Arhivi Kategorije: 5. Delo in kapital

Človeški kapital, finančni kapital, lastniški kapital, soupravljanje

Družbena odgovornost, demokracija in socialna ekonomija

5. Delo in kapital, spl

– Povzetek nekaterih novejših objav –

Družbena odgovornost podjetij – pobožna želja ali tržna realnost; Klement Podnar in Urša Golob
Nedvomno ima koncept družbene odgovornosti in njegova popularnost izvir v spremembah in stanjih, ki so predvsem posledica neoliberalistične globalizacije. Gre za spremembe predstav v glavah posameznikov in njihovih odzivov na obstoječo globalno družbeno realnost. Neučinkovita blažitev neoliberalistične globalizacije ima posledice za milijone ljudi in vse to vpliva na spreminjanje obstoječih predstav o ekonomiji in ekonomskih subjektih – zamenjavo hegemonistične neoliberalistične miselnosti in vzpon bolj humane oblike ekonomije kot resne in realne alternative.
Družbena odgovornost razumljena kot poslovna priložnost naj bi imela neposredno ekonomsko vrednost. Čeprav je glavna odgovornost podjetij ustvarjanje dobička, podjetja hkrati lahko pomembno prispevajo k uresničevanju socialnih in okoljskih ciljev. Družbena odgovornost naj bi bila razumljena in obravnavana kot investicija in ne strošek, naj bi bila uspešna dolgoročna strategija preživetja in uspevanja podjetij.
Ne obstaja en sam model demokracije; Saša Prešeren
Demokracija je trajnostna oblika organiziranja družbe, ki najde pravo ravnovesje med voljo ljudstva, interesi moči in zaščito šibkih. Meja ravnovesja med socialo in konkurenčnim bojem je različna za vsako kulturo, čas in model demokracije. Le ravnovesje med neizmerno koncentracijo bogastva in »pravično« delitvijo lahko zagotovi stabilnost družbe. To pa brez sodelovanja civilne družbe ni mogoče.
Milton Friedman je trdil, da sta kapitalizem in demokracija tesno povezana. Njegov kapitalizem zmanjšuje vlogo socialne države in daje prednost tržnemu gospodarstvu. Trg je tisti, ki naj bi omogočil največjo demokracijo, saj se ljudje vsak dan lahko svobodno odločajo in izbirajo na odprtem trgu. Trg v resnici uresniči demokratično voljo ljudi, pravi Friedman in zato zagovarja privatizacijo javnih storitev ter krčenje države. Njegove ideje so pripomogle k vzpostavitvi globalnega trga, deregulaciji in neoliberalizmu.
Noam Chomski pa pravi, da so načela neoliberalizma neposreden napad na demokracijo. Krčenje države in javnega sektorja naj bi pomenilo krčenje demokracije. Kapital ne potrebuje demokracije, ko postane profit pomembnejši od ljudi. Platonova misel da »diktatura izhaja iz demokracije ter da najhujša oblika tiranije in suženjstva izhaja iz največje svobode« spominja na neoliberalizem, kjer je kapitalu dana maksimalna svoboda, posledica pa je ukinjanje socialne družbe in porast revščine.
Je torej zahodna demokracija le resničnostni šov, v katerem naivni volivci predamo oblast nekemu centru moči? Super bogati v ZDA kupijo volitve in postanejo lastniki demokracije. Ljudje sicer svobodno izberejo svojega novega voditelja, a predvolilno kampanjo financira zainteresiran kapital zato, da bo z novo oblastjo dosegel svoje poslovne cilje ter povečal svoj vpliv in dobiček.
Demokracija je cilj, ne stanje….
Ustavimo pohabljanje države; Igor Kotnik
Pred dobrima dvema desetletjema smo z zanosom govorili o osamosvojeni državi kot o uresničitvi domnevno večstoletnega sna slovenskega naroda. Zdaj pa je lastna država mnogim v napoto, nekaterim odveč. Razvilo se je nekakšno tekmovanje v veščini relativiziranja pomena države; beseda država je vse pogosteje psovka. Sploh v besednih zvezah državna uprava in državni uradnik(i). V zavesti številnih državljanov postaja država utelešenje zla, izkoriščanja, nepravičnosti.
Bistveno obeležje življenja človeka je zadovoljevanje potreb in interesov, od fizioloških, prek potrebe po varnosti, pripadanju in ljubezni, ugledu in spoštovanju, do potrebe po samoaktualizaciji. Ker pa je človek po naravi družbeno bitje, potrebe in interese praviloma uresničuje v različnih družbenih skupnostih, od katerih je država najbolj kompleksna. V primeru sodobne države gre za trikotnik razmerij med državljanom, civilno družbo in državo – med zasebnimi, javnimi in državnimi potrebami in interesi.
Sodobna država naj državljanom ne bi zagotavljala zgolj preživetja in fizične varnosti, ampak še celovito socialno varnost in blaginjo. V obdobju finančne krize je na preizkušnji prav država, ki mora, s ciljem zadovoljevanja potreb in interesov državljanov, prerazporejati dodatno omejene družbene dobrine in povečana bremena tako, da bo kljub povečanim družbenim napetostim vseeno v čim večji meri ohranjala družbeno ravnotežje.
Socialna ekonomija; Mario Belovič
V Evropski uniji lahko v povprečju enega od štirih podjetij uvrstimo v socialno podjetništvo. Takšne oblika podjetništva se širijo in po zadnjih podatkih je v skupnosti že 11 milijonov delovnih mest, ki delujejo skladno z načeli socialne ekonomije. Koncept poslovnega delovanja na trgu, a s socialnimi cilji seveda ni nov. Začetek si deli z začetki (utopičnega) socializma, nov zgodovinski premik, ki je idejo prestavil tudi v politično ospredje, se je zgodil po drugi svetovni vojni, ko ga je počasi začela posvajati vladajoča evropska socialna demokracija.
S klasične kapitalistične pozicije je socialno podjetništvo neumno. Nič ga izključno ne zanima le dobiček, ampak tudi in predvsem širši pozitivni vpliv, ki ga ima takšno delovanje na družbo. Socialno podjetništvo obstaja v urejenih kapitalističnih družbah, kot so zahodne, in v tretjem svetu. Slovenija, tako kot pri marsikateri drugi inovativni družbeni praksi, zaostaja tudi na tem področju, saj je brez začetne pomoči države socialno podjetništvo obsojeno na propad.
Živim za dan, ko bo protizakonito krasti denar davkoplačevalcev; Eva Joly, intervju
Eva Joly je pred leti na Islandiji odigrala pomembno vlogo pri edinstveni preiskavi bančnega zloma, o čemer bi se lahko kaj naučili tudi pri nas. Prišla je v Slovenijo, a naše vlade, ki si vsaj na papirju prizadeva za sistemske preiskave projektov državnega pomena, njeni nasvet ne zanimajo.
Joly-jeva pravi: Čeprav so parlamentarne preiskave v Evropi zelo neučinkovite, jih uporabljamo. Naš namen je razkriti davčne pridobitve korporacij in dokazati, kako škodljive so, nato pa predlagati spremembe. Načrt, ki ga v zvezi s korporacijskim plačevanjem davkov pripravlja OECD, ni dovolj. OECD je klub bogatih držav, ki se odločajo dogovorno. Toda kako je mogoče doseči dogovor z državami, kot so Singapur, Kajmanski otoki, Nizozemska, Kanada, Luksemburg, ki živijo od tega, da kradejo davčne prihodke drugih držav? Ljudem je treba razložiti, da tako početje vpliva na njihovo življenje. Zdi se mi, da tega zdaj ne razumejo. Na Islandiji sta stali skupaj javno mnenje in politika. Vlada je skupini civilne družbe namenila sredstva. Delo je bilo težaško, toda danes so bančniki obsojeni, njihovo protizakonito premoženje je zaseženo in ljudje vedo, kaj se je zgodilo.
Anatomija finančnega umora; Rastko Močnik
Grčija je ob podpori mednarodnih zasebnih finančnih ustanova globoko zabredla in leta 2010 se je po pomoč obrnila na druge članice evrske skupine in Mednarodni denarni sklad. To je pripeljalo do dveh posegov evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada v letih 2010 in 2012, ko je Grčija s to zloglasno »trojko« sklenila osovražena »memoranduma o soglasju«.
