Arhivi Kategorije: 2. Demokracija in država

Neposredna demokracija, volilni sistem, politični sistem, civilna družba

Kako lahko ECB pomaga beguncem?

2. Demokracija in država, spl

Tako, da enomesečni znesek vsak mesec natiskanega denarja razdelili med države glede na število beguncev, ki jih le-te sprejmejo.

Begunci so tu. Kaj zdaj?
Ko gledamo begunce, ki se utapljajo v Sredozemskem morju, prenočujejo v parkih, se peš prebijajo od ene meje do druge, se nam zasmilijo. Veliko več pa ne naredimo. Gotovo bomo našli tudi posameznike, ki bi v svoje stanovanje za teden ali dva sprejeli begunko z otrokom, velika večina pa nas bo takoj našla razloge, zakaj tega ne moremo. Čeprav bi radi. A ko vidimo, da za begunci ostajajo smeti in kupi starih oblačil, ki smo jih zbrali, da bi potešili slabo vest in se hkrati znebili, česar ne rabimo, se usmiljenje zelo hitro spremeni v zgražanje nad njihovim ravnanjem. Ko vidimo množico »nasilnih« mladih mož, ki imajo celo mobilne telefone in sončna očala, a ne upoštevajo schengenskih pravil, nas zajame še strah. Kaj pa, če sploh niso begunci, ampak le ekonomski migranti, ki bodo ogrozili naše zaposlitve? Morda pa so med njimi celo teroristi?
Seveda vemo, da smo jih ustvarili »zahodnjaki« z izvozom »demokracije« v Irak, Afganistan, Libijo, Egipt, Sirijo pa tudi da je bil slovenski delež pri tem zanemarljiv; le dva ali štiri vojake smo zaradi »ugleda« poslali v Irak, kjer se je vse začelo. A zdaj je, kar je. Begunci so tu. Kaj zdaj?
Zakaj denarna politika ECB ne deluje?
Usmiljenje in miloščina posameznikov nista stvari, ki dolgo trajata, nanju se ne moremo zanesti. Probleme lahko rešijo le evropska in državne oblasti. Pri reševanju iz finančne krize se ne ene ne druge niso izkazale. Sedanja negotova gospodarska rast se ni zgodila zaradi njihovih posegov, lahko bi celo rekli, da je oblastem ni uspelo preprečiti. Pa še, da smo se navadili živeti s krizo, postala je normalno stanje; morda pa je bilo stanje pred krizo nenormalno. Po sedmih letih od začetka krize se ne zdi, da se vračamo, kjer smo bili pred njo.
V svetovni finančni krizi jo je posebno slabo odnesla EU, znotraj nje pa predvsem države, ki imajo evro in sodijo v tako imenovano južno obrobje EU. Razlogi za to so bolj ali manj znani. A pustimo ob strani popolnoma zgrešeno politiko zategovanja pasu v času, ko je to le še povečevalo in podaljševalo krizo. To je lahko del razlage, zakaj denarna politika Evropske centralne banke ne deluje. A ni le to.
Mehanizem, na katerega računa ECB, naj bi deloval prek obrestne mere in uravnavanja količine primarnega denarja. Znižanje obrestne mere ECB naj bi znižalo vse obrestne mere, to pa naj bi pospešilo naložbe, saj je pri nizkih obrestnih merah mogoče najti več naložb, pri katerih je stopnja donosnosti višja od obrestne mere, istočasno pa se pri nizkih obrestnih merah manj izplača odrekati sedanji potrošnji na račun prihodnje. Z njim naj bi zato uravnavali tudi inflacijo; nizke obrestne mere naj bi jo povečevale, visoke preprečevale. A zniževanje obrestnih mer ne pomaga, več jih sploh ni mogoče znižati, obrestne mere na depozite bank pri ECB so celo negativne. Tudi deflacija se nadaljuje, investicije ostajajo daleč pod ravnjo iz leta 2008.
Da mehanizem kljub drastičnemu zniževanju obrestnih mer ne deluje, je pravzaprav razumljivo. Če ne vem, komu bom lahko kaj prodal, si denarja za proizvodnjo ali njeno širjenje ne bom izposodil. Ne glede na obrestno mero, tudi če je ta ničodstotna. Zato se je ECB odločila za “kvantitativno sproščanje”; povedano po domače, za tiskanje denarja. Tudi to iz pravzaprav enakega razloga ne pomaga. Denar ne pospešuje kreditov, investicij in gospodarske aktivnosti, ostaja v bankah ali pa se seli na kapitalske trge, v makroekonomske igralnice, kjer zvišuje »vrednost« delnic in napihuje nov finančni balon.
Alternativa kvantitativnemu sproščanju:
Ali ima kvantitativno sproščanje alternativo? Morda bi morala ECB razmisliti, da vsak mesec namesto 60-milijardnega odkupa državnih obveznic, kar v letu dni da 720 milijard evrov, novo ustvarjeni denar prenese kar na račune približno 340 milijonov državljanov evroobmočja. Vsakdo bi dobil približno 2000 evrov. Šlo bi za nekakšen enkraten temeljni državljanski dohodek. Večina tega denarja bi šla v povpraševanje, kar bi zagnalo gospodarsko aktivnost. Morda bi ECB uspelo deflacijo spremeniti v želeno dvoodstotno inflacijo, nevarnost poka novega finančnega balona bi se zmanjšala. A predlog je seveda popolnoma sprt s pravili in načeli delovanja ECB.
Kaj pa če bi enomesečni znesek tako ustvarjenega denarja, 90 milijard evrov, uporabili za pomoč beguncem, tako da bi ga med države razdelili po številu beguncev, ki bi jih sprejele. To je še manj skladno s pravili in načeli ECB. Tudi begunstvo ni skladno s pravili. A države bi se najbrž manj prepirale o kvotah, finančnim ministrom se ne bi bilo treba ukvarjati v vprašanji, kje v proračunu poiskati denar in ali naj se zato sprostijo zaveze o proračunskih primanjkljajih. Ker bi begunci ves denar porabili tam, kjer so, bi se »breme« spremenilo v spodbudo.
Mimogrede, priključitev vzhodne Nemčije naj bi bila za Nemčijo veliko breme, zaradi katerega je v EU dobila posebne ugodnosti. Dejansko pa je »breme« priključitve in z njo povečana gospodarska aktivnost postala temeljni kamen sedanje gospodarske in tudi politične moči Nemčije.
Jože Mencinger, Sinteza, 23.9.2015

