V državi so te povezave veliko bolj ohlapne in zato pri njenem upravljanju neetično ravnanje ne velja za zelo pregrešno. Posledica je razširjena korupcija, ki upravljavsko učinkovitost države izjemno obremenjuje.

Iz gornje primerjave lahko povzamemo, da se podjetja v povprečju veliko bolje upravlja kot državo. (Med klic: torej ne preseneča, da se oživljanje gospodarske rasti, ki smo mu priča, v nemajhnem delu pripisuje temu, da se politika predvsem ukvarja sama s seboj in zato s svojimi posegi podjetja manj obremenjuje). Pojasnilo za te razlike je slej ko prej v tem, da parlamentarna demokracija tudi zaradi vpliva vse močnejših kapitalskih omrežij preprosto ne zadovoljuje več današnjih potreb po učinkovitem upravljanju države. Ta ureditev zato potrebuje prenovo, s katero naj bi se jo predvsem obogatilo z upravljavskimi rešitvami, ki se pri upravljanju podjetij potrjujejo kot dobre. Taka prenova naj bi prednostno izhajala iz naslednjih treh zahtev: 1. upravljanje mora biti etično in usmerjeno v učinkovito zadovoljevanje interesov večine; 2. ključne upravljavske vzvode zaupati le dobro usposobljenim in etično neoporečnim osebam; 3. za uspešno upravljanje je ključen učinkovit nadzor vodenja.

Slovenci svojo državo upravljamo tako slabo, da nekateri že kar napovedujejo, da jo utegnemo dobesedno zapraviti. Pa vendar še ni prepozno, da sedanji razvojni tok naravnamo v bolj obetavno smer. To bi v velikem delu lahko uresničili že s tem, da spremenimo postopek, po katerem imenujemo predsednika vlade. Ta osrednja vodstvena vloga naj bi ne pripadala več avtomatično vodji politične stranke, ki je na volitvah dobila največ glasov, pač pa naj bi jo parlament zaupal primerno usposobljeni in etično neoporečni osebi Namesto politične naj bi torej dobili »tehnično« vlado, katere delovanje bi lahko parlament veliko učinkoviteje nadziral, kot to počne danes. Zgolj s to spremembo – zaradi nje nam niti s spreminjanjem ustave ne bi bilo treba hiteti – bi zagotovo pomembno prenovili aktualni sistem upravljanja države in tudi v znatnem delu uresničili tri izhodiščne zahteve, ki jih zgoraj navajam. Če bi sočasno po nemškem vzoru spremenili še volilni sistem – ustrezen zakonski predlog že precej časa čaka v parlamentu na blagoslov strankarskih veljakov -, bi s tem povodenj slabega upravljanja države že do te mere zajezili, da svoje prihodnosti ne bi več ogrožali.

Za zaključek naj dodam še naslednje. V nedeljo 19.4.2015 smo v večernih urah na prvem programu državne televizije lahko spremljali razgovor, v katerem se nam je predstavila nedavno novo izvoljena predsednica sosednje Hrvaške K. Grabar-Kitarović. Gospa očitno ve, kako naj se vodi velik sistem, kakršna je država. Zato verjamem, da bo kljub omejenim pristojnostim, ki jih ima po ustavi, odločilno vplivala na jutrišnji razvoj Hrvaške. Naši sosedje so, vsaj za sedaj tako kaže, imeli enkratno srečo, da so preko volitev razrešili nemajhen del težav, ki jih imajo tudi sami zaradi slabega upravljanja države. Nam sreča te vrste doslej še ni bila naklonjena in se nanjo tudi v prihodnje ne gre zanašati. Ne preostane nam zato drugo, kot da si s sistemskimi spremembami zagotovimo spodobno upravljanje države. Eno možnih poti, kako se tega lotiti, je nakazana v tem zapisu.

Andrej Cetinski, SINTEZA, 23.4.2015