Rezultat trojkinih posegov je, da so z javnim denarjem poplačali grške zasebne banke v celoti, mednarodne upnike pa delno, saj so grškim državnim obveznicam za dobro polovico zmanjšali nominalno vrednost. Ob tem so nekateri mednarodni skladi s špekulacijami z grškimi obveznicami pridobili velikanske dobičke. Trojka je krizo zasebnega finančnega sektorja predelala v krizo grškega javnega dolga; upniki zdaj niso več zasebne finančne ustanove, temveč Mednarodni denarni sklad, Evropska banka, evropske ustanove in države evrske skupine.
Žrtve »reševanja« so grški javni pokojninski skladi (ki so zgubili 14,5 milijarde evrov od 21 milijard rezerv) in druge javne ustanove, mali lastniki državnih obveznic (več kakor 15.000 družin je zgubilo življenjske prihranke) – in seveda celotna grška družba, saj so jo razdejali ukrepi, ki jih je trojka zahtevala za svoje usluge. Trojkine zahteve so: privatizacija državnih podjetij in javnih dobrin; zniževanje plač in pokojnin; množično odpuščanje iz javnega sektorja; odprava kolektivnih pogajanj; fleksibilizacija trga dela.
Grška država je, denimo, prodala zasebnikom stavbe ministrstva za pravosodje, ministrstva za izobraževanje, ministrstva za kulturo, ministrstva za upravno reformo in elektronsko upravo, stavbo policijskega poveljstva v Atenah in Solunu, stavbe statistične uprave, številnih lokalnih davčnih uradov in tako naprej – vse skupaj za 261,31 milijona evrov, potem pa je te stavbe najela nazaj za 20 let za nekaj manj kakor 600 milijonov evrov (plus stroški vzdrževanja in zavarovanja).
Politika slovenske vlade je enaka zahtevam trojke: od Aten zahteva privatizacijo, doma pa izvaja razprodajajo.
Pri reševanju krize smo poslušali tuje akterje in implementirali to, kar so nam svetovali; Ajda Pistotnik in Lidija Živčič, Intervju
Impact of International Finance and Other Institutions on Key Policies of Slovenia; Ajda Pistotnik in Lidija Živčič, Študija
Avtorici sta študijo o vplivu priporočil mednarodnih finančnih inštitucij na slovenske politične odločitve predstavili na letnem zasedanju Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada v oktobru 2015.
Popisali sta vse varčevalne ukrepe in pogoje za njihovo sprejetje. Pomembna značilnost je, da so v času krize štiri različne vlade sprejemale skoraj enake ukrepe. Sploh ne gre več za levico ali desnico, za neke vrednote in ideje, katerim naj bi sledile, temveč za neke skoraj identične recepte. Res je zanimivo, da so se varčevalni ukrepi in predlagane strukturne reforme mednarodnih institucij postale prioriteta vseh zadnjih štirih različnih vlad z različnimi političnimi programi, levimi in desnimi.
Leta 2012 je celo ustavno sodišče presodilo, da bi bila referenduma o zakonu o slovenskem državnem holdingu in zakonu o ukrepih za krepitev stabilnosti bank protiustavna. Zelo zanimivo je tudi, da se je med letoma 2011 do 2014 izjemno povečal obisk tujih delegacij na najvišjem nivoju. In čeprav Slovenija ni podpisala nobenega memoranduma, ki bi omogočal prihod t.i. trojke, je sprejemala delegacije, kot bi bil tudi pri nas uveden “režim trojke”.
Ubogljiva ali podjetna država; Saša Prešeren
Ali je treba v EU tekmovati ali ubogati? Marsikatera država v EU doživlja Bruselj kot priložnost za uveljavljanje svojih interesov. Nekatere velike »izsiljujejo« olajšave, druge iščejo priložnosti in včasih »pomotoma« naredijo nekaj, kar je celo v nasprotju z evropsko zakonodajo in načeli.
Kaže, da boljše življenjske razmere in blaginja v nekaterih državah v EU niso posledica zgolj tega, da tam državljani veliko delajo, ampak gre pripisati uspeh drugim vzrokom.
Morda gre pri državah za podobno logiko kot pri podjetništvu in v poslovnem svetu. Tam ni najbolj odločilno, da smo pridni, ubogamo šefa, veliko delamo in imamo minimalno plačo, temveč je bolj pomembno, kaj delamo in kako. Ali je morda tudi za uspeh države treba najti »nišo«, s katero si država pribori neko prednost, tako kot spretni poslovneži najdejo poslovno nišo, kjer lahko uspejo? Ali je mogoče ustvariti takšno nišo z zakonodajo in tako polniti državno blagajno, ne da bi le jemali svojim državljanom? Evropska unija ni le skupnost solidarnih držav, ampak tudi tekmecev. Solidarnost je zapisana v planih in strategijah, tekmovalne niše pa realizirajo države bolj na tiho.
Ali lahko Slovenija najde neko nišo, da bi si izboljšala gospodarsko stanje? Ali bi morala vlada biti bolj podjetna in najti niše za vzpon Slovenije? Morda pa lahko visoka uvrstitev na lestvice poslovnega okolja prispeva, da bi Slovenija državljanom zagotovila dobre plače in pokojnine, odlično in brezplačno šolstvo ter zdravstvo, manjšo brezposelnost in nič revščine. Takrat bomo vsak dan ponosni na tako državo in navdušenja ob himni in zastavi ne bomo kazali le po zmagi slovenskih športnikov.
Ponovitev Grške krize; Anton Bebler
Zgrešeno je graditi skupno valuto na pesku političnega voluntarizma
Vročično ukvarjanje z grško finančno krizo je trajalo tri leta in zahtevalo okrog sto zasedanj voditeljev vlad in ministrov, angažiranje na tisoče uradnikov in drugega osebja. In po vseh neskončnih pogajanjih in neprespanih nočeh še vedno niso rešili temeljnega problema evroobmočja.
Zgrešeno je bilo začeti graditi skupno valuto na pesku političnega voluntarizma. Namesto da bi pospešil gospodarski razvoj, je evro, poleg zgrešene lizbonske strategije, pomembno prispeval k pešanju gospodarske rasti in upadanju deleža celotne Evropske unije v svetovnem gospodarstvu. Ko se je zgodila čezatlantska finančna kriza, so se najbolje odrezale tiste članice EU, ki so ohranile svoje valute. To ni bilo naključno. Namesto orodja za tesnejše politično povezovanje in zmanjševanje razlik med članicami je postal evro predmet notranjih razprtij in generator poglabljanja razpok med evropskim »Severom?? in »Jugom«.
Evropska unija je ne povsem posrečena mešanica meddržavne organizacije in zelo ohlapne konfederacije suverenih držav. In bo to v doglednem času zanesljivo tudi ostala, če bo sploh preživela. Enotna valuta pa je primerna le za unitarne države in čvrste federacije. Ekonomska in monetarna unija (EMU) socialno in ekonomsko zelo različnih in hkrati suverenih držav bo za to, kljub vsem krpanjem njenega ustroja in pravil, obsojena na periodične potrese in krize. Že v sami zasnovi, je nujno urediti možnost izstopa ali izključitve iz EMU članici, ki ne zmore ali noče spoštovati evro pravil.
Smo le eno finančno krizo oddaljeni od resničnih sprememb; Thomas Mayer
V prepričanju, da zadnja finančna kriza še ni premagana in tudi ne bo, dokler bo vsepovsod navzoča prezadolženost, nemški ekonomist predlaga radikalne spremembe sodobnega denarnega sistema.
Banke podeljujejo kredite, ki niso kriti z ničimer. Več denarja je mogoče pridobiti z več posojili. Tako ustvarjen denar spodbuja dolžniška razmerja. Denar torej temelji na dolžniški piramidi. Zato je nujno čimprej reformirati denarni sistem. Denar bi morali ustvarjati drugače kot z dolgovi, ker s tem celoten sistem nagiba k nestabilnosti. Tako kot v preteklosti bi morali denar razumeti kot vrednost premoženja.
Reforme bi bile še posebno koristne za evrsko območje, ker evro stoji na še posebno majavih nogah. Emisija denarja potrebuje državo, ki prek centralne banke ta proces nadzoruje in uravnava. To deluje le v državah z nacionalno valuto.
ECB deluje kot posojilodajalec v skrajni sili. Tako kot druge centralne banke masovno kupuje državne obveznice. ECB pa po drugi strani nima nobene lastne države, ampak devetnajst posameznih držav. To pa je še posebno nestabilno in se bo enkrat zrušilo. Zgodovinski primer je latinska denarna unija, ki je bila ustanovljena leta 1865 in je dolgo zdržala, leta 1914 pa se je zrušila.
Prispevke zbral in povzetke uredil: Miroslav Marc, Sinteza, 7.11.2015