O slovenskih pomladih

2. Demokracija in država, spl

Duh uporništva in elita, sposobna vodenja
Franček Drenovec je v obširnem prispevku z naslovom »Kje so tiste pomladi, ki so včasih bile« ponudil zanimivo razlago, kdaj in zakaj doživlja Slovenija v svojem razvoju tako močne vzpone in padce. Uvodoma se sprašuje: »Kam je šla slovenska pomlad – tisto dinamično obdobje s svojo civilno družbo, zborovanji in protesti, plebisciti in volitvami, kronano z našo lastno vojno? Danes spet, tako kot takrat, izgubljamo svojo državo in perspektivo, pa se ne zgodi nič. Kje je zdaj “pomlad”? Kje je zdaj vsaj delček tistega protesta in upora?« In nadaljuje: “Demokracijo” že imamo, “ekonomsko svobodo” že imamo, “svojo” državo že imamo. Motivacij, ki so nekoč ustvarjale slovenske pomladi, pa ni več. Potem ugotovi, da smo v Sloveniji v zadnjih sto letih trikrat zavrgli svoje stare elite in jih na hitro nadomestili z novimi, in te so vsakič na novo spisale zgodovino, ki se je začela šele z njimi. Naši današnji oblastniki so si prikrojili resnico prav ekstremno in s sedanjimi močnimi tehnologijami veliko bolj učinkovito, kot so to znali nekoč. Vcepili so nam predstave o nas samih, ki so popolnoma odlepljene od stvarnosti. Zato velja opozoriti, da bo vračanje v stvarnost zahtevalo kar nekaj napora. Se spomnite “mladih ekonomistov”, “old boysov”, “rdečih direktorjev”?
Razmišljanje sklene: »Nič se ne bo spremenilo, dokler se ne sestavi zadosti široka nova ekonomska, intelektualna in politična elita, sposobna treznega¬ razmisleka, uporabe znanja in ¬resnega angažiranja, ki je danes še ni.«

Ključno je učinkovito vodstvo države!
Andrej Cetinski mu replicira: Drenovec je ponudil zanimivo razlago vzponov in padcev. Najmočnejši vzpon smo po njegovem beležili v obdobju 1965 do 1979, ko smo BDP povečali z indeksom 250 in krepko zmanjšali zaostanek za Avstrijo. Ta razcvet sta omogočila tržno gospodarstvo ter »komunistična« liberalizacija. V 80 letih je bila rast zaustavljena zaradi politične in gospodarske krize, v katero je zašla Jugoslavija. Sledila je osamosvojitev Slovenije in z njo pogojeno prehodno sušno obdobje. Po letu 1993 je gospodarska rast ponovno oživela in vse tja do leta 2006 smo razvojno veljali za eno najbolj prodornih evropskih držav Zasluga za te uspehe gre dobremu vodenju države, ki še ni bilo, to je pomembno, okuženo z razdiralnimi idejami neoliberalizma. Za tem so sledila leta intenzivne neoliberalne preobrazbe upravljanja države (to je splošnega podrejanja interesom kapitala, tudi tujega) z naslednjimi tremi fazami: najprej enormno (pretežno privatno) zadolževanje v tujini (predvsem v letih 2007 in 2008), za tem podržavljanje privatnih dolgov do tujine (v letih 2012 in 2013) in za tem privatizacija, ki se jo ta čas še vedno izvaja. Zadnje desetletje je za državo na sploh razvojno porazno, a po mnenju Drenovca smo Slovenci dovolj sposobni in motivirani, da ponovno zaženemo proces pospešenega napredka. Za ta kvalitetni premik pa nam po njegovem manjka nekaj ključnega, to je učinkovito vodstvo države. In kako priti do njega? Tako pravi, citiram: » …spremenilo se ne bo nič, dokler se ne sestavi zadosti široka nova ekonomska, intelektualna in politična elita….Zadnja prejšnja je pred desetletjem razpadla, nove še ni. Za to gre«.
Da potrebujemo elito, ki ji več kot služenje kapitalu pomeni razvojno uspešna Slovenija, lahko Drenovcu le pritrdimo. Oblikovanje take elite pa zahteva čas in zato je treba iskati tudi druge poti, ki vodijo do učinkovitega upravljanja države. Ena njih, po mojem zelo obetavnih, je v spremembi modela, po katerem oblikujemo vlado, to je osrednji vodstveni organ države. Pri iskanju boljše rešitve se je vredno zgledovati po državah, kjer upravljanje države res dobro deluje. Ena takih je Švica. Oglejmo si, kako v Švici v primerjavi z nami oblikujejo vlado in nadzorujejo njeno delovanje:
– Vlada v Švici ima 7 članov, naša 17. Vlada s sedmimi člani po splošnih izkušnjah lahko optimalno učinkovito deluje kot kolektivno telo, naša pa je nasprotno številčno prebogata.
– Ministre predlagajo v Švici vse parlamentarne stranke (večje po dva, manjše po enega), pri nas imajo to možnost le koalicijske stranke, ki praviloma zastopajo interese dobre polovice vseh volivcev. Ta razlika je izredno pomembna, vsaj iz dveh razlogov. Zaradi nje namreč v Švici parlament lahko veliko učinkoviteje kot pri nas nadzoruje vlado, kar se šteje za enega temeljnih pogojev za učinkovito upravljanje; pri nas tega nadzora skoraj ni, saj koalicijski poslanci pridno pritrjujejo vsemu, kar predlaga vlada, opozicijski pa vladnim predlogom več ali manj dosledno nasprotujejo, pa četudi so dobri. Drugi od razlogov je ta, da si v Švici parlamentarna stranka veliko težje kot pri nas privošči, da za ministra predlaga osebo, ki za to delo ni primerno usposobljena. Švicarska vlada je zato praviloma visoko strokovna s karakteristikami tehnične vlade, kar je ključno za njeno uspešno delo.
– Funkcijo predsednika vlade (in predsednika države) opravlja v Švici eden od ministrov, vendar ima vedno le enoletni mandat. Možnosti, da se ključne politične funkcije v tej državi zlorabi za avtokratska in druga neprimerna ravnanja z običajno zelo škodljivimi vplivi na kvaliteto upravljanja, so tako močno omejene. Pri nas je to povsem drugače.
– V Švici je referendum pomembna in pogosto uporabljena oblika demokratičnega nadzora oblasti, pri nas pa je njegova vloga zanemarljiva.
O tem, da je prihodnost Slovenije najbolj odvisna od tega, kako uspešno bomo svojo državo upravljali, ne gre dvomiti. Danes to ne počnemo dobro, za kar pa ne gre kriviti le ljudi, ki so nam državo vodili oziroma jo vodijo. Krivda je v neprimernem modelu političnega upravljanja; tega smo sicer povzeli po nemški praksi, vendar ta v okolju, kjer prevladuje protestantska etika, kar zadovoljivo deluje, v našem zelo specifičnem okolju pa žal ne. Bolj kot vse drugo torej potrebujemo spremembo modela političnega upravljanja države. Pri tem pozabimo na lastno inovativnost in se raje zgledujmo po Švici. Če bi začeli resno v to smer delati, bi se ob tem aktivirale tudi intelektualne in druge elite, o katerih govori Drenovec.
Andrej Cetinski, Sinteza, 1.9.2015

