Lani je Bojan Grobovšek objavil knjigo z gornjim naslovom, v kateri je veliko aktualnih vrednostnih ocen o nas Slovencih in o naši državi, ki jim večina bralcev knjige verjetno pritrjuje. Zanimiv je tudi njegov prikaz Švice, iz katerega se razbere, da smo si s to državo v nekaterih pogledih podobni, v drugih, za kvaliteto življenja pomembnih lastnostih pa se močno razlikujemo. Na eno od teh razlik, ki jo Grobovšek sicer omenja, želim v tem zapisu posebej opozoriti, saj menim, da je pomembna pa tudi nad vse aktualna. Gre za razlike v sistemu (modelu) upravljanja države, katerega osrednji sestavini sta vlada in parlament ter razmerja med njima. Od teh razlik med obema državama je primerno izpostaviti naslednje:
– Naša vlada ima 17 članov, švicarska pa 7. Ker naj vlada, če naj bo učinkovita, deluje kot kolektivno vodstveno telo, je ta njen potencial v našem primeru zaradi velikega števila članov vlade oslabljen. Kratko povedano: že zaradi razlik v velikost naša vlada po učinkovitosti zaostaja za švicarsko.
– V Švici sodelujejo v vladi vse parlamentarne stranke, pri čemer zastopata močnejše stranke po dva ministra, šibkejše pa po eden. Stranke so dovolj motivirane, da za ministre predlagajo primerno usposobljene ljudi in zato ima švicarska vlada spričo upravljavskih znanj njenih ministrov v nemajhni meri značaj tehnične vlade. Pri nas delujejo v vladi le koalicijske stranke, ki imajo v parlamentu skupno praviloma dobro polovico poslancev, ostale stranke pa vplivajo na delo vlade le posredno kot parlamentarna opozicija. Povsem človeško je, da opozicija pri tem največkrat ravna po znanem načelu: kolikor slabše dela vlada, toliko bolje je za nas. Tak položaj opozicije pa ne zmanjšuje le učinkovitosti vlade, pač pa deluje tudi kot dejavnik, ki močno spodbuja delitve družbe, največkrat na »leve« in »desne«; za te delitve pa vemo, da koristijo zgolj nekaterim politikom, medtem ko družbi povzročajo veliko škode. To, da je slaba polovica naših izvoljenih poslancev že v naprej razbremenjena odgovornosti za upravljane države, je torej druga, slej ko prej najbolj resna napaka našega modela vladanja, ki je v Švici ne poznajo.
– V Švici sta funkciji predsednika vlade in predsednika države združeni, opravlja pa ju vedno eden od ministrov, pri čemer traja njegov mandat eno leto. Ta rešitev utrjuje kolektivno vodenje države in otežuje pojave, kot so samodrštvo, politična korupcija in podobno, vse to pa veliko prispeva k učinkovitosti upravljanja države. Pri nas teh možnosti ne izrabljamo in tudi zato so naše vlade manj učinkovite od švicarskih. (Medklic: Mandat beneškega doža je trajal le 6 mesecev in nekateri menijo, da je to odločilno pripomoglo k dobremu upravljanju te republike in njenim enkratnim državniškim uspehom.).
– Če naj bo upravljanje učinkovito, je potrebno dovolj jasno razmejiti med vodenjem (vlada) in nadzorom vodenja (parlament). V švicarskem modelu je ta razmejitev prepričljiva, med tem ko pri nas parlament deluje predvsem kot debatni klub, ob sprejemanju zakonskih in drugih odločitev pa kot glasovalni stroj, saj koalicijski poslanci pridno potrjujejo predloge vlade, opozicijski pa jim praviloma nasprotujejo. Naše vlade torej vladajo brez pravega nadzora, kar je praviloma že zadosten pogoj za slabo upravljanje države. Poleg tega v Švici volivci tudi z referendumom neprimerno učinkovitejši nadzorujejo politično oblast, kot je to možno pri nas.