Ekonomska demokracija

2. Demokracija in država, 4. Ekonomika in gospodarstvo, 5. Delo in kapital, spl

Dr. Mato Gostiša ugotavlja, da korporacijske pravice še vedno temeljijo zgolj na lastnini finančnega kapitala, čeprav intelektualni kapital zdaj pomeni že približno 85 odstotkov tržne vrednosti podjetij in v nadaljevanju opiše bistvo pojma »Ekonomska demokracija«.
Kapitalizem, ki ga zdaj živimo, je po svojem bistvu še vedno navaden (izkoriščevalski) »mezdni kapitalizem«, kakršen je bil sistemsko utemeljen v 18. in 19. stoletju. Danes v radikalno spremenjeni družbenoekonomski realnosti 21. stoletja pa poka in razpada že po vseh šivih. Gre namreč za popoln sistemski anahronizem, katerega ekonomski, socialni in okoljski učinki postajajo vse bolj katastrofični, tako da s tem družbenoekonomskim sistemom človeštvo ne more več dolgo preživeti. Še manj pa morda napredovati v smeri želene ekonomsko učinkovitejše, socialno pravičnejše in kohezivnejše, hkrati pa tudi okoljsko odgovornejše družbe.
Ključna predpostavka za iskanje ustrezne alternative je priznavanje človeškemu (intelektualnemu) kapitalu sorazmerno enake korporacijske in druge ekonomske pravice kot jih zdaj uživajo le lastniki finančnega kapitala.
Gostiša sklene, da je ekonomska demokracija verjetno edino možno povsem »tržno« nadomestilo zdajšnjemu mezdnemu kapitalizmu. Razvojno gledano nista problem ne zasebna lastnina ne trg, saj sta oba obstajala mnogo pred zdajšnjim kapitalizmom. Zasebna lastnina obstaja že vse od praskupnosti, trgi pa igrajo pomembno vlogo že vse od izuma kovanega denarja v 8. stoletju pr. n. š.
Sistemsko je treba ukiniti le mezdni odnos med delom in kapitalom in namesto tega priznati tudi intelektualnemu kapitalu njegovo funkcijo pri ustvarjanju poslovnega rezultata. Dobiček in druge korporacijske pravice je treba deliti vsem, ki s svojo udeležbo v podjetju tvegajo, tako lastnikom finančnega kot intelektualnega oz. človeškega kapitala.
Več…