Reševanje opuščene rodovitne zemlje

2. Demokracija in država, spl

Z mnogimi ljudmi sem se pogovarjal o tem, kako bi preprečili nadaljnje opuščanje in zaraščanje rodovitne slovenske zemlje in propadanje objektov. S staranjem prebivalstva je plačala visok davek zemlja, zapuščene so kmetije in gospodarska poslopja, podeželje se prazni…
Prišli smo na idejo, da bi se dalo ta velik problem rešiti z vzpostavitvijo državnega projekta »Reševanje opuščene rodovitne zemlje«, kjer bi vlada v sodelovanju z občinami ponudila zemljo (državno, občinsko, pa tudi privatno) v obdelovanje slovenskim državljanom, pa tudi tistim beguncem z urejenim azilom, ki bi to želeli. Država bi projekt vodila in nudila finančno pomoč (sredstva iz proračuna, pa tudi iz ustreznih evropskih skladov), strokovno pomoč (po posameznih ministrstvih) ter po potrebi prilagodila zakonodajo, ki bi omogočila hitro uresničitev državnega projekta.
Ideja ima v sebi naslednje cilje: ponovno poseliti podeželje, zmanjšati obseg opuščene slovenske rodovitne zemlje, zaposliti nezaposlene Slovence, pa tudi integrirati tiste begunce v slovenski prostor, ki bi si to želeli. Daljše življenje beguncev v zbirnih centrih gotovo ni optimalna rešitev.
Pri uresničitvi projekta tesno sodelujejo lokalne oblasti (občine), ki najbolje poznajo stanje, probleme in nujnost reševanja problemov na njihovem področju. Občine kontinuirano spremljajo dogajanja na ne več opuščeni zemlji.
Hic Rhodus, hic salta! In to pod nujno in hitro…
Vito Šoukal, Sinteza-KCD, 2.9.2015

Pismo županom o samooskrbno-naselitvenih možnostih in reševanju opuščene rodovitne zemlje kot veliki priložnosti za reintegracijo številnih slovenskih državljanov pa tudi posameznih begunskih družin.

 

Zakaj zdravljenje krize ni uspešno?

