ZAKON ZA SPREMEMBO VOLILNE ZAKONODAJE JE VLOŽEN
V mesecu marcu je ZDUS vložil v DZ svoj predlog Zakona o volitvah v Državni zbor, ki so ga pripravili avtorji prof. Dr. Miran Mihelčič, dr. Ivan Kristan in mag. Emil Milan Pintar. Za to je moral ZDUS zbrati 5.000 podpisov volivcev, kar ni bilo lahko. Vendar je uspel in s tem dokazal, da je sposoben izpeljati široko zastavljeno akcijo, saj je državna administracija tovrstno zbiranje podpisov otežila, kolikor je le mogoče.
Na drugi strani pa so volivci s svojimi podpisi dokazali, da se zavedajo, da politične krize v Sloveniji ni mogoče rešiti s takimi poslanci, ki enovito podpirajo svoje politične vodje, tudi takrat, kadar so ti osumljeni in obtoženi kriminala in grabeža. S tem so poslanci pravzaprav dokazali, da v DZ podpirajo zgolj svoje stranke in ne volivcev.
Vendar stvar še zdaleč ni enostavna. Ko so politične stranke ugotovile, da bo ZDUS verjetno uspel zbrati potrebne podpise, je Pozitivna Slovenija v zakonodajni postopek vložila svoj predlog spremembe volilne zakonodaje. S tem je prehitela ZDUS in zdaj ima njihov predlog prednost v obravnavi-!?
ZAKAJ PREDLAGAMO SPREMEMBE?
Že večkrat smo poudarili, da za to obstojijo vsaj štirje tehtni razlogi:
– prvič, ker sedanja zakonodaja ne uresničuje ustavne zahteve, zapisane v 80 členu, da mora imeti pri volitvah odločujoči vpliv volivec. Danes ga očitno nima, saj v DZ sedi približno tretjina poslancev, ki so bili na volitvah de facto poraženi;
– drugič, v sedanjem sistemu vselej nastajajo »bele lise«, velika področja, ki nimajo svojega predstavnika v DZ. Tudi na zadnjih volitvah leta 2011 je brez svojega poslanca ostalo 13 volilnih okrajev s približno 250.000 volivci;
– tretjič, vpliv političnih strank na sestavo kandidatnih list in s tem posledično tudi na izvolitev poslancev je bistveno prevelik, še poveča pa se po izvolitvi pritisk na poslance, saj stranke uveljavljajo »glasovalno disciplino«, zaradi katere naš DZ postaja parodija evropskega parlamenta;
– in četrtič, sedanji sistem vedno znova vodi v neustrezno strukturo DZ, v kateri je poslank komaj za vzorec.
IN KAJ PREDLAGA POZITIVNA SLOVENIJA?
Če malo poenostavimo, samo dve stvari:
– prvič, ukinitev volilnih okrajev (zdaj jih imamo 88) in
– drugič, uveljavitev prednostnega (preferenčnega) glasu.
Če podrobneje premislimo ta dva predloga, vidimo, da v bistvu slabosti oz. napake sedanjega volilnega sistema samo še potencirata. Ukinitev volilnih okrajev namreč omogoča še večjo koncentracijo tako kandidatov kot izvoljenih poslancev, saj bi se glasovi šteli samo na ravni volilne enote (teh je 8), kar pomeni, da bi še večja področja, še več volivcev ostalo brez svojega poslanca. Hiter izračun nam pokaže, da bi bila večina poslancev iz Ljubljane in nekaj večjih regionalnih središč, več kot pol volivcev pa ne bi imelo zastopnika v DZ. Svojevrstni politični centralizem torej.
Ob taki razporeditvi pa je tudi uveljavitev prednostnega glasu, ki ga sicer štejemo kot pozitivno, sporna. Sociološke študije namreč kažejo, da se volivcu ob volitvah pogosto zgodi »pozitivna identifikacija«. Ko se znajde pred veliko kandidatno listo, na kateri skoraj nikogar ne pozna, se praviloma odloči za tistega kandidata, o katerem je že »nekaj malega slišal«. In o kom je v preteklosti največ slišal? O nekem politiku ali dosedanjem poslancu, seveda. Zato voli njega. Na drugi strani pa je »negativna identifikacija« zelo redka. Na zadnjih volitvah se je ta zgodila npr. g Karlu Erjavcu, ki ni bil izvoljen.
Oba predloga Pozitivne Slovenije (ki ju menda podpira tudi SD) torej samo poglabljata probleme, s katerimi se že danes srečujemo, in povečujeta moč političnih strank nasproti volivcem in nad poslanci. Hkrati pa prav ta dva predloga jasno kažeta, kaj želijo stranke. Naglica, s katero je bil predlog Pozitivne Slovenije vložen, pa kaže tudi strah klasičnih političnih strank pred spremembami, ki jih predlaga ZDUS.
Pričakovati moramo torej, da se bo večina sedanjih strank opredelila proti našim predlogom in pri tem, da bi skrila pravi namen, uporabila celo paleto izgovorov in neresničnih obtožb.
S KAKŠNIMI »ARGUMENTI« BODO STRANKE NAPADLE PREDLOG ZDUSA?
PRVI očitek našemu predlogu bo nedvomno, da tak sistem zahteva spremembo Ustave. Kar seveda ni res. Nasprotno, prav sedanji sistem je ustavno sporen, naš predlog pa to spornost odpravlja, saj bistveno krepi vpliv volivcev na sestavo kandidatnih list in potek oz rezultat volitev.