Socialna beda množic

2. Demokracija in država, 5. Delo in kapital, spl

Hitro rastoča socialna beda množic ni edini razlog za naraščanje napetosti, je pa eden ključnih.
»Naraščanje socialne neenakosti je šokantno,« je ob današnji objavi podatkov nevladne organizacije Oxfam izjavila direktorica Winnie Byanyima. Premoženje 80 najbogatejših ljudi na svetu se je od leta 2009, ko se je začela kriza, do leta 2014 več kot podvojilo, že prihodnje leto pa si bo en sam odstotek najbogatejših ljudi na svetu prvič lastil več kot polovico vsega svetovnega bogastva. Pred petimi leti je imel v rokah 44 odstotkov, lani 48, prihodnje leto bo segel do 50 ali celo do 52 odstotkov.
Slika o hitri rasti neenakosti je še bolj strašljiva, če dodamo drugo ugotovitev najnovejše Oxfamove statistike, po kateri je tudi večina ostalega svetovnega premoženja že v rokah komaj petine najpremožnejših, medtem ko si 80 odstotkov človeštva deli samo še 5,5 odstotka preostanka. Škarje med bogatimi in revnimi se očitno razpirajo tako hitro, kot se niso še nikoli v zgodovini.
Ker trend ni nov, je zanimivo, kako da se ob vseh analizah družbenih napetosti, ki že resno tresejo tudi Evropo in smo jim priče po nedavnih pariških dogodkih, skoraj nihče ni resneje lotil prav te revščine in socialne izključenosti vse večjih slojev prebivalstva, ki jo tudi na stari celini že povzroča izjemna koncentracija premoženja v rokah peščice najbogatejših. Dejstvo je namreč, da s to koncentracijo zelo hitro izginja tisti evropski srednji sloj, ki je staro celino desetletja definiral kot relativno bogato družbo socialnega blagostanja in ki je ves čas deloval kot nekakšen družbeni amortizer. Dokler gre namreč večini ljudi relativno dobro in dokler se imajo tudi priseljenci in celo oni s skrajnega roba družbe s solidnim delom še možnost prebiti vsaj v to relativno dobro živečo družbeno sredino, je asimilacija možna, napetosti pa so bistveno manjše kot v primeru, ko se večina prebivalstva začne v strahu prerivati za vse bolj usihajoče socialne ugodnosti. Pol stoletja zgledno delujoče Evrope, ko v Nemčiji ni živelo nič manj priseljenih Turkov, v Franciji pa nič manj getoiziranih Alžircev, je dober dokaz. Družbi je uspelo »prebaviti« vse verske, kulturne in civilizacijske različnosti, ki so jih zdaj nevarno potisnili na površje predvsem finančna kriza z zaukazanim drastičnim varčevanjem (v korist še hitrejšega bogatenja bogatih) in hitro rastoča pavperizacija srednjega sloja.
Revščina vedno radikalizira. Tega se počasi začenjajo zavedati tudi tisti, ki se bodo v sredo, večinoma z zasebnimi letali in helikopterji, pripeljali v švicarski Davos in ki nameravajo tokratni svetovni gospodarski vrh nameniti prav hitro rastoči družbeni neenakosti. A čeprav je tudi med njimi že zaznati strah pred vse bolj nepredvidljivimi posledicami družbene neenakosti, ki celo v Evropi že povzroča prve resnejše konflikte, je malo verjetno, da bodo, tako kot vladam predlaga Oxfam, privili bogate zaradi njihovega izogibanja davkom, ostreje obdavčili kapital in ne dela, za povrhu pa dvignili minimalne plače in izboljšali delovanje javnih služb. Kaj takega se celo predstavnikom slovenskega »velikega« kapitala, čeprav s tistim zares velikim svetovnim nimajo prav veliko skupnega, še vedno zdi nekaj nemogočega.
Damijan Slabe, Delo

Prekarnost, konec kapitalizma?

2. Demokracija in država, 5. Delo in kapital, spl

Kakor se je tukajšnja buržoazna demokracija rodila stara in izčrpana, tako se je lokalni kapitalizem rodil – mrtev.
Prekarna delovna razmerja so razne vrste odnosov, pri katerih delavka in delavec nimata pravic, ki so še do nedavnega veljale za samoumevne. Zato jim pravimo tudi »nestandardna« delovna razmerja, četudi v Sloveniji postajajo vse bolj »standardna«, saj zdaj že skoraj polovica zaposlenih dela v takih okoliščinah. Prekarno zaposleni prejemajo nižje mezde, delavke in delavci morajo navadno sami poskrbeti za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, ni več plačanega dopusta, poveča se življenjska negotovost … Skratka: s prekarnimi odnosi se povečuje izkoriščanje delavstva in krepi gospostvo lastnikov kapitala in njihovih menedžerjev. Pomembno je prav to: hkrati ko se veča izkoriščanje, se povečuje tudi podrejenost. Medtem ko bi naivno lahko menili, da se s povečevanjem izkoriščanja povečuje tudi odpor delavstva, se dogaja ravno nasprotno: ukrepi, s katerimi kapital povečuje izkoriščanje, hkrati razbijajo delavski odpor. Kapitalistični razred očitno spreminja načine izkoriščanja in vzvode svojega gospostva.
Uvajanje prekarnih zaposlitev je torej del širše preobrazbe svetovnega kapitalističnega sistema. Če se hočemo bojevati proti prekarnosti, moramo razumeti, po kakšni strukturni logiki jo kapital in njegove organizacije uvajajo. Zato si moramo ogledati sedanjo zgodovinsko preobrazbo kapitalizma.
Krize in revolucije