2. Demokracija in država, 4. Ekonomika in gospodarstvo, spl

Barbara Hren je v prispevku z naslovom »Lekcije in zapuščina krize« pregledno predstavila mnenja uglednih tujih in domačih ekonomistov o tem, kaj so vzroki sedanje krize. Ta že sedem let obremenjuje svet in ji še ni videti konca. Problem je zaskrbljujoč tudi spričo napovedi nekaterih ekonomistov, da smo že na pragu nove krize, ki bo še globlja od te, ki je še nismo preboleli. Sodobno gospodarstvo očitno boleha za kronično boleznijo, ki je ne zdravimo pravilno. Enako kot za vsako drugo bolezen velja tudi za gospodarsko krizo, da je temeljni pogoj za njeno učinkovito zdravljenje pravilna diagnoza, torej poznavanje vzrokov, ki so krizo povzročili in jo še poganjajo. O teh vzrokih in njihovi odpravi govori ta zapis.
Ekonomisti, katerih mnenja povzema Hrenova, navajajo številne vzroke krize, ki jih je možno združiti v naslednje tri, ki naj bi bili ključni:
1. Ekspanzivna denarna politika. Odraz te politike so bile tako nizke obrestne mere, da so spodbujale prekomerno zadolževanje. Njen osrednji nosilec je bila ameriška centralna banka, po njej pa so se zgledovale tudi centralne banke drugod po svetu. Ta politika je v letih pred krizo močno pospeševala tržno povpraševanje, kar je krepilo gospodarsko rast in odločilno pripomoglo k zmanjševanju nezaposlenosti. Zaradi teh rezultatov je bila deležna več ali manj splošne naklonjenosti.
2. Deregulacija bančnega sistema. Bančni sistem je eno močnejših orodij ekonomske politike, seveda ob pogoju, da ga centralna banka ustrezno usmerja, regulira. V skladu z neoliberalno dogmo, da je trg sposoben dobro delovati brez državnih posegov, je v pred kriznih letih ta regulacija postajala vse bolj ohlapna. Ena značilnih posledic takega ravnanja (in prenizkih obrestnih mer) je bil pojav nepremičninskih balonov, ki je bil še posebno zaznaven v ZDA. Pri njem je šlo za to, da so si lastne domove s pomočjo kreditov na veliko kupovali tudi ljudje, za katere se je v naprej vedelo, da svojih finančnih obveznosti ne bodo mogli poplačati, sam finančni sektor pa si je v povezavi s temi zadolžitvami omislil še nekatere inovativne finančne inštrumente, ki so mu prinašali lepe dobičke.
3. Uvedba evra. Ta dejavnik se med vzroki krize pojavlja le v Evropi, njegova »krivda« pa je v tem, da je v sicer manj konkurenčnih evropskih držav spodbudil močno zadolževanje in s tem tudi prehodno prekomerno gospodarsko rast, od katere pa je zaradi svoje konkurenčnosti imela največ koristi Nemčija. To se nam je dogajalo tudi v Sloveniji, kar lepo dokazuje podatek, da smo se v prvem letu po prevzemu evra – to je v letu 2007 – v tujini dodatno zadolžili za dobrih 11 milijard evrov (pretežno je šlo za privatne zadolžitve ob posredovanju domačih bank), tedanja vlada pa si je lahko pripisala zasluge za visoko gospodarsko rast. K sreči je bila to nerazumno zadolževanje zaradi izbruha krize v letu 2009 prekinjeno, saj bi bili sicer danes zadolženi kot Grki. (Ti so evro prevzeli nekaj let pred nami).
Vsi trije predstavljeni dejavniki imajo nekaj skupnega: močno so spodbudili vsesplošno zadolževanje in s tem vsaj prehodno tudi dodatno tržno povpraševanje ter gospodarsko rast. Ko so večje banke v ZDA v letu 2008 po propadu ene od njih spoznale, da so njihove prekomerne finančne naložbe resno ogrožene, so kreditiranje skoraj povsem ustavile, in po tem zgledu so ravnale banke tudi v Evropi. Tržno povpraševanje je zato na hitro močno upadlo in z njim gospodarska rast, nezaposlenost pa se je krepko povečala. Svet je tako čez noč iz gospodarskega razcveta prešel v globoko krizo.
Ob vzrokih za krizo, o katerih sedaj govorimo, se zdi logično, da je za njeno ozdravitev potrebno predvsem troje:
a) sanirati je potrebno bančni sistem, saj ta spričo izgub, ki jih je zaradi prekomernega kreditiranja v pred kriznih letih utrpel, ni bil več sposoben normalno delovati, brez njega pa je tržno gospodarstvo omrtvičeno;
b) z ustrezno preureditvijo je potrebno okrepiti bančni in denarni sistem kot orodje za učinkovito državno usmerjanje tržnega gospodarstva;
c) Evropska unija mora pospešeno po zgledu ZDA uvesti fiskalno integracijo ali pa opustiti skupno valuto evro, vsaj v manj konkurenčnih državah.
Od gornjih ukrepov so v ZDA in v nekaterih evropskih državah (Nemčija, Francija, Velika Britanija,…) prvega od njih, to je sanacijo bank, hitro in učinkovito izvedli v breme države. Rezultat je finančno spodobno usposobljen bančni sistem in močno povečana zadolženost države. Ni pa ta ukrep zadostoval za okrepitev tržnega povpraševanja. Tega problema so se zato najprej v ZDA, zadnje čase pa tudi v Evropi, lotili z ekspanzivno monetarno politiko, to je z zniževanjem obrestnih mer na raven, kot je doslej svet še ni poznal. Žal pa ta prijem, ki sicer velja za enega od povzročiteljev sedanje krize, to pot ne deluje zadovoljivo, saj v gospodarstvu in med prebivalstvom ni dovolj kreditno sposobnih oseb, ki so pripravljene svojo porabo večati na račun zadolževanja. Za rešitev te težave je zopet – vsaj za ZDA to velja – poskrbela država na ta način, da sama v raznih oblikah pospešuje tržno povpraševanje, za to potrebna sredstva pa si zagotavlja z zadolževanjem. Po tej poti jim je (v ZDA) uspelo krizo iz leta 2008 v velikem delu sanirali, a so ob tem ustvarili dve novi krizni žarišči. Eno predstavlja velika zadolženost države, za katero nihče ne zna napovedati, kako se jo bo saniralo, drugo pa inflacija borznih cen vrednostnih papirjev (delniški balon), ki ga poganjajo ekspanzivna monetarna politika in premalo obdavčeni dohodki bogatih. Pravih vzrokov krize očitno niso uspeli pozdraviti, smo pa zato bogatejši vsaj za spoznanje, da je država, podprta z zadostnimi finančni sredstvi, v krizi edina sposobna zagotoviti dodatno povpraševanje, ki je pogoj za stabilno in učinkovito delovanje trga. (Mimogrede: pravkar navedena ugotovitev je negacija ene temeljnih dogem, ki jih uči neoliberalizem).
Precej slabše kot v ZDA nam gre pri obvladovanju krize v Evropi. Težave povzročata predvsem dve zadevi. Ena je evro, ki smo ga prej omenili kot enega ključnih vzrokov za krizo. Za njegovo normalno delovanje bi Evropa, kot rečeno, potrebovala fiskalno integracijo po vzoru ZDA, kar pa je neizvedljivo, še najbolj zaradi nasprotovanja Nemčije. Alternativna rešitev bi bila, da predvsem manj konkurenčne države južne Evrope ponovno uvedejo svoj lastni denar. Tudi tej možnosti se vsaj še nekaj časa ne obeta uspeh, saj ji Nemčija ne zagotavlja podpore; evro se je namreč potrdil kot orodje, ki ji veliko pomaga pri utrjevanju njenega že prevladujočega položaja na stari celini. Problemov, ki jih evro povzroča kot dejavnik krize v Evropi, se torej ne razrešuje, prej se sme reči, da se jih celo poglablja.
Druga težava, ki jo ima Evropa v primerjavi z ZDA pri obvladovanju krize, je njena nepripravljenost, da se državo, podprto s sredstvi iz zadolževanja, uporabi za krepitev tržnega povpraševanja. Namesto tega se v Evropi vztraja pri strogem proračunskem varčevanju, kar močno otežuje oživljanje gospodarske rasti. Tudi za to politiko ima največ zaslug Nemčija, saj ji ta koristi pri podrejanju šibkejših evropskih držav.
Predvsem zaradi razlogov, katerih ozadje so specifične nemške ambicije po prevladi, je torej Evropa pri obvladovanju krize manj učinkovita od ZDA. Pa tudi onkraj »luže« jim ni uspelo pozdraviti njenih pravih vzrokov in se jim zato obeta njena ponovitev, verjetno v še bolj boleči obliki. Osrednji vzrok krize je namreč vsaj po mojih spoznanjih to, da si sodobno gospodarstvo brez aktivne podpore države samo ne zmore zagotavljati zadostnega tržnega povpraševanja, ki je pogoj za njegovo stabilno delovanje. Da država to svoje poslanstvo lahko učinkovito opravlja, potrebuje sodobna družba predvsem dvoje:
a) močno državo, ki se jo učinkovito in etično upravlja v korist večine;
b) progresivno obdavčitev bogatih, ki državi zagotavlja zadostna sredstva za izvajanje njenih ekonomskih in socialnih funkcij.
Državo s pretežno takimi karakteristikami smo v razvitem svetu že poznali v drugi polovici prejšnjega stoletja. Pravo nasprotje teh usmeritev je neoliberalna država: ta naj bi bila vitka, njeno upravljanje se prednostno podreja interesom kapitala, pri obdavčitvi bogatih pa se teži k rešitvam, ki ustrezajo enotni davčni stopnji za revne in bogate. Žal neoliberalizem danes pri upravljanju države prevladuje in dokler bo tako, si tudi ne moremo obetati prihodnosti, ki je ne bodo obremenjevale ekonomske pa tudi druge krize.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 29.8.2015