– V Švici prevladuje protestantska etika in njene temeljne vrednote (poštenost, gospodarnost,…) so tudi vrednote politike in vlade, ki se jih dosledno spoštuje. Pri nas pa politiki celo korupcija ni tuja, svojo neetičnost pa tudi sedanja vlada med drugim izpričuje s hlapčevsko poslušnostjo do tujine in nespoštovanjem zavez, s katerimi si je pred volitvami kupovala naklonjenost volivcev.

Razlike med našim in švicarskim modelom upravljanja države so torej velike. Ob upoštevanju, da je upravljanje sistema, kakršen je država, ključni dejavnik njegove uspešnosti, te razlike tudi dovolj dobro pojasnjujejo, zakaj je Švica ekonomsko in po kvaliteti življenja ena najbolj uspešnih držav, v Sloveniji pa so razmere v vseh pogledih vse bolj bedne. Ne nazadnje potrjujejo te razlike tudi to, kar so ugotovili v OECD z zadnjo anketo, s katero so preverjali zaupanje državljanov v njihove vlade. Na lestvici zaupanja v vlado, ki so jo ob tej priliki pripravili, je namreč med razvitimi državami Švica uvrščena na prvo mesto, Slovenija pa na zadnje, za Grčijo!
Ocene o prednostih švicarskega modela upravljanja države nekoliko zbledijo ob upoštevanju, da delujejo v svetu tudi druge upravljavske rešitve, ki so bolj učinkovite od naših. Ena teh so vsaj občasne velike parlamentarne koalicije, v katerih sodelujejo podobno kot v Švici tako leve kot desne stranke (Nemčija, Avstrija,…). Parlamentarna demokracija deluje učinkoviteje tudi v državah, kjer prevladuje protestantska etika. Na sploh so učinkoviteje vodene tudi države, ki so se opredelile za predsedniški sistem (ZDA, Francija, …), pa celo kralji, kjer jih še imajo, očitno precej pripomorejo, da je vodenje države bolj pošteno in s tem učinkoviteje. In še en dejavnik je vredno omeniti, to je sreča, ki občasno obdari nekatere države, da se namreč na vrh njihove politične hierarhije povzpne oseba z lastnostmi prosvetljenega absolutista (primer Singapurja). Slovenija ne pozna ničesar od tega – v tem seveda nismo osamljeni – in zato je smiselno, da svoj sedanji model vladanja zamenjamo z rešitvijo, ki ima čim več od pravkar naštetega.
Pred leti smo si v Sloveniji dopovedovali, da bomo postati druga Švica, v resnici pa se od tega cilja vse bolj oddaljujemo. Osrednji razlog za to je slej ko prej prav to, da svojo državo slabo upravljamo. Seveda so za to neposredno najbolj odgovorne osebe, ki smo jim po letu 2004 zaupali to zahtevno nalogo, pa naših pričakovanj niso uresničile in jih tudi ta čas ne. Kot olajševalno okoliščino jim lahko priznamo to, kar ugotavljamo v tem zapisu, da smo si namreč v ustavo zapisali vse prej kot primeren model upravljanja države, saj je v njem izvorno poreklo naših upravljavskih težav. Če bi torej zmogli dovolj modrosti in poguma ter prevzeli na primer švicarski model, bi bilo pri nas kmalu drugače, veliko bolj obetavno, da res postanemo podobni Švici. A te modrosti žal naša politika ne zmore, saj nam kroji usodo bolj kot po pameti po lastnih, največkrat kar osebnih interesih. Se pa s takim njenim ravnanjem ne smemo sprijazniti.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 21.7.2015

V članku z gornjim naslovom obravnava dr. M. Mihelčič slabosti naše parlamentarne demokracije. Predlaga tudi spremembe političnega sistema, ki naj bi volivcem zagotavljale primeren nadzor politične oblasti. Med njimi ima osrednjo mesto nov volilni sistem po zgledu nemške ureditve. Predlog take rešitve je že pred časom ZDUS (Zveza društev upokojencev) predlagal parlamentu, a ga je ta brez resnih argumentov zavrnil. To niti ne preseneča. Uživati sladkosti oblasti brez odgovornosti je nekaj, čemur se zlepa ne odrečeš in zato ne gre pričakovati, da bodo vodilni politiki podprli spremembe, ki bi njih same omejevale. Parlamentarna demokracija je slej ko prej v krizi, to pa najbolj ustreza velikemu kapitalu, ki danes posredno vse bolj obvladuje tudi politična dogajanja, tako pri nas kot v svetu. Primer za to je ravnanje naše vlade, saj ta ne stori ničesar, kar bi utegnilo v Berlinu povzročiti nejevoljo.