Temeljna značilnost sedanje preobrazbe kapitalizma je, da se kapitalizem spreminja, zato da bi preživel. Tako je bilo tudi v preteklosti. Vzpostavitev tovarniškega sistema s kasarniško disciplino, hkratni razvoj mestnega proletariata, ki ne more preživeti brez mezdnega dela v tovarnah, veliki industrijski razcvet v prvi polovici 19. stoletja so odgovor kapitala na prve delavske upore, na gospodarsko krizo po napoleonovskih vojnah in pariško proletarsko vstajo junija 1848, s katero se je proletariat v Evropi uveljavil kot vodilna protikapitalistična družbena sila. Druga industrijska revolucija konec 19. stoletja, nove vrste specialističnih industrij – so odgovor kapitala na takratno krizo kapitalizma in, seveda, pariško komuno, prvo proletarsko revolucijo. Krize in revolucije gredo poslej skupaj. Kriza britanskega imperialnega gospostva, imperialistična svetovna vojna, delavske revolucije v obrobni Evropi – in oktobrska revolucija. Spet se zgodi temeljna preobrazba kapitalizma, poslej v tekmi s socialističnim projektom: prevlada ameriškega imperializma, nova vrsta proizvodnje množičnih standardiziranih proizvodov, tekoči trak, nekvalificirane delavske množice. In spet kriza, svetovna vojna – protikolonialne revolucije, nov svetovni val socialističnih revolucij, kapitalizem je v središču in še marsikje prisiljen v razredni kompromis. »Socialna država« v središču kapitalizma in razne vrste socializmov na obrobju izboljšajo življenjski standard delovnih množic, jim zagotovijo varnost, dvignejo izobrazbeno raven celotnih družb. Delavski boji so potisnili kapitalizem do meja, ki jih ni več zdržal. Svetovna revolucija 1968, kakor jo označuje Wallerstein, je napadla temelje starega sveta: družino, šolo, tovarno, državo. Zazdelo se je, da je socializem v svetovnem merilu samo še vprašanje časa.
Da bi kapitalizem preživel, se je spremenil. Informacijska tehnološka revolucija, investicijski skladi, korporativno upravljanje, organiziran prestop višjega vmesnega razreda (menedžerjev) na stran kapitala, napad na mezde, socialno državo, javno šolstvo, javno zdravstvo … to in še marsikaj je bil odgovor kapitala, da bi kapitalizmu podaljšali življenje. Vendar ni kaj dosti pomagalo.
Periferija polperiferije
Dolgi ciklus evropsko-ameriške prevlade se je iztrošil in tukajšnji kapital se je zatekel k še krutejšim ukrepom. Vladajoči razredi v Evropski uniji si zdaj ustvarjajo notranje kolonije, Grčijo in sredozemsko področje. Vladajoči v ZDA, ki jim Latinska Amerika uhaja, pa z različnimi »transatlantskimi« sporazumi poskušajo narediti za svojo »notranjo kolonijo« celotno Evropo.
EU se iz središča svetovnega sistema spreminja v polperiferijo, Slovenija pa postaja periferija polperiferije. Strukturno je to isti položaj, kakor ga je imela Kraljevina Jugoslavija pred drugo svetovno vojno, ko je bila periferija polperifernih Nemčije in Italije. Lokalna vladajoča koalicija potiska Slovenijo v vse slabši položaj v svetovnem sistemu. Vrh tega tukajšnje vladajoče skupine v Sloveniji niso opravile produkcijske in družbene preobrazbe, ki jo je evroameriški kapitalizem izvedel v sedemdesetih in osemdesetih letih in s katero je podaljšal svoj obstoj. Tukajšnji vladajoči razredi so imeli dve priložnosti, da sicer z zamudo, a vendarle naredijo to kapitalistično preobrazbo. Prva priložnost je bila v času razrednega kompromisa v devetdesetih, ko je delavstvo v zameno za ohranitev socialne države privolilo v povečanje izkoriščanja. A delavsko koncesijo so vladajoči porabili za izpolnjevanje pogojev za vstop v EU, ne za tehnološko preobrazbo, za izboljšanje množične izobrazbe in razcvet znanosti. Druga priložnost je bil poceni denar v času kratke konjunkture 2004–2008, ki so ga vladajoči porabili za neuspešno prisvajanje (zastarelih) produkcijskih sredstev, in ne za tehnološki in družbeni preboj.
»Predkapitalistične« oblike
Že v času zamujenih priložnosti, že v devetdesetih letih, so v Sloveniji začeli razvijati prekarne oblike zaposlitev. Kapital je z njimi obšel še veljavno delavsko zakonodajo, država pa je to tolerirala in celo pospeševala. Med prvimi žrtvami so bili delavci in delavke s tujim državljanstvom, ki jih je država z delavstvu sovražno zakonodajo izročila na milost in nemilost kapitalu in njegovim managerjem. Prekarne oblike so se hitro razširile po vseh dejavnostih: zdaj zajemajo že več kakor 40 odstotkov delovno aktivnega prebivalstva. Država to omogoča in tudi sama izvaja: prekarnih zaposlitev je, denimo, veliko v javnem izobraževanju od vrtcev do univerz.
Tukajšnji kapitalisti, njihovi politiki in njihovi ideologi so ves čas tarnali, da je v Sloveniji »cena dela« previsoka, svoj kapitalizem so ves čas zidali na neposrednem golem izkoriščanju delavk in delavcev – in ne na tistem, kar naj bi bila zgodovinska značilnost kapitalizma: ne na permanentni tehnološki in organizacijski revoluciji. Kakor se je tukajšnja buržoazna demokracija rodila stara in izčrpana, tako se je lokalni kapitalizem rodil – mrtev.
Ko zdaj oblastniki proti volji ljudstva predajajo slovensko gospodarstvo v last in oblast mednarodnemu kapitalu, s tem odpravljajo tudi vsako še tako drobno možnost kapitalistične prihodnosti za Slovenijo. Neokolonialna podrejenost namreč prinese mešane oblike izkoriščanja in podrejanja, tudi »predkapitalistične«, ki so jim blizu nekatere oblike prekarnega dela, na primer, delo prek posredovalnih agencij.
V resnici se je tukajšnji kapitalizem dokončno zlomil, ko je njegova država njegove zasebne dolgove prenesla na celotno prebivalstvo in nas z »javnim« dolgom, ki ga ni mogoče odplačati v doglednem obdobju, postavila pred radikalno alternativo: prihodnost bo socializem ali barbarstvo.
Rastko Močnik, sociolog