Begunci

2. Demokracija in država, spl

Kako naj se Slovenija odzove na valove beguncev?

Dopis SINTEZE vladi Republike Slovenije, 25.8.2015:

Ne samo, da tokovi beguncev z Bližnjega in Srednjega Vzhoda, iz Severne in Centralne Afrike ne pojenjujejo, temveč se v zadnjem obdobju še krepijo. To niso ljudje, ki iščejo boljši kos kruha in to niso brezskrbni, neodgovorni ali vihravi ljudje. V veliki večini so ljudje, ki si z begom z uničenega doma poskušajo rešiti golo življenje. Na tisoče jih beži pred nerazumljivimi vojnimi grozodejstvi, ki uničujejo njihove države, gospodarstva, družbe. Njihovi domovi so uničeni, družine pogosto razpršene ali pobite. Beg je za večino teh ljudi edino upanje.
Toda kam? Vse več evropskih držav ocenjuje, da je število beguncev pri njih že doseglo ali celo preseglo še sprejemljivo mejo, zato poskušajo na različne, tudi nehumane in nasilne načine preprečevati njihovo priseljevanje.
Slovenija se s temi valovi novih priseljencev iz Afrike in Azije doslej še ni direktno soočila, nobenega dvoma pa ni, da se bo prav v kratkem. Imamo sicer določene izkušnje z begunci iz balkanskega pekla, ki nam lahko pomagajo pri oblikovanju nekakšnega nacionalnega načrta, kako ukrepati, toda prav gotovo bomo soočeni z vrsto povsem novih težav in vprašanj, na katere bo treba iskati drugačne odgovore, kot smo jih poznali doslej. Eno povsem novih vprašanj bodo komunikacijske težave, ki jih z begunci iz Bosne, Kosova ali Makedonije doslej skoraj ni bilo.
Naše in tuje izkušnje nas opozarjajo, da so večletne nastanitve beguncev v nekakšne zbirne centre slaba rešitev. Več kot je beguncev v takem centru, večja je verjetnost, da se bo iz njega razvil nekakšen geto, v katerem bodo ljudje obsojeni na trajni status begunca in (nezaželenega) tujca. V takih getih se nujno oblikuje posebna subkultura, ki je tuja družbi okolja in je pogosto na robu nezakonitosti in nasilja.
V SINTEZI-KCD smo o tej problematiki veliko razmišljali in razpravljali. Med drugim smo ugotovili, da različni podatki kažejo, da imamo v Sloveniji več deset tisoč hektarov neobdelane, zapuščene, pa tudi že zaraščene plodne zemlje in več deset tisoč zapuščenih, nenaseljenih hiš. Zato predlagamo Vladi, da te podatke ponovno zbere in kvalificira ter se spoprime z vprašanjem, ali bi bilo mogoče vsaj del teh beguncev po krajšem bivanju v zbirnih centrih napotiti na te lokacije, jih tam nastaniti, stimulirati lokalne skupnosti za sodelovanje z njimi in jim nuditi nujno začetno pomoč. Tako bi tem ljudem dali upanje in realno možnost za ponovno resocializacijo in celo realno družbeno reintegracijo.
Zavedamo se, da je to drzen projekt, ki ga bo na začetku spremljala vrsta težav. Toda, ali bodo te težave večje od trajnih težav, če bomo imeli več tisoč beguncev leta in leta v zbirnih centrih oz getih? Naivno in politično neodgovorno je verjeti, da bo v bodočih tokovih beguncev Slovenija zgolj tranzitna dežela. Že načrt EU o razporeditvi beguncev po vseh državah članicah predvideva trajnejše bivanje, ob enem pa bodo naraščajoči odpori v državah, ki so doslej sprejemale največ beguncev, redefinirali njihove želene končne destinacije.
Begunci, ki bodo prihajali, bodo pogosto povsem različni. To bodo lahko družine ali ostanki družin, sirote, samski moški ali ženske, vseh življenjskih dob, povsem različne usposobljenosti ali izobrazbe, različnih kultur in jezikov. Še največ podobnosti bodo verjetno imeli v veri, kajti skoraj zagotovo bo večina muslimanov. In dolgotrajna, ali celo trajna »getoizacija« se nam kaže kot najmanj primerna rešitev.
Seveda vsi ti ljudje ne bodo primerni za model reševanja, ki ga predlagamo. Tiste, ki bi jim ponudili možnost nekakšne »samooskrbe« na zemlji (vemo, da industrija ponuja zelo malo možnosti za zaposlitev), z organizirano začetno državno in lokalno pomočjo, bi bilo potrebno skrbno odbrati, pri čemer bi verjetno imele prednost družine; za otroke so zbirni centri najtežji.
V SINTEZI-KCD predlagamo, da Vlada takoj s pozitivnim pristopom organizira strokovno razpravo in presodi možnosti, obseg in načine realizacije tega oz takega projekta ter zaprosi občine, da zberejo podatke in pripravijo vse potrebno za tovrstno »poselitev« marljivih, nekoč urejenih družin, ki si z begom z uničenega doma, poskušajo rešiti golo življenje. Neobdelana zemlja in zapuščeni stanovanjski objekti bi ponovno zaživeli, samooskrba bi se povečevala in slovenski narodni značaj bi pridobival na prepotrebni kozmopolitskosti.
Verjetno se bo pri posameznikih pojavilo veliko skepse, nepripravljenosti, nezaupanja, celo nasprotovanja, pa tudi vrsta povsem praktičnih pravnih vprašanj, toda če bo to vsestransko (tudi medijsko-predstavitveno) dobro pripravljen državni projekt, bo probleme mnogo lažje reševati. Vsekakor ima (kljub večji organizacijski zahtevnosti) razpršeno poseljevanje na opuščenem podeželju ter postopna resocializacija in integracija neprimerljive prednosti pred velikimi koncentracijami v trajnih zbirnih centrih. Tu namreč ne gre za prehodne begunce, ki se bodo po nekaj mesecih vračali domov.
Ukrepati moramo takoj. Val beguncev, ki bo v naslednjih mesecih ali drugo leto zagotovo pljusknil tudi v Slovenijo, nas ne sme najti nepripravljene. In pripravljanje zgolj zbirnih centrov prav gotovo ni ne prava ne edina ne trajna rešitev tega problema, da o humanih in občečloveških razsežnostih begunstva sploh ne govorimo.