Politika nam torej države ne upravlja dobro in v tej zvezi sta aktualni vsaj dve vprašanji:
– S kakšnimi spremembami politične ureditve države bi lahko temeljito izboljšali njeno upravljanje?
– Kako aktualno politiko pripraviti do tega, da potrebnih sprememb v upravljanju države ne bo preprečevala?
Odgovor na prvo od gornjih vprašanj nudi, kot rečeno, dr. Mihelčič. Rešitev, za katero se zavzema, je dobra, nisem pa prepričan, da je zadostna. Izhajam namreč iz spoznanja, da se pri upravljanju države srečujemo s podobnimi problemi kot pri upravljanju velikih gospodarskih sistemov in bi jih morali podobno tudi razreševati. Upravljanje v gospodarstvu je učinkovito povsod, kjer se upošteva naslednja tri načela: a)pri upravljanju je potrebno nedvoumno ločevati med vodenjem in nadzorom vodenja, pri čemer je nadzor po pristojnostih močnejša stran; b)upravljanje zahteva vrhunska strokovna znanja, temelječa na bogatih praktičnih izkušnjah; c)upravljanje mora biti pošteno in usmerjeno v optimalno zadovoljevanje interesov vseh deležnikov sistema (V primeru podjetja so to predvsem zaposleni in lastniki, v primeru države njeni državljani).
Na primeru naše države si oglejmo, kako se pri njenem upravljanju upošteva pravkar našteta načela:
– Načelo a): osrednjo funkcijo vodenja opravlja predsednik vlade, praviloma je to vodja stranke, ki na volitvah prejme največ glasov. Takega predsednika vlade njegova stranka ne more resno nadzirati, podobno pa velja tudi za koalicijske poslance. Nekaj nadzora vlade zmorejo tako le opozicijski poslanci. Naše vlade torej delujejo brez pravega nadzora, kar je zadosten pogoj za slabo upravljanje države.
– Načelo b): predsedniki vlade praviloma obvladujejo populistično komuniciranje z javnostmi – to znanje je najbolj pomembno za volilni uspeh -, o tem, kako učinkovito upravljati državo, pa največkrat ne vedo veliko. Uporabnega znanja je torej pri vodenju države in njegovem nadzoru premalo.
– Načelo c): Kapital si politično moč najlažje tako krepi, da politike podkupuje, korumpira. Tako se poklicni politiki pogosto uvrščajo med najmanj pošten sloj družbe, načelo c) pa je pri upravljanju države praviloma najbolj prizadeto.
Spričo povedanega skoraj ne gre pričakovati, da bomo kdaj imeli res učinkovito državo, če ne bomo razvili sistem njenega upravljanja, ki bo v še sprejemljivi meri upošteval prej omenjena načela. Zasnovati tak sistem niti ni zahtevno: le zgledovati se je potrebno po dobri praksi velikih gospodarskih sistemov, pa tudi uspešnih izkušenj nekaterih držav ne gre prezreti..
Omisliti si dober sistem upravljanja države torej ni večji problem.. Neprimerno težje je, kako politiko pripraviti do tega, da ne prepreči njegove uvedbe. Argumenti v takih primerih ne štejejo veliko, saj se politika odziva le na dobro organiziran in močan pritisk civilne družbe. Ocenjujem, da v Sloveniji že imamo dve močni organizaciji civilne družbe – to sta že omenjeni ZDUS ter Zveza sindikatov -, ki bi lahko bili nosilki takega pritiska na politiko, pa tega svojega potenciala skoraj ne izkoriščata.