Prerazporejanje planetarnega bogastva

2. Demokracija in država, 5. Delo in kapital, spl

Kje je limit permanentnega bogatenja lastnikov kapitala in absolutne pavperizacije proletariata?
Na začetku šestdesetih smo imeli pri nas tako rekoč uradno diktaturo proletariata, v Nemčiji so imeli trden socialni sporazum in vsako leto višje plače, v Franciji pa so že skrajševali delovni teden. Takrat, je ekonomija cvetela in je bilo popolnoma jasno, da bo jutrišnji dan lepši in bogatejši, za delavce, da ne bi podlegli komunističnim idejam. Tako začenja Jure Apih svoj prispevek o nujni zaustavitvi trajnega bogatenja lastnikov kapitala in posledično vse večje razslojenosti prebivalstva ter revščine večine. Prispevek je napisan pronicljivo in hkrati razumljivo – Prerazporejanje planetarnega bogastva

Korporacijsko upravljanje

2. Demokracija in država, 4. Ekonomika in gospodarstvo, 5. Delo in kapital, spl

Skrajni čas je, da se v Sloveniji končno vendarle že enkrat dogovorimo, kakšno zasnovo podjetja in korporacijskega upravljanja bomo zagovarjali in uresničevali v praksi;
– sodobni deležniški koncept, temelječ na teoriji o družbeni odgovornosti podjetij,
ali
– klasičen lastniški koncept iz 18. in 19. stoletja.
To, kar se nam na tem področju dogaja zdaj, je namreč – kot je še posebno nazorno razkril razvpiti primer Luke Koper – popolnoma navadna hipokrizija, vsesplošno licemerje, ki kaže na zelo veliko razliko med splošnimi proklamiranimi načeli na eni ter popolnoma konkretnimi ravnanji v vsakdanji praksi na drugi strani.
Osebno ne poznam prav nobenega opaznejšega slovenskega teoretika korporacijskega upravljanja, politika ali menedžerja, ki ne bi – ker je to pač moderno – vsaj načelno sveto prisegal na nujnost uveljavljanja družbene odgovornosti podjetij v sodobnih pogojih gospodarjenja in s tem pogojenega deležniškega koncepta upravljanja. Ne vem sicer, koliko jih ta koncept in njegovo bistvo v primerjavi s klasičnim lastniškim tudi v resnici razume in vanj verjame, a le redki ga poskušajo uresničevati tudi v praksi. Večina ga ima torej le na jeziku.
Bistvo obeh konceptov
Klasičen lastniški koncept korporacijskega upravljanja razume podjetje kot izključno ekonomski subjekt, katerega edino poslanstvo, cilj in odgovornost je maksimalno zadovoljevanje materialnih interesov lastnikov kapitala (maksimiranje vrednosti družbe za delničarje), vsi interesi družbenih skupin v podjetju in zunaj podjetja pa se morajo absolutno in samodejno podrejati temu vrhovnemu interesu, ki je hkrati »interes družbe«.
Sodobna deležniška teorija pa uči popolnoma drugače: podjetje je družbenoekonomski subjekt, katerega poslanstvo in odgovornost je uravnoteženo uresničevanje interesov vseh svojih notranjih in zunanjih deležnikov, tj. lastnikov, zaposlenih, lokalne in širše družbene skupnosti z vsemi najrazličnejšimi entitetami, ki so tako ali drugače odvisni od podjetja, podjetje pa od njih. Logično, kajti podjetje vse vire za svoje poslovanje črpa iz svojega družbenega in naravnega okolja, zato je dolžno temu okolju (ne pa samo lastnikom kapitala) tudi ustrezno vračati. Lastniki kapitala so torej samo ena od enakopravnih deležniških skupin, ki svojih interesov ne more »vsijevati« vsem drugim deležnikom, ampak je dolžna te interese z njimi »usklajevati«.
Prav iz navedenih razlogov koncept družbene odgovornosti in deležniškega upravljanja podjetij pomeni tudi temeljno teoretično podstat celotnemu sistemu participacije zaposlenih pri upravljanju oziroma delavskega soupravljanja prek svetov delavcev in delavskih predstavnikov v organih družb. Le-to namreč po svojem bistvu ni prav nič drugega kot konkreten upravljavski mehanizem prek katerega se lahko interesi zaposlenih kot – poleg lastnikov kapitala – zagotovo najpomembnejše skupine deležnikov učinkovito prelivajo v procese sprejemanja pomembnejših poslovnih odločitev oziroma upravljanja podjetij. Toliko na splošno, zdaj pa spet k Luki Koper.
V čem je problem primera Luke Koper
V okviru sicer povsem legalno izvedenega postopka za izbiro novega predsednika uprave so, kot je znano, svoje glasove za kandidata Gašparja Gašparja Mišiča, ki je bil potem tudi izbran, prispevali trije predstavniki delavcev v NS, predstavnik lokalne skupnosti in eden od predstavnikov kapitala. Posledica? Širša politika, vlada in Sod so s pozicije predstavnikov države kot večinske lastnice kapitala konkretno glasovanje predstavnikov delavcev (ti naj bi sicer vedeli za odklonilno stališče lastnikov, a so si kljub temu drznili glasovati drugače) takoj razglasili preprosto za nelegitimno in – glede na napovedane ukrepe – v končni posledici celo tudi kot nelegalno. Po besedah predsednika uprave Sod, je namreč nedopustno, da so predstavniki delavcev v NS glasovali v nasprotju z voljo lastnikov kapitala, kar upravičuje tudi že napovedano ponovitev (nelegalnega?) postopka na podlagi predhodne zamenjave nadzornikov na že sklicani izredni seji skupščine družbe. Menda naj bi na tej skupščini celo tudi spremenili statut v smeri »kazenskega« zmanjšanja števila delavskih predstavnikov v NS. Halo?
Si je sploh mogoče predstavljati bolj nazoren konkreten primer očitne hipokrizije, ki sem jo omenil v uvodu? Ko gre zares, zaposleni s svojimi interesi nenadoma niso več pomembni deležniki, njihovi predstavniki v organih družbe pa ne dovolj zrele osebe, da bi bili sposobni oceniti, kaj je resnični »interes družbe«. Če njihovo glasovanje ni skladno z interesi lastnikov kapitala, so preprosto obtoženi, da delujejo v škodo »interesov družbe« in da so sankcionirani z zmanjšanjem njihovega števila v nadzornem svetu oziroma upravnem odboru. Kakšen gromozanski nesmisel! Naj bo tega končno dovolj.
Zaposleni – verjetno najboljši nadzorniki
Zaposleni, lastniki človeškega kapitala, ki je zdaj, v eri znanja za konkurenčnost in poslovno uspešnost podjetij nesporno pomemben najmanj toliko, če ne celo bolj kot lastniški finančni kapital, brez dvoma zaslužijo svoje predstavnike v nadzornih svetih oziroma upravnih odborih družb. In to morda celo več ko le eno tretjino. Vendar ne v vlogi nekakšnega priveska predstavnikom lastnikov (finančnega) kapitala in njihovim interesom, ampak kot zastopnike avtentičnih interesov kolektiva zaposlenih. Brez upoštevanja interesov zaposlenih je v sodobnih pogojih gospodarjenja seveda povsem iluzorno sanjati o učinkovitem upravljanju podjetij. In to ni nobena puhlica, ampak nova družbenoekonomska realnost, ki bi jo bilo treba čim prej sprejeti.
Če je tako, potem je seveda tudi jasno, da v bistvu ni prav nobenega pomembnejšega vprašanja v podjetju ali v zvezi s podjetjem, ki ne bi tako ali drugače zadevalo tudi zaposlenih in njihovih interesov. Še najmanj pa je to lahko imenovanje poslovodstva. Pametni lastniki kapitala nikoli ne bi smeli imenovati poslovodstva mimo ali celo v nasprotju z voljo kolektiva zaposlenih, kajti morebitna trenja na tej relaciji so zagotovo najzanesljivejša pot v slabo, če ne že katastrofalno poslovanje. Največ škode podjetjem namreč naredijo prav menedžerji, ki ne znajo upravljati (sicer neizmernim razpoložljivim, a zdaj pri nas močno podoptimalno izkoriščenim) človeškega kapitala.
In še nekaj bi moralo biti jasno. Nihče ni že objektivno tako zelo močno zainteresiran za dobro in dolgoročno uspešnost podjetij, kot so prav zaposleni, ki so seveda – v nasprotju z lastniki kapitala – od njih tudi eksistenčno odvisni. Zato so zaposleni in njihovi predstavniki zagotovo zadnji, ki bi – spet v nasprotju s številnimi lastniki kapitala – v resnici lahko delovali v škodo podjetij. Nasprotno, če jim je to dovoljeno, so lahko (in v praksi pogosto tudi so) daleč najboljši nadzorniki. Zato lahko samo upamo, da neumnosti, ki jih v primeru Luke Koper zdaj počneta politika in Sod, ne bodo služile kot podlaga za kako morebitno ponovno vsesplošno gonjo ali celo pogrom nad delavskimi predstavništvi v organih družb na splošno. Proti morebitni takšni norosti pa bo vsekakor treba tudi širše povzdigniti glas.
Mato Gostiša, objavljeno v Delu 3.9.2013

Zakaj ima evropska trojka prednost pred domačo?

