POSKUS DRŽAVNEGA UDARA
Emil Milan Pintar je v svojem blogu objavil bodico, ki ima sršico. Pravi, da je prejšnji teden Slovenijo stresel sunek poskusa državnega udara.
Imamo Slovenski državni holding (SDH), ki naj bi skrbel za upravljanje slovenske državne in deloma tudi slovenske javne lastnine. Vrednost te lastnine ni povsem določena, a govori se desetini milijard (in več) vredni državni lastnini. Vsekakor je SDH izjemno pomembna institucija, nekakšen koncentrirani center slovenske ekonomske moči. Kdor bo imel nadzor nad njim, bo imel nadzor nad gospodarskim dogajanjem v Sloveniji. Iz tega oblastnega in kapitalskega nadzora pa izhaja tudi politična oblast v Sloveniji, kolikor jo je ostalo, odkar Sava teče v Bruselj.
Ko se je g Čufar pogovarjal o nadaljnjem kreditiranju Slovenije, je dobil spisek 15 podjetij, ki naj jih proda za bagatelo in njegov prvi refleks je bil: potrebujem tak SHD, kjer bom sam imenoval člane Nadzornega sveta, da lahko to razprodajo podjetij za bagatelo hitro speljemo. Toda čas ga je prehitel, Bratuškina vlada se je sesula v pesku, g Čufar je izgubil oder za svoje čarovnije, toda SDH je ostal in NS je treba imenovati. Nova vlada je določila posebno Komisijo (tako se dela, ko nihče noče prevzeti osebne odgovornosti), ta je objavila razpis in iz 16, ki so ostali na rešetu, vladi predlagala pet najboljših. Tu pa se je zataknilo. Med »best of the best« izbranci je več kot polovica takih, ki jih ljudski glas, ki vse ve, že šteje med nosilce poslovnih umazanij.
Postavlja se vprašanje: Kdo je izbral ta imena? Če Komisija, potem bi morali člane Komisije vendarle povprašati po kriterijih izbora. Žal pa bi se skoraj gotovo izkazalo, da so imeli člani Komisije »zunanjo pomoč« – nasvete, sugestije, zahteve, naročilo iz javnosti nikoli poznane skupine ali mreže, ki vleče niti iz podzemlja pri vsaki pomembnejši kadrovski odločitvi. Če ta podmena drži, se postavljata dve grdi vprašanji:
– kdo in kje je ta večglavi zli duh, ki de facto vlada v Sloveniji;
– in drugič, mar je potem vsaka izvoljena slovenska vlada le nekakšna marioneta, nitke pa vodijo drugi animatorji? Je tudi Cerarjeva vlada le nekakšen strelovod za ljudsko nezadovoljstvo, oblast v holdingu pa izvajajo drugi?
Imamo torej dve plasti politike: javno, izvoljeno na volitvah, ki je kriva za vse, od ukradene države do privatizacije zdravstva in neprevoznih cest, in tisto drugo, podzemno, kjer peklenščki mirno režejo kupone delnic in pobirajo extra-profit, včeraj v SDH, jutri v Slabi banki (DUTB), pojutrišnjem v NLB. Je torej vsaka slovenska vlada le marioneta?
Bo vlada Stranke modernega centra imela moč, da vsaj omili, če že ne spodreže strupene korenine slovenske »cosa nostre«? Če bo našla pogum, da krene v tej smeri, potem ji SINTEZA-KCD predlaga, da takoj spremeniti Zakona o upravljanju SDH in DUTB in mandat za predlaganje kandidatov za NS podeliti zbornicam za predstavnike kapitala in sindikatom ter ZDUSu za predstavnike dela. V zakonu pa naj določi tudi osebno materialno odgovornost članov NS za neuspešno poslovanje in nečedne odločitve v SDH in DUTB. To bo vsaj prvi korak v pravo smer.