Naj zaključim z naslednjim. Slovenija še zdaleč ni Švica, bi pa lahko bila, vendar le ob pogoju, da svojo državo učinkovito upravljamo. Danes jo ne in ob sedanji »strankarski demokraciji« je tudi jutri ne bomo. Potrebujemo torej sistemske spremembe, katerih rezultat bo, da nam bodo državo vodili sposobni in pošteni ljudje, ki interesov večine ne bodo podrejali interesom kapitala, tako tujega kot domačega. Za tak cilj se je vredno truditi, še predvsem ob zavedanju, da je uresničljiv.
Andrej Cetinski, Sinteza, 7.7.2015

Svetu danes vladajo bogati, politično moč pa uporabljajo prednostno za to, da še bolj bogatijo. Socialne razlike, ki jih s tem povzročajo, predstavljajo za sam kapitalizem resno grožnjo. Pa ne zato, ker bi naj revni pripravljali revolucionarne prevzeme oblasti, kakršne smo poznali v prejšnjem stoletju, pač pa zaradi nezadostnega tržnega povpraševanja, ki je posledica vse večje revščine večine in nesposobnosti bogatih, da bi denar, ki si ga prilastijo, tudi koristno zapravili. Ve pa se, da ob nezadostnem povpraševanju tržno gospodarstvo, na katerem temelji kapitalizem, ni učinkovito. Ta čas se ta problem zasilno razrešuje z raznimi finančnimi akrobacijami, jutri se ga bo verjetno poskušal tudi z vojnami, a nazadnje bo vendarle moralo prevladati spoznanje, da je trajna rešitev le v socialno-tržnem gospodarstvu. Drugače povedano: na mesto današnje neoliberalne države, ki predvsem streže interesom bogatih in ob tem nevarno uničuje naravno okolje, potrebujemo močno socialno-tržno državo, ki se jo učinkovito in pošteno upravlja v korist večine.
Slovenci smo si že v ustavo zapisali, da želimo živeti v uspešni socialno-tržni državi. Tja do leta 2005 smo to usmeritev dobro uresničevali, čeprav tudi napak ni manjkalo. Za tem pa je sledil preobrat, saj so naše desne politične elite, čim so prvič prevzele vladno krmilo, ubrale nasprotno, povsem neoliberalno razvojno smer. To so storile pod močnim vplivom tujine. Ta se nas je namreč lotila po že večkrat preizkušeni metodi, ki se jo praviloma izvaja v dveh fazah: a)državo najprej krepko zadolžiti v tujini, predvsem njeno politično elito pa skorumpirati, kar oboje odločilno pripomore, da postane njena politika poslušen izvajalec tujih kapitalskih in drugih strateških interesov; b)tujemu kapitalu prepustiti (poceni prodati) ključne strateške potenciale, s čimer ta lahko vzdržuje prevladujoč vpliv na razvoj države.
Prvo od gornjih faz neoliberalne preobrazbe je Slovenija pretežno že zaključila. Bila je uspešna, za kar so najbolj zaslužne osebe, ki smo jim po letu 2005 zaupali vodenje vlade. Ta čas poteka druga faza, ki je sicer občasno motena, a nekaj njenih uspehov je bilo že doseženih. Med njimi je primerno izpostaviti osrednje slovensko letališče, ki ga sedaj na mesto slovenske samostojno upravlja nemška država. Tudi v naprej se ni bati, da naša »privatizacija« tujini ne bo navrgla želenih sadov. Med drugim za to dobro skrbita dve ločeni ustanovi, to sta Slovenski državni holding in slaba banka (DUTB), ki sta po scenarijih, pripravljenih v tujini, organizacijsko in kadrovsko tako zasnovani, da bosta svoje na tujih interesih zasnovano poslanstvo lahko uspešno opravili.