DRUGI očitek bo, da naš predlog volitve komplicira, saj bo v nekaterih primerih pri volitvah poslanca po večinskem principu (ki zagotavlja poslanca vsakemu od 44 volilnih okrajev in torej enakomerno »pokritost«) zahteval drugi krog. Da je tudi ta očitek izmišljen, kaže naslednje dejstvo: to, kar smo pri volitvah (približno 200) županov sprejeli kot normalno, postaja zdaj pri volitvah polovice (44) poslancev sporno!
TRETJI očitek bo nedvomno, da bi bil naš volilni sistem nekaj dražji od dosedanjega. Toda kaj je dražje, kot nekompetenten DZ, kakršnega imamo sedaj, ko je kar tretjina poslancev v nekakšnih prekrških – od ponarejenih dokumentov o izobrazbi in neoddajanja poročila o premoženjskem stanju pa do težav s plačevanjem najemnine za »poslanska stanovanja«, plačevanjem stroškov zanje, ponarejanja podatkov o bivališču, plačevanja telefonov, nabave literature, lažnih dnevnic, turističnih poslovnih ali študijskih potovanj in še in še. Z našim sistemom, kjer bi bila polovica poslancev direktno voljena v svojih okrajih, kjer tudi bivajo, in bi bili vsem na očeh, bi se večini teh težav povsem izognili.
ČETRTI očitek bo, da je naš sistem z dvema glasovoma »prekompliciran« za volivce. Tu se kaže klasično podcenjevanje volivcev in strah, da bi stranke z uveljavitvijo novega sistema izgubile precejšen del možnosti, da manipulirajo s kandidatnimi listami – in volivci. Če bi polovico DZ namreč volili neposredno, bodo tudi stranke prisiljene iskati najboljše možne kandidate. Zdaj pogosto na prvo mesto kandidatnih list dajo nekaj znanih osebnosti, ko pa ti postanejo ministri ali državni sekretarji, pa njihova mesta v DZ zasedejo povsem neznani strankarski »aparatčiki«, ki neposredno ne bi bili nikdar izvoljeni.
PETI očitek, ki smo ga že slišali, bo, da bi po našem sistemu prišlo v Parlament »vrsta lokalnežev«. Zanimivo, tega očitka nismo slišali, ko je bilo v DZ vrsta županov, ki so tam pogosto sklepali kravje kupčije. Zdaj, ko bi imela prvič v naši novejši zgodovini možnost tudi civilno družbena gibanja (tudi upokojenci!), da kandidirajo svoje predstavnike z realnim upanjem na uspeh, pa so njihovi potencialni kandidati, praviloma znane osebnosti, nenadoma »lokalneži«. Ni treba posebej poudarjati, da ti očitki prihajajo predvsem iz vrst strankarskih aparatčikov.
In da predstavim še ŠESTI najbolj verjeten očitek. To bo trditev, da se ne smemo spuščati v »neznan in negotov volilni sistem«. Tudi ta očitek je prazen. Sistem, ki ga predlagamo, je že dolgo poznan in temelji na nemškem, ki odlično deluje že več kot šest desetletij. To pomeni, da je brez večjih popravkov »prestal« več kot petnajst volitev – medtem, ko smo našega sedanjega v teh 25 letih popravljali kar štirikrat, praviloma na slabše. Vemo tudi, od kje prihaja ta očitek. Iz vrst sedanjih poslancev. Za njih je sistem, v katerem in po katerem so bili izvoljeni, seveda daleč najboljši. Ta jim daje možnost, da se obnašajo kot »izvoljeno ljudstvo« (dobesedno). V bolj demokratičnem sistemu večina njih ne bi bila izvoljena, saj bi volivci verjetno zahtevali od kandidatov še kaj več kot »zvestobo in zasluge za stranke«.
BOJ ZA SPREMEMBO SISTEMA BO TEŽAK
Od večjih političnih strank se bosta proti našemu predlogu verjetno opredelili Pozitivna Slovenija in SD. Slednja še bolj, saj je PS relativno nova stranka in še ni izkusila vseh sladkosti manipuliranja z volivci. Presenetljivo pa bo mogoče predlog podprla SDS, saj je pol koraka v smeri večinskega volilnega sistema, ki ga sama predlaga že dalj časa.
Poseben problem bo mogoče predstavljal sam DZ, kot je na eni prejšnjih razprav opozoril dr. Ciril Ribičič. Prav to »izvoljeno ljudstvo« bo mogoče v tej točki, v skrbi za lasten blagor in v upanju na ponovno izvolitev, strankam odreklo svojo prislovično glasovalno disciplino – in glasovalo po svoje.
Boj za uveljavitev nove volilne zakonodaje bo torej še dolg in težak. Morda bi bilo dobro, da se ZDUS tudi za ta del organizira tako, kot se je za zbiranje podpisov, in pošlje svoje predstavnike že na seje ustreznih odborov, ko bodo obravnavali naš predlog. Še prej pa ga je treba konkretno predstaviti poslancem in premagati nekatere njihove strahove in predsodke.
Razlog je preprost in motiv močan: če ne bomo uspeli spremeniti volilne zakonodaje, potem bo naslednji DZ verjetno še slabši od sedanjega, ki ne uživa nobenega zaupanja volivcev. Kaj to pomeni v teh kriznih časih, ni treba napovedovati.
Emil Milan Pintar