4. Ekonomika in gospodarstvo, 5. Delo in kapital

Pred dnevi so se srečali premierka Bratuškova, finančni minister Čufer in novi guverner BS Jazbec. Po srečanju se je premierka pošalila, da je to »naša« trojka, ob kateri evropska – pred njo nas politika že ves čas straši – ne bo potrebna. Nekaj dni za tem je Mladina (štev. 29 z dne 19.7.2013) objavila obširen intervju z ministrom Čuferjem, v katerem je ta predstavil krizno politiko, ki jo namerava voditi vlada, torej »naša« trojka. Naj povzamem njene ključne sestavine, kakor sem jih sam dojel:
1. Prednostni vladni ukrepi
• Sanacija bank in posredno sanacija prezadolženosti podjetij. (Ukrep je med temeljnimi pogoji za učinkovito delovanje gospodarstva.)
• Prodaja državnih podjetij. (Brez da izvedemo temeljito privatizacijo, kar je še državnega, naj bi izhod iz sedanje krize ne bil mogoč.)
• Koreniti rezi v plače javnih uslužbencev, socialne transferje in pokojnine. (To naj bi bil temeljni ukrep za dolgoročno povečanje konkurenčnosti gospodarstva.)
2. Česa vlada ne bo počela
• Ne bo podpirala domačega povpraševanja z investicijami in drugimi ukrepi keynesianske ekonomske politike. (V manjših, odprtih gospodarstvih naj bi tovrstni ukrepi ne blažili krize, saj naj bi se z njimi prednostno spodbujalo uvoz, to pa krizne razmere le dodatno zaostruje.)
• Davkov ne bo več povečevala. (Pri obdavčitvi naj bi že dosegli zgornjo mejo in zato davkov ni smiselno še naprej večati. Res pa je, da je davčni sistem potreben popravkov, saj naj bi sedanji preveč spodbujal potrošnjo, premalo pa investicije. Ali drugače povedano: v primerjavi z delom naj bi bil kapital pri nas že preveč obdavčen in to naj bi se spremenilo.)
• Država niti slučajno ne bo reševala vsa prezadolžena podjetja. (Tej aktivnosti se sicer ne bo povsem odrekla, bo pa pri tem ravnala zelo restriktivno.)

S problematiko naše krize se tudi sam strokovno nekaj več ukvarjam. Moja spoznanja so v prid oceni, da smo si večji del krize pridelali sami z nadvse neprimernim upravljanjem države in njenega premoženja ter s slabim delovanjem pravne države. (Glej gradiva in zaključke – Posveti.) Ker bolezen pravilom zdravimo tako, da odpravljamo njene vzroke, je prav, da se tudi zdravljenja krize lotimo na smiselno enak način. Prednostno torej potrebujemo dobro delovanje pravne države in učinkovito vlado, ki je sposobna pripraviti neoporečen program za izhod iz krize in ta program tudi uresničiti.

Kar nekaj znakov je, da se je pravna država pri nas pričela prebujati in če se bo povsem prebudila ter bo v naprej tudi ostala budna, je s tem že narejen velik korak v smeri izhoda iz krize. Kot drugo, potrebujemo vladin program za izhod iz krize. Tega doslej vlada formalno še ni predstavila, čeprav bi za to že bil čas. Morda je ta ocena prestroga in je to, kar je minister Čufer napovedal v Mladini in sem zgoraj kratko povzel, osrednji skelet vladinih aktivnosti za obvladovanje krize. Ta domneva verjetno ni neosnovana in zato ne bo odveč, če poskušam tako predstavljeni »program« vlade za izhod iz krize kritično vrednotiti.

Predvsem menim, da si »program«, če ga presojamo po njegovi neoliberalni naravnanosti, žal, zasluži čisto petko. Naj spomnim, da se neoliberalizem predvsem zavzema za čim bolj neomejeno delovanje trga in vitko državo, ki prednostno deluje v interesu kapitala. Ta usmeritev je v »programu« brez olepševanja predstavljena še predvsem v naslednjih usmeritvah: privatizacija vsega državnega za vsako ceno; krepiti konkurenčnost gospodarstva z ubijanjem socialne države; zanikanje uporabnosti keynesijanstva, davkov ne zviševati oziroma obdavčitev kapitala kvečjemu znižati.

Neoliberalizem je danes v svetu prevladujoča ekonomska paradigma, tudi v Evropi. Njegov »uspeh« je, da imamo ob silnem razvoju tehnologije in produktivnosti dela na eni strani vse več bogastva, ki ga obvladuje manjšina, na drugi strani pa vse več nezaposlenosti in revščine, vse to pa dopolnjuje pospešeno uničevanje naravnega okolja. Tako je neoliberalizem jamstvo za vse globlje krize kapitalizma in ga je potrebno nadomestiti z drugače zasnovanim tržnim gospodarstvom. Slednje naj bi temeljilo na pravni in socialni državi, še predvsem pa na učinkovitem in etičnem upravljanju države v interesu večine. V svetu že imamo nekaj držav – predvsem gre za Skandinavijo -, ki to usmeritev uspešno prakticirajo in so tudi po ekonomski uspešnosti med vodilnimi v svetu. Za neoliberalizem torej obstaja alternativa! Ta pa je, to je res, po potrebnem upravljavskem znanju veliko zahtevnejša od politike »zategovanja pasu« in to utegne pojasniti, zakaj ji finančni minister ni naklonjen. Kakorkoli že: vlada je za izhod iz krize očitno ubrala pot, ki bo Bruslju dopadljiva, za večino državljanov Slovenije pa je v marsičem tragična.

Naj zaključim s »trojkama«, ki ju omenjam v začetku tega zapisa. »Naša« trojka bo očitno uresničevala zgornji program. Če bi sam imel možnost izbire med tako naravnano domačo in evropsko trojko, bi se zelo verjetno opredelil za »evropsko«. Dva razloga sta za to. Prvi je ta, da je malo verjetno, da bi nam Bruselj vsilil tako rigorozno neoliberalni program, kot ga ima v mislih naš finančni minister. Drugič pa gre za to, da bi evropska trojka morala prevzeti tudi vsaj del odgovornosti za neuspeh, ki ga bo njen program doživel pri nas; to odgovornost bi se lahko tudi materializiralo, recimo tako, da nam pri financiranju državnega dolga Bruselj pomaga do podobnih pogojev, kot jih ima na primer Nemčija; danes namreč plačujemo za dolgove nekajkrat večje obresti kot ta bogata država in tako postaja to ena osrednjih omejitev za naš hitrejši izhod iz krize.
Andrej Cetinski, Ljubljana, 23.7.2013

Dogma o čudežni moči gospodarske rasti

4. Ekonomika in gospodarstvo, 5. Delo in kapital, spl

Evropska politika in večji del ekonomske stroke so v preteklih letih trobili, da smo trošili več, kot ustvarili, da je to razlog krize in, da moramo prav zato zategniti pasove, če hočemo premagati krizo. Že takrat smo redki opozarjali, da je to ena velika dogma in laž, ki služi le temu, da ob padanju gospodarske rasti ostane finančni sektor nedotaknjen in, da so vlade lahko denar davkoplačevalcev namenile za pokrivanje črnih bančnih lukenj, ki so jih povzročili s pomočjo te iste politike pohlepni špekulanti in finančni prevaranti. Igranje te turobne melodije ni bilo slučajno, pač pa namenjeno temu, da so lahko nemške, francoske in druge banke rešile večino svojih zgrešenih naložb in je ostal finančni sektor v času krize nedotaknjen. Sedaj so prav ti isti pričeli vrteti novo pesem o tem, da potrebujemo gospodarsko rast, da nas bo ta rešila iz krize in zagotovila delo mladim. Največje sprenevedanje ob tem je, da še naprej zahtevajo zmanjševanje porabe, kar je isto, kot bi žejnemu obljubljali, da se bo lahko napil ob presahlem vodnjaku. Ima ta nova pesem, kaj soli v sebi, bo prinesla nova delovna mesta, bo prispevala k odpravljanju krize in popeljala svet v nove čase?

