O bitcoinu (BC) se vse več sliši, večina pa ga še vedno dojema kot zagonetko, o kateri ne ve prav veliko, pa bi želela več vedeti. Slednje velja tudi za pisca teh vrstic. Ker zadeva ni nepomembna, sem si s pomočjo informacij, ki jih je najti na internetnem omrežju, poskušal ustvariti jasnejšo predstavo o tem, za kaj gre pri BC. Z rezultati tega svojega truda nisem prav zadovoljen, nekatera spoznanja, do katerih sem prišel, pa mi povzročajo več skrbi kot zadovoljstva. Zato naj ne bo odveč, da o njih tudi javno spregovorim.

Beseda »bitcoin« naj bi imela dvojni pomen. Po enem naj bi z njo razumeli digitalno plačilno omrežje, ki je posebno po tem, da ga ne upravlja in nadzira centralni organ, kot to počne centralna banka v primeru plačilnega prometa, ki ga sicer splošno uporabljamo in je tudi že v veliki meri digitaliziran. Z BC naj bi, kot drugo, razumeli še digitalni denar, ki ga BC kot omrežje uporablja kot plačilno sredstvo in je tudi predmet trgovanja.

Najprej nekaj o BC kot plačilnem omrežju. To, da tega omrežja država ne nadzira, mu pomembno širi uporabnost. Nenadzorovano  omrežje je namreč še kako priročno za denarna opravila, ki jih sicer splošno opredeljujemo za nesprejemljiva in škodljiva. Omeniti je primerno predvsem dve taki opravili, to sta »pranje« nepošteno pridobljenega denarja ter izogibanje davčnim obveznostim. Neoliberalni kapitalizem je sicer že razvil učinkovito pot, po kateri se na veliko pere denar in izogiba plačevanju davkov, to so davčne oaze. Te povzročajo resne motnje v delovanju tržnega gospodarstva in upravljanju držav. Predvsem jih zlorabljajo velike korporacije, ki s svojo izjemno močjo tudi uspevajo, da najbolj prizadete države, ničesar ne ukrenejo, da bi se delovanje davčnih oaz omejilo. (Se popravljam: pred kratkim so v ZDA podjetjem krepko znižali davčne stopnje, kar naj bi zmanjšalo zanimivost davčnih oaz.). BC je torej alternativa za davčne oaze; še več, celo bolj je uporaben in bo zato pomembno krepil finančne malverzacije vseh vrst, seveda na škodo tistih, ki nimajo možnosti za tako početje ali se mu iz etičnih razlogov odrekajo. Zato ne preseneča, da ga vse bolj mogočni kapital z naklonjenostjo obravnava in za sedaj, ob nekaj izjemah posameznikov, ne izraža potrebe, da bi ga država omejevala.

In še o BC kot denarju. Denar praviloma opravlja več funkcij: je mera vrednosti, je plačilno sredstvo in je hranilec vrednosti; zaradi slednjega je uporaben tudi kot finančna naložba. Od naštetega je najbolj pomembno, da je denar dobra mera vrednosti in je torej njegova kupna moč stabilna. Če namreč ni tako, povzroča to v družbi številne motnje, ki se predvsem odražajo v pešanju konkurenčnosti gospodarstva. Vzdrževanju stabilnega denarja se zato posveča veliko pozornosti, ki jo ima na skrbi  centralna banka. V EU je to Evropska centralna banka (ECB),  ki ima  podružnico tudi v naši državi (Banka Slovenija). Kot rečeno, pa BC nima skrbnika, ki naj bi vzdrževal njegovo stabilnost in zato se njegova vrednost, izražena v evru, močno spreminja. Recimo, 26.11.2017 je imela enota tega denarja vrednost 7.472 €, en mesec kasneje pa 11.807 €, to je 58% več. Ob tako hitrem spreminjanju njegove vrednosti, ki traja že lep čas, BC kot mera vrednosti preprosto ni uporaben, in posledično velja isto tudi za njegovo drugo omenjeno denarno funkcijo, to je za plačilno sredstvo. Kot denar je torej BC uporaben le v svojstvu hranilca vrednosti oziroma kot finančna naložba. Za presojo te njegove uporabnosti pa je dobro vedeti, kaj je oprijemljivega v ozadju njegove cene. Odgovor je: nič, popoln nič. BC kot naložbi namreč cena raste zgolj zato, ker tržno povpraševanje po njem presega ponudbo. Ni potrebno veliko modrosti za spoznanje, da tako neravnotežje med ponudbo in povpraševanjem ne more dolgo trajati in ko se bo tehtnica obrnila na stran ponudbe in bo te več od povpraševanja, bo cena BC pričela padati; padec bo slej ko prej veliko bolj strm od krivulje, ki ta čas ponazarja rast njegove cene. Zato je zanesljivo le to, da bodo z nakupom BC zaslužili tisti njegovi kupci, ki jim bo sreča naklonjena in bodo svoje BC še pravočasno prodali. Človeška narava je žal taka, da bo zamudnikov veliko več od srečnežev, ali drugače povedano, z BC bo manjšina (verjetno le nekaj odstotkov vlagateljev) obogatela, večina njegovih kupcev pa bo izgubila, nekateri tudi krepko. BC kot naložba se bo tako potrdil za še eno od orodij za zadovoljevanje človekovega pohlepa in bo družbi prinesel veliko več škode kot koristi.

Naj povzamem: BC je uporaben zgolj za pranje denarja, davčne prevare in za naložbene špekulacije velikih razsežnosti. Njegova družbena koristnost je torej globoko negativna. Spričo take ocene bi bilo normalno, da države oziroma njihove centralne banke javnost temeljito podučijo o škodljivosti BC in sprejmejo tudi potrebne ukrepe za omejevanje njegove uporabe. Žal se nič takega ne dogaja, vsaj meni je to ostalo prikrito. In zakaj najbolj odgovorni za finančni red ne ukrepajo v skladu z njihovo odgovornostjo in pristojnostmi? Odgovor na to in podobna vprašanja si bomo morali kar sami poiskati, saj jih od tistih, ki nam jih naj bi dali, ne bomo dočakali. Sam si ta molk razlagam z njihovo nepripravljenosti, da karkoli resnega storijo, kar bi lahko prizadelo kapital pri zadovoljevanju njegovega pohlepa. Kako kruto in nerazsodno ravna sodobna država, ko gre za zadovoljevanje interesov kapitala, dokazuje na primer EU s svojo kolonialno obravnavo Grčije, pa tudi v primeru sanacije našega bančnega sistema se poslužuje podobnih prijemov. Parlamentarna demokracija očitno postaja vse bolj le zavesa, ki kar dobro prikriva vse bolj nečedna ravnanja, ki jih v škodo večine posredno preko države izvaja kapital.

Andrej Cetinski, Sinteza, 26.12.2017