Aktivno deluje pri neoliberalni preobrazbi Slovenije tudi sedanja vlada. Njen predsednik je na primer lani volivce uspešno prepričeval, da bo v primeru, če mu bodo zaupali vladno krmilo, glede privatizacije ravnal povsem drugače kot njegovi predhodniki, a je zadostoval že kratek obisk v Berlinu, da je na te volilne obljube povsem pozabil in danes v javnosti odločno zagovarja, kar mu v tujini naročajo.
Enega od dogodkov zadnjih dni, s katerim vlada izpričuje svojo neoliberalno naravnanost, je vredno posebej omeniti. Leta 2012 je namreč takratna Janševa vlada sprejela ukrep, s katerim je stopnjo dohodninske obdavčitve najvišjih dohodkov povišala od 41 na 50%. Tako se je Slovenija glede obdavčitve bogatih približala praksi, ki je uveljavljena v Skandinaviji (Švedska 57%, Danska 56%,…), torej v državah, ki še vedno dokaj uspešno zavračajo temeljna načela neoliberalizma. Sedanja vlada se je odločila, da bo ta, za neoliberalca nečasten spodrsljaj, popravila in najvišjo dohodninsko stopnjo zopet znižala na prejšnjo raven. Razumnega argumenta, da je ta sprememba narodnogospodarsko koristna, ni moč najti in vlada se zanjo očitno odloča zato, da z njo demonstrira svojo privrženost religiji neoliberalizma. Res pa je, si bo z njo okrepila naklonjenost bogatejših slojev in tujine.
Slovenija se je, kot rečeno, prva leta svoje samostojnosti uspešno upirala neoliberalnim usmeritvam, ki so nam jih vsiljevali iz tujine, danes pa jim poslušno sledi. Še posebno moteč je vtis, da tako ravna celo naše ustavno sodišče. Večina prebivalstva to spremembo boleče občuti, zelo pogosto v obliki revščine, mladina pa predvsem zaradi vse večje brezposelnosti.. Manjšina, ki se materialno debeli, je seveda zadovoljna. Žal je današnja parlamentarna demokracija tako zasnovana, da bogata manjšina brez večjih težav politično obvladuje večino. Slednja ima zato močno omejene možnosti, da bi prihodnji razvoj države preusmerila sebi v prid. Razlogov za optimizem zato ni prav veliko. Slabo bo namreč, če se bomo neoliberalizmu odrekli šele po tem, ko bo zaradi njega svet prizadela tako resna kriza, da bodo tudi bogati pripravljeni na družbene spremembe v korist večine.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 27.6.2015

Odgovor je zdrava pamet, domoljubje, sodelovanje in usklajevanje.

“Če smo egoizem in pohlep povzdignili v vrednoto in denar v cilj,
ne moremo pričakovati, da bomo želi moralno družbo.”
Razkrajanje družbe
Od kod neenotnost, razprtije, korupcija, težave gospodarstva in institucij, vsesplošno nezaupanje in razkrajanje družbe? Kako smo Slovenci, ki smo se sami imeli za sposobne, delovne in poštene in drugi nas za vzhodno Švico, postali pokvarjeni in nesposobni? Mogoče pa je vzroke treba iskati drugje, recimo v sistemu in zamislih, ki smo jih uvedli po sugestijah drugih. Vse skupaj je namreč videti kot uresničevanje »washingtonskega konsenza«, ki so ga zasnovale multinacionalke z namenom rušenja ovir v njihovi rasti in širjenju. Da pa okoliščine in sistemi odločilno vplivajo na vedenje in ravnanje ljudi, je z znamenitim poskusom »zapornikov in paznikov« že leta 1970 dokazal ameriški profesor dr. Philip Zimbarda. Nazorno je pokazal, da smo ljudje vodljiva čredna bitja, ki zlahka podležemo pravilom in zunanjemu videzu. Lep primer izkoriščanja človeške vodljivosti je vodenje specialne vojne pod krinko širjenja demokracije, v resnici pa gre za ustvarjanje pogojev v korist multinacionalk (Južna Amerika, arabske dežele, Ukrajina… Sem spadajo tudi novi trgovinski sporazumi med ZDA in Evropo, s katerimi si finančna oligarhija prizadeva prilastiti tudi sodno funkcijo.).