PS:
V kontekstu zgornjega predloga o reševanju begunske problematike se bo seveda odprlo tudi vprašanje, zakaj ne bi na ta način reševali tudi problema brezdomnih družin in državljanov Slovenije. Ne glede na dejstvo, da bodo nekateri to vprašanje zaostrovali zgolj zato, da bi za njim skrili generalno nasprotovanje begunskemu pritoku, je vprašanje upravičeno in ga je treba resno obravnavati.
Vsekakor je treba ponuditi, in to prednostno, to možnost tudi našim državljanom, ne glede na to, da se bo v številnih primerih izkazala za naše državljane kot nezanimiva, saj naš socialni sistem še vedno ne stimulira k samooskrbnemu preživljanju z delom »tudi na ne-lastni zemlji«.
Čeprav z vidika preživetja in varnosti naših državljanov in beguncev ni mogoče enačiti ali enako obravnavati, to seveda ne pomeni, da bi bili naši državljani iz predloga izključeni. Nasprotno, obravnavati bi jih morali prednostno in jim ponuditi boljše pogoje, kajti končni cilj, revitalizacija degradiranega okolja in resocializacija ljudi, je navsezadnje isti.
Zato v SINTEZI-KCD Vladi predlagamo, da takoj organizira strokovno razpravo za presojo možnosti, obsega in načinov za realizacijo takega projekta. Zaprosi naj tudi občine, da zberejo podatke in pripravijo vse potrebno za tovrstno »poselitev« prednostno naših in nato begunskih družin. Neobdelana zemlja in zapuščeni stanovanjski objekti bi ponovno zaživeli, samooskrba bi se povečevala in slovenski narodni značaj bi pridobival na prepotrebni kozmopolitskosti.

Dr. BOŠTJAN M. ZUPANČIČ

2. Demokracija in država, 3. Vladavina prava, spl

Sneg ne pade, da bi pobelil breg,
ampak da vsaka zver pusti svojo sled.

Dr. BOŠTJAN M. ZUPANČIČ
– O arbitraži, mednarodnem sodišču, razpadu Jugoslavije in večvrednostnih kompleksih;
– O geopolitičnih razmerjih, interesu ZDA in političnem pritisku, ki je edino orožje Slovenije in EU za uveljavitev sklepov arbitraže, čeprav Hrvaška arbitražnega sporazuma ne more razdreti;
– O pomanjkanju samostojne moralne, etične in politične presoje v Sloveniji ter o izbrisanih in množičnem kršenju človekovih pravic;
– O vladavini prava v Sloveniji, vhodni selekciji in neizdelani hierarhiji sodnega sistema ter dosmrtnem mandatu ustavnih sodnikov…

Intervju avtorjev Vanesse Čokl in Uroša Esih z dr. Zupančičem, sodnikom na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, Večer, 14.8.2015

 