Da je mogoče s ponovno gospodarsko rastjo premagovati krizo je nova in zelo nevarna dogma, ki služi le temu, da bomo podaljševali življenje na smrt bolnemu ekonomskemu modelu in njenemu finančnemu sistemu ter vladavini obstoječih klik in s tem podaljševali agonijo krize. Vzrok krize namreč ni v tem, da bi proizvajali in trošili premalo, torej v obsegu družbenega proizvoda, pač pa izključno v tem, kako delimo to, kar ustvarimo v globalni ekonomiji.

Gospodarska rast in rast družbenega proizvoda je mogoča le z rastjo potrošnje, družbeni proizvod je vedno do evra enak obsegu končne potrošnje, to pa zahteva, da se ves ustvarjeni družbeni proizvod nameni za potrošnjo in se krog družbene reprodukcije vrti hitreje. Ob modelu delitve, ki ga imamo, ko se vedno večji delež ustvarjenega družbenega proizvoda steka v finančni sektor, ki po svoji naravi ni potrošnik, je rast potrošnje in s tem gospodarska rast mogoča le z nadaljnjim povečevanjem zadolženosti. Samo iz slovenskega proračuna bo letos v finančni sektor odtekla skoraj milijarda. Torej nam politika ponuja model gospodarske rasti, ki jo je poganjal do nastopa krize in je tudi njen vzrok. Kriza je namreč nastala zato, ker ni bilo mogoče več servisirati zadolženosti, ker je ta presegla zgornjo mejo, ki jo je mogoče redno servisirati glede na obseg družbenega proizvoda in model delitve. Sesutje bank, kar nekateri štejejo za vzrok krize, je le posledica tega stanja in ne vzrok. Posledico prikazovati kot vzrok je pač priročni način prekrivanja pravega vzroka. Zato je gospodarska rast ob obstoječem ekonomskem modelu delitve in ob takem finančnem sistemu kot ga imamo enostavno nemogoča. Mogoča bi bila le, če bi Kitajci trošili več, kot ustvarijo. Zato je ponujanje gospodarske rasti, kar počnejo politiki čista dogma in velika laž, ki pač naj vlije nekaj lažnega upanja in pomiri državljane, še posebej brezposelne mlade, da ne bi šli na ulice in bi začela pometati revolucija. Pa tudi, če bi po čudežu dosegli gospodarsko rast v ekonomiji stare Evrope, ta ne bi rešila nezaposlenosti, ker nova delovna mesta ekonomija ustvarja le, če je rast višja od treh odstotkov.

Gospodarska rast je ob obstoječih ekonomskih neravnovesjih (odtekanje akumulacije v finančni sektor) mogoča le ob spremenjenem modelu delitve in to tako, da se poveča delež družbenega proizvoda, ki se steka k delu in državi in zmanjšuje tisti, ki se steka v finančni sektor. Pričakovati take spremembe, ki bi v praksi ovrgle dogmo, da je družbena reprodukcija namenjena ustvarjanju dobička in bi na drugi strani uzakonile njeno naravno funkcijo, ki je služiti zadovoljevanju potreb človeka, njegovi varnosti in sreči – ki bi z oltarja čaščenja snele boga kapitala in nanj postavile Človeka – ob obstoječem političnem sistemu vladavine finančnega kapitala in njegovih političnih in birokratskih izpostav, enostavno ni mogoče.

Na srečo se v stari Evropi poraja in raste družbena energija gibanj in drugih oblik aktivnega državljanstva, ki se zaveda, da smo z obstoječim ekonomskim in političnim modelom prišli na konec poti in se znašli v labirintu brez izhoda in zahteva spremembe in strukturne reforme. Seveda ne take, kot jih ponuja oblast, pač pa povsem diametralno nasprotne: Oblast kapitala potrebuje šibko državo, ki mu daje svoboden prostor za svojo nadvlado, oblast ljudstva pa potrebuje močno državo!

Gospodarske rasti ne potrebujemo državljani. Obstoječi obseg družbenega proizvoda bi lahko zagotavljal vsem dostojno življenje, izobraževanje, zdravstveno varstvo, razvoj kulture, znanosti in zagotavljal varnost vsem. Potrebujemo le prestrukturiranje iz neoliberalnega modela v trajnostni model razvoja. Si predstavljate stanje čez sto let, da obseg proizvodnje raste vsako leto za tri odstotke? Že danes trošimo več naravnih virov, kot jih je zemlja sposobna obnavljati… Dokler nam bo politika obljubljala reševanje krize na temelju gospodarske rasti, vedimo, da se bomo v krizo samo poglabljali, poglabljala se bodo ekonomska, socialna in okoljska neravnovesja. Obstoječe oblastne sile pa bodo s pomočjo neoliberalnih dogem ohranjale oblastni položaj, moč in privilegije ter nam kazale nesposobnost, da Slovenijo in svet popeljejo v 21. stoletje.
Silvester Koprivnikar

Umiranje neoliberalizma

2. Demokracija in država, 5. Delo in kapital, spl

Franček Drenovec se sprašuje, zakaj je nastopanje evropske levice tako medlo in kako to, da se evropski socialisti tako pogosto znajdejo v istem čolnu z neoliberalci? In pojasnjuje:
Velike krize ni povzročila zločinska neodgovornost svetovnega finančnega sektorja. To je nesmisel. Svetovni finančni sektor je še kako odgovoren, seveda, do sebe in svojih kotristi! Neumno pa je pričakovati, da bodo zasebna podjetja, kar finančni sektor je, odgovorna tudi »makroekonomsko« Preberi več Umiranje neoliberalizma →

Potrebujemo alternative

4. Ekonomika in gospodarstvo, 5. Delo in kapital, Posveti, spl

Bojan Bugarič v intervjuju za Delo pravi, da potrebujemo alternative ideologiji neoliberalizma in hegemoniji finančnega kapitala.
– Oba politična pola skušata prikazati varčevanje kot edino možno politiko
– Vse ključne institucije EU so v rokah desnega centra
– Je država blaginje res tako nevzdržna, da si je Evropa ne more privoščiti? Preberi več Potrebujemo alternative →