Zdrava pamet
Vendar pa imamo ljudje tudi protiorožje proti manipulaciji in ideološkim prevaram. To je zdrava pamet, ki izhaja iz notranje logike stvari, temelji na rezultatih in izkustvih, na vrednotah in notranjih občutkih, ki v sebi nosijo modrost nezavednih sporočil in strategij, ki so vtkana v naše gene in so sad deset-tisočletnih evolucijskih in civilizacijskih izkušenj. Občutek za mero in pravičnost omogoča, da lahko še tako umetelno pripravljene »resnice« spregledamo kot lažne in škodljive. Zdrava pamet tudi ve, da stvari ponavadi niso take, kot jih prikazujejo, in se zato sprašuje, na primer: kdo ima največje koristi od nekega družbeno-ekonomskega sistema. So to posamezniki, so to privilegirane skupine ali je to skupnost. Gre za tipična moralna, politična in ideološka vprašanja.
Vzemimo idejo konkurenčnosti, ki jo na veliko propagirajo svetovni centri moči, naši politiki in novinarji pa ubogljivo ponavljajo in širijo. Gre za trditev, da sta trg in svobodna konkurenca edini verodostojni sredstvi za upravljanje družbe in gospodarstva in zato koristni vsem. A ta trditev je že v osnovi protislovna. Če nekdo zmaguje, potem drugi izgubljajo in na koncu bo le en zmagovalec, ki bo iz svoje zasebne Zemlje nepotrebno »drhal« tudi izgnal, če se mu bo to zahotelo. A zdrava pamet ve, da je tako neravnotežje nevzdržno, prej bosta revolucija in vojna. Na srečo se zdi, da je v Sloveniji kljub močnemu propagiranju neoliberalne vere še vedno dovolj zdrave pameti. Na to kažejo rezultati zadnjih volitev, ki izražajo željo po spremembi, saj so volivci namenili zmago povsem novim strankam. Čeprav se je izkazalo, da te stranke nimajo dovolj moči, znanja in poguma za izvedbo resničnih sprememb. A se je – kljub pokvarljivosti tudi teh novih strank – vendarle trend razgradnje slovenske države upočasnil.
Moč in pogum
Da se spopademo s spoznanji in dejstvi in, da preprečimo, da se naša država znajde na smetišču zgodovine, rabimo poleg zdrave pameti tudi politično voljo, pogum in moč za spremembe.
Domoljubje, sodelovanje in usklajevanje
Zdrava pamet ve, da smo skupaj močni in da nas povezuje ljubezen do domovine in naša kultura. To je struktura, ki omogoča gradnjo blaginje in ravnotežja ter obrambo pred tujo plenilsko ekonomijo. Država, ki hoče prosperirati, mora zato jasno povedati, kaj je njen nacionalni interes, kdo in kaj so sovražniki in kdo prijatelji. Nacionalni interes – ki ga domači »preprodajalci« tako silovito napadajo – je temelj obstoja vsake države in je povsem jasno zapisan tudi v naši ustavi. To je pravna in socialna država, kjer ima oblast ljudstvo. Z ustavo država obljublja skladen civilizacijski in kulturni razvoj, varstvo človekovih pravic, ohranjanje narave in kulture, pa tudi svobodo gospodarske pobude in lastnine, ki pa se ne sme uporabljati v nasprotju z javno koristjo.
Tu gre za najvišjo politično obljubo države državljanom, ki jo morajo brezpogojno uresničevati vsi politiki, ki smo jim zaupali vodenje države. Ti pa so se izkazali za povsem nesposobne ščititi dolgoročne interese svojih državljanov. Namesto da bi dano nadgradili z jasno skupno vizijo, cilji, strategijami in ukrepi za skupno dobro, so se priklonili ideji družbeno-ekonomskega sistema, ki ga propagirajo svetovni centri finančne moči, kjer je bog kapital, državljani pa delovna drhal.