Jaz sem Grk

2. Demokracija in država, 4. Ekonomika in gospodarstvo, spl

Prispevek “Jaz sem Grk“, avtorja Bogdana Biščaka, objavljen v Sobotni prilogi Dela, govori o tem, da nesreča, v kateri so Grki, lahko doleti tudi nas. Zato je dobro vedeti, kje so njeni vzroki. V prispevku jih Biščak lepo predstavlja, na nekatere od njih pa želim še sam opozoriti, tudi z nekoliko drugačnih vidikov.
Osrednji problem Grčije je njen javni dolg. Ta čas znaša okoli 320 milijard (mrd) evrov, kar je krepko več, od njenega BDP. Dejavnikov, ki so povzročili to zadolžitev, je več, med pomembnejše pa kaže uvrstiti tri, ki se med seboj dopolnjujejo in so bili prav zato v Grčiji izjemno učinkoviti. To »trojko« sestavljajo:
a) Veliki ameriški in evropski finančni kapital, ki uporablja zadolževanje šibkejših držav ne le za zadovoljevanja svojih neposrednih profitnih interesov, pač pa ga zlorablja tudi kot inštrument za njihovo ekonomsko in politično podrejanje.
b) Politika, ki je Grčijo ves čas slabo upravljala, jo prekomerno zadolževala in dopustila, da je velik del tako pridobljenih sredstev izpuhtel v kanalih korupcije.
c) Evropska unija, ki v razmerju do svojih šibkejših članic prednostno varuje interese kapitala in njenih najmočnejših članic, še predvsem Nemčije. To njeno usmeritev učinkovito podpira tudi evro, skupni evropski denar.
Oglejmo si na konkretnem primeru, kako gornja trojka deluje. Leta 2011 je grški zunanji dolg (z vključno 110 mrd ne plačanimi obrestmi) narasel na 350 mrd evrov, kar bi upnike – predvsem gre za nemške in francoske banke – utegnilo resno prizadeti, saj je očitno, da Grčija tega dolga ne bo zmožna poplačati. Zato se je druga trojka – Mednarodni denarni sklad, Evropska centralna banka in Evropska unija – lotila sanacije tega problema. Grčiji se je odpisalo del obresti in ji zagotovili 240 mrd sredstev, ki pa jih je ta morala pretežno porabiti za odplačilo obveznosti do tujih bank. Pomembni so predvsem tile rezultati te reševalne operacije: 1. riziki, povezani z grškim dolgom, so sedaj pretežno »podržavljeni«; tudi Sloveniji se obeta, da bo v tej zvezi utrpela za več kot milijardo evrov škode; 2. po dobrih dveh letih varčevanja, ki so ga vsilili Grčiji, so njegovi osrednji rezultati taki: BDP države je nazadoval za okoli 25%; brezposelnost se je povzpela na 26%, pri mladih celo na 65%; 3. Grčija bolj kot na suvereno državo danes spominja na protektorat.
Podobno kot Grčije so se isti akterji lotili tudi podrejanja Slovenije. Najprej so nas pripravili do tega, da smo se v tujini krepko zadolžili. To smo pretežno storili v letih 2006 do 2008, ko smo skupni zunanji dolg povečali za 20 mrd evrov. K »uspehu« te operacije je veliko pripomogel prevzem evra, saj smo si zgolj v prvem letu njegove uporabe (2007) dodatno nabrali za dobrih 11 mrd dolgov. Pretežno je šlo pri tem za privatne dolgove, ki jih je bilo potrebno v naslednjem koraku spremeniti v javni dolg, saj je bilo le na ta način njihovo poplačilo dovolj dobro zavarovano. Ta, druga faza, je bila po zunanjem diktatu v največjem delu opravljena v letu 2013 v okviru operacije »sanacija bančnega sistema«. Seveda so nam bili naloženi tudi varčevalni ukrepi, od katerih je med najtežjimi ta, da smo se morali z ustavo zavezati, da se kot država v prihodnje dolgoročno ne bomo zadolževali. Ključne rezultate teh in nekaterih drugih vsiljenih obvez (pospešena privatizacija,…), lahko opredelimo tako: 1. namesto razmeroma velikih privatnih dolgov imamo danes do tujine velik in zelo obremenjujoč javni dolg; 2. močno smo oslabili socialno državo in sprejeli čvrste zaveze, da bomo z njenim krčenjem tudi v prihodnje nadaljevali; 3. svojo državnost smo resno oslabili in vse bolj se spreminjamo v neke vrste (nemški) protektorat.
Podrejanja Slovenije so se torej lotili podobno, kot so to storili v primeru Grčije, le da so pri nas posledice manj boleče. Biščak ima zato prav, ko piše, da je narobe, ko za nesrečo, v kateri se je znašla Grčija, pogosto krivimo »lene« Grke. Tako njim kot nam bi bilo namreč veliko lepše ob dobrem vodenju države in ob pogoju, da bi se znali učinkovito upreti neoliberalnemu slu po bogatenju in podrejanju.
Bogdan Biščak, Sinteza, 14.8.2015

Sline po kadrovanju

2. Demokracija in država, 4. Ekonomika in gospodarstvo, spl

Upravljanje državnih podjetij se obrača v pravo smer, le politiki bodo morali upoštevati zakon in se nehati vmešavati v poslovanje teh družb, pravi Peter Kraljič.
O sprejeti strategiji upravljanja kapitalskih naložb države pravi, da gre za dober korak v pravo smer, da pa je opravljena klasifikacija šele prvi korak in, da to še ni strategija, ampak so le smernice, kako naj bi se ta podjetja pozicionira in naprej razvija, pravo strategijo za posamezna podjetja pa lahko razvijejo le uprave in nadzorni sveti teh podjetij.
Zanimivo je, da kot zapriseženi zagovornik konkurenčnega tržnega sistema o privatizaciji pravi: »Če bodo strateška in pomembna podjetja dobro vodena in bodo dosegala cilje, ki zadevajo dobičkonosnost, potem ni pomembno, ali je lastnik država ali zasebnik. Pomembno je, da država ravna kot odgovoren lastnik, ne pa da so državna podjetja obravnavana kot domovina nekaterih političnih strank… Uprava SDH bo za strateška podjetja morala zagotoviti, da bodo imela ustrezno kvalificirane uprave in da bodo razvila učinkovite strategije. Cilj bi moral biti, da se povečuje vrednost tega državnega premoženja, s čimer se ustvarja rezerva za naše potrebe v prihodnosti, ne pa da se podjetja izčrpavajo, kot se je to pri nas dogajalo do zdaj. Če pogledamo samo primer Triglava ali Telekoma Slovenije: več kot 80 odstotkov dobička je bilo namenjenega za dividende. To je popolno izžemanje teh podjetij…. Za portfeljska podjetja pa je vprašanje, po kakšni ceni se bodo prodala. Če prodajo NKBM razumejo kot uspešno, ne vem, ali smo na isti ravni. Če daste v banko 800 milijonov evrov in potem prodate za 250 milijonov, je to čuden posel…«
Predlaga, da bi kupnine od prodanih podjetij investirali v perspektivna podjetja. To so večinoma mala in srednja podjetja, ki so podkapitalizirana. Slovenija bi morala podpirati podjetja, ki imajo perspektivo, saj bi to lahko imelo multiplikativni učinek.
In zaključi: Po 25 letih samostojnosti, bi bilo dobro, da bi enkrat naredili maturo in se začeli vesti zrelo. Politika mora postati resna in odgovorna, v aktivno poslovanje se ne sme vmešavati, za to sta odgovorna nadzorni svet in uprava SDH.

