Zadnje tedne je v javnosti zaznati veliko kritik Cerarjeve vlade. Očita se ji več stvari. Nekaj časa naj bi bil njen osrednji greh žična ograja, zadnje dneve pa prevladuje očitek, ker premier ni sprejel odstopa finančnega ministra Mramorja, ki ga je le ta ponudil zaradi svojega ravnanja v času, ko je bil dekan Ekonomske fakultete. Ali so ti očitki vladi oziroma predvsem njenemu predsedniku upravičeni? Brez dvoma se nanašajo na ravnanja, ki zaslužijo kritiko. Ko presojamo, kako jih sankcionirati (kaznovati), pa je potrebno upoštevati tudi okoliščine, v katerih so se zgodila, ne nazadnje pa tudi to, kakšne posledice utegne konkretna sankcija imeti. O tem nekaj več v naslednji vrsticah.
Najprej o žični ograji. To, da smo z njo ogradili celotno južno mejo države, je nekaj, kar je v nemajhni meri sprto z zdravo pametjo. Temu mnenju pa del naših državljanov ne pritrjuje, še predvsem pa so »ožičenje« države z naklonjenostjo sprejele desne politične stranke, kar je brez dvoma vplivalo na ravnanje vlade. Njeno odločenost v prid »ožičenja« pa je okrepilo še nekaj drugih okoliščin, še predvsem naslednje: a)prva se je zaradi begunske krize z žico ogradila Madžarska, kar se ji danes potrjuje kot primerno ravnanje in se jo zaradi tega le redko še obsoja; b)prejšnja hrvaška vlada je nakazovala, da bo tudi v povezavi z begunci Sloveniji raje ponagajala in ne dobrososedsko pomagala, kar je vladi gotovo povzročalo nemalo skrbi; c)EU (njena vlada in parlament) je pri reševanju begunske krize povsem odpovedala, zaradi česar se je prav Slovenija znašla v nezavidljivem položaju. Ko vse našteto povežemo, zmanjka tehtnih razlogov, da bi vlado zaradi ožičenja na križ pribijali.
Še o Mramorju. Najprej ne gre pozabiti, da živimo v času, ko je bogatenje vse bolj cenjena vrednota, sočasno pa se poštenost presoja z vse bolj ohlapnimi merili. Posledica te »neoliberalne revolucije« je med drugim vse več korupcije in ekonomskega nasilja, ki ga izvaja kapital. V etično tako sprijenem okolju ni nenavadno, da si tudi zaposleni v javnem šolstvu pomagajo do večjega kosa kruha na način, ki je sprt z običajno etiko. Mramor je torej v povezavi z dodatki za pripravljenost ravnal neetično, o tem skoraj ne gre dvomiti, in tudi pravna plat tega početja je verjetno vprašljiva. Težje pa mu očitamo, da je ravnal koruptivno. Poleg tega je svoje grehe javno obžaloval in povrnil škodo, ki jo je povzročil. Po splošno veljavnih kriterijih se je torej primerno »pokesal«. Ali je to dovolj, da lahko še naprej ostane finančni minister, pa je vseeno vredno razmisleka. Njegov ugled v javnosti je namreč resno prizadet in bo zato v prihodnje zahtevne naloge finančnega ministra težje uresničeval, kot jih je doslej.
Je Cerar torej naredil napako, ker ni sprejel ponudbe Mramorja, da odstopi kot minister? Odgovor ni enostaven predvsem zato, ker bi ta odstop spričo vloge, ki jo ima danes Mramor v vladi, v upravljanju države povzročilo razmere, ki jih običajno označujemo kot »vladno krizo«. Taka kriza bi nam ta čas utegnila predvsem v povezavi z zadolženostjo države v tujini resno škoditi, njeno razreševanje pa bi se verjetno zaključilo s predčasnimi volitvami. Po takih volitvah bi po moje oceni dobili vlado, ki bi nam vladala manj učinkovito, predvsem pa še manj etično, kot to počne Cerarjeva vlada.
Slovenija s svojimi vladami res nima sreče. S Cerarjevo nismo zadovoljni, vendarle ne gre prezreti, da so bile njene predhodnice še slabše. Konkretno: po letu 2004 nam sedaj državo vodi že peta vlada, od katerih nobena svojega poslanstva ni zadovoljivo opravila; vse so bile torej šibke. Cerarjeva pa med temi (slabimi) po nekaterih merilih izstopa kot najuspešnejša. Pa še nekaj je opaziti. Cerar danes vlado vodi bolj odločno in učinkovito, kot je to počel pred pol leta, to pa nakazuje upanje, da bo jutri, upajmo, še boljši. Dajmo mu torej priliko, da to tudi dokaže. Tveganje, ki je s tem povezano, je zanesljivo manjše od tveganja v povezavi z »mačkom v žaklju«, ki bi nas osrečil ob morebitnih ponovnih predčasnih volitvah.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 27.1.2016