Čas je za konsolidacijo
Namesto divjega prerivanja po receptih iz tujine raje uporabimo kulturo in mehanizme vključevanja in dogovarjanja, ki jih poznamo danes (Državni svet, socialni svet, participacija zaposlenih, civilna družba …) in ki smo jih poznali včeraj (soseska, Krekov koncept, skupna lastnina …). V pogojih vključevanja in usklajevanja interesov se namreč zgodi koherenca – usklajenost delovanja, ki je pogoj za uspešno delovanje vsakega, bodisi mehanskega, naravnega ali družbenega sistema.
Po avtorju Vojku Starovič, priredil Miroslav Marc
Celoten tekst avtorja Vojka Starovič
tudi: Skrajni čas je za prenovo vrednot in soglasje za novo razvojno platformo RS

Kaj ima Singapur, česar Slovenija nima? Zakaj nekaterim državam uspeva, nam pa ne? In zakaj so Danci med najbolj srečnimi na svetu?

Ta teden je bil na spletnih straneh Dela daleč najbolj bran blog Ahmeda Pašića z naslovom Zakaj njim uspeva, nam pa ne? V njem govori o tem, kako sta v Singapurju, kamor se je pred kratkim preselil skupaj z družino, oba z ženo le v dveh dneh dobila službo; v Sloveniji, čeprav sta oba visoko izobražena, jima ni uspelo niti v dveh letih. Brezposelnost je tam nizka, gospodarstvo cveti, znajo privabiti tuje investitorje, razvijati in plemenititi svoje blagovne znamke in najboljša podjetja. Kot piše Pašić, je singapurska vlada takoj, ko so se začele pojavljati prve posledice globalne ekonomske krize, ukrepala in sistem razvoja gospodarstva je lahko brez motenj deloval naprej.
Zakaj torej njim uspeva, nam pa ne? Ekonomist Daron Acemoglu in politolog James Robinson naštejeta nekaj tez, zakaj nekaterim državam spodleti. Njun ponavljajoči se odgovor je, da zato, ker imajo zastarele institucije, ki si jih parazitske elite zelo hitro podredijo. Stabilne in ves čas modernizirane institucije v državi so tiste, ki so steber ekonomije, spodbujajo znanje, zmanjšujejo birokracijo, podpirajo inovacije, preganjajo koruptivnost in so odprte za nove tehnologije. Ni se jim težko spreminjati, če gre za blaginjo državljanov in razvoj gospodarstva; varujejo pravice posameznikov, vzpodbujajo investicije in nagrajujejo trud. »Vlagatelji in inovatorji se morajo počutiti varne, ne smejo biti ves čas v strahu, da če bodo uspešni, jih bodo oplenili tisti, ki imajo moč.« A institucije se ne modernizirajo same, oblikuje jih politika, politični proces je ključen. Ko avtorja knjige govorita o tem, zakaj so nekatere države neuspešne, vse skupaj zveni zelo znano.