Drugi tir

2. Demokracija in država, 4. Ekonomika in gospodarstvo, spl

šolski primer slabega upravljanja države

Za države srednje Evrope je Luka Koper eno najpomembnejših pristanišč. Da se prednosti njene zemljepisne umeščenosti lahko polno izkoristi, mora imeti dobre transportne povezave, predvsem do Avstrije in Madžarske. Ta čas s temi povezavami ni večjih problemov, se bodo pa v naslednjih letih pojavili, saj zmogljivosti sedanje železniške proge od Kopra do Divače ob razmeroma hitro naraščajočemu pretovoru v luki ne bodo več zadostovale. Ta investicijsko zahteven problem naj bi se razrešilo z izgradnjo drugega tira med Koprom in Divačo, pri čemer sta na izbiro dve možnosti: po eni naj bi se drugi tir gradilo vzporedno z obstoječim tirom, po drugi pa naj bi potekal po povsem novi trasi. Prednost nove trase naj bi bila v tem, da naj bi na njej zgrajeni tir omogočal precej večje hitrosti vlakov, njena slaba stran pa je, da je finančno veliko bolj zahtevna, saj znaša njena ocenjena predračunska vrednost kar 1,4 milijarde evrov.
Drugi tir je za državo nedvomno pomemben strateški projekt. Njegovo izvedbo ima na skrbi g. Gašperšič, minister za infrastrukturo, a se je je lotil na način, ki ne zbuja zadostnega zaupanja. To mnenje opiram na naslednja, tudi njegova ravnanja:
– Ko je pred slabim letom prevzemal vodenje ministrstva, je Gašperšič ob svoji predstavitvi parlamentu izhajal iz ocene, da Slovenija drugega tira vsaj še 30 let ne bo potrebovala. Od človeka, ki v aktualnost tega projekta ne verjame, je težko pričakovati, da ga bo zavzeto in racionalno uresničeval.
– Igor Kadunc (8.6.2015) in Mitja Vilar (23.7.2015) sta objavila dva strokovno tehtna prispevkav, v katerih poleg drugega dokazujeta ekonomsko nesmiselnost tega, da bi drugi tir po novi trasi gradili predvsem zato, da bodo vlaki po njem lahko vozili s hitrostjo 160 km na uro. Verjetno ne vesta vsega, kar minister ve, in ta zato sedaj kljub svojim prejšnjim pomislekom gradnjo po novi trasi podpira. Na kaj opira to spremembo v mnenju, nam verjetno ne bo zaupal, med drugim zato ne, ker na njegovem ministrstvu investicije v drugi tir menda še niso utegnili proučiti z vseh relevantnih vidikov. So se pa tega lotili v tujini, konkretno v OECD, in od tam nam sporočajo, da je gradnja drugega tira ekonomsko močno vprašljiva. Predlagajo nam drugačno rešitev in sicer to, da naj bi tovor na relaciji Koper-Divača prevažali s kamioni. To idejo je Jože P. Damijan, ki je ekonomiko gradnje drugega tira verjetno doslej najresneje proučil, ocenil kot neumnost (glej Damijan blog).
– Minister Gašperšič nam obljublja, da bo za financiranje izgradnje drugega tira pridobil privatnega partnerja. Tudi to možnost je Jože P. Damijan proučil in jo ocenjuje za neresno. Ugotavlja namreč (glej njegov blog), da je drugi tir, če ga obravnavamo kot naložbo države, aktualen in ekonomsko zanimiv projekt, kot privatna naložba pa je sam po sebi povsem neprivlačen.
Vsiljuje se vtis, da minister Gašperšič aktivnosti v zvezi z drugim tirom usmerja v skladu z njegovo prvotno oceno, da bo Slovenija vsaj še 30 let dobro shajala tudi brez te naložbe in se naj zato z njo ta čas pretirano ne obremenjuje. Možne pa so tudi drugačne razlage njegovega ravnanja. Ena takih je, da nam bo resnega partnerja za gradnjo drugega tira vendarle našel, a to ne bo privatni kapital, pač pa bo šlo za nemške železnice, torej državno podjetje. Seveda bo potrebno v tem primeru Nemcem za to njihovo sodelovanje ponuditi še kaj več, recimo vplivno solastništvo v Luki Koper in v Slovenskih železnicah. Taka ponudba bi jim gotovo veliko pomenila pri uresničevanju ambicije, da si zagotovijo trajen vpliv na ravnanje naše države. Zelo verjetno so si prav zato že prilastili naše edino letališče (sedaj ga posredno upravlja nemška država), nemške železnice že kupujejo naša avtobusna podjetja, prej ali slej pa bo njihov tudi slovenski Telekom. Je pač tako, da kdor obvladuje informacijske in ključne transportne tokove, ta ima moč, s katero si lahko veliko drugega podreja. Nemci pa ambicij po podrejanju niso opustili, za to ponujajo Evropi vse več dokazov.
Naj zaključim z naslednjo mislijo. To, kako obravnavamo naložbo v drugi tir, bo lahko služilo za šolski primer slabega upravljanja države. Še desetletje takega vladanja, kot smo ga zmogli v preteklih desetih letih, bo zadostovalo, da bo od naše državnosti ostala zgolj še lupina brez prave vsebine.
Andrej Cetinski, Sinteza, 1.8.2015

Arbitražni (ne)sporazum

2. Demokracija in država, spl

Monopol nad resnico
Oblastna elita na obeh straneh meje spretno manipulira z “nacionalnim ponosom” svojih državljanov namesto, da bi omogočila, da razumni ljudje povedo, kaj pomeni sobivanje v prostoru. Namesto monopola bi morala uvajati principe demokratičnega soodločanja.
Miha Burger, goreč zagovornik neposredne demokracije, pravi: Morda bi bilo res najbolje, če bi nerešljive probleme s Hrvaško zamrznili za 99 let.