Ali Slovenija ni sodobna in uspešna država, ker nima sodobnih institucij? Po vsej verjetnosti. Sodobnih institucij pa nimamo, ker za to nikoli ni bilo prave politične volje. Veliko lažje kot oblikovati spremembe se je bilo zatakniti v ideološkem prepiru o drugi svetovni vojni. Volivci zato že več kot dve desetletji na volitvah izbiramo med »partizani« ali »domobranci« (beri: volimo preteklost), namesto da bi svoj glas dali političnemu programu. Zato se za slednjega politiki že zelo dolgo ne trudijo več. Beri naprej…

Irena Štaudohar, 30.5.2015

Življenje so odnosi, odnosi do sebe, najbližjih, do drugih ljudi in vse žive narave. Svoboda, mir, harmonija, ljubezen, ustvarjalnost, zdravje in sreča so temelj, namen in cilj življenja, a odvisni izključno od odnosov, ki vladajo v družbi. Odnose ustvarja človek. Ustvarja jih z mislimi, željami, dejanji s svojim umom in zavestjo. Zato se nam v življenju dogaja le to, kar sami prikličemo in to zavestno ali nehote. Lahko ustvarjamo prijetne odnose, v katerih vlada svoboda, ravnovesje energij, harmonija, sočutje, razumevanje, dopuščanje, dobrota, solidarnost, ljubezen, sreča, zdravja, ali pa neprijetne, ki so nasprotje tega. Nič, kar se nam dogaja v življenju ne nastaja izven našega uma, naših misli, želja in naše zavesti. Harmonijo v sebi in s tem dobre odnose, lahko ustvarjamo le, če znamo pogledati vase…
To razlagam, ker želim na odnose v človeški družbi pogledati in jih prikazati drugače, saj obstoječi družbeni odnosi na področju delitve v celotni globalni družbeni reprodukciji zelo nazorno kažejo, kako je človek odtujen sam od Sebe.
Danes nam vsi politiki, ekonomska in tudi večina druge stroke, mediji in še kdo, vsiljuje prepričanje, da je osnovni namen družbene reprodukcije ustvarjanje dobičkov, da je cilj človekovega ustvarjanja dobiček. Tudi uspehi se merijo le z dobički. Dobiček naj bi bil cilj vsake proizvodnje in človekovega delovanja in naj bi zagotavljal gospodarski in splošni družbeni razvoj. Tako ga predstavljajo pridigarji sodobne religije, ki ni naravna kategorija, pač pa je institut lastnikov kapitala, ki ga je ustvarila politična oblast, za prisvajanje novo ustvarjene vrednosti. Več…
Silvester Koprivnikar, 10.6.2015

Spomnim se knjige, ki sem jo prebral v srednji šoli – Upor obešencev. V njej avtor opisuje način zasužnjevanja z zadolževanjem. Oderuški posojilodajalci na ta način zasužnjijo cele družine, ki morajo delati in sekati mahagoni na njihovih plantažah. Pri tem se nečloveško izživljajo nad njimi, v primeru, da ne dosegajo norme, jih obesijo za ušesa. Pri tem jim potegne kožo z glave, vendar preživijo, ključni deli telesa ostanejo nedotaknjeni in lahko nadaljujejo z delom. Današnje zasužnjevanje je mnogo bolj prefinjeno in mnogi ga ne razpoznajo.
Nosilci oblasti (politična elita, ki sprejema odločitve) se ne zavedajo zgodovinske odgovornosti. V preteklosti se je osvajalo z vojnimi pohodi, danes se zasužnjuje s kapitalom. V preteklosti so zavojevalci osvajali s pomočjo kolaborantov, tudi danes je tako. Nosilci oblasti, ki brezglavo sodelujejo z osvajajočim kapitalom so kolaboranti.
Povsem nerazumljiv je odnos vladajoče »elite« do razprodaje premoženja državljanov. Nekatere države povečujejo delež državnega premoženja z nakupom naših podjetij. Zanimivo, da imajo celo Hrvati več družbene odgovornosti in je naše Žito kupila Podravka, ki je delno v lasti države in pokojninskih skladov (!?).
V dokumentu “Razlogi proti prodaji Telekoma”, ki sem ga napisal v novembru 2014, sem zapisal: »Kršijo se z Ustavo RS zagotovljene pravice vedno večjemu številu prebivalcev republike Slovenije. V Ustavi je zapisano, da je Slovenija pravna in socialna država, država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine, skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine ter ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije in še mnogo drugega…« Tudi ustavni pravnik dr. Andraž Teršek govori o neskladju neoliberalnega kapitalizma z Ustavo RS. Zanimivo bo, kako bo razsodilo Ustavno sodišče, ko bo prejelo pritožbo državljanov o neustavnosti neoliberalnega družbenega sistema, ki nam ga s pomočjo domačih kolaborantov vsiljuje EU. Več…
Drago Pavšelj, 8.6.2015